VREDNO SPOMINA


KAZALO

ŠTEVILKA 31    LETO VII   1. APRIL 2007      6. POSTNA (CVETNA)  NEDELJA

OLJKE IN CVETNA NEDELJA

Z zdravo prehrano, kamor sodi tudi oljka in oljčno olje, odkrivamo pozabljene navade ter običaje. V kmetijstvu na Goriškem je bila oljka prisotna že od rimskih časov. Ni igrala odločilne vloge v gospodarstvu, toda podatek, da so se posamezne dajatve cerkveni in svetni gosposki dajale tudi v oljčnem olju, pove, da je bilo oljk precej več, kot smo do nedavnega mislili. Oljke so omenjene v Brdih že v 12. stoletju, za kar gre zasluga oglejskim patriarhom, zlasti Ulriku I. Eppensteinu. V Brdih so za sajenje in promocijo oljk skrbeli različni samostani, predvsem Rožac, ki so imeli tam svoje posesti.
O dajatvah v oljčnem olju nam govori urbar bratovščine sv. Nikolaja iz Gorice iz leta 1520. V njem so imena tistih, ki so letno poleg ostalega oddajali tudi olje. Okrog 100 liber olja letno je sredi 18. stoletja prejemala tudi župnijska cerkev sv. Silvestra v Šempasu. 
Oljkarstvo na Goriškem je z leti izgubljalo na pomenu. Svoje so prispevale zmrzali, ki so pogosto prizadele deželo. Poleg tega zahteva oljkarstvo dobro kmetijsko organizacijo, tako za obiranje kot za obdelavo. Oljke je po obiranju potrebno čimprej spraviti v predelavo. Novi časi so postavljali nove izzive tudi v goriškem kmetijstvu, tako so sredi 19. stoletja pri nas začeli propagirati murve za gojenje sviloprejke. Goriško kmetijstvo se je specializiralo za gojenje zgodnje zelenjave, krompirja in sadja. Goriški pridelki so odhajali na tržišča celotne tedanje monarhije in še dlje, posebej ko se je Goriška povezala z železnico. Očitno je, da oljkarstvo ni bilo doraslo novemu razvoju in pričakovanju po dobičku. Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov, goriške deželne oblasti oljkarstvu proti koncu 19. stoletja niso posvečale pomena.
Oljka (Olea europea) sodi v družino oljčnic; poznamo divjo (Olea europea oleaster) in gojeno (Olea europea sativa) oljko. Divja oljka ima trnaste veje ter manjše plodove in liste. Plodovi so lahko okrogli ali podolgovati, odvisno od sorte, in so zeleni, črni ali vijolični. Oljka po arheoloških predvidevanjih najverjetneje izvira iz Palestine in Sirije, že v zgodnji antiki so jo v Sredozemlju častili kot sveto drevo. Ljudje so občudovali njeno trdoživost in starost, ki jo doseže. Uporaba oljk je bila vsestranska. Poleg prehrambene vrednosti je bilo oljčno olje prisotno pri sakralnih obredih, pri balzamiranju trupel in obredih maziljenja. Uporabljali so ga tudi za razsvetljavo, v medicini, barvarnicah in mehaniki. Nekateri obredni običaji so se iz antike ohranili do današnjih dni. Prevzelo jih je že zgodnje krščanstvo. Zlasti je to vidno pri obredju oljčne nedelje. Takrat ljudje dobijo oljčne vejice, ponekod imajo tudi procesije z njimi. Oljčne vejice duhovnik blagoslovi in ljudje jih odnesejo domov. Hranijo jih na vidnem mestu, ker blagoslovljene oljčne vejice v hišo prinašajo mir in srečo. Duhovniki pepel blagoslovljenih oljčnih vejic uporabljajo za obred pepeljenja na pepelnično sredo.
Renato Podbersič ml.

ŠTEVILKA 30    LETO VII   25. MAREC 2007   5. POSTNA NEDELJA

LJUBEZEN IN KRIVDA IVANA CANKARJA  - 2. del

»Res je, Bog je, Oče in Dobrotnik.« (Cankar 1909. v pogovoru o lepoti stvarstva.)
 Zapletena je bila pot Cankarjevega svetovnonazorskega iskanja, ki se v njegovih delih pojavlja kot religiozno-etično jedro. V izpovedih Moje življenje in Grešnik Lenart pogosto govori o svojem doživljanju greha in krivde pred Bogom. Sam pravi, da je Bog »že od mladosti prepletel njegovo srce in se ni več dal odtrgati od duše.« Vendar se je po materini smrti odvrnil od molitve. Zdelo se mu je, da Bog ne usliši njegovih prošenj, odtod dvom o njegovi vsemogočnosti. Od Boga njegovega otroštva ga je pozneje odtujila »tuja učenost«. Kljub usmeritvi v socialno demokracijo pa je javno govoril, da je veren: »Ker sem Slovenec, sem katoličan.« Zaradi ostrega čuta za pravičnost in poštenje je bil sicer sprva kritičen do cerkvenega katolištva in brata odvračal od njegove odločitve za vstop v bogoslovje.
 Konec leta 1909 je napravil življenjsko prelomnico in se vrnil v domovino. Njegova lirika iz tega časa kaže na obujeno religioznost. Med bivanjem v Sarajevu pri bratu Karlu je doživel duhovni premik. Prejel je zakrament sprave in iz bratovih rok sveto obhajilo. V teh dneh je nastal sonet Luč je in Bog je, radost in življenje!
V domovini je Cankar znova vzpostavil globlji stik s pokojno materjo,  domovino in  Bogom. Proza iz ljubljanskega obdobja kaže, da je v Boga zaupal samo kot otrok, pozneje pa je vanj veroval le kot v strogega sodnika. Dejstvo, da grešnik Lenart priznava obstoj Boga in verjame v njegovo pravičnost, le povečuje njegovo notranjo razklanost. Razreši jo samo v sanjah, ko mu Marija na gori odpre vrata, odpusti ter izkaže sočutje in ljubezen.
Pravo prelomnico v Cankarjevem duhovnem življenju pa pomeni zbirka Podobe iz sanj. V njih izstopa nova idejnost: najbolj prečiščena življenjska spoznanja, ki jih je prekalilo trpljenje in doživljanje vojne. V strahotnem času je začutil poslanstvo, »ukazano od nebes«, da ljudem v stiski prinaša tolažbo, upanje in luč. Motivu smrti se  ni izognil in tudi ob njem je napravil korak h krščanstvu: smrti človek ne more ubežati, vendar pa lahko s smrtjo v Kristusu tragično dejstvo preobrazi v vstajenje, ki osmišlja človekovo trpljenje. Korak »čez prag na ono stran« je prikazan v Edini besedi, ko se materin obraz smehlja, njene ustnice niso čisto zaprte. Vse človeško življenje se tako pokaže le kot slutnja večnosti.
In še poslednji problem razrešujejo Podobe iz sanj: odpuščanje in pomiritev. V Koncu Smrt sprašuje: »Človek, povej, kako si živel, komu živiš?« V smrtni stiski Cankar pokliče mater,  domovino, Boga. Šele ob besedi Bog se neizprosna smrt spremeni v odrešenico, v »Življenje, Mladost, Ljubezen.«
Irena Avsenik Nabergoj ugotavlja: »Podobe iz sanj dajejo slutiti, da se je Cankar pred nesmislom zatekel v vero in jo doživel kot milost.«  
Mimi Jelen
 
ŠTEVILKA 29    LETO VII   18. MAREC 2007   4. POSTNA NEDELJA

LJUBEZEN IN KRIVDA IVANA CANKARJA - 1. del

»Že izgubljamo sposobnost za natančno razločevanje med dobrim in zlim. Zdi se, kot da smo že vsi pozabili na občutek krivde.« (M. Kundera, sodobni češki pisatelj).
Prav zato sodi v naš čas, posebej v postni čas, moč Cankarjeve izpovedi s to tematiko,  obravnavano v monografiji Irene Avsenik Nabergoj, profesorice na Šoli za slovenske študije Stanislava Škrabca v Novi Gorici, z naslovom Ljubezen in krivda Ivana Cankarja. Izšla je pri Mladinski knjigi v počastitev 130. obletnice pisateljevega rojstva.
Knjiga je »prva sistematična predstavitev etične, socialne in religiozne tematike v celotnem« Cankarjevem opusu, ki je njegov življenjepis, pa čeprav so doživetja samo notranja, duševna. Izhajajo iz njegove izredno tenkočutne vesti, obremenjene s krivdo in nezmožnostjo odpustiti samemu sebi večkrat le v mislih storjene grehe, neodpuščene tudi pri Bogu. Zato v monografiji ne preseneča tema greh, krivda, kazen in odpuščanje, ki izhajajo iz temeljnih odnosov – do matere, do ženske, do sočloveka in družbe ter do Boga. Pri Cankarju ne gre za pravno dokazljivo krivdo, ampak za moralno, za vest, bolj za resnico srca kot razuma. Teža krivde se stopnjuje z rastjo ljubezni.   
In največjo ljubezen Cankar namenja materi. Zato se prav krivda iz tega odnosa nenehno ponavlja, in to v letih po materini smrti (1897) in znova v ljubljanskem obdobju v tako zvanih materinskih črticah. Krivda izhaja iz nehvaležnosti (Skodelica kave), nezvestobe (Mater je zatajil), lahkomiselnosti, obsojanja zaradi revščine (Sveto obhajilo) in vodi po eni strani v samodestruktivne vzgibe, po drugi pa v idealizacijo matere. Zaprt sam vase ni zmožen izraziti niti prošnje za odpuščanje, čeprav si ga  želi.
Stalnica v njegovi literaturi je tudi nenehno spoprijemanje z religioznimi vprašanji, z razmerjem med ateizmom in krščanstvom, ki mu je pripadala njegova svetniška mati. Materine vernosti nikoli ni mogel sprejeti, ker je utesnjevala njegovo voljo po svobodi, mu vsiljevala pokorščino, poslušnost do Cerkve. On pa je hotel svet spreminjati, zaničeval je pasivnost, želel uravnavati družbeno nepravičnost. Boga je intuitivno res sprejemal preko matere, vendar se s to podobo ni mogel strinjati in je v sebi ponotranjiti. Nenehno izhaja iz tega odnosa krivda, materi se želi odkupiti, da bi ohranil njeno ljubezen. Tako je razpet med ljubeznijo in krivdo, hrepeneč po očiščenju.
Iz napisanega je razvidno, da avtorica raziskuje v preteklosti zaradi ideološke obremenjenosti bolj ali manj prezrto temo. Do zanimivih sintez prihaja z metodo analize, tudi komparativne analize Cankarjeve umetnosti z najglobljo bivanjsko tematiko. Cankarjeve izpovedi in spoznanja preverja z ustrezno obravnavo v psihologiji, psihoanalizi, filozofiji, teologiji. Zaustavlja se ob bogati simboliki, ki razkriva močan vpliv Svetega pisma tako na sporočilni, slogovni in simbolni ravni. Ugotovitve so utemeljene s številnimi obsežnimi navedki, ki bralca prepričajo, obenem pa ga etično in estetsko obogatijo z nenadkriljivo lepoto Cankarjeve umetniške besede. 
Mimi Jelen 

ŠTEVILKA 28    LETO VII   11. MAREC 2007   3. POSTNA NEDELJA

SAMOSTANSKA KNJIŽNICA NA KOSTANJEVICI

Cerkvico, ki so jo grofje Thurni v začetku 17. stoletja postavili na hribčku, poraščenem s kostanjem, je ljudstvo že takrat imenovalo Kapela. Najprej so jo upravljali karmeličani, leta 1811 pa so samostan in cerkvico prevzeli frančiškani, ki so prišli na Kostanjevico s Svete gore. V samostanu sta od leta 1821 delovali gimnazija in modroslovna šola. Med brati, ki so poučevali na Kostanjevici, je najbolj znan že omenjeni jezikoslovec in urednik lista Cvetje z vrtov sv. Frančiška p. Stanislav Škrabec, poleg njega pa še zgodovinar p. Klar Vascotti. V samostanu je bil tudi sedež provincialata do leta 1886. Med 1. svetovno vojno sta bila samostan in cerkev porušena, po vojni pa so ju zaradi novih meja prevzeli frančiškani tridentske province. Po 2. svetovni vojni je spet pripadla slovenski provinci. Leta 1953 je bila ustanovljena župnija in naslednje leto inkorporirana Redu frančiškanov. Od leta 1836 je v kripti cerkve zadnje počivališče francoskih kraljev Bourbonov, samostan pa se ponaša tudi z bogato knjižnico.
Samostanska knjižnica nosi ime po patru Stanislavu Škrabcu (1844- 1918). Prvotni upravitelji karmeličani za seboj niso pustili knjižnega gradiva. Tako začetki knjižnice segajo v 16. stoletje, če upoštevamo bogate svetogorske fonde v njej, ki so jih frančiškani prinesli od tam. Med preselitvami naj bi se izgubila več kot polovica knjig. Veliko novih knjižnih enot je knjižnica začela pridobivati leta 1821 z ustanovitvijo frančiškanske gimnazije in dveh letnikov teologije. Bogato gradivo pa je pridobila tudi v času delovanja patra Stanislava Škrabca, ki je potreboval veliko gradiva za izdajanje svojega »Cvetja«.  Poleg tega so mu pošiljali v oceno in dar svoja dela tudi številni znanstveniki iz vsega sveta. Za knjižnico je v svoji dolgi dobi skrbela cela vrsta redovnikov, saj je bila služba knjižničarja posameznemu redovniku zaupana le za nekajletno obdobje. Hude čase je knjižnica doživljala med 1. svetovno vojno, ko je bila spravljena v sodih samostanske kleti, kasneje pa prenesena v Videm. Med obema vojnama so iz nje pretežno izginili slovenski tiski.
Knjižnica je danes urejena v dveh večjih sobah samostanskega trakta in obsega zbirko več kot 10.000 knjig. Posebej dragocene so inkunabule - prvi natisi knjig, ki jih je okoli 30. Zanimivi so tudi tiski od 16. do 19. stoletja. Seveda pa ne moremo mimo slovnice Zimske urice  (Articulae horulae) Adama Bohoriča, ki je eden največjih dosežkov obdobja reformacije pri nas. Izšla je 1584 in nosi avtorjev lastnoročni podpis. Knjiga je bila postavljena na ogled leta 1951. Leto pozneje je bila knjižnica zaradi svojih dragocenosti razglašena za kulturni in zgodovinski spomenik. V zadnjih letih je bila temeljito prenovljena. Ob stari samostanski knjižnici nastaja vsa povojna leta, ločeno, nova zbirka sodobnega tiska, predvsem nabožnega, delno tudi splošnega značaja, ki ga potrebuje za svoje delovanje samostanska družina.
Monika Kovačič

