3. NAVADNA NEDELJA 27. 1. 2008 // Leto VIII // Št. 22

UVODNIK

RAD IMAM DOMOVINO

Ob obisku slovenskega premiera v evropskem parlamentu so evropski poslanci vzneseno in navdušeno spregovorili o Sloveniji in izrazili optimistična pričakovanja v času slovenskega predsedovanja EU.
Prav tedaj je neka slovenska evropska poslanka izlila na svojo domovino dvomljivega in lažnega pelina. Dejal sem si: »Jaz pa imam rad Slovenijo, svojo domovino, spoštujem svoj narod in tudi sebe!«
Pater Zdravko Jakob v knjigi Iskanja in razmišljanja vabi bralca k ljubeči odgovornosti do domovine: »Na tej zemlji so se menjavali rodovi, ki so se borili s Turki, iskali pravico v kmečkih uporih in uprli so se okupatorju. Sosedje so nam jemali zemljo in nas stiskali z vseh strani. Vedno pa smo imeli zavedne ljudi, ki so se z besedo in kulturo borili za naš obstoj. Nihče nas ni premagal. Obdržali smo se.«
Zgodovina nas uči, da usodni sovražnik lahko postanemo le sami sebi, kadar dopustimo, da popusti narodna zavest, samospoštovanje, vera, kultura in volja do življenja. Ko dopustimo, da postanejo šolske učilnice in naše župnijske cerkve prevelike.
Kdo bo izpolnil ukaz Svetega pisma, naj vsak narod slavi Boga v svojem jeziku, če otroci ne bodo več govorili slovensko in če ne bomo molili za nove duhovne poklice? Kdo bo obnavljal verska znamenja, ki so izkaznica, kdo smo Slovenci in od kdaj smo na tej zemlji?
Pisec knjige predpiše nekatera zdravila za bolezni našega naroda: »Potrebujemo trdno vero, voljo do življenja, slovensko besedo in Vodnikovo Bodrilo ' Slovenec, tvoja zemlja je zdrava! Dragi rojaki, bodimo veseli otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci. Do vseh pa prijatelji in dobri sosedje!«
»Do bolestnosti, plehkosti in primitivizacije današnjega življenja prihaja, ker je načet imunski sistem proti barbarstvu, ki sta ga zagotavljali kultura in religija« (H. Požarnik). Slovenski narod stoji pred odločilno izbiro: narodno-duhovno prenovo ali pa dekadenco, oz. propad. Leta 1927 je v reviji Čas zapisal Aleš Ušeničnik, da »je posebno važno, da rešimo bodočemu rodu v vsej čistosti in polnosti religiozne dobrine in vrednote.«
Kaj lahko storiva ti in jaz? Veliko! Med drugim, da se pridruživa molitvi za moralno in duhovno prenovo slovenskega naroda, ki je vsako prvo nedeljo v mesecu ob 15:00 na Sveti Gori.

p. Bernard Goličnik, OFM

VREDNO SPOMINA

OGLEJSKA SHIZMA (6)

