ŠTEVILKA 33    LETO VII   22. APRIL 2007      3. VELIKONOČNA  NEDELJA 

ALI ME LJUBIŠ?

Velikonočni čas je čas osebnega razmisleka o veri in o pomembnih vprašanjih, ki jih pred nas polaga življenje. Samo ob iskrenem razmisleku lahko na pravo mesto postavimo vrednote, poiščemo pot, ki vodi v uresničenje načrtov, ali pa ostanejo le še strah, negotovost, kakor da bi zaprli vrata naših domov in naših src. Človek, ki je preveč zagledan vase težko najde pot v življenje, ki ima smisel in vrednost. Zato pa je potrebno razpoznavati znamenja časa. V tem vzdušju oblikujmo v sebi tisto podobo Jezusa, ki nas bo usmerjala in vodila.
Jezus je po velikonočnem praznovanju ponovno zbral učence in izpostavil zapoved ljubezni z vprašanjem: »Ali me ljubiš?« Beseda ljubezen nas lahko nagovarja na različne načine, otroci se spomnijo ljubezni svojih staršev, fant in dekle si v prvi zaljubljenosti neprenehoma izpovedujeta ljubezen... Lahko pa ljubezen tudi razvrednotimo, ji vzamemo njen žar. Žal prav tu danes doživljamo veliko krizo, ko v ospredje stopa le zunanji videz. Lahko celo rečemo da je človek današnje dobe zato, ker stopa le na pot materializma, potrošništva vse bolj pohlepen in ne zna več ljubiti.
In vendar nas na koncu poti, ki jo pogosto hodimo po svoje, čaka Kristus, s svojim tako močnim vprašanjem: »Ali me ljubiš?« Ne gre namreč več le za neko zgolj pozunanjeno, površinsko ljubezen, temveč s temi besedami Jezus nagovarja najprej malodušne, naveličane, obupane, in vsakega od nas. To je vabilo, da življenja ne bi prepuščali navadam, ampak da bi znali odkrivati kje je sedaj najbolj potrebno, da udejanjimo ljubezen, da se uresničimo.
Kakšna naj bo podoba vere v nas? Bog nas ne pušča na pol poti, ampak nas čaka, da se vrnemo v življenje, bogati v sebi in v dobrih delih. Zato se Jezus na veliko noč ne samo vrne k učencem, da jih okrepi v veri, ampak jih tudi pošilja v življenje v uresničenje glavne evangeljske zapovedi, ki je ljubezen.
Aleš Rupnik

ŠTEVILKA 32    LETO VII   8. APRIL 2007      VELIKONOČNA  NEDELJA KRISTUSOVEGA VSTAJENJA

POGLED VSTALEGA

Pa je prišla pomlad in z njo prva pomladanska polna luna, ki je znamenje, da bo prvo nedeljo po njej Velika noč. Narava se je odela v živo zeleno barvo, iz katere se dvigajo cvetoča drevesa in grmi, po vrtovih cvetijo pomladanske rože, v zgodnem jutru pa prepevajo ptice. Vse se prebuja in k temu prebujanju nas je vabil postni čas, ki v današnji velikonočni nedelji dobiva svoj smisel in polnost vseh odrekanj in premagovanj. Zaključili smo dneve odpovedovanj, zdaj nastopijo dnevi obilja ali preobilja.
Nekdo se skriva za vsem tem. Mediji bodo govorili in pisali o božanstvih in o moči narave, ter med drugim omenili tudi, da se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja. In še prav bodo imeli. Kdo pa je ta Kristus? Veliko vemo o Njem, vprašanje pa je, koliko mu sledimo in verjamemo? Kje smo z vero: pri njegovem trpljenju, pod križem ali pa smo ob praznem grobu...? Morda pa smo se srečali celo z Vstalim, zaradi katerega je nastalo tistega velikonočnega jutro veliko vznemirjenje. Kaj nam govori obraz Vstalega? Mir vam dajem, kakršnega vam svet ne more dati. Ponesite ta Kristusov pogled miline in veselja, sočutja in poguma med sestre in brate. Zaupajte, jaz sem z vami do konca sveta! Trpljenje in smrt nimata zadnje besede; jaz sem vse premagal!
"Smrt in vstajenje":
Smrt, to je: ne imeti nobenega cilja. Smrt, to je: ranjena duša. Smrt, to je: biti prazen. Smrt, to je: GROB.
Vstajenje, to je: imeti nalogo. Vstajenje, to je: videti neobdelano zemljo. Vstajenje, to je: deliti ljubezen. Vstajenje, to je: zaupati.
Vstajenje, to je: ŽIVLJENJE brez konca.
p. Krizostom


ŠTEVILKA 31    LETO VII   1. APRIL 2007      6. POSTNA (CVETNA)  NEDELJA

»KDOR HOČE LJUBITI, ŽIVETI, TA MORA POLJUBITI KRIŽ.«

(Kosovel)
Zadnji teden v postu imenujemo veliki teden. Te dni nas bogoslužje neposredno uvaja v odrešilno trpljenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa kot ODREŠENIKA vsakemu izmed nas. Vzemimo si čas za to praznovanje, saj so prav veliki četrtek, veliki petek in velika sobota z veliko nočjo največji prazniki naše vere.
Naše odrešenje nam je zaslužil Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. Zato je križ edina pot do naše večne sreče. Naj bo tudi znamenje naše vere in pripadnosti Cerkvi.
Sredi osemdesetih let so komunistične oblasti na Poljskem začele odstranjevati križe iz učilnic (pri nas že po letu 1950), češ da to versko znamenje lahko vnaša razdor v družbo.
Križ ne more biti znamenje ločitve in razdora, temveč znamenje povezovanja. Križ povezuje ljudi med seboj (simbolika prečnega kraka) ter z Bogom (simbolika navpičnega kraka). Vendar križ ni le znak, temveč tudi zgovorna in prepričljiva prižnica: uči nas darovanja in žrtve, brez katere ni prave ljubezni. Prav ta smisel in namen ima križ na stenah naših stanovanj ali kot obesek na verižici okrog vratu. Kjer člani družine mimo
 križa ne hodijo brezbrižno, ampak se ob njem zbirajo k molitvi in pri njem iščejo moči v urah preizkušenj, tam postane križ šola velikodušnega darovanja; tam se ohranja čut za duhovne vrednote, ki dajejo človekovemu življenju smisel.
Križ s trpečim in umirajočim Kristusom na njem nam razodeva smisel in vrednost bolečine v življenju in v zgodovini. Kdor sprejme križ, stopi na pot, ki je povsem različna od tiste, ko človek postavlja Boga na zatožno klop ali ga zanika. V dneh velikega tedna smo povabljeni, da se zazremo v Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je za nas umrl na križu. H Križanemu se v času trpljenja obračamo z vero, zaupanjem in ljubeznijo, saj označuje višek Jezusove ljubezni do nas. Dandanes se nad svetom zgrinja toliko bolečin, toliko trpljenja in, žal, tudi toliko križev brez Kristusa.
Križ je znamenje ljubezni do konca. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje.«
Cvetko Valič


ŠTEVILKA 30    LETO VII   25. MAREC 2007   5. POSTNA NEDELJA

SVETOST ODNOSA

Tožniki razglasijo ženo za prestopnico zoper postavo o zakonski zvezi in tudi je grešna. Ko jim Jezus pove, da so takšni tudi oni pride do preobrata. Tožniki se zavedo, da tudi oni ne živijo ravno v soglasju z Mojzesovo postavo in prizorišče zapustijo drug za drugim. Jezus je s posredovanjem ženo obvaroval telesne smrti. Hoče pa jo obvarovati tudi duhovne smrti, zato ji reče: »Ne greši več!«
Sv. Frančišek Asiški svojim bratom naroča: »Varujejo naj se vsi bratje, da se zaradi greha ali slabega zgleda drugih ne bodo vznemirjali ali jezili, kajti hudobni duh jih hoče zaradi greha enega samega človeka pokvariti mnogo. In nasprotno kolikor najbolj morejo, naj duhovno pomagajo tistemu, ki je grešil, kajti ne potrebujejo zdravil zdravi, ampak bolni« (1 Vod V, 1011). Najučinkovitejša pomoč je v tem, da se ne pustimo premagati zlu, ampak da po dobrem premagamo zlo. Ob grešnem dejanju se mora v nas prebuditi eno samo čustvo: bratska ljubezen. Z dobrim omejimo moč zla. Kdor ljubi Boga, bo storil vse, da brata/sestro, ki je zašel, pripelje nazaj k njemu.
Jezus opomni grešnico: »Ne greši več!« Bratski opomin je potrebno razumeti v smislu poboljšanja in rasti v zvestobi Bogu in ljudem, zato ga ne smemo razumeti ali pa izvajati kot sredstvo kaznovanja ali maščevanja. Opominjanje izvršeno po svetopisemskem zlatem pravilu ima zagotovilo, bo storjeno iz resnice in v resnici, iz ljubezni z ljubeznijo.
Nikoli ne smemo opominjati človeka, o katerem ne vemo povedati nič dobrega. To pomeni, da nimam dovolj rad. Opominjanje je smiselno tam, kjer obstaja medsebojna naklonjenost in spoštovanje, ter skrb za človekovo rast v človeških in duhovnih vrednotah. Paziti pa moramo, da ne pretiravamo z neprestanim opominjanjem in ocenjevanjem, saj bi vzbudili v človeku občutek krivde in nesposobnosti pri njegovih prizadevanjih za dobro. Temeljnega pomena pa je, da se vzgajamo v duhu vzajemnosti, po katerem se učimo opominjati in biti opomnjeni, odpustiti in prejeti odpuščanje.
Sv. Frančišek nam daje recept za takšno ravnanje: Tisti je božji služabnik, ki zaradi greha, ki žali Božjo svetost, gori v ljubezni do Boga. Božji služabnik mora v sebi tako žareti od svetosti, da z lučjo zgleda in z zgovornostjo svojih dejanj, posvari grešnika.
p. Bernard

ŠTEVILKA 29    LETO VII   18. MAREC 2007   4. POSTNA NEDELJA

LE PETICA DA IME SLOVEČE...