ŠTEVILKA 27    LETO VII   4. MAREC 2007   2. POSTNA NEDELJA

STANISLAV ŠKRABEC

Po Matiju Čopu in Jerneju Kopitarju je na Slovenskem nastalo pravorečno brezvladje. Vsak pisec se je skliceval na svoje narečje. Tudi v deželnem zboru v Ljubljani je vsakdo govoril v svojem narečju. V to dogajanje je posegel frančiškanski pater Stanislav Škrabec, največji slovenski jezikoslovec 19. stoletja, zagovornik tradicije v slovenskem knjižnem jeziku in utemeljitelj slovenskega pravorečja.
Stanislav Škrabec, s krstnim imenom Anton, se je rodil 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici na Dolenjskem kot prvorojenec kmečke družine. Ljudsko šolo je obiskoval v Ribnici, kjer je bil trikrat vpisan v Zlato knjigo odličnjakov, vselej na prvem mestu. Potem je šel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je leta 1863 maturiral in še istega leta vstopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav. Mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Dve leti je bil suplent na ugledni frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino, grščino in nemščino, nato pa je od leta 1869 do 1872 v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Že od leta 1873 je bil dodeljen samostanu na Kostanjevici pri Gorici, kjer je poučeval na interni gimnaziji. Poučeval je slovenščino, hrvaščino, nemščino, latinščino in grščino. Poleg vsega tega je vneto študiral slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino iz narečij in slovstva, v čemer ga dotlej, kakor je zapisal dr. Fran Ramovš, ni nihče presegel. Škrabec je bil mnenja, da je "jezik prevelik dar božji, da bi posameznik onegavil z njim", zato je določil enotno izgovorjavo. Zahteval je, naj se zaradi Trubarja in Prešerna naslonimo na dolenjsko in gorenjsko narečje, a pri tem upoštevamo tudi sodobne govorne navade v osrednji Sloveniji.
Leta 1880 so frančiškani na Kostanjevici začeli izdajati Cvetje z vertov svetega Frančiška, časopis za svoje vernike. Škrabec je dobil s prvo številko »Cvetja« na ovitku tudi svoj jezikovni kotiček. Kasneje je prevzel tudi urednikovanje tega skromnega lista. Urejal ga je celih 32 let. Ta listič, ki je izhajal v 3000 izvodih (do 1915 na Kostanjevici, nato do 1918 v Kamniku), je med znanstveniki zaslovel po Škrabčevih razpravah o glasu in naglasu našega jezika, o oblikovanju, fonetiki, sintaksi, narečjih in še o marsičem. V 35 letih se je nabralo nad 1200 strani jezikoslovnih obravnav, ki so ponesle slovenska jezikoslovna vprašanja po vsem svetu. Škrabec je na Kostanjevici ostal skoraj 43 let, vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra leta 1918 umrl.
Leta 1994 je bil ustanovljen Škrabčev odbor, katerega namen je oživljanje in ovrednotenje njegove duhovne in jezikoslovne dediščine. Med drugim je odbor poskrbel, da je bila obnovljena samostanska knjižnica in da imamo danes Škrabčeva jezikoslovna dela izdana v zbranih delih.
Monika Kovačič

ŠTEVILKA 26    LETO VII   25. FEBRUAR 2007   1. POSTNA NEDELJA

ZAVOD FRINTANEUM NA DUNAJU

Pred kratkim je izšla zanimiva knjiga Das "Frintaneum" in Wien, ki jo je izdala celovška Mohorjeva družba. Opisuje študijski zavod, namenjen škofijskim duhovnikom, ki je deloval v nekdanjem samostanu bosonogih avguštincev pri cerkvi sv. Avguština. Stal je prav v središču Dunaja, zraven cesarskega dvora. Ustanovitelj zavoda je bil Jakob Frint, župnik na dvoru cesarja Franca I. in poznejši škof iz St. Pöltna, po njem tudi poimenovanje zavoda Frintaneum. Med Slovenci se je sicer bolj uveljavilo ime Avguštinej (Augustineum).
Predstojnik zavoda je bil vsakokratni dvorni župnik, ravnatelji pa so bili dvorni kaplani. Gojenci zavoda so obiskovali predavanja na teološki fakulteti dunajske univerze in se pripravljali na doktorsko disertacijo. V letih delovanja je v zavodu bivalo več kot 1.000 gojencev, od katerih jih je več kot sto doseglo škofovsko imenovanje. Tam se je šolala duhovniška elita Habsburške monarhije, ki je za tem prevzela odgovorna mesta v Cerkvi na Avstrijskem. Od ustanovitve zavoda novembra 1816 do konca prve svetovne vojne se je na Avguštineju vzgajalo 28 kandidatov iz goriške nadškofije, 17 Slovencev in 11 Italijanov oz. Furlanov. Izmed teh jih je doktoriralo 15, osem je postalo škofov. S cesarskim ukazom je bilo namreč že ob ustanovitvi določeno, da mora zavod vedno eno mesto rezervirati za kandidata iz goriške nadškofije. Zanimivo je, da je največ duhovnikov, ki so tam študirali, prihajalo iz ljubljanske škofije (36), goriška nadškofija pa je na drugem mestu.
Ob razpadu monarhije leta 1918 so zavod zaprli.
Nekatera imena gojencev Avguštineja so nam še dobro zapisana v spominu: nadškof F.B. Sedej, deželni glavar Luigi Faidutti, deželni poslanec Anton Gregorčič, profesorji v Centralnem semenišču Andrej Pavlica, Franc Žigon in Hector Delfabro, črniški dekan Alojzij Novak, profesor na višji realki Hilarij Zorn in drugi.
Verjetno je šlo zgolj za naključje, da je zadnji kandidat na Avguštineju iz goriške nadškofije začel svoj študij ravno v dneh po ponovni avstro-ogrski zasedbi Gorice konec oktobra 1917. To je bil škofijski duhovnik Alojz Pavlin (1892-1969), poznejši kobariški dekan. Nadškof Sedej si je sicer prizadeval, da bi svojim kandidatom med vojno zagotovil več mest v zavodu in jih tako rešil begunstva, negotovosti in pomanjkanja. S svojim predlogom pa pri takratnem predstojniku zavoda dr. Ernestu Seydlu ni uspel prodreti. V pismu nadškofu Sedeju, ki je bilo z Dunaja odposlano 29. junija 1917, je dr. Seydl zapisal, da to ni mogoče in da se je odločil za sprejem kandidata Pavlina, ki je že končal teološki študij in bil posvečen. Slednji je na Dunaju bival v študijskem letu 1917/18 in spomladi 1918 opravil izpite iz starih jezikov. V začetku junija 1918 je odšel na počitnice, zaradi razpada monarhije in pomanjkanja duhovnikov na Goriškem pa se ni več vrnil na Dunaj.
Renato Podbersič ml.

ŠTEVILKA 25    LETO VII   18. FEBRUAR 2007   7. NAVADNA NEDELJA

LOJZE BRATUŽ - SKLADATELJ IN GLASBENIK

Lojzetova glasbena pot se je začela zelo zgodaj. Kot petletni strežnik je pri jutranjih mašah rad zapel z župnikom, z enajstimi leti pa je že pridno orglal po goriških cerkvah. Njegov takratni profesor glasbe je v njem videl velik talent.  Po koncu 1. svetovne vojne je začel opravljati učiteljsko službo in je v različnih krajih svojega službovanja ustanavljal zbore. Aktivno je sodeloval v številnih slovenskih društvih in zvezah, med drugim tudi v Pevski zvezi. V okviru pevske zveze je organiziral glasbene tečaje. Ob praznikih je pomagal številnim pevovodjem s podeželja.
Goriški nadškof Sedej mu je ponudil mesto profesorja glasbe na goriški nadškofijski gimnaziji. To je bila služba, ki si jo je dolgo želel in jo z veseljem sprejel. Kasneje ga je nadškof Sedej imenoval še za nadzornika vseh cerkvenih pevskih zborov. Z veseljem je opravljal tudi to službo ter začel po naročilu nadškofa pripravljati načrt za cerkveno pevsko organizacijo. A fašizem se je že dodobra razrasel in moral je zapustiti delo v gimnaziji. Novo službo je dobil v upravi tovarne orgel Cecilia. Ob tem je poučeval še mlade organiste ter vodil različne zbore. Nekaj časa je v stolnici vodil najboljši italijanski zbor v Gorici. Takrat je bila njegova ustvarjalna moč v vzponu. Nastalo je veliko njegovih del. S svojimi skladbami je sodeloval pri izdaji treh Vodopivčevih pesmaric ter pri nastajanju še šesterih Vodopivčevih zbirk. Zaradi fašističnih groženj se je nekoliko umaknil od aktivnega delovanja.
Po poroki s pesnico Ljubko Šorli pa so začela zopet nastajati številna glasbena dela: Ljubka je pisala besedila, Lojze je poskrbel za melodijo. Vse dokler ni njegovega nadaljnjega glasbenega razcveta preprečila prezgodnja smrt.

Bratuževe skladbe pod navidezno preprosto oblikovno skorjo skrivajo prefinjene vidike kompozicijskega stavka, ki kažejo na skladateljevo nadarjeno osebnost. Z izjemo tesnejših stikov z glasbeniki, ki so živeli takrat na Goriškem (Emil Komel, Vinko Vodopivec in morda še Marij Kogoj), je bil Bratuž samouk. Zapustil nam je peščico cerkvenih skladb za zbor a capella in za zbor z orglami. Veliko teh, zlasti latinskih, je danes neuporabnih. Njegov posvetni opus, ki je nekoliko manj kvaliteten, pa je zelo skromen. Obsega tudi priredbe tradicionalnih ruskih pesmi, med katerimi so najbolj znani njegovi “Kraguljčki”.
Zorko Harej, ki je prvi zbral Bratuževe skladbe in jih predstavil javnosti, je o njem dejal: “V komponiranju je šel po poti tedanjih slovenskih cerkvenih skladateljev, pri katerih se v strogost cecilijanske prakse stekajo ljudske prvine bolj ali manj čustvene narave. A ta samonikli in obetavni skladatelj je pogosto ubiral svojo pot in iskal čimbolj obsežen in izčrpen izraz. Zato so polni akordi, pogosto menjavanje ritma in prehajanje v druge lestvice, predvsem molove, doma v njegovih skladbah in blizu njegovemu osnovnemu duševnemu razpoloženju.”
Monika Kovačič
 
ŠTEVILKA 24    LETO VII   11. FEBRUAR 2007   6. NAVADNA NEDELJA

LOJZE BRATUŽ - NARODNOOBRAMBNI DELAVEC

Sredi februarja mineva 70. obletnica krute smrti goriškega glasbenika in neutrudnega narodnoobrambnega delavca Lojzeta Bratuža. Na Štefanovo 1935 so ga v Podgori zastrupili fašisti, ki so ga prisilili, da je spil strojno olje, pomešano z bencinom. Po hudih mukah je umrl v goriški bolnišnici 16. februarja 1937, dan pred svojim petintridesetim rojstnim dnevom.
Ogorčen odziv na to podlo dejanje je pljusknil čez državne meje, toda ostalo je predvsem pri mrtvi črki na papirju.
Tedanji kraljevini Jugoslavija in Italija sta se pravkar pripravljali na začetek meddržavnih pogajanj, ki naj bi privedla do popuščanja napetosti med državama. Ostajalo je nerešeno predvsem vprašanje temeljnih pravic slovenske in hrvaške manjšine v takratni Julijski krajini. Bratuževa smrt sicer ni spremenila toka zgodovine, saj je bil že konec marca 1937 podpisan sporazum Ciano - Stojadinović, ki je nekoliko ublažil fašistični pritisk na manjšino. Fašistične koncesije so bile sicer bolj skromne, tako je čez leto pričel izhajati skromni mesečnik Svetogorska Kraljica.
Na Goriškem se je sicer krščansko-socialna organizacija takrat že dolgo upirala fašistični strahovladi. O njej je pred leti obširno pisal dr. Egon Pelikan (Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, Ljubljana 2002), ki je poudaril zasluge primorskih duhovnikov in krščanskih razumnikov za narodov obstoj. Znotraj omenjene organizacije je obstajal poseben odsek za glasbo in petje (Pelikan, str. 116), ki ga je do smrti vodil prav Lojze Bratuž. Ta odsek si je prizadeval vsako leto vzgojiti okrog 20 mladih organistov, ki naj bi skrbeli za nadaljevanje tradicije slovenskega petja po cerkvah. Bali so se namreč, da bi umrlega slovenskega organista zamenjal italijanski, ki bi tako v cerkev uvajal tudi italijansko petje. Zato ni naključje, da so fašistični veljaki želeli Bratuževo odstranitev zaradi njegove izpostavljene vloge.
Na pomen slovenskega cerkvenega petja je opozoril tudi voditelj krščansko-socialne organizacije Engelbert Besednjak, ki je takrat živel v emigraciji v Beogradu, v pismu istrskemu duhovniku Božu Milanoviću: "V Beogradu me bodo vprašali, v katerih župnijah smo že zagotovili nacionalno zavedne organiste in v katerih krajih obstaja nevarnost, da ostane narod brez organista oziroma, da se v cerkev vsili italijanski organist… Poleg tega mi pošlji imenski seznam tistih 19 mladeničev, ki jih je Bratuž izvežbal v tem letu…" (Pelikan, str. 116)
Slovenskemu cerkvenemu petju so veliko pozornost posvečale tudi fašistične oblasti, ki so s pomočjo tajne policije natančno spremljale dogajanje na tem področju. Vendar nikoli niso uspeli natančno dognati, kako uspeva izobraževanje in nameščanje mladih slovenskih organistov. Včasih so ti pričeli z delom še prej kot je bilo to potrebno.
Pri tem delu je bila neprecenljiva vloga Lojzeta Bratuža.

