2. NAVADNA NEDELJA 20. 1. 2008 // Leto VIII // Št. 21

UVODNIK

SAJ SO VSE VERE DOBRE...

Morda zveni gornja izjava, ki jo včasih slišimo, kot višek razumevanja, tolerantnosti in sprejemanja drugačnosti tudi na področju našega odnosa do Boga in do skupnosti, v okviru katere te odnose živimo oz. jih živijo drugi. Na današnjo nedeljo v osmini molitve za edinost kristjanov pa še posebej razmišljamo o našem odnosu do tistih, ki sicer verujejo, pa pripadaju drugi skupnosti, morda niti ne krščanski, in hkrati tudi o njihovem odnosu do »njihovega« Boga.
Čeprav so naša razmišljanja in naše molitve v tem tednu usmerjene predvsem k tistim našim bratom in sestram, ki verujejo v Jezusa Kristusa kot Božjega Sina in sprejemajo njegov evangelij za najpopolnejše razodetje Boga človeku, pa se vprašamo, ali je to edina pot in edini način, da se je Bog v zgodovini sklonil k človeku.
Nikoli ne bomo spoznali vseh poti, po katerih je Bog prihajal in prihaja k človeku. »Semena Logosa« so posejana v vseh kulturah, v vseh verstvih vseh časov človeške zgodovine. To so sledi Božjega delovanja in človekov odgovor nanj, čeprav je le-ta velikokrat zgrešen ali vsaj nepopoln.
Zakaj kristjani verujemo, da se je v Jezusu Kristusu Bog najgloblje sklonil k človeku in se nam razodel do najvišje mere? Zato, ker je prišel med nas kot Emanuel, kot Bog, ki hoče biti z nami; apostol Janez je to ime »prevedel« v še bolj konkretno obliko in v še bolj naš jezik, ko je zapisal: Bog je LJUBEZEN.
In prav po tem imenu lahko presojamo tako osebno vero, kot verstvo ali versko skupnost; v luči tega imena lahko spoznavamo, v kakšnega Boga verujemo in kakšna je naša vera. Gre za povsem konkretna dejanja iz preteklosti ali sedanjosti. Cerkev je temne čase svoje zgodovine že iskreno priznala in obžalovala in se danes na vseh področjih zavzema za nenasilje, razumevanje, spravo in mir.
Po drugi strani pa nekatera verstva podžigajo nasilje, terorizem in vojne. Ali je tudi takšna vera odgovor na Božje razodevanje in Božjo ljubezen? Seveda častimo istega Boga, saj je Bog lahko samo eden – razlika je le v tem, da nekateri Boga očitno ne imenujejo LJUBEZEN.
Letošnjo molitveno osmino bo zaznamovalo povabilo apostola Pavla, ki zapisal »Neprenehoma molite!« Molili bomo, da bi najprej kristjani »bili eno«, da bi po nas svet spoznal in ljudje začutili, da je drugo ime za Boga – LJUBEZEN.

p. David

VREDNO SPOMINA

OGLEJSKA SHIZMA (5)