ali kako je postal berač
Četrta postna nedelja nas vsako leto izzove z Jezusovo priliko o usmiljenem Očetu in o izgubljenih sinovih. O tem biseru svetovne književnosti in eni najlepših prilik v Svetem pismu lahko razmišljamo iz različnih izhodišč. Mislim, da v postnem času ne le smemo, ampak moramo razmišljati pod vidikom "imeti ali biti".
Jezusova prilika z vso ostrino in neizprosnostjo pokaže, da človek ne more "biti", če v ospredje svojega življenja postavi "imeti", če pa je njegovo temeljno prizadevanje "biti", pa lahko tudi "ima". Poglejmo, kako se je ta dinamika odražala v življenju posameznih oseb iz Jezusove prilike.
Mlajši sin je premoženje postavil na prvo mesto. Zahteval je svoj delež, prepričan, da bo uresničil samega sebe, če bo z njim razpolagal, kakor bo sam hotel. Pa je lahko preživel samo ob bornih in bednih ostankih. Ko je šel sam vase, je ponovno odkril pomen odnosa z Očetom, vendar je še naprej razmišljal na ravni premoženja: "Sprejmi me kot katerega svojih najemnikov." Ko je spet odkril in sprejel očeta, je bil ponovno deležen tudi njegovega premoženja.
Tudi starejši sin je premoženje postavljal v ospredje. Sicer je ostal doma, a ne kot sin, ampak kot služabnik. Ni znal pristno gojiti prijateljstev in odgovornost za to preloži na domnevne očetove prepovedi.
Oče pa na prvo mesto postavi osebe in je pripravljen zanemariti premoženje, da bi bili odnosi med njimi pristni. Premoženja ne uporablja za uveljavljanje samega sebe, ampak mu služi za vzpostavljanje pristnosti in domačnosti z obema svojima sinovoma. "Sin, vse moje je tvoje."
Naj mi bo za sklep dovoljena parafraza dobro poznane Jezusove misli: Kdor hoče svoje premoženje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa ga zaradi bratov izgubi, ga bo rešil. Kaj bom v tem postnem času in v vsem svojem življenju izbral sam: ljudi ali premoženje?
P. Stane

ŠTEVILKA 28    LETO VII   11. MAREC 2007   3. POSTNA NEDELJA

KJE JE VPRAŠANJE?

HUDE STVARI
Težkim in hudim vprašanjem se najraje izognemo. Pridejo sama. Običajno nenapovedana! Nesreča, bolezen, krivice... in se vprašujemo: »Zakaj se (tudi dobrim) ljudem dogaja hudo? Kaj sem (je) napravil hudega, da se mi (mu) je to zgodilo?«
Zgodila sta se huda dogodka: poboj, ki ga je ukazal Pilat in sesutje stolpa na kar osemnajst ljudi. Evangelij današnje nedelje (Lk 13,1-9) išče po teh tragedijah odgovor na naše vprašanje. Ljudje, tudi verni, se vedemo, kakor da bi morali poznati razlago za vse hudo.
Jezus pa ob tem pove pomembno resnico o človeku. Človek ne zmore do kraja razumeti in razložiti zla. Zakaj ne?
Življenje je človeku podarjeno, človek ga razume in obvlada samo v majhnem delu... zato naj ne presoja... npr. nesrečnikov. Življenje je negotovo ... človek majhen, Bog pa velik. In zanesljiv! Bomo obtičali v svetu? V sebi? Ali pa se bomo zasidrali v Bogu!?
OD HUDEGA K NESMISLU
V Jezusovem času so se ljudje vpraševali o vzrokih nesreč, zla... Danes niso problem samo nesreče, trpljenje ... Medicina je napredovala ... manj je revščine ... dopovedujemo, da znamo in zmoremo ...
 »Večno« vprašanje zla pa se seli v vprašanje, ali ima življenje - moje, tvoje, naše - sploh smisel. Problem je postalo življenje samo. Njegova smer! Postaja problem: prazno, nesmiselno, brezvre-dno, brezciljno. Takega nam uprizarjajo z namakanjem v televizijskih salamurjah, šovih, reklamah, zabavah, prireditvah.
Od ene plitvosti do druge...
VPRAŠANJE
Prikrita pa vedno bolj očita postaja praznina življenja, v kolikor se izmika smislu. Mladi tavajo po puščavah dolgčasa; hazarderji se izgubljajo v sanjah velikega zadetka; premikači nakupovalnih vozičkov si polnijo nedelje; kričači na vseh vrst prireditvah si dajejo vsebino; malikovalci telesnosti - pa itak... z nastopači, ki ne znajo živeti z drugimi... Sama manifestacija nerazčiščenega vprašanja o smislu. Nedelja kliče k Božji besedi.
Današnja želi, da se nam posreči pot do smisla, do pozitivnega odgovora na izziv, ali in kako je življenje smiselno. Si človek določa smisel sam? Ga narekuje morda družba? Ali pa nas vprašanje smisla presega?
Smisel se nahaja v skrivnostnem dnu življenja. Kjer se z Bogom dobivamo ali zgrešimo!
Gašper Rudolf

ŠTEVILKA 27    LETO VII   4. MAREC 2007   2. POSTNA NEDELJA

ODPOVED, SPREOBRNJENJE ALI RAJE PREOBRAZBA?

Kdo ve, koliko smo še dojemljivi za resna in zahtevna povabila, ki jih bolj kot kdaj med letom slišimo v cerkvah prve dni postnega časa, zlasti na pepelnico in prvo postno nedeljo? Spreobrni se, odpovej se, posti se...
Saj do cilja - biti nekaj, doseči določeno človeško zrelost in popolnost - bi vsi želeli priti. Toda v naglici vsakodnevnih opravkov, v katero smo hočeš nočeš potegnjeni, se mimogrede navdušimo za instant ponudbe, ki propagirajo hiter učinek, in ni čudno, da podležemo predlogom hudega duha: se hranimo s »kamni« (seveda z duševnimi prebavnimi motnjami in podhranjenostjo), smo oblastni in važiči (posledice: porušeni odnosi, depresije...).
Cilj, ki nam ga v postu kaže Cerkev, se riše na obzorju čez štirideset dni: velikonočno veselje novega človeka. Da bi v tej oddaljenosti ne zbledel, nam ga približa še na drugo postno nedeljo z evangeljskim poročilom Kristusove spremenitve na gori: glej, kaj te čaka, če se vsaj malo potrudiš; nič manj kot sijaj, ki je preobrazil Kristusa.
Nekaj napotkov papeža Benedikta XVI. in dr. Bogdana Žorža, kako doseči ta cilj ali se mu vsaj približati.
Sveti oče: »Postni čas je ugoden čas, ko so vsi kristjani pozvani, da se vedno globlje spreobrnejo h Kristusovi ljubezni.« To spreobračanje postaja nekaj konkretnega v treh korakih: ko »pustimo, da nas brez pridržkov - z naše strani - osvoji ta ljubezen, ko se učimo ljubiti, kot nas je ljubil Kristus, in ko smo usmiljeni, kot je usmiljen naš nebeški Oče.«
Psiholog v predavanju Vzgoja za odrekanje: »Ta vzgoja ni v tem, da otroka prikrajšamo v dobrinah, ampak v tem, da ga vzgojimo za svobodno osebnost, ki bo znala v ponudbi dobrin, udobja in užitja sama zavestno izbirati to, kar je zanjo pomembno in potrebno, in da bo znala svoje dobrine tudi deliti z drugimi. Odrekanje je lahko dejanje ljubezni, ko se čemu zavestno odpovemo v korist drugemu - to je še korak naprej. Ko dam od svojega, se nečemu odrečem, kar pomeni, da sem svoboden.«
Torej ne suhoparna in odvratna odpoved, ampak po ljubezni preobrazba v vstalega Kristusa.
Vinko Paljk

ŠTEVILKA 26    LETO VII   25. FEBRUAR 2007   1. POSTNA NEDELJA

NAJ ZA TRENUTEK ODLOŽI SVOJE DELO...

Kdo ne pozna hitrega tempa današnjega sveta? Ko se dogodki vrstijo s hitrostjo, ki ji nismo kos in primanjkuje časa za osnovne človeške aktivnosti: obiski, dobra dela, prijazna beseda, kosilo v družini, praznovanje nedelje... Največkrat rečemo, da je vse skupaj podivjano, ali še celo, da je bilo nekoč čisto drugače. In se znajdemo v zelo zapleteni situaciji. Še nikoli nismo imeli banke dosegljive iz naslonjača, ali tako hitre cestne povezave Nova Gorica -Maribor. Nihče ne tipka več na pisalni stroj in osebe iz osebnega imenika mobilnega telefona so na dosegu roke.
Znašli smo se v zanimivem svetu z veliko ponudbami na katere odgovarjamo z vedno večjim povpraševanjem. Kolikor časa nam prihranijo tehnični pripomočki, toliko več smo pripravljeni vložiti v različne dejavnosti in obveze. Ponudb ni potrebno več iskati, kar same nas vlečejo na vse konce in kraje. Od kvalitete prehajamo k kvantiteti, če pri tem mislim na razne dejavnosti v katerih ne prejemamo tistega zadoščenja, ki bi ga kot ljudje pričakovali in zaslužili. Hiperaktivnost nam daje torej dve možnosti, ali vstopimo v njen objem in začnemo z njo sodelovati, ali pa iz razočaranosti izstopimo v osamo.
Pot iz tega kolobarja »circulum vitiosum« nam ponuja postni čas, ki je vedno bolj aktualen, kolikor bolj potrebujemo spominjanja na resnično pomembne ali tehtne stvari našega življenja.
Učimo se ob Jezusu in njegovih treh skušnjavah: noče spremeniti kamna v kruh, ker noče spremeniti neokusnega v okusno, slabega v dobro, marveč hoče ostati zvest pravi »hrani«. Noče sprejeti zemeljskega bogastva na račun Božjega, ker hoče porabiti svoj čas koristno in plemenito. Kajti kaj bi mu pomagalo, če bi vse bogastvo imel in hkrati zapravil najlepše, najdragocenejše. Prav tako noče skočiti iz templja in s tem za vse čase pokazati, da je Bogu nečastno vzeti si čas in vložiti nekaj napora v dejanja, ki so na zunaj manj zanimiva a bogata navznoter.
Postni čas v današnjem svetu ima globoko sporočilo, saj je čas odpovedovanja hiperaktivnosti na račun pravega bogastva. Skušnjavi številnega in plitkega smo podvrženi vsi, a k sreči se lahko v štiridesetih dneh za trenutek vstavimo, premislimo in poravnamo našo stezo s potjo, ki je sveta in blagoslovljena.
Boštjan Toplikar