Renato Podbersič ml.

ŠTEVILKA 23    LETO VII   4. FEBRUAR 2007    5. NAVADNA NEDELJA

JEZUITSKI KOLEGIJ V GORICI

Do prihoda jezuitov je Gorica na področju izobraževanja močno zaostajala za sosednjimi mestnimi središči. Izobraževanje je potekalo skoraj izključno v nemščini, italijanščini in latinščini, kar je bilo odvisno od narodne pripadnosti učitelja oziroma učencev. Kljub temu so bile možnosti za izobraževanje zelo omejene in dostopne samo plemstvu in premožnim.
S prihodom jezuitov v Gorico (1618) je na področju izobraževanja zapihal popolnoma nov veter. Izobraževanje mladine je bila ena izmed osrednjih nalog, ki si jih je nov red zadal takoj ob ustanovitvi, kljub vihravi naravi svojega ustanovitelja, ki je bil bolj človek dejanj kot poglobljenega študija.
Šolanje pri jezuitih je bilo zastonj in na ta način, za razliko od prejšnjih obdobij, dostopno revnim in bogatim.
Leta 1621, tri leta po njihovem prihodu v Gorico, so jezuitski bratje kupili hišo na Travniku, ki je predstavljala osnovo za poznejši kolegij. Sprva so poučevali zgolj gramatiko in književnost, šele leta 1624 so se gmotne razmere tako izboljšale, da so lahko ustanovili popoln gimnazijski program s šestimi razredi. Poleg gramatike se je predavalo še humanistiko, poezijo in retoriko. Po zaključenem humanističnem programu je učenec znal brati in sestavljati besedila v klasični latinščini in grščini. Goriška šola je hitro zaslovela in do leta 1647 si je znanje na njej nabiralo že 400 slušateljev. V višjih letnikih so predavali duhovniki, medtem ko so nižjim letnikom predavali mlajši pripravniki za teološki študij. Uspeh in napredek učencev je pod jezuitskim mentorstvom bil tolikšen, da so ponekod v Nemčiji celo protestantje svoje otroke pošiljali k jezuitom.
Učitelji so na začetku prihajali skoraj izključno iz nemško govorečih dežel in so poleg nemščine ponavadi obvladali samo še latinščino in morda grščino, zato je posebno težavo predstavljalo pomanjkanje italijansko govorečih učiteljev.
Po koncu tridesetletne vojne je kakovostna raven poučevanja v Gorici kot v drugih mejnih deželah monarhije močno padla in se je dvignila šele do konca 17. stoletja.
Osnovnim predmetom so se tekom časa dodajali novi predmeti. Tako so leta 1649 uvedli tečaj moralne vzgoje, leto kasneje se je pričel tečaj filozofije, ki se je do leta 1706 ločil na logiko, fiziko in metafiziko. Leta 1723 so pričeli s tečajem kanonskega prava in leta 1745 z matematiko. S tem se je končal razvoj goriškega jezuitskega kolegija, ki je ob svoji ukinitvi skupaj z redom imel šest razredov humanističnih ved, tri razrede filozofije, dva teologije in enega uporabne matematike. V času največjega razcveta 1670-1730 je na kolegiju študiralo okoli 500 slušateljev. Največji vpis pa je bil v zadnjih treh desetletjih pred ukinitvijo (1773), ko se je na leto vpisalo okoli 150 novih slušateljev.
Po ukinitvi jezuitskega reda v Habsburški monarhiji so vlogo izobraževanja prevzele javne šole, ki pa so po kakovosti daleč zaostajale za jezuitskimi.
Matej Seljak
ŠTEVILKA 22    LETO VII    28. JANUAR 2007    NEDELJA SVETEGA PISMA

ALI JE KAJ TRDEN MOST?

Čez danes slovensko ozemlje je tekla ena glavnih arterij, ki je povezovala Italijo z Ilirikom: od Akvileje (Oglej) preko Emone (Ljubljana) in Petovione (Ptuj) do Sirmija (Sremska Mitrovica) in Singidunuma (Beograd), od tam pa še proti Grčiji in dalje v Azijo. Do Akvileje so jo zgradili še v republikanskem času in jo najverjetneje poimenovali via Gemina, okoli leta 10 po Kr. pa so jo potegnili po Vipavski dolini in čez prelaz Ad Pirum na Hrušici do končnega cilja.
V posoško-vipavskem delu ceste je bilo med Akvilejo in Hrušico več postajališč, imenovanih mutatio, to je kraj za menjavo konj: prvo, Ad undecimum (Gradišče ob Soči), kot pove ime, je bilo 11 milj od Akvileje, naslednje je bilo 14 milj od tod (1 milja = 1481,5 m) in sicer postaja Ponte Sonti (današnje Majnice), potem je po 9 miljah sledilo postajališče Ad Fornulos (nekje med Prvačino, Biljami in Bukovico) in za njim še mutatio Fluvio Frigido (kasnejša trdnjava Castra, današnja Ajdovščina), do katerega je bilo iz Akvileje 35 milj. Na tej trasi so Rimljani morali streti dva oreha – premostiti so morali Sočo med Majnicami in Sovodnjami in prekobaliti so morali skoraj 900 m visok prelaz na Hrušici. Most, po katerem je bila poimenovana tudi postaja na desnem bregu Soče, je bil ne le objekt za vsakodnevno rabo, bil je pomembna strateška točka na cesti, po kateri so se valile rimske vojske in prodirali barbari.
Med drugim je bil leta 489 prizorišče bitke med germanskim samozvancem Odoakrom, ki je leta 476 s prestola vrgel zadnjega rimskega cesarja in Teoderikom, kraljem Vzhodnih Gotov, ki so ga nadenj poslali Bizantinci. Leta 238 so Oglejci porušili most in tako zaprli pot Maksiminu Tračanu na pohodu iz Sirmija v Italijo.
Takole je grški zgodovinar Herodijan (okoli 177 – 255) v opisu dogodka opisal še most: … Vojska ni mogla čez reko, kajti Akvilejci so razstavili in podrli most, ki je bil postavljen za časa prejšnjih vladarjev – veliko in zelo lepo gradnjo iz pravokotnih velikih blokov na postopoma zožujočih se stebrih…
Podrti most, ki je sodeč po Herodijanovem opisu bil prava graditeljska mojstrovina, je upočasnil bojni pohod. Maksiminovi inženirji pa so našli rešitev, iz nje pa se da tudi presoditi, da je Vipavska dolina v tistih časih že bila razvit vinorodni okoliš. Herodijan namreč nadaljuje: …nekaj tehničnih strokovnjakov je opozorilo, da je na zapuščenih poljih polno praznih lesenih sodov za vino, ki so jih uporabljali domačini za lastne potrebe; v njih so vino varno pošiljali strankam. Bili so votli kot ladje in – privezani drug na drugega – bi tudi plavali kot plovila…
Čez ta pontonski most iz vinskih sodov je Maksiminova vojska uspešno prečila v pomladnem času Sočo.
(Za radnovedneže: R. Bratož, Soča in prehodi čez reko v antiki, Goriški letnik 27, 2000, 27-50.)
Drago Svoljšak

ŠTEVILKA 21    LETO VII    21. JANUAR 2007    3. NAVADNA NEDELJA

ŠKOLJ SV. PAVLA NAD VRTOVINOM

V bronasti in v železni dobi, dobro tisočletje in pol pr. Kr., je bilo v navadi naselja umeščati na izpostavljena, po naravi dobro zavarovana mesta in vzpetine, ki so jih še dodatno zavarovali z obrambnimi obzidji in tako poskrbeli za večjo varnost. Takih naselij se je prijelo ime gradišče in mednje je sodilo tudi naselje na Sv. Pavlu nad Vrtovinom. To je izrazit skalnat izrastek (520 m) iz pobočja pod Kucljem, naravna trdnjava, od koder je dober pregled nad dogajanji v dolini. V zaledju je tudi bister studenec.
Po dolgih stoletjih, v katerih je prebivalstvo rimske države živelo v sorazmerno varnih razmerah, so se v vse bolj nemirnih časih pozne antike znova ozrli na že davno opuščena gradišča in si na njih postavili varnejša bivališča. Prav takšno zavetje so, tam od konca 4. stoletja dalje, iskali tudi prebivalci Vipavske doline iz naselij ob cesti, ki je Akvilejo (Oglej) povezovala z Emono na tleh današnje Ljubljane.
Na Sv. Pavlu je tako zraslo utrjeno naselje, dolgo 450 m, široko do 105 m, ki je bilo vse naokrog obzidano, tudi na mestih, kjer je skalna pečina izgledala neobvladljiva. Podolgovat plato so s prečnim zidom predelili v dva dela, bivalnega in gospodarskega. Studenec je ostal zunaj obzidja, zato so si na južnem koncu ob pečino postavili cisterno, ki je hkrati služila kot obrambni in opazovalni stolp. S stopnicami, deloma vsekanimi v skalo, ki jih je ljudski glas označil za zlate (še ena ljudska zgodba govori o zlatu, ki da ga je hudič opolnoči sušil na planjavah pod školjem, druga pa o zakopanem zakladu na njem), je bil povezan z naseljem na platoju. Stolp-cisterna je še dandanes okoli 11 m visok ohranjen, in velja za enega izmed najbolje ohranjenih antičnih gradenj na Slovenskem.
Iz zaselka Lozarji ali iz Gojač je veličastni spomenik gradbeniške veščine in strateške domiselnosti poznoantičnih naseljencev Vipavske doline lahko dostopen. Na severovzhodni strani je v naselje skozi utrjena vrata, od katerih so še vidna v skalo vsekana ležišča podbojev, pripeljala dobro zvožena pot. Arheologi so njegovi notranjosti komajda odgrnili skromen delček njegove preteklosti in dognali, da je živel še v 7. stoletju. Danes stoji na njem podružnična cerkvica sv. Pavla. Obsežna zaplata apnenega tlaka ob njej je skromen ostanek večje stavbe, morda celo zgodnjekrščanske cerkve, kakršne so stale na podobnih utrjenih višinskih naselbinah daleč naokoli (kot npr. Tonovcov grad, Colle Santino pri Invillinu v dolini Tilmenta).
V darilni listini cesarja Otona III. iz leta 1001 je med mejniki ozemlja, ki ga je podaril oglejskemu patriarhu omenjena tudi Ortaona, ki jo razlagalci listine enačijo s potokom Vrtovinščkom. Mogočnost naselja na Školju sv. Pavla pa napeljuje na misel, da je Ortaona stala prav tu in bila vzhodni mejnik podarjenega ozemlja, podobno kot Siliganum na Sv. Katarini nad Novo Gorico na zahodu.
Drago Svoljšak 

ŠTEVILKA 20    LETO VII    14. JANUAR 2007     2. NAVADNA NEDELJA

EKUMENSKA DOGAJANJA NAŠEGA ČASA (2)

Drugi vatikanski Koncil je ovrednotil vse, ki se trudijo po svojih močeh za oznanjevanje in pričevanje evangelija.
Prevzel je pobudo za zbližanje med krščanskimi Cerkvami, zlasti tistimi, ki že imajo zgodovinsko izkušnjo, da so bile v prvih stoletjih skupaj in so se potem razšle, v glavnem zaradi nebistvenih zadev, o katerih je bilo premalo bratskega dialoga.
Ne morem, da ne bi spomnil na nekatere poteze, ki so dokazljivo sad Drugega vatikanskega koncila.
Papež Pavel VI., ki je zaključil zasedanja cerkvenega zbora, je pohitel, da je odpravil do tedaj uveljavljeno izobčenje pravoslavnih, carigrajski patriarh ATENAGORAS I. pa se je objel s papežem. Na simbolični in življenjski ravni smo pravoslavni in katoličani postali s tem dejanjem »dve pljučni krili istega Kristusovega telesa«.
Zakramenti ene Cerkve so veljali tudi v drugi. Začel se je teološki dialog med Cerkvama, pozneje tudi z evangeličani in anglikanci! Letos bo v Ljubljani znanstveno srečanje ob Letu Svetega pisma s sodelovanjem strokovnjakov pravoslavne Cerkve.
S koncilom se je torej revolucija, ki se je naglo širila in traja še danes, saj je pred letošnjo zimo papež Benedikt XVI. obiskal Carigrajskega patriarha. Upamo in srčno molimo, da obišče čim prej še z Moskovskega patriarha in nenazadnje tudi Srbskega.
To naj bi pripeljalo do združene Cerkve v že vedno bolj združeni Evropi!
Vrnimo se k mojim izkušnjam.
Dogodki so se v nadaljevanju vrstili z večjo ali manjšo hitrostjo.
Najprej je prišlo do izmenjave obiskov slovenskih bogoslovcev in študentov med Beogradom in Ljubljano ob prazniku zavetnika sv. Tomaža Akvinskega v Ljubljani in ob prazniku sv. Save v Beogradu. Pozneje se je vključil v to dogajanje tudi Zagreb.
Naša cerkev v Tivoliju je postala preddverje Srbske patrijaršije, pravoslavni študentje v Ljubljani smo bili prevajalci v Ljubljani in tudi v Beogradu. Obhajala se je redna letna Molitev za edinost, ki je še zmeraj v veljavi, le da je razširjena tudi na evangeličane in pozneje na druge nekatoličane.
Slovenska Cerkev je dala na razpolago za pravoslavna bogoslužja cerkve v Kopru, Novi Gorici, Celju, Kranju, Mariboru. Povsod so ustanovljene pravoslavne parohije, oz. cerkvene občine. Te so nadaljevale ekumenska prizadevanja na krajevni ravni, nekje bolj uspešno, drugje s kakšno večjo težavo!
V nekdanjih slavnih časih ekumenizma je cerkveni pevski zbor iz Tolmina pel na slovesnih pravoslavnih liturgijah na Javorci in v Novi Gorici, nazadnje pa celo pri škofovi maši v pravoslavni stolnici v Zagrebu. Tako se je uspešno širil duh Drugega vatikanskega koncila, duh svetniškega Janeza XXIII., Pavla VI. in naslednikov. Vse skupaj se je zrcalilo tudi v odnosih med verniki!
Čas, ki ga živimo danes, je torej sad uslišanih molitev in delovanja Sv. Duha, ki » veje, kjer hoče«.
Stanoje Kostadinović