Leta 602 je izstopil iz shizme tržaški (tergestinski) škof Firmin. A patriarh Sever je udaril nazaj. Najprej je poizkusil prepričati Firmina, naj se vrne v shizmo. Ker mu ni uspelo, je leta 603 Tržačane naščuval k uporu. Rovarjenje je bilo tako hudo, da je papež moral pozvati eksarha Smaragda, naj škofa zaščiti. Ta primer ni bil osamljen, saj so shizmatiki neprestano pritiskali na spreobrnjence in na tiste, ki so se hoteli spreobrniti. Bili so tako močni, da so njihove tipalke segale celo na Sicilijo, kjer so pritiskali na že omenjenega škofa, ki je tam živel v papeževi zaščiti.
Papež Gregor Veliki je uporabil v boju proti shizmi taktiko zmanjševanja shizmatičnega ozemlja, nestanovitnih škofov pa ni dokončno zavračal, saj je računal na njihovo vrnitev v katolištvo. V tem boju je papež podprl tudi nastanek novih škofij, ki so sicer nastale v nasprotju s cerkvenimi zakoni, a so bile katoliške. Svojo vlogo pri zatonu shizme so imeli tudi katoliško opredeljeni begunci pred slovansko-avarskim prodorom iz Panonije proti Italiji. Ti so v shizmatične cerkvene skupnosti, na ozemlje katerih so se zatekli, sicer vnašali nemir, a so jih tudi obrnili v katolištvo. Proti shizmi je v Istri delovalo tudi več bizantinskih državnih funkcionarjev. Med papeževimi načeli je bilo tudi načelo, da kdor prestopi v katolištvo, bo deležen zaščite bizantinske države in njegove pomoči in tako ne bo padel pod avarsko-slovanskim mečem.
Proti shizmatična ofenziva je dobila nov zagon proti koncu papeževanja Gregorja Velikega. V Carigradu je leta 602 zavladal do papeža popustljivejši cesar Foka in leta 603 se je v Raveno na položaj eksarha vrnil že poznani, do shizmatikov ostri, Smaragd. Tako je bil po smrti patriarha Severa, konec leta 606 ali na začetku leta 607, na ukaz bizantinskih oblasti, s Smaradgom kot izvršiteljem, za patriarha postavljen katolik Kandidijan (607 – 612?). Shizmatiki pa so v odgovor s soglasjem langobardskega kralja Agilulfa in furlanskega vojvode Gisulfa II. v Ogleju postavili svojega patriarha z imenom Janez. S tem je enotni patriarhat razpadel na dve enoti razdeljeni po politični meji: katoliški gradeški patriarhat na bizantinskem ozemlju in shizmatični oglejski patriarhat na langobardskem ozemlju. Bizantinski vojaki so takoj za tem v policijski akciji prisilili istrske shizmatične škofe – Petra, Providencija in Agnela, da so prisegli zvestobo katoliškemu Kandidijanu.
V Gradežu pa je konec shizme nastopil šele leta 628, ko je tedanji patriarh Fortunat prestopil v shizmo in je zbežal k Langobardom ter postal oglejski patriarh. S seboj je odnesel dragocenosti iz cerkvenih zakladnic, ki jih je oropal v Gradežu in Istri. Svoj sedež je nato prenesel iz Ogleja v Krmin. Na prošnjo istrskih škofov, škofov na beneški obali in gradeškega klera je papež Honorij I. poslal svojega subdiakona in regionarija Primogenija, ki so ga posvetili za novega patriarha.
Miloš Fon

ZNAMENJA

DRUGO ROJSTVO

NAŠLA SEM POT
Utrujeno in brez veselja sem opravljala svoje vaje iz joge in ponavljala mantre. Do takrat še nikoli nisem molila.
Knjiga joge je za vajo med drugimi besedili navajala krščansko molitev »Oče naš« - prav molitev, ki jo je molil naš Gospod. Začela sem jo ponavljati kot mantro, brezizrazno, avtomatično. Prebrala sem jo kakšnih šestkrat, ko me je nenadoma popolnoma prevzelo. Doumela sem – ne morda s svojim bednim razumom, ampak s celotnim bistvom – da biva On, živi osebni Bog, ki me ljubi, mene in vse stvarstvo. On, ki je ustvaril svet, ki je iz ljubezni postal človek, križani in vstali Bog.
V trenutku sem doumela in sprejela »skrivnost« krščanstva.
Tisti trenutek se je v meni vse spremenilo. Odrekla sem se ne le svojim prejšnjim vrednotam in idealom, ampak tudi starim navadam.

KONČNO SE JE ODPRLO TUDI MOJE SRCE
Začela sem imeti rada ljudi.
Lahko sem razumela njihovo trpljenje in vzvišenost njihove poklicanosti, njihovo bogopodobnost. Takoj po spreobrnjenju so se mi ljudje preprosto zdeli kot čudoviti prebivalci nebes. Kar nestrpna sem bila v želji, da bi delala dobro in služila ljudem in Bogu.
Kakšno veselje, kako svetla luč se je naselila v mojem srcu!
A ne le mojo notranjost, ne, ves svet, vsak kamen, vsako bilko je obdajala nežna svetloba. Svet se mi je zdel kraljevsko, veliko-duhovniško oblačilo za Gospoda.