Za papeža je bil izvoljen Gregor Veliki (590-604). Udaril je po shizmatikih. Oviral ga je bizantinski cesar Mavrikij, ki se je moral v boju proti shizmi ozirati na stanje na bojiščih: v Italiji proti Langobardom ter na Donavi proti Avarom in Slovanom.
Na ozemlje oglejskega patriarhata je pritiskal nov zunanji dejavnik slovansko-avarski prodor.
Januarja leta 591 je vladal začasen mir. Gregor Veliki je pozval Severa in njegove škofe naj se zglasijo v Rimu. Shizmatiki so odgovorili s tremi pismi cesarju Mavrikiju. Poudarjali so lojalnost do bizantinske države, zahtevali cesarja kot razsodnika glede shizme (kar je bilo v nasprotju s prvotnim načelom shizmatikov, da cesar ne razsoja v cerkvenih zadevah!) in grozili z razpadom oglejske cerkve, kar bi ogrozilo Mavrikijeve načrte za ponovno zavzetje langobardskih ozemelj v Italiji. Mavrikij je ugodil shizmatikom in papežu Gregorju Velikemu je do zmage nad Langobardi prepovedal vsako nadlegovanje shizmatikov.
Shizmatiki so tako zmagali proti papežu.
A Gregor Veliki je leta 592 prepovedal ravenskemu nadškofu Janezu, da bi pomagal patriarhu Severu po požaru v Gradežu, ker je slednji sovražnik Cerkve. Pritisk je obrodil sadove. Iz shizme sta izstopila dva duhovnika in celo po imenu neznani škof iz Istre (ki je sicer precej okleval). Poleg tega sta še dva istrska škofa izrazila pripravljenost na prestop v katolištvo, a sta od tega odstopila. Na drugi strani pa so tudi shizmatiki pritiskali na tiste, ki so hoteli zapustiti shizmo.
Do preobrata v Istri je prišlo leta 599 z verskimi boji med katoliki in shizmatiki v Kopru (Capris) in Novigradu (Novas, Neapolis). V prvem sta bila gibali dogajanja tamkajšnja verska skupnost, ki je hotela v katolištvo in škof, ki je večkrat zamenjal stran. V reševanje zagate je papež vključil ravenskega nadškofa Marinijana: če se škof priključi katolištvu naj ga potrdi, če ne naj potrdi novega. V stvar se je ponovno vmešal cesar Mavrikij z ukazom, naj papež shizmatike pusti pri miru. A Gregor Veliki je stvar komentiral tako, da ni smisel ukaza v tem, da bi zavračal tiste, ki hočejo iz shizme v katolištvo, temveč da ne pritiska na tiste, ki tega nočejo.
Tudi pot Novigrada v katolištvo je bila polna preobratov. Tu je bil za škofa postavljen neki Janez, ki je pribežal iz Panonije, imel pa je cerkveno oblast tudi nad Koprom. Janeza je pregnal patriarh Sever in posvetil novega škofa, ki pa je moral bivati v Kopru. Tudi ta škof je bil nestanoviten, večkrat je zamenjal stran. Zato so se verniki, voljni vrniti v katolištvo, spet obrnili na papeža, da bi dobili novega škofa. Tudi tokrat je Gregor Veliki težavo rešil s pomočjo Marinijana. Ta je moral spraviti škofa nazaj v katolištvo. Če mu ne bi uspelo, bi moral posvetiti novega škofa in škofijo začasno priključiti svoji, tj. ravenski cerkveni pokrajini.

Miloš Fon

ZNAMENJA

PROŠNJE, KI JIH MOLIMO OB PREDSEDOVANJU SLOVENIJE EVROPSKI UNIJI

Za državnike in voditelje, da bi modro in odgovorno vodili Evropsko unijo, skrbeli za blaginjo in duhovni napredek ter enakopravnost vseh ljudi.
Za priseljence, izseljence in narodne manjšine, da ne bi bili zapostavljeni in izkoriščani, ampak bi v Evropi enakopravnih narodov našli svoje mesto in poslanstvo.Za mlade, da bi se odgovorno pripravljali na življenje, se pogumno soočili z izzivi in težavami sodobne družbe ter postajali novo upaje Evrope.
Za vse, ki v sebi čutijo duhovniški ali redovniški poklic, da bi nanj velikodušno odgovorili in s Kristusovim naukom ponovno prekvasili evropski prostor.
Za škofe in duhovnike, da bi vztrajali v svoji službi, hodili po poti svetosti, služili ljudem ter s svojim življenjem potrjevali to, kar oznanjajo.
Za družine in vse, ki se na družinsko življenje pripravljajo, da bi bili odprti za življenje, se veselili otrok in jih odgovorno vzgajali v dobre državljane in plemenite ljudi.
Za naravo, ki nam je zaupana in od katere smo odvisni, da je ne bi brezobzirno izkoriščali in onesnaževali, ampak jo negovali ter ohranjali čisto našim zanamcem.
Za delodajalce, da pri svojem prizadevanju za dobiček ne bi izkoriščali delavcev, ampak jim omogočali pošten zaslužek.
Za člane različnih Cerkva in verskih skupnosti v Evropi, da bi gojili duha medsebojnega spoštovanja, razumevanja in sodelovanja ter bili zgled tudi neverujočim.
Za vse trpeče, osamljene, bolne in zapuščene, da jih družba ne bi odrivala na rob, ampak zanje dostojno poskrbela.
Za brezposelne, reveže in zapostavljene, da bi našli delo in se mogli primerno preživljati.
Za vse zasvojence, nesrečne, zablodele, da ne bi izgubili upanja in bi tudi z našo pomočjo našli izhod iz svoje stiske.