ŠTEVILKA 19    LETO VII    7. JANUAR 2007    NEDELJA JEZUSOVEGA KRSTA

EKUMENSKA DOGAJANJA NAŠEGA ČASA

V bližnji preteklosti sem bil priča dogajanjem, kj so spremenili svet, današnje stanje pa je posledica le teh.
Kako je lepo, ko bratje v ven prebivajo skupaj, toda tako kot je danes, nekoč le ni bilo. Pravoslavni srno živeli ločeno od katoličanov, le-ti pa niso smeli zahajati v pravoslavna svetišča. Radovedneži z obeh strani srno opazovali od daleč ali blizu dogajanja v soseščini. Kot študent sem živel v Ljubljani v času pred Drugim vatikanskim koncilom.
Naša cerkev Sv. Cirila in Metoda v Tivoliju je samevala, vanjo srno redno zahajali le maloštevilni pravoslavni študentje ter nekaj ruskih in slovenskih vernikov. Ker se takrat ni hodilo za vikende domov, kakor danes gredo študentje, smo v cerkvi preživljali vse praznike: Božič, Novo leto in Veliko noč. Cerkev je bila naš drugi dom. Vanjo so zahajali le redki nepravoslavni radovedneži, poslušali so in gledali obrede, ki jih niso razumeli, in nejevoljni odhajali proč. Cerkev je bila ogromna za ono peščico vernih, zato nas je zelo zeblo v neogrevanem prostoru. Radovednežem smo radi pojasnjevali, kar jih je zanimalo.
Ker smo imeli ogromno prostega časa ob vikendih in praznikih, smo videli po nekajkrat vse operne predstave, kar jih je bilo v Ljubljani!
Večkrat sem zahajal v slovenske cerkve: k frančiškanom na Tromostovje, v Stolnico in največkrat na Vič, tam je orglal slavni pater FRANCE AČKO, ki je uglasbil Očenaš, ki se danes največkrat poje!
V tistem času je bil mašnik obrnjen s hrbtom proti ljudstvu, maševal je v latinščini in le ministranti so mu odgovarjali, tudi latinsko!
Pri frančiškanih, kjer je bilo veliko oltarjev, je maševalo hkrati več duhovnikov; ob vsakem je bila večja ali manjša skupina vernikov. Eden je začenjal, sosednji je končeval mašo in tretji je bil nekje v sredini. Somaševanja ni bilo! To je bilo za nas nekatoličane naravnost pohujšljivo! Tudi evangelij se je bral v latinščini, pridiga je bila v slovenščini . Le petje je bilo ljudsko!
Nakar je sledil Drugi vatikanski koncil Janeza XXIII. nekje leta 1964, na katerega so bili pravoslavni povabljeni kot opazovalci, enako tudi drugi nekatoličani. Zavel je nov veter, odkrivali smo, da srno kristjani, zlasti pravoslavni in katoličani, verniki iste Kristusove Cerkve. V katoliški cerkvi je zdaj oltar obrnjen proti ljudstvu in vsi obredi, ne le petje, so v domačem jeziku.
Po nekakšni inerciji je prihajalo tudi v pravoslavni Cerkvi do podobnih sprememb: berila in evangeliji so brani v ljudskem jeziku, najkonzervativnejši teologi so začeli prevajati mašna besedila in molitvenike v domač jezik. Le petje je ostalo v cerkveni slovanščini.
Naša cerkev v Tivoliju je naenkrat bila oblegana s strani katoličanov, najprej bogoslovcev in pozneje tudi drugih vernikov.
Stanoje Kostadinović

ŠTEVILKA 18    LETO VII    25. DECEMBER 2006    GOSPODOVO ROJSTVO - BOŽIČ

SILVESTER

Ko slišimo ime Silvester, takoj pomislimo na praznovanje, na konec leta ali na novo leto, ki prihaja. Silvestrska noč je trdno zasidrana v običajih in velja za enega najpomembnejših dogodkov v letu. Redkokdaj pa se vprašamo, kdo je svetnik, ki je dal ime temu dnevu.
Zadnji dan v letu se imenuje po papežu Silvestru I., ki je živel konec 3. in v začetku 4. stoletja, torej v času, ki je za krščanstvo pomenil prelomnico.
Leta 313 je namreč rimski cesar Konstantin priznal krščansko vero, kar je pomenilo konec nenehnih preganjanj, skrivanj in zaničevanj za kristjane. 31.12. 314 je bil za papeža (oz. takrat se je ta funkcija imenovala Rimski škof) postavljen Silvester I. O njegovem delovanju v naslednjih dvajsetih letih vemo bore malo. Znano je le, da v čas njegovega pontifikata seže vesoljni koncil v Nikeji, kjer so se prvič do tedaj zbrali na posvet najvišji cerkveni dostojanstveniki. Prav Silvester I. naj bi bil tudi tisti, ki je cesarja Konstantina krstil. Ta je v zameno velikodušno podpiral Cerkev in ji veliko nudil. Po nekaterih nepotrjenih legendah naj bi Konstantin papežu Silvestru podaril celo mesto Rim ter ga tako določil za cesarja zahodne polovice rimskega cesarstva. Omeniti velja še legendo, po kateri je Silvester I. v življenje obudil bika, ki naj bi ga usmrtil neki judovski čarodej. S tem dejanjem naj bi prepričal še zadnje neverneže in jih spreobrnil v krščansko vero. Silvester I. je tako na upodobitvah pogosto upodobljen z bikovo glavo. Njegovi atributi so tudi knjiga, oljčna vejica, palica in ključ, s katerim odpira vrata v novo leto. V zgodovino je Silvester I. prišel kot ustanovitelj številnih cerkva. Tudi nad Petrovim grobom naj bi, kot prvi, zgradil Petrovo cerkev.
Češčenje Silvestra I. se je razširilo po vsej Evropi, njegov god praznujemo na ta dan od 5. stoletja dalje. V Nemčiji na zadnjo noč v letu prirejajo posebne prireditve kot so silvestrski sprevodi in silvestrske konjenice.
Pri nas so bile bučne silvestrske zabave in prireditve še nekaj desetletij nazaj neznane.
Naši predniki, zlasti kmečkega sloja, so se zbrali doma, v družinskem krogu ter podobno kot na Sveti večer preživeli noč ob boljši večerji, molitvi, razmisleku o preteklem ter načrtih za prihodnje leto. Pogosto so se udeležili zahvalne maše v cerkvi.
Podobno kot pred Božičem so povsod po Slovenskem opravili kropljenje in kajenje domov.
Nam najbližjo cerkev, ki je posvečena Sv. Silvestru, najdemo v Šempasu. Ta baročna cerkev je bila sprva posvečena San Bassu. Prava posebnost je s cinami zaključen zvonik, kar tudi na zunaj potrjuje, da se nahajamo v sredozemskem prostoru.
Monika Kovačič

 ŠTEVILKA 17    LETO VII   17. DECEMBER 2006   3. ADVENTNA NEDELJA

SPOMINSKA CERKEV SV. DUHA NA JAVORCI

Trpljenje v prvi svetovni vojni je rodilo biser arhitekture, cerkev Sv. Duha na Javorci. Postavljena je bila med marcem in novembrom 1916. leta.
Na Mrzlem vrhu, Vodil vrhu in Slemenu so v letih 1915 – 1917 divjali boji. Tretja gorska brigada 15. korpusa je dala pobudo zgraditi spominsko obeležje nedaleč na kamniti vzpetini na strmem pobočju Javorce v spomin in  kot izraz hvaležnosti, kar priča eden od napisov: »O nepozabni junaki Slemena, Mrzlega vrha, Vodil vrha, ki jih ti zidovi skrivajo in ohranjajo žive! Večni mir in občudujoča hvaležnost prihodnjih rodov vas bosta poplačala za pogum in zvestobo, ki ste ju zapečatili s hrabro smrtjo.«
Načrt za cerkev je izdelal poročnik Remigius Geyling, dunajski arhitekt in slikar iz krogov Otta Wagnerja – nestorja dunajske secesije – ki mu je pripadal tudi mladi Jože Plečnik. Tako je Javorca edinstven primer sakralne arhitekture v tem slogu na Slovenskem.
 Do spominske cerkve vodi stopnišče, ki obiskovalca pripravi na zbranost za vstop v »baziliko miru«. Na terasi se na betonskem in kamnitem podstavku dviguje lesena konstrukcija. Tristranemu prezbiteriju sledi pravokotna ladja z zvonikom »jahačem« nad vhodno fasado. Slikovitost zunanjščine poleg zvonika s sončno uro ustvarjajo  grbi avstrijskih dežel, ki so razporejeni med okni ladje, nad vzhodno lopo pa neločljiva grba Avstrije in Ogrske z napisom PAX. Ob vhodu je na kamniti tabli zapisano: »Ultra cineres hostium ira non superest«, v prevodu Sovraštvo ne sega preko grobov sovražnikov.
Notranjost preseneti s secesijsko poslikavo, lesenim oltarjem, barvnimi okni in kovanimi svečniki. Predvsem pa izstopajo bronaste plošče, ki se kot listi knjige odpirajo in so na njih vžgana imena padlih vojakov: Nemcev, Madžarov, Slovencev, Čehov,  Poljakov, Bosancev, Dalmatincev... Skoraj  3000 imen, tiskarji so jih vžigali tri mesece dan in noč v več izmenah.
Notranjost deluje tudi z ubranostjo barv: črne, modre, zlate in samo nekaj bele v ladji, nad oltarjem pa štiribarvnost preide v nadzemeljsko zlato belino. Vse to priča, da je bil arhitekt tudi slikar. V nas pa ustvari občutek slovesnosti in tesnobe, predvsem pa občutenja, da je spominska cerkev najustreznejši pomnik umrlim.
Med vojno je bila v cerkvi vsako nedeljo maša za padle. Katoličani, pravoslavni, evangeličani, judje, muslimani pa tudi ateisti so prihajali v cerkev, ki je bila za nekatere Božji hram, za druge zgolj  posvečeno mesto, v katerem so lahko stopili v stik z Bogom, se soočili s  sabo,  pozabili na krutost vojne.
Dve misli sta izstopali iz pridige  apostolskega nuncija dr. Santos Abril y Castella, ki je vodil mašo ob spominski svečanosti 90. obletnice Javorce sredi oktobra: »Vojna je vedno poraz za razum, je zmaga zla nad dobrim./ Vsak človek pa s svojimi izbirami, odločitvami in ravnanji prinaša v ta svet več luči, življenja, veselja ali pa več teme, žalosti in trpljenja zase, za svoje bližnje, za svoj narod, ne nazadnje pa tudi za ves svet«.
Mimi Jelen

ŠTEVILKA 16    LETO VII   10. DECEMBER 2006    2. ADVENTNA NEDELJA

KARITAS PRED 100 LETI V SOLKANSKI OZNANILNI KNJIGI

20. 11. 1904: Po molitvi se bo brala miloščina za uboge pogorelce v Čepovanu – kakor navadno pred cerkvijo. Ker je škoda, ki jo je napravil požar dne 10. t. m. v Čepovanu silno velika – nad 70.000 kron, uboštvo pa toliko huje, ker niso bili zavarovani proti ognju in so ljudje ostali brez strehe, brez živeža in brez obleke – kdo bi se jih ne usmilil in jim ne na pomoč hitel, posebno, ker so naši domačini in nekdaj sofarani, kateri sedaj, ko je zima pred vrati, se milo ozirajo na nas svoje sobrate, da bi jim pomagali… Pomoč je nujna.
14. 5. 1905. Po popoldanski službi božji se bo brala miloščina za uboge pogorelce v Srpenici. V noči 1. do 2. aprila je namreč tam pogorelo 70 poslopij (to je 66 stanovanj in 4 gospodarska poslopja) z vsem imetjem in tudi občinska hiša. 70 družin je brez strehe, brez obleke in brez hrane. Potreba je velika, zato je vsled odloka vis. c. k. namestništva v Trstu od 10. aprila t. l. št. 1146/P ukazal prevzv. kn.nadškofijski ord. nabirati miloščino po vseh cerkvah naše nadškofije tudi za te nesrečne pogorelce. Bodite v vaših darovih kolikor mogoče obilni in ko drugim po svoji moči pomagamo, prosimo Boga da bi nas obvaroval enakih nesreč. (Nabralo se je 11 f 69 g).
27. 8. 1905. V Horjulu na Kranjskem je pogorelo dne 4. 7. t. l. 80 hiš – poslopij – vsa krma in zgorelo je tudi veliko živine. Škoda je nad 90.000 kron. Zato se bo danes po molitvi brala miloščina za nesrečne pogorelce...
10. 9. 1905. Po molitvi se bo brala miloščina za pogorelce v vasi Tillmitsch pri Lipnici na Štajerskem, kjer je požar dne 4. 8. 1905 napravil preko 330.000 kron škode. Uboštvo je tako hudo, da je c.k. namestništvo za notranje zadeve odredilo nabiranje milodarov po vsej Avstriji.
26. 11. 1905. Vsled dopisa c. k. okrajnega glavarstva v Gorici z dne 5. t. m. štev. 20.269 je prevzv. knezonadškofijski ordianriat z dne 7. nov. t. l. štev. 3819 priporočil, naj bi se nabirala po vseh duhovnijah goriške okolice miloščina za Karla Vuga iz Vedrijana, občina Kojsko, kateremu je dne 18. sept. tek. leta v sv. Križu na Cesti na Kranjskem ogenj pokončal vse posušeno sadje: češplje, katere je z izposojenim denarjem pokupil in z velikimi stroški in s trudom pospravil, v vrednosti 5500 kron, tako da je revež popolnoma uničen in pahnjen s svojimi otroki na cesto, ako mu krščanska ljubezen in usmiljenje na pomoč ne prihiti. Zato se bo darovala vsa današnja cerkvena miloščina, ki se nabere pri obeh sv. mašah in pri popoldanski službi božji, nesrečnemu Karlu Vuga za malo podporo od tukajšnje farne občine...
Vinko Paljk