PRIPADAM TEMU LJUDSTVU
Ogromna, mrzla in svečana belo blesteča cerkev. Šesta ura zjutraj. Kmalu se bo začela božja služba. V levem delu cerkve je zbrana velika, pisana množica romarjev. Med njimi je mnogo žena v preprostih, skromnih oblačilih, z rutami na glavi, ki segajo do obrvi. Nekatere so prišle zelo od daleč, iz Ukrajine, iz Kazahstana, iz daljne Sibirije. Dolge mesece in leta so se pripravljale na potovanje v samostan, k studencu božje Matere.
Pridno so varčevale, molile, vztrajale, dokler niso mogle kljub svojemu s skrbmi preobloženemu življenju uresničiti najskrivnejšo željo svoje duše, da poromajo v samostan, v svete kraje, k ostroumnim starcem, do čudodelnih relikvij.
Dolge mesece in leta niso mogle k spovedi in k obhajilu. V prostranih daljavah Rusije je danes ostalo le malo cerkva in še manj duhovnikov.

LJUDSTVO
Tudi možje so tu, tudi so iz preprostega ljudstva, obrazi, ki jih v mestu redko srečaš, pogosto pa v ruskih vaseh. Globoko v notranjosti dežele se ta vrsta obrazov ni iztrošila. Zdi se kot da izstopa s slike ruskega slikarja 19. stoletja. Oblečeni v cunje stojijo pred duhovnikom, ki jih pripravlja na spoved, skesano povešanih glav. Prav ti ljudje so mi dali povod, da prvikrat v življenju z resnobo in spoštovanjem izgovorim besedo »ljudstvo«, ki so jo demagogi vsega sveta tolikokrat zlorabili in izrabili.

Odlomek iz knjige Tatjane Goričeve, Govoriti o Bogu je nevarno

IZ SLOVARJA - »K« KOT KRIŽ

Ne morem razumeti, zakaj se hoče v današnjem času tako ignorirati naše korenine. Našo dediščino, ki so nam jo prinesla stoletja. Ne morem razumeti, zakaj kdo od zgodovinarjev tako ignorira korenine naše kulture? Zakaj? Samo zato, ker izhaja iz krščanstva, ki je oblikovalo našo zgodovino?
Med nami očitno vlada nek neutemeljen strah pred Križanim na stenah naših prebivališč. Želi morda zanikati znamenje globokega pomena dejanja Boga, ki se brezplačno daruje za odrešenje vseh ljudi sveta (pa čeprav revnih)? Tudi, če si zatiskamo oči: »Samo seme, ki umre v zemlji, lahko postane nosilec življenja in prave svobode.«
Ni ceste, četrti, mesta, muzeja, katedrale, grička, ki bi v teku stoletij s križem na sebi ne nosil najbolj resničnih sporočil nesebičnosti in ljubezni med ljudmi. Vsa glasba, skulpture, slike, freske to sporočilo le še poglabljajo in dokazujejo, da je ta »filozofija« začetek naših korenin in življenjska tekočina naših prepričanj.
Nekoč sem obiskal nek samostan. Kdor vidi samo samostansko obednico in knjižnico, lahko brez posebne izobrazbe dojame, kako so bili menihi sposobni razumeti in poudariti vsa sporočila naše krščanske tradicije. Sporočila, ki se ne začenjajo z bistroumnimi idejami, ampak z visenjem na križu.
Ne verjamem, da je samo preprosto ljudstvo brez diplom in izobrazbe sposobno izraziti, kar je v srcu in krvi vsakega človeka dobre volje. Na srečo vse nasprotovanje sodišč o postavljanju krščanskih znamenj ne ustavi zgodovine, ampak jo v zvoku protislovij kvečjemu še poudarja.
Križani je tako znamenje neizmerne ljubezni. Morda te ljubezni kdo ne more razumeti, ker si ne predstavlja, kaj naj bi tisto visenje na križu sploh pomenilo. Toda kak primer podobne ljubezni pozna takorekoč ves svet. Videl sem namreč od pretresenosti jokati ateiste in katoličane, ko so gledali majhno redovnico, ki je žrtvovala svoje življenje za reveže. Mati Terezija in njena nesebična dejavnost je bila vsem znana kot nekaj, kar se ne ozira ne na veroizpoved ne na raso ne na premoženje. Če je torej to tako pretreslo verujoče in neverujoče, se lahko vprašamo, zakaj se razdajanje brez plačila še vedno skriva, da bi zagotovili domnevno versko svobodo, v katero mnogi tako močno verjamejo in ki jo tako goreče zagovarjajo.