ŠTEVILKA 25    LETO VII   18. FEBRUAR 2007   7. NAVADNA NEDELJA

POSTNA POT V PUŠČAVO

V prihodnjih dneh začenjamo postni čas, ki je lahko za vsakega izmed nas predvsem na duhovnem področju izziv in priložnost. Toda potrebno se je podati v puščavo, na samoten kraj. Tu sta nam nakazani dve poti: Prva pot vodi navznoter. To je pot molitve, branja Svetega pisma, duhovnega pogovora in svete spovedi, pot zajemanja iz globokih Božjih studencev. Druga pot vodi navzven v javnost družbe in Cerkve, kjer se srečujemo z mnogimi izzivi. Obilica poročil, ki se vsak dan zlivajo na ljudi, mnogim izkrivi pravi pogled na življenje. Po eni strani smo preveč obveščeni o marsičem, kar ni vedno tako pomembno, po drugi strani pa se premalo zavedamo zelo pomembnih stvari. Zaradi te nepreglednosti mnogi ljudje iščejo odgovore na velika vprašanja v zabavi ali pa z umikanjem v zasebnost.
Poznati svoj notranji svet, znajti se v njem ni tako enostavno. Mnoga svoja dejanja lahko razumem šele tedaj, ko se poglobim vase. Za to pa potrebujem nekaj časa in miru in pripravljenost, da vidim sebe brez predsodkov. Samo tisti, ki kot kristjan vedno znova išče pot navznoter, ima dovolj moči, da svojemu življenju daje trajen pozitivni pečat.
Ob vstopu v puščavo današnjega časa moramo toliko bolj vedeti, kakšen je pomen in smisel našega posta, da bomo duhovne izvire, ki bodo okrepili našo šibko naravo, znali poiskati tam, kjer v resnici so. Zato post ne more biti le v odpovedi koščku mesa in podobnih drobnih odpovedih. V postni čas je potrebno vstopiti v celoti, stopiti na pot vztrajnih korakov osebne rasti v veri. Torej je potrebno stopiti na pot z vsebino in cilji, ki si jih postavimo in so pred nami.
Mogoče si ne znamo predstavljati, kako naj bi ta pot izgledala. Pokazal nam jo je Jezus. Zato predvsem zato, ker smo lačni duhovnega življenja, ker živimo v puščavi, moramo napredovati in v svoje notranje področje, pa tudi v svet okrog nas prinašati novo sporočilo Kristusovega evangelija. Naj bo torej naš post evangeljski, tak kot je bil Jezusov.
Aleš Rupnik

ŠTEVILKA 24    LETO VII   11. FEBRUAR 2007   6. NAVADNA NEDELJA

GORJE VAM, KI STE ZDAJ SITI...

Štirikratni besedi blagor sledi v današnjem evangeliju 6. navadne nedelje štirikratni gorje. Izbral sem drugi GORJE, ker je, tako se mi zdi, namenjen nam sitim in za vsem dobrim nasičenim ljudem. Jezus pravi: »Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste.« Sedanji sveti oče svari in govori vsem nam, da je problem sedanjega človeka, ker misli, da mu gre dobro, v resnici pa je v dno duše nezadovoljen in propada.
Današnja nedelja je svetovni dan bolnikov, ki je letos še poosebej posvečen neozdravljivo bolnim ljudem, ki živijo po vsem svetu na vseh kontinentih, kot piše sv. oče v svoji poslanici za 15. svetovni dan bolnikov. Ne bi bilo prav, da bi kot kristjani šli kar mimo današnjega dne, ne da bi se vsak pri sebi zamislil kako je z mojim duhovnim in telesnim zdravjem. Oziroma, kako se duhovno in telesno počuti moj bližnji. Vsakršna stiska, ki je povezana z boleznijo človeka vznemiri in mnoge tudi med seboj poveže. Večkrat slišimo besede: »Ali veš da je ona ali on zbolel za rakom?
Ta gre na težko operacijo. Ta je še mlad in komaj hodi, zdravniki ne vedo kaj mu je? Moli za njega!« In še bi lahko naštevali besede, ki si jih večkrat izmenjujejomo. Kaj storimo ? Morda zmolimo za bolnega, morda se sami Bogu zahvalimo za zdravje in tudi več storimo, da ne bo zboleli... Skratka ni prav, da ne storimo nič. Sitost sodobnega človeka, kamor mirno moremo umestiti nas, ki živimo na tem goriškem področju, je velika nevarnost, da nas naredi otopele in vase zagledane. Bogatsvo in blaginja nas moreta kaj hitro popeljati tja, kjer se bomo zaprli pred drugimi in tudi samim seboj. Zato je Jezusov gorje vam, ki ste siti..., še kako izzivalen, da se ob njem ustavimo in vsak pri sebi razmislimo. Apostol Pavel v drugem berilu zapiše o vstajenju: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.« Samo vera v te zapisane besede, nam more pomagati najti odgovor na težko ozdravljivo bolezen, ki se čestokrat zaključi s smrtjo bližnjega. Zato želim vsakemu, da se Jezusov gorje po veri spremeni v blagor. Blagor tistemu, ki veruje in zaupa!
p. Krizostom

ŠTEVILKA 23    LETO VII   4. FEBRUAR 2007    5. NAVADNA NEDELJA

LUC VODI H KULTURI

V petek smo obhajali praznik Gospodovega darovanja ali svečnico. Nekoč so ta praznik imenovali Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, kije rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Evangelist Luka omenja srečanje s starčkom Simeonom. Ta je uvidel, kdo je dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.« V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, kot »luč v razsvetljenje poganov«. Na te Simeonove besede se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč. Po tem obredu blagoslavljanja sveč nam je praznik znan kot svečnica - praznik luči. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo. Šego je povzdignila v nadnaravni svet, v cerkveni obred: v njem je luč prispodoba Mesija, ki razsvetljuje človeštvo, mu razodeva smisel življenja. Naj nas luč Božje milosti - prijateljstva z Bogom kot sveča spremlja od rojstva do smrti!
V tednu pred nami je Prešernov dan, ki ga obhajamo kot kulturni dan. Ob tem se spominjamo narodnih in osebnih kulturnih korenin. Kultura v najširšem pomenu besede izraža vse, kar človek kot razumno bitje s svojim mišljenjem, govorjenjem in delovanjem izraža navzven. V ožjem pomenu besede pa kultura izraža tisto delovanje človeka, ki ostaja vtisnjeno v besedah, pesmih, v igri, podobah ali še kako drugače in je prepoznavno kot izredna pozitivna človekova stvaritev, ki presega krajevno in časovno omejitev. V kulturi se človek prepoznava predvsem kot presežno bitje. Kristjani v kulturi vidimo sledi Božjega delovanja v človeku in po njem. Zato je tudi Cerkev od vsega začetka vključevala kulturne stvaritve tudi v »prostor svetega«: tako v svetišča in druge cerkvene stavbe, kot tudi v liturgično in vzgojno - izobraževalno dogajanje.
Evropejci - in Slovenci med njimi -imamo svoje korenine v krščanski kulturi in to tudi na vsakem koraku z veseljem pokažimo! Le resnica nas bo osvobodila.
Cvetko Valič

ŠTEVILKA 22    LETO VII    28. JANUAR 2007    NEDELJA SVETEGA PISMA

LETO EVRA -LETO SVETEGA PISMA

V Gospodovem letu 2007 smo Slovenci nadvse slovesno in odmevno vstopili v evro-monetarni sistem Evrope. Slovenci, pa tudi mnogi Evropejci, smo bili navdušeni nad simboli, ki so vtisnjeni na slovenskih evro bankovcih in kovancih. Očak Triglav, knežji kamen »samostojnosti«, Prešernov »Žive naj vsi narodi«, Groharjev »Sejalec«, Plečnikova »katedrala svobode«, štorklja simbol »novega rojstva«, nam govorijo, da smo mnogo več kot le plačniki in potrošniki. Simboli na denarju usmerjajo naše razmišljanje naravnost k našim koreninam - pretekli zgodovini in h kulturi. Ozko razumevanje pomena denarja nas bi vodilo v skušnjavo, ki so ji nasedli Izraelci pod goro zaveze, goro Sinaj, ko so častili zlato tele, kot je nedavno zapisal pisatelj Drago Jančar v Sobotni prilogi Dela. Denar nas ne more osrečiti, je le nujno sredstvo, ki nas obvaruje prehudih skrbi za biološko preživetje.
Morda pa le ni naključje, da je Cerkev v Sloveniji razglasila prav Gospodovo leto 2007 za leto Svetega pisma, da nam evro ne bi postal »zlato tele«, mamon, bog. Sveto pismo nas uči, da nismo ustvarjeni samo za trženje in kulturo, temveč da naša uresničitev oboje presega, zato naj »damo cesarju kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega« (Mr 12,13-17). Sporoča nam, da Jezusovega kraljevskega naslova ne bomo našli napisanega na nobenem kovancu, temveč na križu. Uči nas, da Jezus želi naša srca upodobiti po svojem srcu.
V letu Svetega pisma nas Cerkev vabi, da s še večjim pričakovanjem in vnemo kot evro vzamemo v roke Sveto pismo in ga beremo, premišljujemo in se ob njem učimo živeti. Resnični edinosti med kristjani se bomo tembolj približali, kolikor bolj bomo svoje življenje usklajevali z Božjim načrtom, ki nam ga odkriva Sveto pismo. Bolj kot leto uvedbe evra naj nas zaznamuje leto Svetega pisma!
p. Bernard

ŠTEVILKA 21    LETO VII    21. JANUAR 2007    3. NAVADNA NEDELJA

LETO GOSPODOVE MILOSTI

Današnji odlomek iz Lukovega evangelija nam predstavi Jezusa po vrnitvi v rodno Galilejo. Gre za njegov prvi javni nastop v deželi, v kateri je zrasel in katerega kulturno okolje je vtkano v leta njegovega dozorevanja. Ob prvem nastopu od nekoga, ki stopa v javnost, pričakujemo, da nam bo predstavil izhodišča svojega delovanja in nakazal smer, v kateri si bo prizadeval živeti.
Jezus za izhodišče vzame knjigo preroka Izaija. Ta je kot Božji glasnik napovedoval prihajajočega Mesija in v pretresljivih spevih o Gospodovem služabniku naslikal usodo trpina, ki ne bo vpil, ki ne bo delal hrupa, ki nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne pogasil, pa vendar bo resnico oznanjal. Za temelj svojega delovanja je torej Jezus vzel Božjo besedo, zapisano v svetih knjigah.
Smer, ki jo je ta beseda nakazovala in jo je Jezus vzel za svojo, je, prinesti blagovest ubogim, oznanjati jetnikom prostost in spuščati zatirane na svobodo. V svojem oznanjevanju in delovanju se bo torej sklonil do družbenega dna in temu dnu v besedi in delovanju prinesel razodetje Očetove ljubezni.
S tem je tudi za kristjana način življenja in delovanja jasen. Ne moreš se imenovati po Kristusu, ne da bi zajemal in živel iz Očetove besede. K temu nas na poseben način spodbuja leto Svetega pisma, ki ga obhajamo v Cerkvi na Slovenskem. In ko v središče tvojega življenja stopi Božja beseda, moraš povzdigniti svoj glas proti revščini, se moraš dejavno upreti zatiranju in izkoriščanju, moraš izpostaviti samega sebe za uresničevanje pravičnosti v Cerkvi in v družbi. Vse ostalo je samo leporečje, nekakšno izložbeno krščanstvo, iz katerega ne diha leto Gospodove milosti. Mar v naši družbi ni preveč krivic in preveč molka, da bi smeli reči, da kristjani živimo program, za katerega je Jezus rekel, da seje izpolnil na njem.
p. Stane