ŠTEVILKA 15    LETO VII    3. DECEMBER 2006    1. ADVENTNA NEDELJA

»NAZAJ V PLANINSKI RAJ« IN VRAČANJE SIMONA GREGORČIČA NA GORIŠKO (2. del)

Spomin na Gregorčičevo delovanje na Goriškem so s spominsko ploščo na župnišču že davno obeležili v Rihemberku, kamor je bil premeščen 1873, od koder je osem let hrepenelo mlado srce po rodnem planinskem svetu in kjer so nastale njegove najboljše pesmi, objavljene 1882 v zbirki Poezije, ki je bila kmalu po izidu v nakladi 1800 izvodov razprodana, Fran Levec pa jo je takoj poimenoval »zlata knjiga«.
V letošnjem septembru je bil postavljen Gregorčičev doprsni kip v spominskem parku, nekoč na Gregorčičevem hribu, na Gradišču, kjer je deloval polnih 21 let, pa čeprav so bila to leta usodne osamelosti. Ob njem stoji prav tako doprsni kip slikarju Josipu Tomincu, tudi nekoč bivajočemu na Gradišču. Od Tominčevih je Gregorčič kupil veliko posestvo. Nakup ter s tem novi dom in posestvo sta bila spremenljiva in varljiva podoba grenko pridobljenega raja. Oba, danes v kamnu, pesnik in slikar, zreta na ta lepi košček goriške zemlje in silita popotnika k razmišljanju o zlitju trojne lepote: narave, poezije in slikarstva.
Pravi Gregorčičev povratek na Goriško pa je ponovni prihod v Gorico, kjer je študiral in preživel zadnja leta svojega življenja. V ljudskem vrtu so mu v mesecu stoletnice njegovega odhoda na eminentnem mestu ob vodometu, vodi, viru življenja, postavili spomenik. Tako je bil sprejet med pomnike pomembnih goriških mož italijanskega in furlanskega rodu tudi prvi Slovenec in s tem končno lahko postal priča o večstoletnem sobivanju narodov z bogato kulturo. Mnogi bi na spomeniku gotovo radi prebrali verze z Gregorčičevim domoljubnim sporočilom, ki je tudi pogumno in optimistično, celo preroško, ter utrjuje zavest o pripadnosti slovenstvu, slovenskemu jeziku, in hotenje ostati na tej zemlji. Morda pa je bilo danes, v 21. stoletju, bolj modro izbrati verz s splošnejšim etičnim nagovorom: » ... srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat ...« S prevodom v italijanščino se bo morebiti dotaknil src tudi italijanskih someščanov.
Ob blagoslovitvi je msgr. Oskar Simčič izrekel dvoje prošenj. »Bog, Oče luči, prosimo te, da bi ta pomnik Simonu Gregorčiču, pesniku po Tvoji milosti, ne bil za nikogar kamen spotike, marveč tiho in vendar zgovorno znamenje naše žive dejavne in dobrohotne prisotnosti, ki ni od danes, v tem prostoru.« In druga prošnja k Gospodu: »Malo Gregorčičeve ljubezni do našega naroda naj preide v nas. Ob vsem hvalevrednem poznavanju drugih jezikov, ki jih današnje razgibano življenje narekuje, naj naš jezik le ostane jezik srca, ki prvobitno razodeva slovensko inačico biti človek.«
Naj se njegova prošnja ne zaustavi na še vedno prisotni meji.
Mimi Jelen
 
 ŠTEVILKA 14    LETO VII    26. NOVEMBER 2006    NEDELJA KRISTUSA KRALJA

»NAZAJ  V PLANINSKI RAJ« IN VRAČANJE SIMONA GREGORČIČA NA GORIŠKO (1. del)

V petek, 24. nov., pred sto leti je preminil goriški slavček.
 Pesnik Alojz Gradnik je ohranil v spominu njegov odhod iz Gorice. »Na dan pogreba so se valile v mesto množice ljudstva iz Brd, Vipavske doline, Krasa, goriške okolice in Soške doline, da pospremijo velikega in oboževanega pesnika na njegovi zadnji poti k vznožju njegovih planin /.../ Ko se je mrtvaški voz začel premikati proti Solkanu, se je zgodilo to, kar mi je za vse življenje ostalo v spominu: vsa v žalno obleko odeta nepregledna množica je zavalovala proti mrtvaškemu vozu kakor črno morje in se je kakor na ukaz zgrudila na kolena in bruhnila v tisočglasen, krčevit, nezadržljiv in nezadušljiv jok, ki se je mešal s srce rezajočimi glasovi: »Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!« Tako se je poslavljala množica od svojega učitelja in preroka, od svojega glasnika in svojega barda.  Ko je mrtvaški voz že izginjal očem, je množica kakor omotična še vedno klečala in je jokala in jokala. Klečal sem tudi jaz.«
Podobno slovo je bilo po vsej Soški dolini ob cesti tja do Libušnjega. Njegova zadnja pot  je bila pretresljiv slavnostni povratek v njegov planinski raj. Grob pri Sv. Lovrencu je takoj zaživel kot narodna božja pot goriškega ljudstva in vseh Slovencev. Nagrobnik s čolnarjem v  reliefu iz belega marmorja, ki premaguje razburkane slovenske valove, in s klicem »Naš čolnič pogube otmimo!«  je vse od 1908. leta narodnoobrambno osveščal Slovence.
 Domovina mu je leta 1959 v Kobaridu, kraju njegovega triletnega kaplanovanja,  postavila spomenik. Sloko podobo pesnika  je vlil v  črni bron  Jakob Savinšek. Kip je subtilna umetnina, polna miline, ki  že sama po sebi oživlja zvočnost Gregorčičeve pesmi, je pesem v bronu. V današnjem času pa je svojevrstno sporočilo o osvobajanju slovenskega naroda in glasnik plemenitih pesnikovih misli. Lahkost podobe v duhovniškem talarju z rahlo nagnjeno glavo, z levo roko na prsih in z desno v govorniški kretnji pa brez besed kljubuje Mahničevi obsodbi pesmi Moj črni plašč in podobni misli, ki je bila  izrečena tudi ob praznovanju 100-letnice pesnikove smrti. Potrjuje pa Gregorčičevo oznako: Pesem Moj črni plašč je poveličanje duhovniškega poklica.
Pesnikov sodobnik Ignacij Leban ga je označil kot vnetega, vestnega in natančnega duhovnika; ljudstvo je ljubil, čutil z njim in skrbel posebno za njegovo nravno življenje. Pri pridigi je držal glavo nagnjeno na stran in zdelo se je,  kakor  bi sproti zajemal misli iz srca. Nikdar ni izrekel besede, ki bi kazala, da je nesrečen v duhovniškem poklicu. »Ostal je mož. Z Bogom.« Če parafraziram njegove besede, izrečene mlademu bogoslovcu pred njegovo posvetitvijo.
Mimi Jelen

ŠTEVILKA 13    LETO VII    19. NOVEMBER 2006    33. NAVADNA NEDELJA

OB 800. OBLETNICI PRVE OMEMBE VASI STRAN (KROMBERK)

Stran je že pozabljeno ime za kraj, ki ga poznamo pod imenom Kromberk. Stari viri, tja do prvih desetletij 17. stoletja poznajo le ime Stran, včasih v nemškem prevodu - An der Leyten ali In Lite, ki hoče povedati, daje kraj razložen po rebrih gore, znamenite predvsem zaradi množičnega prelivanja krvi med veliko vojno, hriba, ki nosi ime po sv. Gabrijelu, angelskem zavetniku cerkve, ki je nekdaj stala na vrhu. A kako se je hrib imenoval pred postavitvijo cerkve? Se nanj, ali morda vendar prej na grič Sv. Katarine, ki s svojimi arheološkimi ostanki priča o določeni kontinuiteti naselitve, nanaša star izraz Stranerperg ali In monte Stran (danes "Kromberški hrib")? Kajti glede na to, daje cerkev nekje na prehodu iz 17. v 18. stoletje "zamenjala" patrocinij - prej je bila to Marijina cerkev, osrednji kromberški sakralni objekt - se pred tem grič najbrž ni mogel imenovati po svetnici iz Aleksandrije. Dejansko že v letu 1466 beremo o cerkvi sv. Marije in monte Stran. (Napačna je navedba, ki smo jo podali na tem mestu in ki se jo zasledi v literaturi, da je prva znana omemba cerkve iz leta 1399, kajti gre dejansko za Marijino cerkev v Vrtovinu.)
Kakorkoli že, s starim, pozabljenim imenom so se nekdaj identificirali krajani, Bog ve, od kdaj. Prav gotovo že precej pred prvo pisno navedbo kraja, ki seže na začetek 13. stoletja. Res da se ne more kosati z omembo (1001) dveh središč na Goriškem - Gorice in Solkana, ki se ponašata, da sta "stopila" v drugo tisočletje, a tudi osemsto let ni malo. Pravzaprav je težko zagotovo postaviti na "pisni začetek" kraja leto 1206, čeprav iz tega leta (datum ni znan) izhaja listina, ki pravi, da je tedanji goriški grof Majnhard II. podelil svojemu vazalu Henriku Dornberškemu deset kmetij v vasi Stran. Vas je namreč, poleg več drugih krajev na Goriškem, omenjena v Seznamu posesti goriških grofov, ki ga je zgodovinar Milko Kos datiral ravno v čas okrog leta 1200. Tam se Kromberk, tako kot danes z imenom nemških korenin - In Lite (in ne kot Stran), znajde z roko v roki s Solkanom (Celcan), Šempasom (de Sancto Passo) in Visokim (Wizoch), Vitovljami (Witenbvrch), Ozeljanom (Ozelan) in Lokvico (Locwiz - verjetno v današnjem Šmihelu). V Seznamu preberemo tudi imena tedanjih Kromberžanov: Lanz, Marin, Priebold, Scerne, Mingo in takrat že pokojni Ztaney. Ozeljan, Vitovlje in Loke so tudi kraji, v katerih je prav v letu 1206 imel določeno posest oglejski kapitelj. Listino s to vsebino je odkril in obelodanil zadnji kromberški Coronini, grof Viljem.
Prav Coroniniji so "krivi", da se je kraj kasneje preimenoval v Kromberk. Če je torej srednjeveški Kromberk povezan predvsem s plemiško družino goriških grofov in nižjih plemičev Dornberških (ki so bili dalj časa zemljiški gospodje v bližnjih Lokah), so v naslednjih stoletjih pustili neizbrisen pečat člani družine Coronini, po izvoru iz bližine Bergama, razvejane družine, ki se je v 16. stoletju ustalila v Gorici in bila v 17. stoletju povzdignjena najprej v barone, nato pa še v grofe. Kot gospod v vasi Stran je utemeljitelj kromberške veje Coroninijev, Ivan Marija, lahko leta 1615 svoj plemiški predikat (von Crannperg, von Cronberg) prelil na ime gradu in celotne vasi. Tako je sčasoma utonil v pozabo staroslovenski Stran in novo ime se je z manjšimi ortografskimi spremembami ohranilo do danes. V času preimenovalne vneme po drugi svetovni vojni je bilo ime že tako močno zasidrano, da predlog o vrnitvi starega ni prodrl.
Vojko Pavlin

