PONG - Pastoralno okrožje Nova Gorica

Na praznik Svete Trojice razmišljamo o ljubezni,  s katero se nam  Bog razodeva kot Oče, Sin in Sveti Duh.

Ko opazujemo prelepo naravo obsijano z jutranjim soncem ali večerno zarjo, ali neskončno modrino morja, ali sinje nebo, na katerem migljajo milijoni zvezd, podzavestno čutimo, kako je Bog velik v svojem stvarstvu ! Eden od ameriških astronavtov je zapisal: »Iz velikih vesoljskih daljav sem gledal zemljo. Bila je majhna. Pomislil sem, kako majhen je človek, ki na njej živi, čeprav je prepričan, da je velik…« Ali če dalje znanstveno opazujemo cvet ali katero koli stvar, ali z mikroskopom opazujemo življenje, ki ga z očmi ne moremo videti, odkrijemo življenje, ki ga je nekdo vdihnil. Kako je šele človek čudovita celota organizma, ki s svojimi organi leta in leta usklajeno delujejo, in celota telesa, duše in duha. Bog ustvari človeka, da mu edini med živimi bitji izkazuje hvalo in čast, ga išče, vanj veruje in ga ljubi!  Že Stara zaveza nas je opozorila, da Bog ni samo naš Stvarnik, ampak skrbni Oče, ki s svojo previdnostjo bdi nad svojimi otroki, da bi bili nekoč deležni njegovega življenja in ljubezni. Jezus, njegov Sin, vse to v polnosti potrdi.

Ko nam je Jezus govoril o Bogu, je še posebej poudaril resnico, da je Bog naš Oče, v katerega ima kristjan otroško zaupanje, ko se k njemu obrača in ga vodi skozi življenje ter nas hoče privesti k sebi. Celo smrt ni strašna in bridka, ker verujemo, da nas celo na dnu groba čaka Božja roka, da svojega otroka pripelje v blaženost, ki mu je pripravljena od vekomaj.

V Jezusovi osebi smo ljudje z očmi lahko gledali Boga, s svojimi ušesi poslušali besede, ki so prihajale iz Božjih ust. Njegovo Srce je ostalo polno ljubezni kljub človeški hudobiji, ki je umorila nedolžnega Jezusa. Sin ostaja med nami v svoji Cerkvi, v tabernakljih v Svetem Rešnjem telesu, v Božji besedi, v občestvu, ki v njegovem imenu moli. 

Jezus nam je odkril še Svetega Duha, ki je vir ljubezni in nas povezuje z Očetom in Sinom. Tudi svetniki in svetnice so sad delovanja Svetega Duha. 

Skrivnost Svete Trojice nas uvaja v skrivnost občestvene duhovnosti in na trinitaričen pogled na človeka. To pomeni, da je človek resnična podoba Boga, da sebe razume in sprejema le v odnosu do (D)drugega in v sprejemanja (D)drugega. Brez odnosa ljubezni v resnici, brez edinosti z (D)drugim je človek mrtev, ali po obrokih umirajoči človek. Trinitaričnost pomeni za človeka tudi odkriti drugačnost (D)drugega in podarjanje svoje enkratnosti (D)drugemu. Drug drugemu smo si ljudje dopolnjujoči z različnimi obdarovanostmi in enakim človeškim dostojanstvom, svobodo in dolžnim spoštovanjem. Oznanjamo trinitaričnega Boga, da bi živeli edinost v različnosti, katere vez je resnica in ljubezen.

Troedini Bog je temelj družine, ki je in naj bo okolje ljubezni, v edinosti iz različnosti. Napad na družino je napad na resničnost troedinega Boga, ki je zapisan v DNK naših src, želja, hrepenenj in pričakovanj po ljubezni. Vsako poveličevanje sebičnosti, samovolje, samozadostnosti ruši skupnost in odnose, ruši trinitarično resnico o nas in o družini. Kadar mati in oče s svojo družino sedeta k mizi, ne pričakujeta, da bi bila v središču pozornosti, saj to pravico zdrav odrasli običajno odstopi otrokom in si želita le, da bi bila družina srečna, da bi spoštovali drug drugega in skupne vrednote, da bi ubirali pravo življenjsko pot. Podarjata se za otroke in ne iščeta sebe: takšen je Bog ljubezni.

Skrivnosten je Bog, eden v treh osebah in nismo vredni in zmožni izgovoriti njegovega imena. Skrivnosten je vsakdo izmed nas (in naša občestva), saj je podoba Troedine neizrekljive ljubezni. Ljudje smo otroci njegove ljubezni in sodelavci pri dogajanju svetovne zgodovine. Troedina Ljubezen od nas pričakuje naše vračanje ljubezni, naše sodelovanje in zvestobo do groba.

p. Pepi Lebreht