»KI JE POSTAVIL SVETO EVHARISTIJO«
V.: »Ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. Rekel jim je: «To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.« (Mk 14, 22-23)
Ni večje nesreče kot je človek, kadar se vdaja zlu, skušnjavi... Jezus nas uvaja v občutek za sveto, za božje, kakor je sveta hostija. Zato je sredi Velikega tedna tako pomembna prva maša, ki je bila pri zadnji večerji.
V: »MOLIMO TE, KRISTUS IN TE HVALIMO!«
O.: »KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!«
A. Veliki četrtek je dan družine in župnije. Jezus je s svojimi najbližjimi obhajal zadnjo večerjo. Tako je evharistija, ki je ime za sveto mašo, združila apostole. Pri obredih velikega četrtka se zberemo v cerkvi, da obhajamo najsvetejšo daritev, spomin zadnje večerje, ustanovitve maše in mašniškega posvečenja. Še bolj je zgovoren obred umivanja nog, ko nam je Jezus pokazal, da ni krščanskega življenja brez dobrih del. Po večerji je Jezus odšel v vrt Getsemani, na kraj molitve, po
kateri se je izročil v Božje roke.
B. Srečanje začnemo s prižganimi svečami na postnem križu. Lahko zapojemo pesem: HVALI SVET, ODREŠENIKA, ali katero drugo evharistično pesem. Med petjem mama prinese kruh, ki ga položi na pripravljeno mesto poleg križa.
Oče po možnosti, moli nad kruhom: "Gospod, zahvaljujemo se ti, da smo nocoj lahko skupaj. Prosimo te, blagoslovi ta kruh in vse nas, ki ga bomo zaužili po tvoji dobroti. Amen."
Kruh razlomi in ga razdeli. Pogovor usmerimo na vprašanje dobrodelnosti, ko se na veliki petek odpovemo ceni tople malice (npr. 800 SIT) in darujemo v dober namen (dobrodelna akcija v župniji), saj kruh delimo s tistimi, ki ga nimajo.
C. Za branje in premišljevanje priporočamo: 2 Mz 12, 1-8. 11-14; Jn 13, 1-15.
A. Na veliki petek ni maše, ker je Bog umrl na križu. V cerkev smo na ta dan povabljeni k molitvi Križevega pota in k obredu velikega petka, med katerim poslušamo Božjo besedo, molimo prošnje za vse potrebe, počastimo sveti križ in prejmemo sveto obhajilo. To je dan posta in molitve.
B. Zberemo se ob križu, na katerem ni več sveč. V rokah lahko držimo prižgane sveče. Molimo Očenaš ter zaključimo: »MOLIMO TE, KRISTUS, IN TE HVALIMO...«
C. BRANJE: Iz 52, 13-53; Jn 18, 1-19, 42 (Pasijon).
A. Jezus je v grobu, kjer ni več trpljenja in preganjanja, je samo še mir. Pripravo na Veliko noč so pri nas zaznamovali številni običaji. Z blagoslovljenim ognjem so v hiši prižgali ogenj, ko so gospodinje pripravljale velikonočne jedi. Skrbno so počistili hišo in okolico, popoldne pa so nesli k blagoslovu velikonočnih jedi: kruh, meso, pirhe, hren, vino... Velikonočne jedi so podoba tiste velikonočne večerje, po kateri so Izraelci šli iz suženjstva v obljubljeno deželo. Z blagoslovom stopamo tudi mi v praznično veselje.
B. V krajih, kjer nam prinesejo velikonočni ogenj in nimamo primernega štedilnika ali peči, pripravimo posodico za blagoslovljeni ogenj in z njim prižgemo svečo (podobno kakor za Luč miru iz Betlehema). Glede časa, kdaj uživamo velikonočni žegen, se držimo tradicije, ki obsega čas med soboto zvečer in nedeljo zjutraj. Gre za čas, ko smo »pri nas doma« zares vsi zbrani.
Tedaj stopimo k mizi, stojimo, voditelj moli molitev pred jedjo: »Gospod, vsak dan smo deležni tvojega blagoslova. Te jedi so znamenje, ki nas na to spominja. Prosimo te, naj bomo vedno pripravljeni videti tvojo dobroto in jo deliti z drugimi«. Mama (gospodinja) razdeli najprej kruh; nato sedemo in jemljemo z mize, kar komu ustreza. Če je potrebno komu razložiti pomen posamezne jedi, to razloži voditelj (razlago smo slišali pri blagoslovu velikonočnih jedi). V cerkvi se udeležimo slavja Velikonočne vigilije.