ŠTEVILKA 12    LETO VII    12. NOVEMBER 2006    32. NAVADNA NEDELJA

170-LETNICA PRIHODA BOURBONOV NA GORIŠKO

IN SMRT KRALJA  KARLA X.
Konec oktobra je bil na Kostanjevici posvet o omenjeni temi s slovenskimi in italijanskimi zgodovinarji. Zaradi obletnice in ker so na Kostanjevici pokopani zadnji francoski Bourboni, med njimi kralj Karel X.
Počivajo v grobnici pod cerkvijo v sarkofagih iz nabrežinskega marmorja, po trije na vsaki strani. Na desni je v sredi Karel X., levo od njega najstarejši sin Ludvik XIX., na desni njegova žena Marija Terezija Charlota; nasproti so: v sredini Henrik V., Karlov vnuk, desno sorodnica Luiza Marija Terezija, desno pa Henrikova žena Marija Terezija Beatrice Gaetana. Karel se je rodil leta 1757, od leta 1824 je vladal kot Karel X. Zaradi samovoljnosti se je moral ob julijski revoluciji leta 1830 odpovedati prestolu in oditi iz Francije. Nekaj časa je bival na Škotskem, nato v Pragi kot gost Habsburžanov. Zaradi tamkajšnjega ostrega podnebja in kolere se je odločil za Gorico.
Najel je več palač in hiš zase, družino in spremljevalce. V Gorico je prišel 21. oktobra 1836. Potoval je preko Linza, Salzburškega in Koroške, da bi se izognil koleri od vzhoda. Nastanil se je v Coroninijevem dvorcu, spremstvo pa v palači Strassoldo na trgu Svetega Antona. Kraljev prihod ni vzbudil pretiranega zanimanja. Ljubljansko, celovško in dunajsko časopisje ni pokazalo večjega zanimanja za prihod gostov in ne za smrt Karla X., čeprav so se nekateri Bourboni izkazali z obdarovanjem mesta, ustanov in cerkva.
Poleg kraljeve rodbine je v Gorico prišlo tudi nekaj najzvestejših privržencev. Med njimi eden najpomembnejših matematikov vseh časov, Augustin Cauchy. Njegovi goriški učenci so številni uspeli v svetu matematike. Za umetnostno zgodovino je bila pomembna zbirka več kot 100 slik, ki jih je v svoji graščini v Kanalu zbral grof Blacas d'Aulps, minister, ki je sledil Karlu X. Zbirka je bila po grofovi smrti razprodana.
Kljub temu, da je Karel X. bežal pred kolero, je postal njena edina žrtev v Gorici v tem letu. Ljudje so govorili, da sta ga pokopala preobjedenost in prehlad. Umrl je 6. novembra 1836 ob dveh zjutraj, samo 16 dni po prihodu in dva dni od pojava bolezni. Po smrti so mu odstranili srce, truplo pa balzamirali. Pogrebu 11. novembra je prisostvovalo 120 duhovnikov, mestna straža z godbo, vojska in plemstvo. Pokopan je na Kostanjevici, verjetno zato, ker so tam že počivali številni goriški plemiči. Do konca 19. stol. se je Karlu pridružilo še ostalih pet družinskih članov. Med prvo svetovno vojno so sarkofage odpeljali na Dunaj, vrnili pa leta 1932. Francoska država je pred nedavnim poskusila doseči, da bi se Karel X. in njegovi vrnili v Francijo, kar so naše oblasti zavrnile. Zaradi pomembnosti bourbonske rodbine in ker je grobnica edina vladarska grobnica v Sloveniji, bi morali bolj vrednotiti Kostanjevico in zadnje francoske kralje, ki tam počivajo.
Miloš Fon

ŠTEVILKA 11    LETO VII    5. NOVEMBER 2006    31. NAVADNA (ZAHVALNA) NEDELJA

JEZUITI V GORICI

Kot smo omenili že v članku o cerkvi sv. Ignacija v Gorici, se je katoliška prenova v takratni deželi Goriški pričela s prihodom novih redovnih skupnosti. Skromno duhovno ponudbo minoritskega samostana iz 13. stoletja so dopolnili frančiškani, ki so prišli iz Bosne. Ob koncu 16. stoletja so goriški deželni stanovi povabili v Gorico tudi brate kapucine iz beneške pokrajine, ki so se s svojo preprostostjo in požrtvovalnostjo ljudem kmalu priljubili. Ne dolgo po kapucinih nastopijo v Gorici jezuiti. Prav njihova aktivna prisotnost je predstavljala gonilno silo cerkvenega življenja in kakovostno presegla dotedanje običajno pastirovanje. V Gorico so prišli iz Gradca in se naselili pri cerkvi sv. Ivana, ki je bila zgrajena I. 1593 po zaslugi grofa Dorenberga. Kasneje so se preselili na Travnik, kjer so postavili svoj kolegij in med leti 1654 in 1732 že opisano cerkev sv. Ignacija. V začetnem obdobju je bila večina članov slovenskega in nemškega porekla, vodilna mesta pa so zavzemali člani italijanske narodnosti. Med prvimi je izstopal Pavel Reščič (Reseig), ki je v jezuitski šoli poučeval gramatiko in bil slovenski mestni pridigar. Osrednja naloga jezuitskega delovanja je bila vzgoja in izobraževanje, tako da se je v njihovem kolegiju šolalo od 400 do 500 gojencev. Zavod je postal središče goriškega družbenega in intelektualnega dogajanja. Šolanje mladine s temeljito humanistično izobrazbo so dopolnjevali z versko in duhovno vsebino. Rast duhovnih poklicev so pospešili z ustanovitvijo semenišča za revne dijake, ki je ob podpori grofa Janeza Werdenberga v letih 1624-1636 preraslo v dragoceno Werdenberško semenišče. Jezuiti so tudi uspešno vodili ljudske misijone, bili družinski svetovalci in pridigali v vseh treh mestnih jezikih, obujali ljudske pobožnosti in duhovno usmerjali številne bratovščine.
Sedemnajsto stoletje je dalo Gorici dva odlična slovenska predstavnika jezuitskega reda, uglednega zgodovinarja Martina Baučerja (1595-1668) ter vzgojitelja Janeza Krstnika Mesarja (1673-1723). Velik pokazatelj ugleda, ki so ga jezuiti uživali v Gorici, je razviden iz dejstva, da so deželni stanovi I. 1666 izbrali za mestnega sozavetnika znanega misijonarja, jezuita sv. Frančiška Ksaverja. Izjemen uspeh in vpliv jezuitov je postal tarča zavisti posvetnih in cerkvenih nasprotnikov. Tako se je tudi Avstrija, kot ena zadnjih evropskih katoliških sil pridružila proti jezuitski gonji, ki je že vladala na Portugalskem, Franciji in Španiji. 21 julija 1773 papež Klement XIV. jezuite ukine z odlokom, ki je bil 13. avgusta objavljen v avstrijskih deželah. Jezuitom so zaplenili premoženje, arhive zapečatili ter jim prepovedali opravljanje dušnega pastirstva. Lahko so še poučevali vendar samo kot laični učitelji.
Papež Pij VII. leta 1814 ponovno vzpostavi red jezuitov, vendar se ti v Gorico vrnejo šele leta 1866, po ureditvi odnosov med avstrijsko državo in Svetim sedežem. Podobno kot v 17. in 18. stoletju so postali znova središče bogatega in pestrega duhovnega ter kulturnega dogajanja vse do prve svetovne vojne.
Matej Seljak

ŠTEVILKA 10 LETO VII 29. OKTOBER 2006 30. NAVADNA NEDELJA

ŽEGNANJSKA NEDELJA

Kristjani obhajamo dva osebna praznika: rojstni dan in god (obakrat se spomnimo tudi krsta). Podobno obhajamo praznik farnega zavetnika (shod, šagra) in praznik obletnice posvetitve cerkve (žegnanje); oboje je možno praznovati tudi skupaj.
V določbah o bogoslužnem koledarju je določeno, da tiste posvečene cerkve, katerih dan posvetitve ni znan, obhajajo skupni spomin posvetitve (žegnanjsko nedeljo), v Sloveniji na nedeljo pred praznikom vseh svetnikov.
V Solkanu je bil praznik posvetitve župnijske cerkve na praznik sv. Ane. O tem govori urbar iz leta 1523. Solkanski župan Jurij Kužlin je ob tisti priliki prodal prvi ples. (Ko je bil leta 1681 na praznik sv. Ane v Solkanu ples, je slikar Lucillo iz Gemone ubil kmeta Gabrijela). Že pred letom 1757 so po apostolskem indultu prenesli praznovanje na 3. nedeljo v juliju. Župnija je ta dan duhovnikom preskrbela kosilo, iz cerkvenega premoženja pa so dobili vino. Maša pa je bila pri oltarju sv. Ane. Po maši so dajali poljubiti "relikvije, svetinjo, svete ostanke" sv. Ane (1827, 1897).
Med 1. svetovno vojno je bila solkanska cerkev precej porušena. Po obnovi je bila na novo posvečena, o čemer govorijo listine nadškofijskega ordinariata:
"Pošiljamo vam listino o izvršeni posvetitvi glavnega oltarja župnijske cerkve sv. Štefana, da jo skrbno hranite v župnijskem arhivu.
Priloženo kopijo dajte v primeren lesen okvir, pokrit s šipo, in obesite na steno v novoposvečeni cerkvi, tako da bo mogel vsakdo lahko brati.
Pozneje pa, ko se bo seveda ponudila priložnost, vklesajte v kamen: 'D.O.M. (Gospodu Najboljšemu Največjemu). Leta 1926, 9. maja sem jaz FRANČIŠEK Borgi-ja SEDEJ, goriški nadškof posvetil glavni oltar v čast sv. Štefanu, prvemu mučencu.' Nadškofijski ordinariat v Gorici, 10. 5. 1926." V arhivu je duplikat listine: "Gospodu Najboljšemu Največjemu! Leta 1926, 9. maja, ko je bila 5. nedelja po Veliki noči, sem jaz FRANČIŠEK Bor-gija SEDEJ, GORIŠKI nadškof, posvetil glavni oltar, v katerega sem spoštljivo vstavil relikvije svetih mučencev Mohorja in Fortunata in sv. Krizogona, v čast sv. Štefanu, prvemu mučencu. Določil sem posameznim vernikom danes eno leto in na dan obletnice posvetitve, ki naj se obhaja vsako leto na soboto pred tretjo nedeljo v oktobru, obiskovalcem te cerkve sto dni pravega odpustka po običajni praksi Cerkve. Izdano na našem nadškofijskem sedežu v Gorici, 9. maja 1926. +Franciscus Borgia, arhiepiscopus"
Ker leta 1976 niso vedeli za te listine, so petdesetletnico posvetitve obhajali 6. oktobra. Letos smo 80. obletnico obhajali 9. maja (celodnevno češčenje, maša pri glavnem oltarju, ki je bil na novo posvečen leta 1926, spominska podobica). O tem še govori številka 80 na cerkvenem pročelju. Ko smo pred nekaj leti obnavljali cerkev, smo podatek o posvetitvi vklesali v ploščo (Silvo Fakuč) in jo namestili v prezbiterij na desni strani (na levi je plošča o cerkvi sv. Roka).
Vinko Paljk

ŠTEVILKA 9 LETO VII 22. OKTOBER 2006 29. NAVADNA (MISIJONSKA) NEDELJA

CERKEV SV. IGNACIJA NA TRAVNIKU

Goriško je podobno kot vse druge slovenske dežele in Evropo v 16. stoletju zajelo reformacijsko gibanje, tako je na Goriškem leta 1563 pridigal tudi Primož Trubar. Protireformacija je nato tudi na Goriškem opravila svojo očiščevalno in prenovitveno nalogo vendar se je ta protireformacijski val že na začetku 17. stoletja umiril in je cerkvena sinoda v Gorici I. 1602 že potekala v ozračju katoliške prenove. Pomembno vlogo so pri tem odigrali tudi razni cerkveni rodovi, ki so se prav v tem času v večjem obsegu pojavili tudi na Goriškem: frančiškani, minoriti, kapucini, serviti, benediktinke in zlasti jezuiti. Jezuiti so v Gorico prišli I. 1615 na povabilo nadvojvoda Ferdinanda in so s svojimi številnimi dejavnostmi povzročili pravo versko duhovno pomlad v mestu in na deželi. Med drugim so leta 1654 na lastno pobudo v Gorici pričeli graditi cerkev sv. Ignacija. Gradnja cerkve je potekala med I. 1654 in 1767, ko je bila tudi posvečena s strani prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa, ki je bil seznanjen s slovenskim jezikom in izročilom. Dogodek je zabeležen s spominsko ploščo iz leta 1769. Dela na cerkvi, zlasti v njeni notranjosti, so tako potekala skozi celotno 17. stoletje. Več donacij s strani grofa Coroninija je omogočilo dodatno okrasitev notranjosti cerkve. Zlasti veliko je bilo rezbarskih del in dekoracij iz lesa. Tako je bil celo steber, ki je stal na Travniku in na vrhu katerega je bil nameščen kip sv. Ignacija, iz leta 1658, sprva lesen in so ga šele naknadno nadomestili s kamnitim. Leta 1686 so bile postavljene izrezljane, lesene klopi. Tudi osrednji oltar iz leta 1683 je bil narejen iz lesa in ga je šele leta 1716 nadomestil marmornat. Pet let po posvetitvi je bil postavljen oltar sv. Jožefa, delo okoliških mojstrov. Konec 17. stoletja je bila osnovna podoba cerkve že dograjena: osrednji prostor na eno ladjo, ki jo obdajajo tri samostojne kapele, z baročnimi oltarji, ki so bili postavljeni med leti 1745 in 1750. Šele v 18. stoletju so se pričela dela na zunanji podobi cerkve. L. 1721 je na povabilo goriških jezuitov v Gorico prišel Krištof Tausch, ki je napravil načrt ne samo za pročelje, ampak tudi za posamezna kiparska dela na glavnem pročelju, oba zvonika in fresko v apsidi, ki je bila dokončana I. 1721 in večkrat restavrirana zaradi poškodb, ki ji jih je zadala 1. svetovna vojna. Ko je leta 1792 izbruhnila vojna med Francijo in Avstrijo so iz cerkve odnesli številna umetniška in verska dela. Skozi celotno 18. in 19. stoletje se je cerkev bogatila s kiparskimi in slikarskimi deli. Med prvo svetovno vojno je bila cerkev zaradi bližine fronte poškodovana vendar so jo v medvojnem obdobju obnovili. Drugo svetovno vojno pa je prestala brez hujših poškodb.
Matej Seljak