ŠTEVILKA 20    LETO VII    14. JANUAR 2007    2. NAVADNA NEDELJA 

VABLJENI V PRIHODNOST

Za nami ali pred nami?
Bog ni za hrbtom! »Za hrbtom« v tem primeru pomeni zahrbtnosti ampak čas, ki je minil. Ni malo kristjanov, še več pa je ljudi zunaj krščanstva, ki doživljajo Boga, kot da obstaja nekako »zadaj«, za hrbtom, v preteklosti. Poskusimo zadevo z Bogom kratko razčistiti.
Bog je večen, ni pa dejaven samo v preteklosti, v zgodovini in prazgodovini. Bog se ni ne ustavil ne obtičal v nekem času. Spomini so sijajna vseživljenjska dota za vsakega človeka, toda Bog ne biva v spominih iz otroštva iz domačih krajev...
Bog, živi Bog Jezusa Kristusa! vseobsegajoče živi tukaj med nami in v nas. Najbolj intenzivno pa v prihodnosti. Pravzaprav nas vabi v prihodnost! Kakor je povabil v prihodnost tisti par, nevesto in ženina, iz svatbe v Kani Galilejski.
Danes beremo pri maši poročilo o Jezusu, ki v Kani Galilejski povzroči s skupino apostolov pomanjkanje vina in zaskrbljenost. Naredi čudež in novoporočenca zagledata pred seboj rešitev iz zadrege. Jezus jima utre pot v prihodnost s čudežem za tisti dan in za prihodnost.
Med resnicami
Veliko je resnic, o katerih so nas poučili pri verouku. Verjetno sem pozabil, ali pa so pozabili moji veroučitelji, kakor pozabljam danes sam, da bi se z odraslimi in otroki dovolj temeljito ustavil ob veliki resnici, ki je zelo pomembna za življenje, da Bog namreč ni toliko specialist za preteklost, čeprav jo pozna v vseh podrobnostih in prikritostih... Bog je seveda zainteresiran, da poznamo njegova velika pretekla dela. Najbolj pa je zavzet za prihodnost.
Prihodnost
Tako piše neštetokrat v Svetem pismu. Saj je to knjiga o preteklih dogodkih za današnji čas in za prihodnost. Med vzorniki, ki jih postavlja našim iskanjem, duhovnim začetkom, letom in življenjem je Abraham. Abraham je šel na pot, ne da bi vedel, kam gre. Ni vedel, kaj ga čaka, kako se bo vse skupaj izšlo. Vodilo gaje prepričanje: Bog je tukaj in me vodi v prihodnost. Sredi našega majavega časa je navzoč Bog, ki vabi, pravzaprav vodi v prihodnost.
Nedelja v znamenju Kane Galilejske v letu Svetega pisma je prisrčno Božje povabilo v prihodnost.
Gašper Rudolf

ŠTEVILKA 19    LETO VII    7. JANUAR 2007    NEDELJA JEZUSOVEGA KRSTA

KAJ PO KRSTU?

Pri Jezusu je zelo jasno. Z njegovim krstom se je pravzaprav vse začelo, začelo se je njegovo triletno javno delovanje.
Pri nas pa... Ker smo krščeni kot otroci, se velikokrat zgodi, da tudi potem ko odrastemo, se kar ne moremo izvleči iz inkubacijske dobe zgodnjega otroštva. Toliki napori v zvezi z osnovnošolskim veroukom, ki naj bi nam pomagal odkrivati, kaj seje zgodilo z nami pri krstu, in kako naj bi to živeli, se povečini izkažejo za neučinkovite.
Toda neizmeren zaklad, ki ga po krstu nosimo v sebi, čaka, da ga odkrijemo in mu damo možnosti, da bi sprostil svoje neizmerne sile. Tudi razmislek ob prazniku Jezusovega krsta je za to ugodna priložnost.
Tedaj doživimo, da Bog v svoji neizmerni ljubezni tudi nad vsakim izmed nas izreka čudovite besede: »Ti si moj ljubljeni sin (hčerka), nad teboj imam veselje.« In začnemo ali znova začnemo živeti v otroškem odnosu z Očetom. Naše življenje postane sveto potovanje skupaj z Njim, ko trenutek za trenutkom odkrivamo njegov načrt nad nami - njegovo voljo in z njegovo pomočjo to tudi naredimo.
Na tem potovanju napredujemo. Rastemo zlasti v največjem daru, ki smo ga prejeli pri krstu, v ljubezni. »Danes bolje kot včeraj,« si ponavljamo.
In ko se zaradi napak, pomanjkljivosti in lenobe ustavimo? Začnemo znova! Preteklost izročimo Božjemu usmiljenju. Za prihodnost zaupamo Božji pomoči. Vsak dan začnemo znova.
In ne pozabimo, da nas je krst postavil v skupnost Cerkve. Zato hodimo skupaj in si drug drugemu pomagamo. Zato so župnije, zato so oltarna občestva in še druge skupine. Tudi v družini smo si v pomoč drug drugemu v verski rasti. Če so med nami pravi odnosi, med nami hodi Jezus, ki je Pot. On nas opogumlja in daje doživljati radosti svetega potovanja.
Srečanja staršev ob krstu otroka imajo tudi namen, da nas prebudijo, da ne bi kakor otroci pustili, da v nas krst nekako spi, ampak da bi bili, prav zaradi otrok, kot krščeni dvojno »prebujeni«.
»Srečno novo leto 2007« smo si nedavno voščili. In zakaj bi si tudi ne zaželeli: »Srečno sveto potovanje v novem letu!«?
Vinko Paljk

ŠTEVILKA 18    LETO VII    25. DECEMBER 2006    GOSPODOVO ROJSTVO - BOŽIČ

KRISTJANOV KOMPAS

Kmalu po začetku krščanstva, ko se je naša vera oblikovala, so imeli največ težav z določanjem kakšna je Jezusova narava, kaj Jezus sploh je, kako je z nami navzoč… Bil je čas, ko so njegovo osebo še vedno čutili v svoji sredi, dejansko in resnično.
Vendar že pri ljubezni pravimo, daleč od oči, daleč od srca. Skozi prihajajoča stoletja, ko je bil dogodek
Jezusovega rojstva daleč od oči, se začenja spraševati, kaj je sploh središče vere, v kaj naj bi ljudje tam sredi 7. st. verovali. Iz zadrege brez smeri, brez trdnega oprijema je pomagal sv. Maksim Spoznavalec, ki pomaga odkrivati smisel vere, vrednost božiča tudi današnjemu času, tudi meni tudi vam. Pravi, da je učlovečeni Kristus os, v katero se stekajo vse črte kozmosa, kot nekoč jasli na katerih leži Jezus s tisočerimi bilkami kažejo nanj.
Brez kompasa je krščanstvo razkopana staja, ki ne more nuditi zavetja in razmetane bilke ne dajejo mehkobe. Božič nam hoče pokazati smer, kako v sebi rojevati Kristusa in v svojem življenju kazati nanj, ki je izvor naše vere. Ena bilka predstavlja eno naše dejanje, vse skupaj pa našo življenjsko usmeritev.
Zato so nedelje odmev božiča in praznovanje le tega je vzorec nedeljskega praznovanja. Teden za tednom nam nedelja kaže smer božiča in praznovanje ene noči se razvije v posvečevanje življenja. Boštjan Toplikar




ŠTEVILKA 17    LETO VII   17. DECEMBER 2006   3. ADVENTNA NEDELJA

ODREŠENIK JE BLIZU

Pripravljamo se na praznovanje božičnih in novoletnih praznikov. Že sedaj je veliko blišča, razkošja, medtem ko srca ostajajo prazna, osamljena. Svojo notranjo stisko veliko ljudi današnjega časa skriva za lažno masko dobre volje, zadovoljstva, uživanja. Prav to nas lahko nagovori, da bi se vprašali, zakaj je tako.
Adventni čas vernega človeka je v znamenju pričakovanja rojstva Jezusa Kristusa. Vsak je zato povabljen, da se dejavneje pripravi na osebno srečanje z Jezusom. Ravnozatoje potrebna nepre-nehna rast v veri, ovrednotenje izhodišč duhovnega življenja na vseh ravneh, najprej osebno, v družinah in tudi v naših župnijah. Če se sprehodite po naših ulicah, povsod vidite razkošno, včasih celo kičasto okrašene in razsvetljene ceste, izložbe, ko je veseli december v popolnem razmahu. Povsod se nakupuje in tudi drugače potroši veliko denarja. Prav to razpoloženje človeka usmerja izven sebe. Temu vzdušju je žal podlegla tudi družina in na poseben način krščanska družina, kar se vidi tudi v tem, kakšen je odziv na duhovno ponudbo Cerkve po naših župnijah. Žal smo tudi kristjani začeli lagati sebi, graditi na varljivih stebrih uživanja, podali smo se na pot, ki vodi v praznino.
V čem je torej razlika med pričakovanji tega sveta in adventom, ki ga pred nas postavlja evangelij? Kristus je svoje oznanilo osredotočil v besedi: »Čujte.« Naše vsakdanje življenje bi vedno moralo biti zaznamovano adventno, v pričakovanju in odločanju za velike stvari, ko se vedno znova sprašujemo, kaj nam bo prihodnost prinesla. Prav v tem smo tudi mi postavljeni pred temeljne izbire. V življenju odkrivamo Božji nagovor, znamenja časov, ki nam govorijo o navzočnosti Boga med nami. Odgovor na Božji klic je prav naše življenje. Tudi do nas prihaja oznanilo o Kristusu, obljubljenem Odrešeniku in vendar se tudi nam dogaja, da pogosto ne vemo, če je Jezus res tisti, ki ga čakamo. Mogoče mislimo, da nas bo odrešilo blagostanje, ekonomska in politična stabilnost. Navzven mogoče da, kaj pa v naši notranjosti... Kje lahko naše iskanje prejme odgovor? Mogoče v obljubi, ki je bo človek deležen celostno, v obljubi, da prihaja Jezus Kristus Odrešenik.
Zato je advent čas, ko se zaustavimo, si vzamemo čas za premislek, se namesto navzven obrnemo navznoter, ko bomo ovrednotili molitev, razsežnost sprave v življenju, se celostno pripravili na prihajajoče praznike, namreč v zavesti, da med nas prihaja Bog. Naj naš advent ima vsebino, naj nas vključi v neko dogajanje, ki ima pomen, na poseben način v družini in medsebojni povezanosti, da bomo znamenje Boga, ki prihaja med nas.
Aleš Rupnik