Po Antoniu Mazziju prevedel in priredil Marko Rijavec

PABERKOVANJA

LA SAPIENZA

»To je črna stran v zgodovini kulture« je o dogodku, ki je privedel do odpovedi obiska svetega očeta na univerzi La Sapienza, rekel nadškof Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo. Dogodek je označil kot zmago »kulturnega fundamentalizma«. Zgodil se je veliki poraz kulture, ki je v svojem bistvu sestavljena iz srečevanja in dialoga. Nikoli ne moremo izenačiti kulture z zanikanjem, odbijanjem, brez možnosti za srečanje in pogovor. Zelo težko je razumeti, da v svetu kulture nekateri zavračajo teološki razgovor v širšem smislu, kot tudi duhovno razsežnost, ki je oblikovala in v stoletjih obogatila zahodno civilizacijo in vse človeštvo. Dogodek je velika rana še posebej za tiste, ki si pogovora in resnega dialoga želijo. Gre namreč za izmenjavo različnih mnenj, ki jih pravilno ovrednotimo samo v pristnem soočanju, je povedal nadškof Ravasi.

POBUDA ZA OTROKE

V dunajskem »Klubu Stephansplatz 4« so se v petek, 11. januarja dunajski nadškof, kardinal Schönborn, grški pravoslavni metropolit Staikos, evangeličanski škof Bunker in predsednik Islamske skupnosti v Avstriji Schakfeh izrekli za »Avstrijo, ki bo blizu otrokom in družini«. S tem so podprli pobudo parlamentarne civilne pobude: »Akcija življenje« z naslovom: »Z otrokom v prihodnost«. Zahtevajo ustanovitev fondov za pomoč nosečnicam v težavah in učinkovitejše svetovanje nosečnicam, podporo staršem otrok s težavami v razvoju. Dali so tudi predlog, da zaščita človekovega življenja dobi mesto v avstrijski ustavi. Med pomembnejšimi zahtevami je tudi izboljšanje kvalitete otroških vrtcev in izgradnja novih. Prav tako bi morali starši imeti možnost, da izberejo med oskrbo v vrtcih ali pa doma, oboje ob finančni podpori države.

»Naša država nujno potrebuje 'lobi za otroke'«, je povedal kardinal Schönborn in spomnil na »zaščitne ukrepe«, ki jih je leta 1973, ko je bil sprejet sedanji avstrijski zakon o splavu, obljubljal takratni zvezni kancler Kreisky. Zakon je osnovan tako, da splav ne bi smel biti reden in družbeno zaželen način uravnavanja nosečnosti, tudi nezaželene. »Zaščitni ukrepi« bi pravzaprav morali pomagati nosečnicam. Današnje zahteve se v glavnem ujemajo z obljubljenimi in nikdar uresničenimi »zaščitnimi ukrepi«. »Akcija življenje« zahteva, da nosečnici ne svetuje ista oseba, ki izvrši splav in da so med svetovanjem in izvršitvijo splava vsaj trije dnevi časa za razmislek. Kardinal Schönbom je spomnil na primer svojega predhodnika kardinala Königa, ki je prav leta 1973 ustanovil fond za pomoč nosečnicam v težavah. »V bogati državi, kot je Avstrija, se ne sme zgoditi, da ženske zaradi finančnih ali gospodarskih razlogov ne morejo reči 'da' svojemu otroku«, je bil jasen dunajski nadškof.