ŠTEVILKA 8 LETO VII 15. OKTOBER 2006 28. NAVADNA NEDELJA

UMRLI GORIŠKI DUHOVNIKI MED PRVO SVETOVNO VOJNO

Vojni spopadi med prvo svetovno vojno so zahtevali razmeroma majhen krvni davek med goriško duhovščino. Od italijanske vojne napovedi do premirja novembra 1918 je umrlo 32 duhovnikov iz goriške nadškofije. Pri veliki večini je šlo za duhovnike v pokoju, ki so umrli naravne smrti, pri marsikomu sta vojna in razdejanje pripomogla k skorajšnji smrti. Žrtev neposrednih vojnih spopadov je bilo razmeroma malo, pravzaprav samo trije med slovenskimi škofijskimi duhovniki. Prva žrtev vojnih spopadov je bil Alojz Čubej, kurat v Batah v goriški dekaniji. Dne 15. oktobra 1915 ga je ubila granata, odvržena iz italijanskega letala. Druga žrtev je bil Jožef Fabjan, župnik pri Sveti Luciji (danes Most na Soči). Umrl je med italijanskim obstreljevanjem, 11. februarja 1916. Cesar Franc Jožef je pokojnemu župniku Fabjanu podelil odlikovanje, in sicer Viteški križ Franc Jožefovega reda.
Tretja žrtev je bil upokojeni vikar Anton Bratina, ki je prav tako umrl zaradi italijanskih granat med obstreljevanjem Šempetra pri Gorici, 12. junija 1916. Zaradi vojne sta umrla tudi dva slovenska frančiškanska patra iz kranjske province Sv. križa, ki sta službovala na Goriškem, čeprav nista bila uradno prišteta med žrtve goriške duhovščine. P. Frančišek Ambrož, ki je pred vojno služboval na Sv. gori, je umrl med obstreljevanjem bolnišnice usmiljenih bratov v Gorici, 13. aprila 1916. P. Aleksander Vavpotič, organist in profesor petja na Kostanjevici, je po umiku frančiškanov vztrajal v samostanu. Kot domnevnega vohuna so ga ustrelili italijanski vojaki 9. avgusta 1916. V časopisu Slovenec so kar nekaj časa odlašali z razglasitvijo njegove smrti, kajti mislili so, da se je nekako rešil in se bo kmalu javil. Žrtve so bile tudi med slovenskimi duhovniki, interniranimi v Italiji. Sploh prva žrtev med interniranimi duhovniki iz Goriške nadškofije je bil Franc Marinič (roj. 1852), župnik iz Kojskega v Brdih. Umrl je zaradi bolezni 22. septembra 1915 v Cremoni. Novica o njegovi smrti je bila v Slovencu objavljena šele v začetku novembra. Smrtna kosa je pobirala svoj davek med duhovniki-begunci. Prizaneseno ni bilo niti višji duhovščini, ki je našla zatočišče večinoma na Kranjskem. Dekan Janez Filipič iz Ločnika je umrl v Ljubljani leta 1917. Goriški stolni kanonik Janez Ne-pomuk Murovec je umrl leta 1917 v begunstvu v Škofji Loki. Čez nekaj mesecev mu je sledil Janez Wolf, stolni kanonik in upravitelj malega semenišča, ki je umrl v Ljubljani. Nekdanji tolminski dekan Jožef Kragelj je umrl v Ljubljani leta 1917. Ko-bariški dekan Jurij Peternel, ki je preživel težke dni italijanske okupacije, je umrl 29. januarja 1918 v ponovno avstrijskem Kobaridu.
Glede smrtnih žrtev lahko rečemo, da je bila prva svetovna vojna za goriško duhovščino dokaj usmiljena. Pomenila je le uvod v bolj žalostno usodo večjega števila goriških duhovnikov med drugo svetovno vojno.
Renato Podbersič ml.


ŠTEVILKA 7 LETO VII 8. OKTOBER 2006 27. NAVADNA NEDELJA

KLARISE PRI NAS

Klarise ali red sester sv. Klare je drugi red sv. Frančiška Asiškega. Ustanovila ga je sv. Klara (1194-1253) izAssisija leta 1212, ko je sledila duhovnemu vodilu rojaka sv. Frančiška. Njeno Vodilo, ki je nekakšna ustava klaris in zahteva klavzuro ter strogo uboštvo sester, je 9. avgusta 1253, dva dni pred Klarino smrtjo potrdil tudi papež. Klarise, podobno kot ostali Frančiškovi redovi, še posebej gojijo Marijino čaščenje. Že zelo zgodaj se pojavijo prvi samostani klaris tudi na Slovenskem, sploh prvi v Mekinjah pri Kamniku že leta 1300, v Kopru, pa leta 1301 oz. po nekaterih podatkih že I. 1299. V začetku 17. stoletja so goriški deželni stanovi zaprosili papeža, naj jim dovoli ustanoviti ženski samostan, namenjen predvsem dekletom iz uglednih goriških plemiških in meščanskih družin. Njihova prošnja spada v okvir prizadevanj za katoliško obnovo po izgonu protestantov iz Goriške. Z gradnjo samostana klaris v Gorici so pričeli leta 1623, toda do ustanovitve je prišlo šele leta 1653. Ekonomsko osnovo za začetek delovanja samostana je predstavljal del dediščine barona Chiesa, 5000 goldinarjev so prispevali goriški deželni stanovi, nekaj pa celo sam cesar. Očitno pa so Goričanke že pred tem rade vstopale tudi v druge klariške samostane v sosednjih deželah, zlasti na Kranjskem. Tako v pismu, ki ga hrani nadškofijski arhiv v Ljubljani beremo, da je apostolski nuncij leta 1610 samostanu klaris v Mekinjah prepovedal sprejemati dekleta-novinke z Goriškega, ker je njihov samostan namenjen le dekletom iz okolice. Kljub temu je bila sredi 17. stoletja opatinja mekinjskega samostana Goričanka Klara Golianič. V času reform cesarja Jožefa II. so bili leta 1782 vsi samostani klaris pri nas ukinjeni, tudi v Gorici (28. januarja 1782). Vzorno urejeno gospodarsko stanje teh samostanov je pač zamikalo (prosvetljenega) vladarja absolutistične države. Za nekaj let je preživel le tisti v Kopru, ker se je nahajal na ozemlju Beneške republike. Tudi goriške redovnice so ob ukinitvi lahko izbirale; prestop v uršulinski red ali pa vrnitev na domove. Večina je izbrala slednje in letno so potlej prejemale 300 goldinarjev pokojnine. Vrednost samostana je bila ob razpustitvi ocenjena na dobrih 100.000 goldinarjev. Poslopje samostana goriških klaris so zatem uporabljali kot vojaško skladišče. Po razpustitvi klaris v Gorici se je v mestu pojavila nekakšna dobrodelna bratovščina "Kapitel žena stolne cerkve" (Capitulum matronarum), ki je pomenila predvsem (nadomestno) zbirališče za dekleta iz plemiških družin v deželi. To ustanovo je odobril avstrijski cesar leta 1797, dekleta so vanjo lahko vstopala z 18. letom, nosile so črne obleke, navadno niso bivale skupaj, le morale so živeti na Goriškem. Danes delujeta v Sloveniji dva samostana klaris, in sicer v Nazarjah v Savinjski dolini (od 1978) in v Dolnicah pri Ljubljani (od 2000). Podrobneje o klarisah na Slovenskem v: Damjan Hančič, 700 let klaris na Slovenskem, Ljubljana 2000; Damjan Hančič, Klarise na Kranjskem, Ljubljana 2005.
Renato Podbersič ml.

ŠTEVILKA 6 LETO VII 1. OKTOBER 2006 26. NAVADNA (ROŽNOVENSKA) NEDELJA

DR. MIHAEL TOROŠ

Sredi letošnjega septembra je v Rimu potekal simpozij, posvečen nekdanjemu apostolskemu administratorju dr. Mihaelu Torošu. Organizirala sta ga Slovenska teološka akademija ter Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani. M. Toroš se je rodil 12. avgusta 1884 v Medani, umrl je 29. decembra 1963 na Kapeli. Po osnovni šoli v domačem kraju se je vpisal na goriško državno gimnazijo, pozneje je vstopil v malo semenišče. Študiral je v goriškem Centralnem semenišču, mašniško posvečenje je prejel 18. julija 1909. Po kaplanskih službah v Dornberku in Braniku se je od 1914 zaradi hude bolezni zdravil v Gorici, po začetku spopadov na soški fronti pa se je umaknil najprej na Češko in nato na Dunaj. Ob razpadu monarhije leta 1918 se je vrnil na Goriško, avgusta 1919 pa je v Rimu nadaljeval študij cerkvenega prava. Promoviral je v začetku julija 1921 in se vrnil v goriško bogoslovje, kjer je do 1947 predaval cerkveno pravo, nekaj let tudi cerkveno zgodovino. Decembra 1934 je bil imenovan za častnega kanonika goriškega stolnega kapitlja, leta 1938 je postal škofov svetovalec. V času zavezniške vojaške uprave je dr. Toroš birmoval po Primorski, ker je bil prihod nadškofa Margottija v slovenske kraje goriške nadškofije praktično onemogočen. Po žalostnih dogodkih oktobra 1947, ko so partijsko podprti prenapeteži iz Solkana izgnali dr. Franca Močnika, prvega apostolskega administratorja oz. upravitelja za Goriško, je postal dr. Toroš njegov naslednik. Funkcijo je uradno prevzel spomladi 1948. Istočasno je že od priključitve leta 1947 upravljal tudi poreškopuljsko škofijo, kjer je tudi bival. Na lastno prošnjo je bil jeseni 1949 razrešen uprave v Istri, junija 1950 pa se je naselil v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici (Kapela) in tam postavil sedež takratne apostolske administrature jugoslovanskega dela goriške nadškofije. V začetku svojega delovanja na Goriškem je iskal dialog in sodelovanje s takratnimi jugoslovanskimi komunističnimi oblastmi, tako da si je celo prislužil naziv "rdeči škof. V ta okvir lahko uvrstimo njegovo začetno naklonjenost do leta 1949 ustanovljenega prorežimskega Ciril-Metodijskega društva, ki je združevalo nekatere katoliške duhovnike. Pozneje je iz društva izstopil, ker kot pravnik oblasti ni mogel prisiliti k spoštovanju lastnih državnih zakonov, zlasti v odnosih s Cerkvijo. Ostaja dejstvo, da si je pridobil trajne zasluge z ustanovitvijo malega semenišča v Vipavi, ki gaje odprl leta 1952. V začetku je sicer delovalo kot internat, od 1957 pa kot škofijska gimnazija. Tam so se šolali duhovniški kandidati iz Primorske, Ljubljane in delno tudi Maribora. Njegova zasluga je tudi prvi povojni verski časopis Družina, ki gaje začel izdajati 7. maja 1952. Sprva je ta časopis izhajal kot štirinajstdnevnik samo na Goriškem, kmalu pa se je razvil v tednik za vso Slovenijo. Po smrti je dr. Toroša nasledil kapitularni vikar Andrej Simčič.
Renato Podbersič ml.

ŠTEVILKA 5 LETO VII 24. SEPTEMBER 2006 25. NAVADNA (SLOMŠKOVA) NEDELJA

PRIMORSKI DUHOVNIKI SO REŠEVALI SLOVENSKO ŠOLO (4)

Omenimo še dva primorska duhovnika učitelja v letih 1943-1945: Andrej Simčič, župnik v Svetem Križu in dr. Rudolf Klinec, župnik v Velikih Žabljah. Dr. Rudolf Klinec je v dnevnik zapisal: »24. 10. 1943. Nedelja. Po evangeliju sem oznanil: 'V imenu božjem. V sredo bo šolska sv. maša. Začeli bomo s slovensko šolo. Po dolgih letih. Pridejo naj vsi šoloobvezni otroci, a tudi bolj odrasli so je krvavo potrebni. Da bodo znali vsaj pisati in čitati v materinskem jeziku.' V dogovoru sem bil z učiteljem za Velike Zablje. Gospo Vero sem snubil za Dobravlje. A ona nekam okleva: 'Na eni strani ne pustijo partizani, na drugi, kaj porečejo Nemci in Italijani?' Italijani, upajmo, so odigrali; Nemci se brigajo le za vojaške zadeve. Partizani pa - pod fašisti smo imeli krščanski nauk in bi ga sedaj ne imeli? Saj trdijo, da nam prinašajo svobodo, pravice, narodne upravičenosti! Odločil sem se, da bom kar sam učil, ako me še g. učitelj pusti na cedilu. Gospod je blag in požrtvovalen! Leta in leta je hrepenel, da bi smel naše otroke poučevati v slovenščini, zato ni dvoma, da bo sprejel. 27. 10. Šolska maša. Radostnih obrazov so stali otročički. 'Preljubi otroci!' sem jih nagovoril po evangeliju, otvarjamo slovensko šolo. Ne boste več tujci v lastnem domu! Ne bodo vas več učili se sramovati slovenskega porekla, sramovati se materne govorice! Ne boste več poslušali tujih ljudi, ne da bi jih razumeli, plačancev, ki so vam ubijali v glavo tuje modrosti in prezira vsega vašega. G. učitelj, ki je izučil vaše starše, vam bo razkazal lepoto našega jezika, zaklade naše kulture, bogastvo naše vzgoje. Ljubite ga, ubogajte! Šest let je bila župniku zaprta pot v šolo, dvajset let smo bili izgnani iz učilišč: od danes dalje bosta si podala roke duhovnik in učitelj in skupno bogatila vaš razum... Pojdite zatorej v vašo slovensko šolo z veseljem in ljubeznijo in s seboj nesite mnogo, mnogo dobre volje in močnih sklepov, da boste pridni, marljivi. Jezus naj blagoslovi g. učitelja, vas, vaše učenje in delo.' Po maši je učitelj imel v šoli prisrčen nagovor. Izpolnila se mu je želja, da more po dvanajst letih pregnanstva učiti slovenske otroke v slovenskem jeziku... Vrnjene so otrokom naravne pravice poduka v materinščini... Nato smo še odločili naslednje: Učenci IV - VI. razreda bodo imeli pouk od 8:30 do 10:30, učenci I. - III. razreda od 10:30 do 12:00; ob četrtkih ni šole, ob torkih in petkih bo le krščanski nauk. Nato smo odpustili radostno deco.« Svetokriški župnik Andrej Simčič je s sodelavci jeseni 1943 organiziral slovensko šolo v sedanjem Vipavskem Križu in v Dobravljah. Poučeval je verouk in slovenščino. Šoli sta delovali do maja 1945.
Vinko Paljk