ŠTEVILKA 16    LETO VII   10. DECEMBER 2006    2. ADVENTNA NEDELJA

SLECI OBLEKO ŽALOSTI IN OBLECI LEPOTO VELIČASTVA

Adventni čas je močno zaznamovan s preroškimi besedili, ki na čudovit način sporočajo bralcu, kako nas varuje in spremlja dobri Bog. Njegova edina želja je, da se mu predamo in izročimo; da se mu zaupamo. Vendar, kako je to težko! Raje in lažje to storimo v odnosu do materialnih stvari. Zelo lahko se je izročiti mišljenju in raznim sporočilom, ki jih slišimo in beremo. Mnogo lažje je prisluhniti in slediti novodobnim gurujem in učiteljem, ki obljubljajo boljše in kvalitetnejše življenje, višjo raven bivanja in zavedanja. Vendar kaj je to? Sprašujem se, kdo je s človekom pri njegovem samonaprezanju in samouresničevanju? Kdo? Žal ostaja čisto sam, brez osebe, ki ga ljubi in sprejema takšnega kot je, je brez pomoči drugega; morda mu je drugi samo ovira na tej poti? Zato mora sam čimveč narediti in ustvariti ter govoriti, da naredi vtis. K temu višjemu zavedanju so poklicani samo nekateri izbrani, ki imajo vpogled in ki vedo, kaj hočejo. Ostali, navadni ljudje, pa lahko samo gledamo in počasi hodimo za njimi ali pa jim slepo sledimo in jim ploskamo ter jih hvalimo, češ, kako so uspešni in dobri. Naš Bog pa nas vabi, da kot kristjani slečemo obleko žalosti in oblečemo obleko pravičnosti in si damo na glavo venec veličastva Večnega. Pri tem delu nismo nikoli sami, ampak nam sam Bog pomaga. Še več, On naredi vse nadaljnje korake, le, če je moj prvi. Zato naše odrešenje ni samozavedanje, ampak Božje. Kar spoznamo in kar uspemo storiti je Njegovo delo. V tem je temeljna razlika sprejemanja odrešenja Boga in samoodrešenja novodobnih učiteljev. Kristjan ne more in ne sme nasedati nauku tega sveta. Kristjan ne plava s tokom množice. Kristjan ne ploska ljudem, ki se mesijansko - odrešiteljsko vedejo, ampak te ljudi sprejema v duhu ljubezni do bližnjega s kritične razdalje, ker se zaveda, daje njihova pot edinstvena, vendar takšna, na katero ne morejo stopiti vsi. Pot, o kateri govori Janez Krstnik, pa je pot za vsakogar. Pot ponižnosti, molitve, ljubezni, pravičnosti in miru. Prav vsak izmed nas se je dolžan podati po njej in tako pričakati Odrešenika. Toda v kakšni obleki?
p. Krizostom

ŠTEVILKA 15    LETO VII    3. DECEMBER 2006    1. ADVENTNA NEDELJA

ADVENTNI SVETI ČAS

Največji praznik naše vere - Velika noč, kakor tudi najlepši praznik-Božič, nimata le veselega in slovesnega praznovanja, ki se podaljša ne le v osmino praznika, ampak v celoten velikonočni in božični čas, ampak tudi daljši čas priprave na praznovanje.
Tako vstopamo danes v sveto adventno pričakovanje. V zgodovini človeštva lahko prepoznavamo trojni advent. Najprej lahko govorimo o adventu, torej o hrepenenju in pričakovanju vsega človeštva od samih začetkov do polnosti časov, torej do samega praga nove zaveze. Ljudje so iz grehov in krivih poti življenja iskali rešitve in klicali po odrešenju. To je bil torej čas spoznanja lastne nemoči, hrepenenja, iskanja in življenja iz obljub. In Bog jim je v veri in še posebej po prerokih odgovarjal in kazal na bodočega odrešenika.
Drugi adventni čas, ki ga podoživljamo v tednih pred nami, je skrivnost »blagoslovljenega stanja« Marije, ki je po posebnem Božjem posredovanju ob angelovem oznanjenju, devet mesecev v tišini in ponižnosti čakala na uresničenje Božjega načrta odrešenja z rojstvom Jezusa Kristusa. To je bil torej čas miru in tihega veselja ob gotovosti prihoda Boga na svet, da bi mi ljudje postali božji.
Tretja skrivnost adventnega pričakovanja se kaže in uresničuje v sedanjosti, torej po učlovečenju Božjega sina in uresničenju odrešenja vsakega človeka pa tja do »dovršitve sveta«, ko se bo Bog razodel v vsej polnosti kot človekov stvarnik, odrešenik in posvečevalec. To je zato čas veselja in zahvale za odrešenje, po katerem lahko vsakdo svobodno sprejme čudoviti Božji dar osvoboditve od spon greha in more z optimizmom zreti v bodočnost, ko bo poveličani Kristus prišel, da bo »sodil žive in mrtve«, najprej ob uri smrti posameznika in ob poslednji sodbi.
Vse te tri vidike - skrivnosti adventnega časa - lahko premišljujemo v teh treh tednih, ki nas še ločijo od Božiča -veselega praznika Odrešenikovega rojstva. Vsak mora najprej sam, pa tudi kot skupnost vernih, Cerkev skozi lastno priznanje grešnosti in nemoči zahrepeneti po Jezusu Odrešeniku, ki naj me (nas) razreši spon zla in očisti po daru zakramenta sprave. Šele v prijateljstvu z Bogom bomo lažje v miru in spravljeni z njim in ljudmi z Marijo pričakovali miline božične skrivnosti. Končno bomo z optimizmom, čeprav morda polni težav, bolečin in nemoči, zrli v svojo osebno prihodnost in tudi v bodočnost vsega človeštva - v pričakovanju in prošnji: »Amen, pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22, 20b).
Vesel in »rodoviten« advent vam želim!
Cvetko Valič

ŠTEVILKA 14    LETO VII    26. NOVEMBER 2006    NEDELJA KRISTUSA KRALJA

KDAJ BOMO DOBILI VARUHA VSEH SPOČETIH OTROK?

Za nami je zanimiv teden. Ena izmed vladnih strank je pogojevala svoj glas za sprejem državnega proračuna 2007/08 z uvedbo varuha pravic otrok. Otroci so še vedno žrtve mnogih oblik nasilja, ki ogrožajo njihovo življenje, dostojanstvo, pravico do vzgoje in šolanja. Poročilo Združenih narodov o nasilju in zlorabah otrok pravi, da je dobrih 6 milijonov otrok na prikrit, ponekod celo na družbeno sprejemljiv način, izpostavljenih psihično-fizični in spolni zlorabi. Pobudo pozdravljam. Nedvomno bo temu pritrdil tudi najbolj razvpiti del civilne družbe.
Minister za delo pa je predstavil 44 ukrepov za dvig rodnosti, ki temeljijo na smernicah, da je življenje vrednota, družina naše upanje, otroci so naša prihodnost. Med ukrepi je tudi plačilo splava, ki zasleduje enega temeljnih ciljev in ga je potrebno obravnavati skupaj z ukrepom, ki govori o vzpostavitvi učinkovitega sistema pomoči nosečnicam in mladim materam v stiski, ter skupaj z ukrepom, ki zadeva vzpodbujanje posvojitve in rejništva. Tokrat pričakujem protest »civilne družbe« glasnejši od vipavske burje.
Kmalu se bomo pretreseni spominjali pomora nedolžnih Betlehemskih otrok. Kaj pa nepojmljiv zločin, množičen pomor nedolžnih nerojenih otrok, ki je kot pravica zagotovljena z ustavo? V Sloveniji se 29% nosečnosti konča s splavom (spontani splavi tu niso všteti), kar pomeni, da se vsako leto okrog 7000 spočetih otrok ne rodi.
Že Dostojevski je zapisal, da človek ni »divja in hudobna žival«, - ki lahko grize in žre po mili volji in je prav tako tudi sam ogrizen ali požrt, - ampak je »obraz in podoba božja«, ki bo drago plačal svojo samopašnost. Da je kazen neizbežna in kakor zločin neizprosna razkriva ameriška raziskava, ki ugotavlja hude posledice za matere splavljenih otrok: tlači jih mora, občutek krivde, nenehna misel na nerojenega otroka, praznina, odpor do spolnosti in samomorilne misli. Kako lahko pogledajo v oči kateremukoli otroku tisti, ki k splavu pripomorejo ali sodelujejo.
V čas, v katerem je vse težje postati in biti otrok, vstopa božič, ki je po starem izročilu praznik otrok. Rojstvo Deteta Jezusa je razodetje ljubečega Boga, ki pred nas postavlja izbiro, da bi se »znova rodili« (Jn 3, 1-21), izbrali Življenje, ustavili morijo. To bo najbolj dišeče kadilo, najčistejše zlato in najdragocenejša mira, ki jih bomo položili v jaslice in slovenske zibelke.
p. Bernard

ŠTEVILKA 13    LETO VII    19. NOVEMBER 2006    33. NAVADNA NEDELJA

POGLED V PRIHODNOST

Opis delovnega mesta: VEDEŽEVANJE PO TELEFONU - ŽENSKE
Upravna enota delovnega mesta: LJUBLJANA
Išče se: DELAVEC
Število: 4
Poklicna/strokovna izobrazba: SREDNJA STROKOVNA ALI SPLOŠNA IZOBRAZBA

Predzadnja nedelja cerkvenega leta našo pozornost usmeri h koncu. Jezus svojim učencem razlaga, kako bo s koncem sveta. Naj Jezusove besede še tako pozorno prebiramo, o samem koncu pove bore malo. Le to, da se bo v nekem trenutku konec "zgodil" in da bodimo nanj pripravljeni.
Mi pa bi tako radi pokukali v podrobnosti. Zdi se nam, da bi bilo dobro vedeti, kako se bo to zgodilo in kdaj. Morda mislimo, da bi s tem, dogajanje laže obvladovali, morda celo obvladali.
In v to hrepenenje po obvladovanju spada tudi gornji oglas za delovno mesto vedeževalke. Nisem si ga izmislil. Naključno sem izbral eno od spletnih strani, ki ponujajo tovrstne usluge. Upam, da s tem nisem kršil  zakona o avtorskih pravicah. Sicer pa bi si lahko pomagal tudi drugače. Odprl bi rumeno obarvan časopis in v njem bi gotovo našel povabilo, naj na tak ali drugačen način pogledam v svojo prihodnost. In koliko jih (morda nas) je, ki se miku ne morejo upreti in obiščejo napovedovalca ali napovedovalko prihodnosti.
Najbrž to počnemo iz prepričanja, da bi človek ne bil revež, če bi bil vedež. Kaj pa bi mi v resnici koristilo, če bi vedel za dogodke svoje prihodnosti. Recimo, da bi danes izvedel da bom nekje v prihodnosti zelo resne zbolel, da se mi bo sesula družina… Da bom ta in ta dan ob tej in tej uri umrl. Ali bi zaradi tega res laže živel. Ne vem, če obsojeni na smrt zaradi tega, ker vedo, kdaj se bo to zgodilo res bolje obvladajo sedanji trenutek. Sicer pa vsak izmed nas ve, da bo umrl, pa ne vem, če to vedenje kaj bistveno vpliva na naš način življenja Zdi se mi, da ne.
Namesto vedeževalcev potrebujemo ščepec zdrave pameti, preudarnega spoštovanja samega sebe in za gorčično zrno vere. In potem bi nam bilo jasno, da je prihodnost v moji rokah, v tem trenutku.
P. Stane