MOLIMO:
Bog, Oče vseh ljudi, ti želiš, da bi bili srečni, da med nami ne bi bilo revščine, krivic in sovraštva in da bi nas tvoja ljubezen povezovala v prijateljstvu.
Z veseljem se zato oziramo na številne evropske narode, ki se med seboj zbližujejo, odpravljajo razlike in skrbijo za skupno blaginjo vseh.
Zaupano nam je vodenje te številne družine evropskih narodov, zato te prosimo za pomoč in blagoslov.
Po Kristusu našem Gospodu.
Amen!

IZ SLOVARJA - »B« KOT BESEDA

Ponekod se oglaša vedno glasnejši alarm, da naši otroci ne znajo več ne govoriti ne pisati. Izgubljajo lepe domače besede, pozabljajo glagolske naklone. Skomigajo z rameni, ko jih poskušamo spodbuditi k razmišljanju, igrajo se z mobilniki, pošiljajo sms-e. Najbolj zavzeti ti med pogovorom pokažejo jezik z uhanom na njem in ti čez nekaj časa dajo razumeti, da te imajo polno malho.
Kdo bi se morda vprašal: »Če družina in šola ne učita besed, kakšni družina in šola sta sploh?« Nikoli se nismo vprašali, kako uporabljamo besede. Beseda ni bila nikdar tako slabo obravnavana, kot je danes.
Krivdo za to lahko seveda iščemo le znotraj nas. Otroci so kot vedno spoznali napake staršev in stekli v zavetje. Našli so druge poti komuniciranja, ko so zaznali, da je postala beseda zanikanje komunikacije.
V mojih skupinah je najtežje, a tudi najbolj terapevtsko delo (ki mi vedno redkeje uspeva) sestavljeno iz ponovnega odkrivanja, kaj pravzaprav je »beseda«. Kajti vse se rojeva iz besede: življenje, zrelost, ljubezen, vera. Celo Bog je želel postati beseda: »V začetku je (bila) beseda in beseda je (bila) Bog.« Kjer se izčrpa beseda, se izčrpa tudi življenje.
Želim tvegati in pozitivno brati očitno nemoč govora naših otrok. Raje komunicirajo s slikami, kretnjami, predmeti, oblekami. Kar smo etiketirali kot tišino, so naši otroci spremenili v nebesedni besednjak ali – če uporabimo bolj inteligenten izraz – v polifonični besednjak. Domišljija in ustvarjalnost naše mladine visoko preskakujeta slovnico in skladnjo, ki so nam jo prinesle šole. To je sicer boleče, toda bolje, kot da bi zamenjali polifonijo z mutavostjo ali, še slabše, z ignoranco.
Nicoletta Polla-Mattiot je napisala knjigo z naslovom Ponovno odkriti tišino. V njej postavi zanimivo tezo: da je tišina edina in najbolj pristna oblika komunikacije. O tem govori tudi umetnik John Cage, ki je ustvaril najtišjo skladbo glasbene zgodovine. V skladbi z naslovom Štiri minute in trideset sekund opazuje tišino. Edini zvoki v njej prihajajo od poslušalcev (premikanje stolov, kašljanje, mrmranje, tiho komentiranje).
Vrnimo se k poslušanju nemirnih tišin naših otrok, sporočil, ki nam jih pošiljajo mladostniki. Z nami so nemi, gluhi in nevzgojeni, a so sposobni v dveh minutah napisati najlepšo ljubezensko pesem plavolaski, ki jo srečajo. Zakaj ne pišejo nam, ne govorijo z nami, pišejo in govorijo pa plavolaski?
Kafka je zapisal osupljive besede, ki na preprost, a učinkovit način opredelijo moč tišine: »Ni potrebno, da greš iz hiše. Ostani pri svoji mizi in poslušaj. Niti ne poslušaj, samo čakaj. Niti ne čakaj, le ostani v popolni tišini in samoti. Svet se ti bo ponudil, da ti pokaže svoj pravi obraz.«
Če bomo pustili tišini več prostora, se bomo odrasli manj bali tišine naših otrok.