ŠTEVILKA 4 LETO VII 17. SEPTEMBER 2006 24. NAVADNA NEDELJA

PRIMORSKI DUHOVNIKI SO REŠEVALI SLOVENSKO ŠOLO (3)

Biseromašnik gospod Efrem Mozetič je omenil še nekaj drugih duhovnikov, ki so po italijanski kapitulaciji jeseni 1943 v svojih župnijah začeli s slovensko šolo. Med njimi je bil tudi g. Jožko Kragelj, ki je župnikoval na Livku nad Kobaridom. Svoje učiteljevanje je opisal v knjigi Leta dozorevanja: "V knjigarni v Tolminu sem videl, da so iz Ljubljane naročili čitanke in računice za otroke. Zaaral sem jih in sva pozneje prišla z mežnarjem Lavrinom, da sva jih v nahrbtniku nesla na Livek za naše otroke. Takoj po kapitulaciji Italije sem namreč začel s slovensko šolo. Učili smo se pisati in brati ter računati po slovensko. Ko so prišle knjige, pa smo uvedli reden pouk. Iz Gorice seje sredi septembra umaknila gospa Stana Šturm, ki je bila po poklicu učiteljica vrtca. Prosil sem jo, naj prevzame manjše otroke, ki bi imeli svojo učilnico pri cerkvi, jaz pa bi večje učil v šolski sobi. Sprejela je in vse je lepo potekalo več mesecev. Otroci so bili veseli, ker so se učili v domačem jeziku. Šola je bila apolitična. Zdelo se mi je važno le to, da se naučijo brati in računati po slovensko. Vsaka politika je bila tvegana. V šoli ni bilo zastave z rdečo zvezdo, niti Titove slike. Pozneje sem zvedel, da je France Bevk poslal vsem partizanskim šolam ukaz, da mora biti povsod izobešena zastava z rdečo zvezdo. (...) Nič ni pomenilo moje prizadevanje, moje delo, da sem otrokom pripravil slovenske knjige in jih že toliko mesecev učil... 26. oktobra 1944 je med poukom prišla v šolo okrožna partizanska šolska nadzornica tovarišica Marija Rot-Dunja in mi povedala, da ne smem poučevati v šoli, ker je apolitična. Otroci so protestirali in jim je šlo na jok. Pouk smo zaključili in sem otroke odslovil. Popoldne je prišla ista tovarišica z J. P. v župnišče in sta mi dala navodila glede šole in iger: Brez zastave z redečo zvezdo in brez Titove slike nobene predstave! Najbolj ogabno se mi je zdelo to, da mi je prinesel tako prepoved bivši črnosrajčnik... Povedal sem jima, da se ne strinjam, rajši opustim šolo, naj ljudje presodijo, kaj je prav. 31.10. sem prejel pismo od Okrožja, v katerem so mi uradno prepovedali šolo in igre, ker se ne strinjam z njihovimi pogoji. Ljudje so bili zelo nejevoljni. Ena izmed deklet je šla na tečaj, da postane učiteljica. Tečaj je trajal nekaj tednov. Ko se je vrnila, je njen oče tako opravičil prepoved, ki sojo poslali meni: Veste, župnik nima tečaja! Nekajtedenski tečaj je prekašal vsa leta mojega šolanja. Na tak način so skušali vzeti ugled duhovniku. Vse prejšnje šole, skozi katere smo morali iti mi, so bile manj kot nič."
Vinko Paljk

ŠTEVILKA 3 LETO VII 10. SEPTEMBER 2006 23. NAVADNA NEDELJA

PRIMORSKI DUHOVNIKI SO REŠEVALI SLOVENSKO ŠOLO (2)

Biseromašnik g. Efrem Mozetič nadaljuje pripoved o svojem 'učiteljevanju': »Ob četrtkih smo se duhovniki dobivali v Gorici. Na kosilo smo šli k Jelenu. Tam je bil tudi duhovnik Filip Terčelj. Rekel je: 'Kar začnite!' Ustanovil sem šolo v Temnici in Lipi. En dan sem učil v Temnici, drugi dan v Lipi. Zvezke in knjige sem pripeljal na kolesu iz Gorice. Berilo so mi podarili v katoliški knjigarni. Mohorjeva družba je pred leti izdala Kolačke: kratke, lepe stvari, kot nalašč za začetek šole. Za začetnike sem nabavil učbenik Prvi koraki. In sem začel učiti črke, velike in male tiskane. Kako tuli volk? UUUU... - Tako so se naučili črko u. Potem O. Oko je božji dar, varuj si oči. - Znam še na pamet. T Tat tava v temi. Tat beži. Primite tatu. Hudo mi je bilo, ko nekateri otroci niso razumeli. Poskušal sem s potrpežljivostjo. So se mi smilili otroci, ko so npr. ob vprašanju, kako tuli volk?, odgovorili: EEE... Pač težave učiteljskega poklica. Še moja nečakinja je prišla k meni, da je lahko hodila v šolo. Za dni, ko sem bil zaseden, sem dobil pomoč. Nadomeščali sta me dekleti, Helena Stepančič v Temnici, Marija Uršič (ali Kovačič?) v Lipi. Dal sem jima nalogo za naslednji dan, ko me ni bilo. Bili sta razumni. Tako sta se uveljavili, da sta po vojni nadaljevali z učiteljskim poklicem. Še danes se čudim, kako sta bili sposobni in učljivi. Konec leta, za silvestrovo sem že pripravil prvo predstavo: skeče in deklamacije. Odraslim in staršem so prišle solze, ko so po mnogih letih slišali prosto govoriti slovensko besedo. Pouk smo imeli v šoli. Nemci niso imeli nič proti. Nihče nas ni motil. Nemci so dovolili slovenske šole, v Gorici tudi slovenske srednje šole. Pod zavezniki se je to nadaljevalo. Kolar je bil kot izkaznica. Nas duhovnike so pustili in nas niso niti kontrolirali. Nekoč me je povabil komandant Tine, da smo se dobili v neki hiši. Tam, pri ključarju je imel shranjeno kobilo. Spraševal me je o tej šoli. Najbrž je hotel izvedeti, kakšne vrste šola je to. Na koncu mi je rekel: Tovariš župnik, kar naprej učite!' Učil sem slovenščino in matematiko. Bila je to prava šola. Za matematiko sem imel italijanski učbenik, tistega iz pripravnice. Seveda sem imel tudi verouk v šoli. Učil sem le eno leto. Sosed župnik Zaletel iz Vojščice me je prepričal, da sem potem šolo prepustil tistima dvema dekletoma. Ko sta bili v težavah, sem jima pomagal. Šole, kot sem jo imel jaz, so se uveljavile dve leti (1943-1945). Na podeželju so poučevali župniki. Tako je poučeval Zaletel v Vojščici, Berce na Vrabčah. Lahko bi jim rekli 'župnijske šole'.«
Vinko Paljk

ŠTEVILKA 2 LETO VII 3. SEPTEMBER 2006 22. NAVADNA NEDELJA

PRIMORSKI DUHOVNIKI SO REŠEVALI SLOVENSKO ŠOLO (1)

Vsaj trikrat se je to zgodilo. Kot po vsej Sloveniji tako so bili tudi na Primorskem duhovniki tisti, ki so sredi 19. stoletja z »nedeljskimi« in »župnijskimi « šolami prvi dali na razpolago svoje moči v uvajanju osnovnih šol. Drugič so se izkazali med prvo in drugo svetovno vojno, ko so bile v času Italije v naših krajih povsem uničene slovenske šole. Duhovniki so se raznarodovanju uprli na svoj način. Slovenskih otrok niso hoteli učiti verouka v tujem jeziku. Edini izhod je bil ta, da so šli iz šol v cerkve in zakristije, kjer še ni bilo prepovedano govoriti slovensko. Tako so se otroci v tistih letih pri verouku naučili tudi slovensko brati in pisati. Seveda je marsikateri duhovnik na ta račun marsikaj pretrpel s strani tuje oblasti. Še enkrat se je pokazala možnost, da so se primorski duhovniki dali na razpolago v službi naroda na področju šolstva. To je bilo jeseni leta 1943, ko je Italija izstopila iz vojne. Po več kot dvajsetih letih so naši ljudje mogli ponovno svobodno govoriti v domačem jeziku. Nemška okupacija namreč ni prodrla na področje jezika. Duhovniki, ki so bili narodno bolj osveščeni, niso čakali na konec vojne, ampak so takoj, z ozirom na okoliščine in možnosti, začeli s slovensko šolo. Lahko bi rekli, da je verouk, ki je ostal v slovenščini, prerastel še v druge osnovne predmete šolanja. Kako se je to dogajalo, smo povprašali gospoda Efrema Mozetiča, letošnjega biseromašnika. Z mladostno svežino je pobrskal po spominih mladih dni: »Po mašniškem posvečenju leta 1941 sem prišel za župnika v Temnico in Lipo. Tako nisem bil niti en dan kaplan. Šola je bila še italijanska. Verouk pa je bil v slovenščini v zakristiji. Otrokom sem dajal prepisovat naloge - Zgodbe Svetega pisma in Katekizem -, da so se učili slovensko. Verouk je bil tako obenem šola slovenščine. Ti otroci so včasih po pomoti nesli v šolo veroučne zvezke. Ko sva se ob neki priliki pogovarjala z italijanskim učiteljem, mi je očitajoče rekel: 'Našel sem cele naloge v slovenščini!' Jaz sem se zagovarjal, da je to naravna pravica, da se otroci naučijo materinega jezika. Učiteljeva žena, ki je sledila pogovoru, je bila tudi na moji strani. V Lipi je bila učiteljica doma iz Solkana. Ko smo bili na samem, je govorila slovensko. Povedala mi je, kaj pravijo otroci: 'Najlepši dan v tednu je petek. Takrat pride župnik iz Temnice za verouk v zakristiji.' - Kaj hočeš lepše spričevalo o mojem delu! Pride september 1943. Polom! Italijani so rekli 'armistizio' - premirje. Potem konec septembra velike čistke Nemcev! Velike čistke na Krasu. Veliko fantov je padlo, ker so bili neizkušeni borci proti močni nemški vojski. Ko se je vse to umirilo, smo začeli misliti na šolo.«
Vinko Paljk

ŠTEVILKA 1 LETO VII 27.AVGUST 2006 21. NAVADNA NEDELJA

RUSKA KAPELICA NA VRSICU V SPOMIN IN OPOMIN

Spomenik - piramida v kamnu z napisom Sinovom Rusije - sredi vršiških smrek priča o spominu na 300 tragično preminulih vojnih ujetnikov, ki so 12. marca 1916, ko so gradili cesto čez Vršič, našli smrt pod snežnim plazom z Mojstrovke. Ruska kapelica, ki sojo še isto leto zgradili na tem mestu njihovi tovariši v značilnem ruskem slogu iz okroglega lesa in lubja ter s podobo Kristusa Odrešenika na pročelju, ne vedoč, da se jim bodo mnogi med njimi kmalu pridružili, pa govori o neumrljivosti njihovih duš. Zanje, pravoslavne brate, že dolgo moli kranjskogorski župnik, prebivalci Kranjske Gore pa so skrbeli, da se je kapelica ohranila do današnjega časa. Letos, ob 90-letnici tragičnega dogodka, je bila kapelica prenovljena, tako rekoč na novo postavljena, in vršiška cesta od Kranjske Gore do vršiškega prelaza je bila po sklepu slovenskega parlamenta preimenovana v Rusko cesto. Spominska slovesnost je potekala ob množični udeležbi članov Društva Slovenija Rusija in mnogih, ki čutijo, da nas povezuje slovanski duh. Slovenski premier Janez Janša je govoril o kapelici kot simbolu prijateljstva med oddaljenima ruskim in slovenskim narodom pa tudi kot simbolu Evrope, ki si želi, da se strahote obeh svetovnih vojn ne bi več ponovile. Sergej Mironov, predsednik zgornjega doma ruske dume, je izkazal Slovencem hvaležnost, da so zbrali posmrtne ostanke ruskih žrtev in jih ob kapelici pokopali. Tako je spomin nanje ostal živ med 20 milijoni že pozabljenih, preminulih med morijo prve svetovne vojne. V zahvalo je Kranjski Gori podaril dve ikoni: Odrešenika v slavi in križ. Vsakoletna spominska svečanost poteka ob katoliški sveti maši v Kranjski Gori na predvečer in pravoslavnem bogoslužju ob Ruski kapelici naslednji dan. Letošnje svečanosti so se odvijale izraziteje kot običajno v ekumenskem duhu. To je bilo takoj začutiti že ob srečanju kardinala Tomaža Špidlika, velikega poznavalca in občudovalca duhovnosti krščanskega Vzhoda, ter metropolita minskega Filareta, patriarhovega eksarha v Belorusiji. V kranjskogorski cerkvi je za ruske vojne ujetnike in vse žrtve slovenskih gora daroval mašo kardinal Špidlik ob somaševanju škofa Antona Jamnika in patra Marka Rupnika. Vodilna kardinalova misel je bila: »Rešujejo druge tisti, ki ljubijo, rešujejo tudi sebe, ker ljubijo. Kdor pa sovraži, služi smrti.« Nato je g. Filaret z dijakoni in zborom ruskih bogoslovcev vodil pravoslavno žalno molitev - tako imenovano panihido. Pravoslavna liturgija nas je tudi naslednji dan pritegnila ob kapelici pod Vršičem. Metropolitov bas je oznanjal: »V prsih mojih je naraščala modrost, ker se je moj duh krepil s spominom«. Tudi vodilna misel njegovega nagovora je bil zgodovinski spomin. »Brez njega si narod ne more postaviti niti svojega ognjišča. Brez njega si tudi Evropa ne more ustvariti skupnega doma.« Bosta skupni dom in skupni jezik v morju sodobnega ateizma našli tudi obe tisočletje ločeni Cerkvi, katoliška in pravoslavna?
Mirni Jelen
« Prejšnji | Naprej »