ŠTEVILKA 12    LETO VII    12. NOVEMBER 2006    32. NAVADNA NEDELJA

KO SE DNEVI STISNEJO

Zamolčane besede
Mlad, zdrav, šolan in domišljav človek rad ponižuje. In žali. Tudi starše. Nesporazumi in domišljavost ga oddaljijo. Večkrat tudi od doma. Za oddaljevanje drug od drugega ni potrebno, da je človek mlad, zdrav itn., dovolj je, da je neobčutljiv, sebičen, brezobziren ali samo neroden. Kolikokrat se zgodi, da imamo pravo besedo, nekje na dnu jo čutimo in premlevamo, pa je ne izrečemo. Sram nas je, ponosni smo... Ni nas sram trdote, sram nas je pokazati, da imamo srce.
V otožnih barvah je žalitve in odtujitve te vrste, ko ne spregovorimo prave besede, ki jih imamo in bi jih morali izreči, se pravi žalitve zaradi zamolčane besede, na več mestih v svojih knjigah opisal Ivan Cankar. Večkrat prosi mamo za nazaj, naj mu odpusti. Mama tega ne more. Je umrla! Cankar je zato neutolažljivo otožen.
Kar pisatelj pripoveduje, ni poezija, cmerava črtica ali literatura ampak trpka življenjska resnica. Resnica o Cankarju in o nas. Tudi otrocih!
Vsak človek... ali skoraj vsak...
Kmalu bo sto let, ko je Cankar govoril o tesnobnem občutku, ki ga nosi človek bolj ali manj globoko v sebi, ker ni ob pravem času in kraju rekel človeku »tiste« besede. Besede, ki je bila prava! Ker nismo nekoga opazili in pozdravili; se mu nismo zahvalili, ko je bilo treba; se nismo opravičili, ko bi se morali...
Pri grobu
Ko smo ob grobovih ljudi, ki so nas imeli radi in ki smo jim bili blizu pa smo bili do njih premalo pozorni, nehvaležni, premalo občutljivi kot sosedje, sorodniki, prijatelji, znanci..., se jesenske misli napotijo k njim. V novembru se morajo!
Zaradi sebe si moramo vzeti čas za pogovor z njimi. Ker smo molčali. Sram nas je bilo in smo molčali; sebični smo bili in nismo delili z njimi njihovih žalosti in razočaranj; samo lastne skrbi smo imeli in nismo hoteli videti njihove žalosti, tudi solz, ki jih nismo obrisali...
Imeli smo besedo, tisto pravo besedo, pa je nismo izrekli...
Gašper Rudolf

ŠTEVILKA 11    LETO VII    5. NOVEMBER 2006    31. NAVADNA (ZAHVALNA) NEDELJA

HVALEŽNOST, KAJ PA JE TO?

Čeprav spada hvaležnost k osnovnim pravilom lepega vedenja in je beseda »hvala« delček prvega besednega zaklada, ki ga starši predajo svojim otrokom, ni vedno sestavni del našega življenja. Že v medčloveških odnosih ne znamo biti hvaležni, kaj šele v odnosu do Boga.
Ni kaj, smo otroci svojega časa. Tehnika in potrošništvo prav lepo shajata brez hvaležnosti. In zakaj bi bili hvaležni, ko sami vse zmoremo in želimo biti neodvisni drug od drugega in še bolj od Boga!
Evangelist Luka poroča, kako je Jezus ozdravil deset gobavcev. Eden se je vrnil, da se mu je zahvalil. Jezus je bil začuden: »Kje je onih devet?« Pa zaradi njihove nehvaležnosti ni naredil, da bi se jim bolezen vrnila. Tisti, ki se je prišel zahvalit, je poleg zdravja dobil še večje bogastvo: oseben odnos z Jezusom.
Izgleda, da se tudi ta odlomek iz Jezusovega življenja ponavlja skoz zgodovino. Bog ne gleda na osebo. Svoje darove deli dobrim in hudobnim, hvaležnim in nehvaležnim. Toda tistim, ki mu pokažejo hvaležnost, razdeli še več svojih darov.
Tudi v našem pastoralnem življenju je podobno. Cerkev deli Božje darove - zakramente vsem, ki želijo. Ali potem dosežemo procent iz evangelija(10%)? Prispe eden od desetih, ki so krščeni, ki so bili pri prvem obhajilu in pri birmi, do trajnega osebnega odnosa z Jezusom? Ali se ne zadovoljimo s tistim »smo vse opravili«? Jezus (ne samo župniki) se gotovo sprašuje: »Kje je onih devet?« Zelo lepa vrsta hvaležnosti je ta, ki se kaže v našem dejavnem sodelovanju v župniji.
Bogu smo hvaležni za življenje, če to gojimo in ga ne uničujemo. Bogu smo hvaležni za dar vere, če jo živimo in v njej rastemo. Bogu smo hvaležni za dar njegove besede, če jo sprejemamo z odprtim srcem in jo uresničujemo. Bogu smo hvaležni za dar ljudi, če jih ljubimo.
Kdo ve, če se uspemo povzpeti na višino (kjer ni trohice prisile, ampak le veselo začudenje zaradi nezaslišane obdarjenosti), ki jo izražajo besede, ki jih tolikokrat slišimo pri sveti maši: »Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti«?
Vinko Paljk

ŠTEVILKA 10    LETO VII    29. OKTOBER 2006    30. NAVADNA NEDELJA

VSI SVETI ALI PRAZNIK DVOMA?

Več kot mesec dni je minilo odkar je papež Benedikt obiskal Bavarsko in so se muslimani dvignili zoper njega in zahtevali njegov odstop. Brez kančka dvoma o pravilnosti ravnanja so odšli na ulice. Renan pravi, da je musliman človek, ki nikoli ne dvomi. V sredo, na praznik vseh svetih, tudi nas nekaj »dvigne« , odpravimo se na pokopališča in obiskujemo grobove naših domačih, znancev in prijateljev. Ceste so polne in pokopališča razsvetljena. Slednja se dotikajo naših čutov. Vse je pripravljeno, da se nas nekaj dotakne v sami naši biti, kot ljudi, ki smo na zemlji in se srečujemo z izgubo, kako sopotniki izginjajo v grobovih. Vse je pripravljeno, da se srečamo z dvomom nad našo bitjo, ki enkrat je, in že v naslednjem trenutku nakaže svoje izginotje. Notranja sila praznika nas napoti proti dvomu groba, mi pa upamo, da bo zunanjost s cvetjem in svečami zapolnila njegova pričakovanja. Tam globoko poteka dogodek, ki zahteva od nas drugačen pristanek, kot so ga nakazali muslimanski verniki, ki so poskočili ne da bi premislili vsebino in iskali odgovore na odprta vprašanja. Z njihovo pomo čjo ugotavljamo, da je praznik vseh svetih brez dvoma samo zunanjost, da je pot brez iskanja in delo brez vsebine. Od zunanjosti se skrivnost loči samo v tem, da je očem in čutom skrita. Veren človek dopušča njen obstoj, čeprav je ne more določiti. Obstaja nekaj, kar nas postavlja pod vprašaj in sprašuje našo notranjost o smislu bivanja in obstoja. Skrivnost se na pokopališču srečuje z dvomom in ga poglobi, poglobi njegova iskanja, nič mu ne dodaja, ampak ga spodbuja. Večja kot je zavest skrivnosti, globlji je dvom, in globlji kot je dvom večji so odgovori nanj. Od tukaj dalje šele lahko iščemo skupno pot muslimanstva in krščanstva, ki pomeni izkazati zunanja znamenja. Molitev ob grobu na pokopališču, ko začnemo risati znamenje križa na čelu, molitev na domu, ko se zberejo domači in se združijo s svojimi predniki in znanci, darovi v dober namen, ali kot so rekli včasih »za duše v vicah«, skromen a okusno urejen zadnji dom domačih s križem idr., so naši odgovori na dvom in skrivnost, ki spremljajo iskanje tistega prazničnega dneva vseh svetih.
Boštjan Toplikar

ŠTEVILKA 9   LETO VII    22. OKTOBER 2006    29. NAVADNA (MISIJONSKA) NEDELJA

MISIJONARJI

Ste se kdaj odpravljali na daljše potovanje? Koliko skrbi in priprav, da bo vse na svojem mestu, ko ste si tik pred odhodom zaželeli, da na pot sploh ne bi šli. Ob tem opažamo, kako danes težko izstopamo iz sebe, se srečujemo z drugimi, ko bi bilo lažje in ravno tako dobro, če bi ostal kar doma. Zato je eden največjih izzivov za vsakogar, da se preneha vrteti okrog sebe. Različne so naše poti in na vsaki od teh poti je potrebno uresničiti temeljno poklicanost: biti človek! Biti človek kot kristjan po meri, s kakršno nas je obdaroval Kristus. Ob misijonski nedelji razmišljamo o našem poslanstvu, da s sporočilom evangelija prihajamo k vsakemu, ki je odprt za Boga ter tako išče smisel in pot življenja. Mogoče nas prav v današnjem trenutku spremlja skušnjava, da bi sanjali o neki zlati dobi vere. Zapeljivo je upati na takšno, novo dobo vere, na čas, v katerem bodo nasprotja izginila in bo vera zmagala. Samo kratek pogled nazaj v preteklost in še posebej v sedanjost, v naš trenutek zadostuje, da vidimo, kako se to ni izpolnilo. Ali ne ostaja naš delež pogostokrat dan za dnem poni- žujoči boj s svojo lastno nepopolnostjo? Gotovo je zelo pomembno, da se najprej zavemo našega osebnega poslanstva. Misijoni niso samo nekje daleč, med neznanimi ljudstvi, ki Kristusa še ne poznajo. Naše prvotno poslanstvo je v okolju vsakdanjega življenja, tam kjer živimo. To je naš misijon. Mogoče se tega še ne zavedamo dobro, vprašanja o naši veri 'odlagamo na poznejši čas, nekam na stran, med tista nepomembna vprašanja, ki lahko počakajo. Toda prav to je izraz naše krščanske malodušnosti, izraz, da bistvena, sporočilna moč evangelija v sedanjem svetu ne nagovarja več, da smo se kristjani umaknili nekam v ozadje, naše oznanilo ni več prepričljivo. Jezus v evangeliju vabi, da ovrednotimo duhovne izvire našega poslanstva v vsakdanjem življenju. To pa ne pomeni, da je naša drža usmerjena v nekakšen beg pred življenjem, ampak vidimo sadove naših duhovnih prizadevanj v znamenjih časa, v vsakdanjem življenju. To je sporočilo s katerim vstopamo v naše okolje, Kristusa tako prinašamo tja, kjer ga ni. Aleš Rupnik

ŠTEVILKA 8    LETO VII    15. OKTOBER 2006    28. NAVADNA NEDELJA

KO SI MODER SI BOGAT!

»Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Svet, v katerem živimo, zrak, ki ga dihamo in odnosi, ki nas vsak dan usmerjajo, vse je prepojeno z mislijo o človekovi mogočnosti, uspešnosti in blaginji, ki je, tako nam je prikazana, vir sreče in zadovoljnega življenja. Vendar resnici na ljubo naša bogata in vedno bolj družbeno in socialno razvita deželica Slovenija, postaja tudi vedno bolj duhovno obubožana; gledano s strani današnje božje besede ali govorice Svetega pisma, slovenski človek izgublja modrost, kvaliteto, ki jo nadvse hvali božja beseda današnje nedelje. Četudi si ves svet pridobiš, svojo dušo pa pogubiš, ti nič ne koristi, kliče Jezus. Mladeniču v evangeliju pa: »Eno ti manjka...«. Kaj je tisto eno? Bogastvo in vse imetje, ki ga je mladenič spravil skupaj v svojem življenju in je bil nanj navezan; prav to mu je bilo ovira, da ni uvidel in spoznal Jezusovih besed. Bil je bogat, ni pa imel modrosti. Čeravno je spolnjeval vseh deset Božjih zapovedi, ni bil srečen in zadovoljen. Navezanost na pridobljeno blaginjo ga je ovirala. Brat in sestra v Kristusu, tudi midva, če iskreno pogledava v svoje srce, nisva svobodna, nisva srečna, ker naju marsikaj ovira in obtežuje. Potrebna sva torej osvoboditve in odrešitve, ter odločitve, da postaneva svobodna v Kristusu in tako deležna njegove modrosti. Ta pot osvobajanja ni lahka in ni enkratno dejanje, ampak življenjski proces, ki ga more človek uresničiti z vztrajnostjo in zaupno molitvijo ter prošnjo, da bi si pridobil Božjo modrost. Veliko je o modrosti zapisanega v Svetem pismu in prav branje te navdihnjene knjige nam more učinkovito pomagati, da si pridobimo Božjo modrost, o kateri govori drugo berilo današnje nedelje: »Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca«. Ko se človek resnično pričenja osvobajati bogastva in pridobivati modrost postaja srečnejši in to srečo si želi deliti tudi z drugimi. Naj nam bodo prav ti jesenski dnevi spodbuda, da bomo kopičili bogastvo, ki je razsvetljeno z modrostjo Božje besede, potem bodo naše odločitve pravšne, naša srca pa mirna, ker smo izpolnili to kar smo kot kristjani dolžni storiti. p. Krizostom

ŠTEVILKA 7    LETO VII    8. OKTOBER 2006    27. NAVADNA NEDELJA

JESENSKI ČAS ZORENJA

Prekoračili smo uvodno stopnico novega pastoralnega leta in že smo v najbolj »rodovitnem« času jesenskega poglabljanja. Verouk je stekel in otroci s starši ste se ponovno udomačili pri rednem tedenskem zbiranju v veroučnih učilnicah in cerkvenih prostorih, kjer skušamo kateheti in katehisti(nje), skupaj z vami in nikoli brez vas, čeprav vas kdaj ni zraven, urejati znanje, doživljanje in še kaj na verskem in moralnem področju. Zavedamo se, da vse to v največji meri sicer prejemate in uresničujete v družini. Kljub temu sem prepričan, da je tudi čas, ki ga otroci in mladi »preživijo« v veroučnih učilnicah in bogoslužnih prostorih, izredno pomemben in potreben v vzgojnem procesu prisvajanja, ponotranjenja in poosebljanja verskih in moralnih drž za vse življenje. Več skušnjav je, ki nas nadleguje pri tem življenjskem delu. Gotovo čutite vi, starši, razpetost med raznimi obveznostmi, ki so vam naložene ali ste si jih sami naložili, ko morate otroke voziti sem in tja na razne »nujne« sestanke, krožke, aktivnosti. Tako vas popade skušnjava, da bi rekli: »Preveč je vsega, pa naj verouk za letos počaka.« Otroke lahko zagrabi skušnjava, da bi, utrujeni kot so popoldne po sedmih ali celo osmih urah pouka, rekli: »Dovolj mi je tega - pa še ta verouk da mi je potreben?« In bi raje izbrali popoldansko dejavnost, ki jih bolj zanima: nogomet, gasilci itd. Tudi nas katehete lahko prime skušnjava, da je naše delo neuspešno, se ne splača. Tudi za župnijsko skupnost obstajajo skušnjave, da je verska vzgoja brezplodno delo, da otroci hodijo k verouku le da bi se »pobirmali« in da odgovorni zganjamo preveč vika in krika okrog mladih, ki jih kmalu ni več nikjer na spregled. Tako starejši »pozabijo« z molitvijo podpirati versko in moralno vzgojo v družinah, kot tudi v župniji ali v medžupnijskem prostoru. Kljub mnogim skušnjavam, ki se nam vsiljujejo, vsi čutimo, da je nujna verska vzgoja, spoznavanje in učenje verskih stvarnosti (resnic), kot tudi oseben odgovor na verske in moralne izzive današnjega časa in to ne le za otroke in mladino, ampak tudi za nas odrasle (zrele?) kristjane. Vedno nova vprašanja se nam zastavljajo, vedno novi izzivi privrejo iz sredstev družbenega obveščanja, iz delovnega okolja ali iz skupnosti, v katere radi zahajamo v prostem času. Kot kristjan ne morem živeti razdvojen, ne da bi iskal odgovore na zastavljena vprašanja. Zdi se mi, da je umirjen jesenski čas kakor nalašč za bolj urejeno in poglobljeno branje in za osebne pogovore. Prav tega vam zaželim v rožnovenskem mesecu.

Cvetko Valič

ŠTEVILKA 6    LETO VII    1. OKTOBER 2006    26. NAVADNA (ROŽNOVENSKA) NEDELJA

ČE PA SE SOL POKVARI... IMEJTE SOL V SEBI...

Leta 1996 so francoskega dominikanca Pierra Claveri-ja, škofa v Oranu, ubili alžirski fundamentalisti, ker je nasprotoval nasilju. Ko je postalo jasno, da ga bodo ubili, so ga njegovi prijatelji priganjali, naj pobegne. Vendar je ostal. Nekaj tednov preden je bil umorjen, je zapisal: »Cerkev izpolni svojo poklicanost, kadar je navzoča na krajih prelomov, ki križajo človeštvo v njegovem mesu in v njegovi edinosti. Jezus je umrl razpet med nebom in zemljo. Njegove roke so bile razširjene, da bi zbral božje otroke, ki jih je greh razkropil, jih razdelil, osamil ter jih postavil proti drugemu in celo proti Bogu samem. Sam sebe je postavil na črto prelomov, ki seje rodila iz tega greha. V Alžiriji smo na eni izmed potresnih linij, ki križajo svet: islam/zahod, sever/jug, bogati/ ubogi. Tukaj smo resnično na svojem mestu, saj lahko prav na tem mestu zagledamo luč vstajenja. « Sol se je pokvarila z navzočnostjo trgovine z drogami, z orožjem, s prostitutkami, s človeškimi organi in terorizmom v imenu vere. Vse to se hrani z neizmerno revščino in neenakostjo v svetu. Ljudje nosijo Kristusove rane. Sporočilo papeža Benedikta XIV., ki ga je izrekel na regensburški univerzi, da vera niti približno ni v skladu s kakršnim koli nasiljem, je bilo v večini islamskih držav zlorabljeno. Mlačnost Evrope, njenih državnikov, je presenetila predsednika evropske komisije Jose M. Barroso. Javne podpore papežu, ki seje zavzel predvsem za mir, spravo in dialog, je bilo bore malo. Ko je bil pokopan Pierre Claveri, je tisoče muslimanov prišlo na njegov pogreb in mlada muslimanka je izpovedala svoje pričevanje: »Pierre me je pripeljal nazaj k moji veri. Bil je škof muslimanov. «

p. Bernard

ŠTEVILKA 5    LETO VII    24. SEPTEMBER 2006    25. NAVADNA (SLOMŠKOVA) NEDELJA

GOVORICA MOLKA

"Ko je bil v hiši, jih je vprašal: 'O čem ste se menili med potjo?' Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji," beremo v evangeliju današnje nedelje. Apostoli molčijo iz zadrege. Njihovi pogovori so namreč vodili v smer, ki je bila nasprotna Jezusovemu učenju in njegovemu zgledu. Njihov Učitelj jih je vabil, naj njihovi pogledi presežejo konvencionalnosti, ki so jih pili z materinim mlekom. Na svet, na ljudi in tudi sami nase morajo gledati drugače. V njihovem pogledu mora odsevati nekaj presežnega, nekaj božjega. In ker so čutili, da so se med potjo njihova srca globoko potopila v svet pomembnosti, prvih sedežev in prvih mest in spoštljivih pozdravov, so ob Jezusovem vprašanju umolknili. In takega molka je veliko. To je molk tistega ki je veren, pa ne živi dosledno iz nauka svoje vere. To je molk človeka, ki si raje ne postavlja vprašanj, da mu ne bi bilo treba ničesar spremeniti v življenju. To je molk licemerca, ki z besedami pritrjuje, njegovo srce pa je daleč. To je molk tistega, ki sledi mnenju večine in si ne prizadeva, da bi poglobil svojo vero. To je molk politika, ki govori volivcem všečne besede, ker hoče kupiti glasove. To je molk gospodarstvenika, ki zaradi dobička brezobzirno izkorišča delavca. To je molk očeta ali matere, ki otroku ne postavi mej in misli, da bo s tem pridobil njegovo ljubezen. To je molk duhovnika, ki govori besede za čehljanje ušes, da bi ga njegovi župljani imeli radi. To je molk Novogoričanov, ki verjamejo, da bodo nove igralniške zmogljivosti povečale blagostanje njihovega kraja. To je molk vseh nas, kadar ne mislimo s svojo glavo in ne živimo iz svojih najglobljih prepričanj. Če bi namreč Jezus tudi nam postavil vprašanje, ki ga je postavil učencem, bi tudi mi umolknili.
p. Stane