Po Antoniu Mazziju prevedel in priredil Marko Rijavec

PABERKOVANJA

DOSTOJANSTVO SMRTI ALI SMRT DOSTOJANSTVA?

V Neaplju so pripravili okroglo mizo o evtanaziji. Med drugimi je govoril tudi škof Sgreccia, predsednik Papeške akademije za življenje. Razlogov, ki kažejo na potrebnost javne razprave o tem vprašanju, je vse več, saj so ob tem izpostavljena tudi vprašanja pravičnosti, solidarnosti, miru, demografsko vprašanje, še bolj pa vprašanje spoštovanja meja znanosti in medicine.
Glede evtanazije stanje postaja vse bolj zaskrbljujoče.
V Evropi je na Nizozemskem že prišlo do evtanazije otrok. Pritisk zagovornikov je vedno večji. Tu se postavlja vprašanje krščanske pietete, ki ne more temeljiti na prekinitvi življenja, ampak je lajšanje trpljenja. Danes obstajajo mnoga sredstva za lajšanje fizičnega trpljenja, celo v skrajnih primerih. Predvsem pa je iz človeškega, krščanskega in medicinskega vidika v času umiranja potrebno duhovno okrepiti pacienta, mu pomagati, da najde smisel in moč.
Nasprotovanje katoliškemu stališču do teh vprašanj prihaja iz sekularističnih, filozofskih in ideoloških krogov, ki zagovarjajo neodvisnost pacienta, da se sam odloči o načinu in času smrti. To ni prava svoboda.
V resnici nihče ni gospodar svojega življenja.
Svoboda predpostavlja življenje. Prekinitev življenja v imenu svobode pomeni biti proti pravi svobodi. Življenje je dar, ki ga je potrebno ohranjati, dobro izkoristiti in tudi v času smrti pokazati njegovo veličino.

BLAŽENI ANTONIO ROSMINI

V nedeljo, 18. novembra je bila v Novari beatifikacija Antonia Rosminija. Duhovnik, redovnik, mislec je avtor več kot 100 napisanih del. Rojen je bil leta 1797 v pokrajini Trento, leta 1855 pa je umrl v Novari. Rosmini je dragocen lik v zgodovini Cerkve, še posebej zaradi trdnega prepričanja, da sta vera in razum med seboj tesno povezana, kar je pomembno sporočilo za relativizem modernega sveta.
O Rosminijevi misli je za Radio Vatikan škof Novare, Bruno Corti povedal, da je Rosminijeva filozofija pomembno sporočilo v delovanju Cerkve. Prav njegovo delo lahko pomaga pri soočanju s kulturnimi izzivi, ki želijo sporočilo krščanstva omejiti le na iracionalno raven. Prav razum, po Rosminiju, pomaga človeku razkrivati skrivnosti, ki so pomembna razsežnost v človekovem življenju.
Rosmini je imel poseben odnos do vprašanja o Božjem usmiljenju.
Zanj je usmiljenje Božje ime. Usmiljeni Bog se je razodel v križanem Jezusu, križ je katedra velikega Božjega sporočila, to je kraj najgloblje sinteze naše misli o človeškem življenju in stvarstvu, ki ga je Bog napolnil s svojim usmiljenjem. »Rosmini je v nekem zelo lepem govoru o križanem poudaril štiri razsežnosti ljubezni: širino, dolžino, višino in globino«, je zaključil škof Corti.