Aleš Rupnik

Mučenje živali

Na društvu za zaščito živali zazvoni telefon: »Halo, je tam društvo za zaščito živali?«
»Ja, želite?«
»Prosim, pošljite takoj koga! Na drevesu na našem dvorišču sedi poštar in zmerja našega psa!«

IZ ŽUPNIJ

KAPELA

ČETRTEK PRED PRVIM PETKOM
V četrtek, 31. 1. je dan pred prvim petkom in Cerkev moli za nove duhovne poklice. Vabljeni torej ta četrtek k molitvi pred Najsvetejšim ob 18:30. Prav tako vabita prvi petek in prva sobota.

SLOVO OD JASLIC
V tem tednu se bomo poslovili od jaslic. Povabljeni v petek, 1. 2. zvečer po maši, da si ogledate razne posnetke jaslic od blizu in daleč.

SVEČNICA
Sv. maše bodo dopoldan po nedeljskem urniku, večerna pa bo ob 19:00 uri. Pri vseh mašah bo blagoslov sveč.

BLAŽEV ŽEGEN
Ker je letos god sv. Blaža na nedeljo, 3.2., boste mogli po vseh nedeljskih mašah prejeti blagoslov sv. Blaža, ki je priprošnjik zoper bolezni v grlu in vsako drugo zlo.

KRISTUS ODREŠENIK

STARŠI

Včeraj smo izpeljali srečanje s starši prvega triletja. Čez tri tedne - 16. 2. - nasvidenje s starši 2. triletja na temo komuniciranja z otroki v sodobni družini.
Prihodnjo nedeljo ob 10:00 nasvidenje s starši birmancev, da predstavimo in izročimo drugi del letošnjega gradiva.

VEROUK TA TEDEN
Zaradi intenzivnejše udeležbe katehetov na katehetskem simpoziju na Mirenskem Gradu, ta teden odpade verouk nekaterim skupinam, ki so bile obveščene.

POMLADANSKO ROMANJE
Na oglasni deski je načrt pomladanskega romanja v Francijo z naslovom Skrivnostna Burgundija in jubilejni Lurd. Prosimo vse, ki bi se romanja udeležili, da se čim prej vpišejo ali prijavijo v zakristiji. Zaradi rezervacij moramo namreč kmalu sporočiti število romarjev.

POGREB
Na pokopališču pri Sveti Trojici smo se 18. 1. poslovili od Riharda Pavlina (83) s Kekčeve poti. Naj počiva v miru!

KROMBERK VOGRSKO

PASTIRSKO PISMO
Slovenski škofje nam danes in prihodnjo nedeljo, v pripravi na postni čas, posredujejo razmišljanje o družini kot nosilki življenja in vrednot. V letu družine nas tako spodbujajo naj o družinah več razmišljamo, zanje molimo in jih tudi konkretno podpiramo.

SVEČNICA
V soboto, 2. februarja obhajamo praznik Gospodovega darovanja ali svečnice. V Kromberku na sam praznik, na Vogrskem pa v nedeljo bomo na začetku maše prisostvovali blagoslovu sveč, ki jih prinesete ali nabavite v cerkvi.

BLAŽEV ŽEGEN
Prihodnjo nedeljo, na god svetega Blaža, škofa in mučenca, bom med mašo delil blagoslov na priprošnjo tega svetnika zoper bolezni v grlu in proti vsakemu zlu.

OSEK

NEKAJ PODATKOV
V letu 2007 je bilo v župniji 10 krstov (od teh 2 iz druge župnije); poroke so bile 3; cerkveni pogreb je bil 1. Po nekaj letih se veselimo pozitivne statistike.

SREČANJA S STARŠI
Udeležite se jih po razporedu v Šempasu.

BIRMANCI
bodo od petka do nedelje (1.-3.2.) na duhovnih vajah, ki jih bodo vodile sestre v središču TAU na Sveti Gori. Vsi spremljajmo pripravo na birmo z našo molitvijo.

SVEČNICA
V soboto, 2. 2. bo v Oseku ob 9:00 maša z blagoslovom sveč. V zakristiji bo na prodaj le nekaj cerkvenih sveč, zato si prinesite svoje svečke in lučke.