ŠTEVILKA 4    LETO VII    17. SEPTEMBER 2006    24. NAVADNA NEDELJA

SLOMŠEK

Prihodnjo nedeljo bomo obhajali Slomškovo nedeljo, kar me spominja na pesem, ki jo je blaženi Anton Martin objavil v svojih Drobtincah leta 1859, tri leta pred smrtjo. Naslov: Veselja dom. Pesem je, skupaj z drugimi, zaslovela po vsej Sloveniji. Takole gre: »Preljubo veselje, oj kje si doma? Povej, kje stanuješ, mojljubčeksrca?...« Slomškovo besedilo zveni za koga morda starinsko. Toda pesem je lepa, predvsem pa resnična. Kar potrjuje današnji evangelij. Beremo Jezusovo izjavo: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil...« Kaj pa počnemo drugega, kot da rešujemo svoja življenja? Kdo jih bo, če ne sami? Zato skrbimo zase... da nam bo dobro, da bomo imeli denar, položaj, ugled, da bomo zdravi... Jezus pa pravi, da to ni dovolj in zato tudi ne dobro. Vrtimo se le okrog sebe. Pretiravamo. Rešujemo sebe in svoje. Življenje je prekrasno, če hodimo tudi po poteh, ki so težke, odgovorne in v dobro drugih, ki niso naši. Torej nimajo prav starši, ki hočejo otroku prihraniti napore zato, da »mu je lepo!« V lagodju, sebičnosti, ki skrbi le zase, ni sreče in veselja! S čimer se je težko sprijazniti v času, ki reklamira, daje »vse« kupljivo. Slomšek nadaljuje: »Te iščem za mizo, kjer dobro jedo, na plesu pri godcu, kjer sladko pojo; al pravga veselja v rajanju ni, pijance, plesavce veselje beži!« NEKAJ NI V REDU Mešamo ter zamenjavamo veselje in zabavo. Kjer je veselje, je lahko tudi zabava; kjer je zabava, ni nujno tudi veselje. To je problem. Zaradi te zamenjave je premalo veselih ljudi. Tudi otrok! Na Goriškem obljubljajo mega zabavišče. Za milijardo evrov. Adijo drobna veselja, srečanja, pogovori, steze, potke, peskovniki, kamenčki, trobentice, zajčki, jesenska drevesa in odhajajoče ptičje jate... adijo košček veselja! Drobno, ampak veselje! V zabavišču bomo za denar zvedeli, kako se zabavati, predvsem bodo povedali, koliko stane ta in ona zabava. Bo programirano. Mislili bodo namesto nas in nas zabavali. Morda pa se bomo spomnili, da so nekje čas, prostor v naravi, običajni ljudje in veselje?

Gašper Rudolf

ŠTEVILKA 3    LETO VII    10. SEPTEMBER 2006    23. NAVADNA NEDELJA

V NOVO VEROUČNO LETO Z LUČJO OD ZGORAJ

Nadaljujem, kjer je Boštjan zaključil prejšnjo nedeljo. Časnikarji so vprašali Sv. očeta Benedikta XVI., o čem bo govoril ob obisku rodne Bavarske. Odgovoril jim je, da ga navdihuje bogoslužje tistih dni (9. - 14. september). Ob tem je rekel: »Ne najdemo poti, ki vodijo v prihodnost, če ne prejmemo luči od zgoraj.« To prihodnost si ob katehetski nedelji lahko konkretno predstavljamo tudi kot veroučno in šolsko leto, ki je pred nami. Ali bo to leto le čas tekanja in beganja skoz bolj ali manj temen labirint obveznih in manj obveznih šolskih dejavnosti - pa še vsaj nekaterih ljubiteljskih dejavnosti - sredi katerih bomo iskali za otroka še za tisto urico na teden (gotovo ne več!) vrata veroučne učilnice? V načrtih Boga, ki je ljubezen, novo veroučno in šolsko leto gotovo ni čas vrtoglavih in utrudljivih beganj, ko bi se čim bolj oddaljevali od njega in drug od drugega, ampak je v neskončni fantaziji njegove naklonjenosti do vsakega od nas in do vseh skupaj čas milosti, čas enkratnih darov in zato za nas čas rasti, napredovanja in zorenja v vsem dobrem. Toda kljub vsem našim mnogovrstnim in utrujajočim poganjanjem za raznovrstnimi cilji, ki jih želimo doseči v tem letu, ne bomo razen izčrpanosti dosegli ničesar, če ne prejmemo luči od zgoraj. Papež odkrito in preprosto pove, da to luč prejema v bogoslužju. Ali bi jo mi mogli prejeti kje drugje? Koliko luči nam je za pot vsakega tedna posebej Bog pripravil pri nedeljski maši! Koliko luči želi razliti v medsebojne odnose naših družin pri vsakodnevnem družinskem bogoslužju! In s koliko lučjo želi razsvetliti vsak korak naše poti pri bogoslužju, ki naj bi se v osebni molitvi vršilo v naših srcih! O luč je, in to obilna, za vse poti skoz prihodnje šolsko in veroučno leto. Le malo poguma potrebujemo za to, da se prav to leto odločimo - pa naj zveni še tako staromodno in oguljeno - za nedeljsko sveto mašo in vsakodnevno družinsko in osebno molitev.

Vinko Paljk

ŠTEVILKA 2    LETO VII    3. SEPTEMBER 2006    22. NAVADNA NEDELJA

DRASTIČNO RAZSVETLJENSTVO

Sredi počitnic je biio, 5. avgusta, ko je papež Benedikt XVI. bival v Castel Gandolfu. Kot kaže intervju, ki je objavljen v Družini lahko sklepamo, da papež poletja ni preživel tako z »možgani na off in ...«. Postreže nam z zanimivo besedno zvezo, ko zahodni svet opozarja na novi val »drastičnega razsvetljenstva«. Razsvetljensko gibanje, ki se je začelo v 15. st., je zahodu prineslo velike spremembe. Eden od premikov je postavitev človeka v središče stvarstva. Lepa misel se kmalu izrodi, ko razsvetljenski sodobniki začnejo postavljati človeka kot edinega stvarnika. Človek ni samo nekdo na svetu, ampak tudi edini in tisti, ki ima prvo in zadnjo besedo. Bog je le še nekaj, kar tekmuje za prvo mesto s človekom, kateri mu nič ne dolguje. Z drastičnim razsvetljenstvom je torej še huje. Človek sam postaja bog. Nam, ki živimo v svetu in s svetom, nas takšna misel kliče k uporu. Bog nam prinaša svežino v naša življenja in vse naše prizadevanje je namenjeno izkustvu živega Boga. Krščanstvo, ki postavi človeka za boga se izgubi v ritualih, obvezah, pravilih in hkrati zavrže pričevanja mučencev, veselje Božje tolažbe... Papež spodbuja k postavljanju pravega, »ne kakšnega koli Boga, marveč takšnega s človeškim obrazom, kajti ko gledamo Jezusa Kristusa vidimo Boga.« Težko je biti pripadnik religije brez spletanja vezi z Bogom. Drugi premik razsvetljenstva je trdna vera v moč razuma. Nadaljevanko tega premika lahko spremljamo v Nemčiji, ki je s pomočjo razuma rodila kar dva totalitarizma, nacizem in komunizem. Nadaljevanka drastičnega razsvetljenstva se v današnjih dneh vrti dalje. Razsvetljeni sodobni človek ne potrebuje nikogar, ki bi ga na njegovi poti spremljal. Cerkev je zgolj institucija med institucijami, kije s pričo vsemogočnosti razuma nepotrebna in še manj vredna mojega sodelovanja. Ljudje so si ustvarili lasten svet in težko jih je najti v njem. Papež nas vnovič spominja, da »poti, ki vodijo naprej, ne bomo našli, če ne bomo, tako rekoč, imeli luči od zgoraj«. Lahko je biti pripadnik religije v kateri si izmenjujemo dar luči, dar razuma.

Boštjan Toplikar

ŠTEVILKA 1    LETO VII    27.AVGUST 2006    21. NAVADNA NEDELJA

GOSPOD, H KOMU NAJ GREMO?

V prihodnjih dneh dejansko začenjamo novo pastoralno leto, čeprav so redne dejavnosti po župnijah in nekateri drugi počitniški programi bolj ali manj uspešno potekali tudi v času poletnega oddiha. Pred nami so načrti, o katerih moramo zelo pozorno razmišljati, v kakšnih oblikah so uresničljivi, kdo bodo nosilci in sodelavci pri raznih projektih, kaj zmoremo sami po župnijah, v čem pa je naša naloga, da sodelujemo in se povežemo med župnijami, saj bi bilo zelo narobe, če bi kdo ali kje rekli: »Mi zmoremo sami«. Še posebej je vsak povabljen, da po svojih močeh in sposobnostih pomaga v župniji in širše, predvsem, ko gre za iskanje skupnih poti, ki vodijo k Jezusu, da ne bi samo pričakovali in zahtevali. V juniju je bil v Grazu (Avstrija) kongres o katehezi v Evropi. V vseh skupinah so najbolj poudarjali potrebo, da glavni nosilci pastoralnih dejavnosti postanejo usposobljeni laiki, da se predvsem po tej poti utrdi sodelovanje in pripadnost krščanskim skupnostim. O tem zelo zgovorno govorijo podatki, ki jih nudi raziskava, ki so jo opravili ob tem kongresu. V Evropi se ima za kristjane 34% prebivalcev, poleg 35% v raziskavi opredeljenih kristjanov; okrog 20% je reklo, da so ateisti in 11%, ki se razpoznajo v izrazu raznih zasebnih oblik religioznosti: »civil religion«. Dunajski pastoralist Paul Zulehner pravi, da danes v Evropi obstaja »velika potreba po drugačnih pastoralnih pristopih, ki bodo ovrednotili pomembna duhovna vprašanja sodobnega človeka «. V teh številkah in izzivih se moramo poiskati tudi mi, v razpoznavanju okolja, v katerem živimo, ljudi, s katerimi se srečujemo, predvsem pa, ko gre za preverjanje opravljenega dela, ki se ne pokaže samo v številkah in statistikah, ampak bolj v kvaliteti in sadovih naših prizadevanj. Mnogo načrtov lahko ostane neuresničenih, če tega koraka ne naredimo. Naj Petrove besede: »Gospod, h komu naj gremo?« (Jn 6,68) ne izrazijo naše mlačnosti in nevere, ampak načrtnost in pripravljenost za sodelovanje v novem pastoralnem letu.
Aleš Rupnik