Aleš Rupnik

Ljudožerci

Mihec vpraša mamo: »Mami, ali v Švici živijo ljudožerci?« »Ja, Mihec, kako lahko pomisliš kaj takega!«
»Zakaj je pa potem stric Milan rekel, da v Švici živijo od turistov?«

IZ ŽUPNIJ

KAPELA

SREČANJI ZA STARŠE
Jutri v ponedeljek, 21. 1. bo srečanje za starše 7. in 8. razreda (birmanci 2009). Zaradi zaposlenosti bo sestanek dopoldan ob 10:00 in popoldan ob 18:00. Pričakujem zanesljivo udeležbo.
V nedeljo, 27. 1. ob 9:00 pa bodo imeli srečanje starši letošnjih prvoobhajancev. Tudi na tem srečanju, ki se bo zaključilo pred sv. mašo, se pričakuje polna udeležba

SVETOPISEMSKA DELAVNICA
Po lepih izkušnjah iz preteklih delavnic ponovno vabljeni veroučenci na novo sobotno delavnico – SVETOPISEMSKO, ki bo v soboto, 26. 1. ob 9:30. Preko božje besede se bom pripravili na nedeljo Svetega pisma, ki bo prav naslednjo nedeljo, 27.1.

BOŽIČNI KONCERT
V nedeljo, 27. 1. bo po večerni maši ob 19:00 božični koncert. Kaj več si morete prebrati na plakatih na oglasnih deskah. Lepo vabljeni.

MOHORJANI
Pohitite z naročnino, saj je do 2.2. mnogo ceneje.

BLAGOSLOV DOMOV IN MOLITEV
Še se morete v zakristiji prijaviti za blagoslov domov in vaših družin. Prav tako še vedno prosimo za prijavo glede sprejetja molitvenega križa in molitvene obveze za en teden za nove duhovne poklice. V tednu edinosti do 25. 1. še posebej molimo, da bi izpolnili Jezusovo željo DA BI BILI ENO.

KRISTUS ODREŠENIK

STARŠI
V soboto ob 9:00 nasvidenje s starši prvega triletja in predšolskih otrok. Otroci bodo imeli varstvo. Vsebina srečanja: Družina, ki nima časa (tudi o tem, kako priti do tega, da bomo imeli več časa).

BIRMANCI
Pretekli konec tedna (11.-13.1.) je 35 birmancev naše župnije preživelo zanimiv vikend, lahko rečemo duhovni oddih s sestrami na Sv. Gori. Nekateri prisiljeno, drugi z veseljem, smo malce drugače pogledali na svoje življenje, da bi se znali bolje odločiti, kako stopati naprej, težavam in številnim skušnjavam današnjega sveta navkljub. Vikend je res hitro minil in v nedeljo smo se spet spustili v dolino, bogatejši za nova spoznanja in bolj polni zavesti, da je vsak od nas resnično edinstven in dragocen čudež za drugega.

UPOKOJENCI
Nasvidenje v sredo ob 17:00 na prvem letošnjem srečanju!

KROMBERK VOGRSKO

ŠKOFJE V RIMU
Ta teden so slovenski škofje v Vatikanu (ad limina), kjer obiščejo bazilike in grobove apostolov ter se srečajo s papežem in odgovornimi kardinali, jim predstavijo pastoralno delo v Sloveniji in se pogovorijo o načrtih. Z molitvijo jih podprimo!

EKUMENSKA OSMINA
Do petka, 25. 1. obhajamo v Cerkvi osemdnevno molitev za edinost kristjanov: »Oče, naj bodo vsi eno…«

BLAGOSLOV DRUŽIN
V Kromberku nadaljujem z obiskom družin, ob katerem se pogovorimo, molimo in blagoslovim družino in dom. Hvala za sprejem in prijaznost!

VERSKI TISK 2008
V vsako družino naj pride vsaj en verski tisk (Družina, Ognjišče, Prijatelj …) Le tako slišimo tudi drugačno mnenje v javnih medijih.

POGREB
V petek, 18. 1. smo na Vogrskem pokopali Emila Gregoriča, Dombrava 5a. Gospod, daj mu večni pokoj!