PRVI PETEK
G. Bogdan bo ob prvem petku obiskal bolne in ostarele po vaših domovih: v Oseku v petek dopoldne in v Vitovljah v soboto dopoldne.

SOLKAN

17. SEJA ŽPS (22. 1.)
Navzoči so svojo pozornost posvetili odnosu družine do ostarelih, bolnih in žalujočih. V času, ko se tudi slovenski narod vedno bolj stara, postaja ta problematika vedno bolj pereča. V delu z ostarelimi, bolnimi in žalujočimi je bistven iskren in preprost odnos,Ne morem razumeti, zakaj se hoče v današnjem času tako ignorirati naše korenine. Našo dediščino, ki so nam jo prinesla stoletja. Ne morem razumeti, zakaj kdo od zgodovinarjev tako ignorira korenine naše kulture? Zakaj? Samo zato, ker izhaja iz krščanstva, ki je oblikovalo našo zgodovino? Med nami očitno vlada nek neutemeljen strah pred Križanim na stenah naših prebivališč. Želi morda zanikati znamenje globokega pomena dejanja Boga, ki se brezplačno daruje za odrešenje vseh ljudi sveta (pa čeprav revnih)? Tudi, če si zatiskamo oči: »Samo seme, ki umre v zemlji, lahko postane nosilec življenja in prave svobode.« Ni ceste, četrti, mesta, muzeja, katedrale, grička, ki bi v teku stoletij s križem na sebi ne nosil najbolj resničnih sporočil nesebičnosti in ljubezni med ljudmi. Vsa glasba, skulpture, slike, freske to sporočilo le še poglabljajo in dokazujejo, da je ta »filozofija« začetek naših korenin in življenjska tekočina naših prepričanj. Nekoč sem obiskal nek samostan. Kdor vidi samo samostansko obednico in knjižnico, lahko brez posebne izobrazbe dojame, kako so bili menihi sposobni razumeti in poudariti vsa sporočila naše krščanske tradicije. Sporočila, ki se ne začenjajo z bistroumnimi idejami, ampak z visenjem na križu. Ne verjamem, da je samo preprosto ljudstvo brez diplom in izobrazbe sposobno izraziti, kar je v srcu in krvi vsakega človeka dobre volje. Na srečo vse nasprotovanje sodišč o postavljanju krščanskih znamenj ne ustavi zgodovine, ampak jo v zvoku protislovij kvečjemu še poudarja. Križani je tako znamenje neizmerne ljubezni. Morda te ljubezni kdo ne more razumeti, ker si ne predstavlja, kaj naj bi tisto visenje na križu sploh pomenilo. Toda kak primer podobne ljubezni pozna takorekoč ves svet. Videl sem namreč od pretresenosti jokati ateiste in katoličane, ko so gledali majhno redovnico, ki je žrtvovala svoje življenje za reveže. Mati Terezija in njena nesebična dejavnost je bila vsem znana kot nekaj, kar se ne ozira ne na veroizpoved ne na raso ne na premoženje. Če je torej to tako pretreslo verujoče in neverujoče, se lahko vprašamo, zakaj se razdajanje brez plačila še vedno skriva, da bi zagotovili domnevno versko svobodo, v katero mnogi tako močno verjamejo in ki jo tako goreče zagovarjajo. Po Antoniu Mazziju prevedel in priredil Marko Rijavec ki se konkretizira v tem, da znamo poslušati. Veliko pomeni vera v posmrtno življenje.
Skoraj vsi navzoči so mogli kaj spodbudnega povedati iz lastnih izkušenj: če je le možno, starejše zadržimo doma; otrok ne oropajmo stika z bolnimi, umirajočimi in umrlimi sorodniki; posebno moramo biti pozorni do mladih, ki izgubijo starše; v tolažbi si morejo najbolj pomagati tisti, ki so doživeli podobno izkušnjo (izgubo otroka, sozakonca); znamenje velike ljubezni in vere je bolnim omogočiti prejem zakramentov; v družinah posvečujmo več pozornosti starejšim kot pa 'hišnim ljubljenčkom'; molimo za bolnike in umirajoče; čim bolj je župnija družina, tem bolj imamo srce in čas za bolne, starejše in žalostne; veliko more narediti ŽK.
Tisti, ki so se udeležili zadnje seje okrožnega PS, so poročali o njeni vsebini.
Predlogi: - lepo bi bilo, če bi otroci še ob drugih prilikah, kakor za božič, kaj narisali na panoje pred cerkvijo, - ozvočenje v cerkvi je potrebno izboljšati.

MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE
v četrtek; po maši češčenje Najsvetejšega po tem namenu.

PRVI PETEK IN SOBOTA
V petek pred mašo priložnost za spoved (pater s Svete Gore)

GOSPODOVO DAROVANJE – SVEČNICA
V soboto, 2. 2. ob 18:00 pri maši najprej blagoslov sveč.

NAŠI RAJNI
Za večnost so dozoreli 15. 1. 88-letna Dana (Danica Marija) Podgornik roj. Komel, Pionirska 18, 17. 1. 87-letna Albina Srebrnič roj. Bašin, Valentinčičeva 22 in 21. 1. 57-letni Damjan Bitežnik, IX. korpus 91. Gospod, sprejmi jih v svoj mir in srečo in domačim podeli svojo tolažbo!

ŠEMPAS

SREČANJA S STARŠI
S starši veroučencev 6. razreda se srečamo v ponedeljek, 28. 1.; za 5. razred je srečanje v ponedeljek, 4. 2.; 4. razred v torek, 5. 2. in 3. razred v sredo, 6. 2. Srečanja so v veroučni učilnici ob 19:00.

BIRMANCI
Od 1. do 3. 2. bomo konec tedna preživeli v skupnosti TAU na Sveti Gori. Starši so na srečanju prejeli gradivo in navodila, kaj na duhovnem vikendu potrebujete.

PRVI PETEK
Na prvi petek dopoldne obiščem bolne na domu, pol ure pred mašo ste povabljeni k tihi molitvi pred Najsvetejšim. Opravili boste lahko sveto spoved

SVEČNICA
Na praznik Gospodovega darovanja bo maša v Šempasu ob 10:00. K blagoslovitvi prinesete sveče.

GOD SV. BLAŽA

Ob godu sv. Blaža bo nedeljska maša v soboto, 2. 2., ob 16:00 v Šmihelu pri oltarju sv. Blaža. Prejeli boste blagoslov sv. Blaža. V Ozeljanu ni mašE.

ŠEMPETER

DRUŽINSKA MAŠA.
V nedeljo 27. 1., na svetopisemsko nedeljo, bo ob 10:00 družinska maša. Pela bosta otroški in mladinski cerkveni pevski zbor. Sodelovanje pri maši bodo prispevali veroučenci.

DUHOVNA OBNOVA OB 1. PETKU
V četrtek, petek in soboto bomo obhajali duhovno obnovo ob 1. petku. Ure molitve pred mašo bodo oblikovali člani 1. in 2. rože ŽRV ter binkoštna dvorana. Medtem bo priložnost za spoved. V petek in soboto bomo zaključili češčenje pred mašo.

ŽUPNIJSKA BOŽIČNICA
Po sodelovanju na raznih božičnicah in božičnih koncertih se bodo naši pevski zbori predstavili tudi župnijskemu občestvu, in sicer v petek 1. februarja po maši (ob 18:30). Vsi prisrčno vabljeni.

SKUPNA OZNANILA

TEČAJ PRIPRAVE NA ZAKON
V nedeljo, 3. 2. prične nov tečaj priprave na zakon v konkatedrali ob 15:00.

KATEHETSKI SIMPOZIJ
na Mirenskem Gradu bo od 28. 1. do 01. 02. Ob predavanjih, molitvi in delu v delavnicah po skupinah bomo kateheti in katehistinje razmišljali, kako v katehezi iskati in odkrivati pristno podobo Boga in kako jo posredovati sodobnim mladim iskalcem. Prosimo za molitveno podporo.