OSEK

SREČANJA S STARŠI
Udeležite se jih po razporedu v Šempasu.

SOLKAN

TEDEN EDINOSTI
Te dni se še bolj kot sicer trudimo za edinost na vseh področjih. Svoja prizadevanja podpiramo z molitvijo – »Neprenehoma molite!« - tudi z udeležbo pri bogoslužju.

SEJA ŽPS
bo v torek, 22. 1. ob 19:00. Pospremimo jo z molitvijo in predlogi.

KRST
Na praznik Jezusovega krsta, 13. 1. je postal »ljubljeni Božji sin« Svit Bušen. Posebne čestitke staršema Svetlani in Borisu!

ŠEMPAS

SREČANJA S STARŠI
S starši veroučencev 8. razreda se srečamo v ponedeljek, 21. 1., 7. razreda pa v sredo, 23. 1. S starši 6. razreda se srečamo v ponedeljek, 28. 1. Srečanja so v veroučni učilnici ob 19:00.

ŠEMPETER

SREČANJA
V nedeljo, 20. 1. ob 15:00 bo molitveno srečanje binkoštne dvorane.
V ponedeljek, 21. 1. ob 20:00 bo srečanje za biblično skupino (obravnavali bomo 1. Janezovo pismo).
V torek, 22. 1. ob 20:00 bo srečanje za starše 5. (8.) in 7. razreda.
V sredo, 23. 1. ob 20:00 bo srečanje za novo biblično skupino (bralci).
V četrtek ob 19:00 bo srečanje za katehistinje, ob 21:45 bo duhovna misel za pevce.
V petek ob 19:00 bo srečanje za mladino, ob 21:45 bo duhovna misel za pevce.
V soboto ob 09:00 srečanje za prvoobhajance.

SKUPNA OZNANILA

KOLIKO SI MLAD?
Kaj neki pomeni »podariti« celo svoje življenje za drugega? Za zmeraj?! To bomo z zakoncema ugotavljali mladi našega okrožja. Srečamo se v petek, 25. 1. ob 20:00 v konkatedrali v Novi Gorici. Pridi!

MOLITVENA OSMINA ZA EDINOST KRISTJANOV 2008
»NEPRENEHOMA MOLITE« (1 Tes 5,17)
Molitvena osmina za edinost kristjanov v letu 2008 obhaja svojo stoletnico. Pred sto leti jo je v ZDA v zvezni državi New York prvič obhajal v dneh od 18. do 25. januarja anglikanski duhovnik Paul Wattson. Že v 18. in 19. stoletju pa so se kristjani različnih krščanskih Cerkva in skupnosti pridruževali Jezusovi molitvi k Očetu, »da bi bili vsi eno«. V bogoslužju pravoslavnih Cerkva vsak dan molijo za mir in edinost vseh. Kmalu se je tej pobudi pridružila tudi katoliška Cerkev. Drugi vatikanski cerkveni zbor je v ekumenskem gibanju prepoznal delovanje Svetega Duha in podkrepil povabilo k molitvi za edinost. Od leta 1968 krščanske Cerkve skupaj pripravljajo besedila za obhajanje molitvene osmine.
Molitev je po besedah koncila »duša ekumenskega gibanja«. Zato je za glavno temo letošnje osmine izbrano Pavlovo naročilo: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17). Apostol poudarja osrednje mesto molitve v življenju krščanskega občestva, saj brez nje ne moremo rasti v odnosu do Kristusa in drug do drugega. Ko molitvenim namenom pridružujemo tudi namen za edinost, priznavamo, da edinost ne more biti sad človeških naporov, ampak je vedno delo Svetega Duha. Edinosti ni mogoče »narediti« ali organizirati. Lahko jo le prejmemo kot dar Duha, ko se temu daru odpremo in smo nanj pripravljeni. V molitveni osmini bodo po škofi jah in župnijah razna srečanja, h katerim bomo povabili predstavnike in vernike drugih krščanskih Cerkva in skupnosti.

dr. Bogdan Dolenc