ARHIV_LETNIK VI

NEDELJA- DAN ZA PRAZNOVANJE

VPRAŠANJE
Kolikšno je število takih, ki se bojijo nedelje? Med nami?
Nekateri ne vedo kaj delati, drugi imajo dela preveč. Med krizami sodobnega človeka se poglablja kriza nedelje. Okoliščine napeljujejo človeka, da vse bolj vidi smisel svojega življenja v preračunavanju, kaj se izplača in kaj ne, kaj koristi njegovemu videzu, telesni kondiciji, uspehu...
Za to vrsto ljudi so nedelje, prazniki in praznovanja nekoristni. Od njih nimajo otipljivega dobička, zato nedelje in prazniki zanje nimajo smisla...
Po tej poti postaja obrednost današnjega človeka osiromašena. Ponekod je čisto izpraznjena.
Ni moderno, če nisi učinkovit... Za praznovanje so potrebne priprave, sodelovanje, odpovedi, kar postaja človeku vedno bolj tuje.
Če pa se ustavimo in razmislimo, odkrijemo, da je vsak izmed nas po svoji naravi obredno bitje. Ne da bi se zavedali, uporabljamo besede in kretnje, ki se del našega vsakdanjega obredja. Od jutranjega vstajanja do leganja k počitku. Nedelje in prazniki postanejo problem, ker se ne naslanjajo samo na posamične drobne dnevne obrede, ampak na zbor v občestvu družine, prijateljev in oltarja.

PRAZNOVANJE
Kako oživiti ali prenoviti naša praznovanja?

• Predvsem je pomembno, da si za praznovanje vzamemo čas. To pomeni, da pravočasno odložimo delo. Poskusimo se zaustaviti in znova prisluhniti, kot nekoč, sobotnemu zvonjenju, kjer zvonijo, ki človeka vabi, da odloži svoje delo, se umiri in začne praznovati.
• Prvi čar praznovanja je v njegovi pripravi. Nedelja se ne bo »posrečila«, če se nanjo ne pripravimo. Tako, da se je razveselimo. Če živimo v družini tako, da smo veseli, ker bomo lahko z vsakim družinskim članom več časa skupaj. Družina naj naredi vse, da bo ob nedeljah in praznikih npr. zajtrkovala skupaj. In kosila! Kdor ne živi v družini, ima skoraj enako vlogo, z razliko, da bo več s prijatelji, sosedi, sorodniki.
• Pomemben je prostor in njegova urejenost, kjer se na nedeljo in praznik zadrži-mo največ časa.
• Za svečano in umirjeno vzdušje lahko pripomore tudi tišina. Nedelja sploh ni dan hrupa in hitenja.
• Ne nalagajmo si prevelikih in pretežkih bremen, ampak skušajmo biti pozorni v majhnih, drobnih stvareh. Tudi se ne da vsega kupiti in ni vedno tisto najboljše, ampak iznajdljivost in ustvarjalnost nekaj veljata,
• Za praznovanje bodimo kar se da mirni, razpoloženi in nasmejani. Ne pričakujmo tega daru samo od drugih!
• Poskrbimo, da pred nedeljo in praznikom poravnamo medsebojne nesporazume, morda težke besede. To je pot prijateljstva, kajti praznujemo lahko le, če smo prijatelji.
• Krščansko praznovanje je tudi urejanje prijateljstva z Bogom. Nedelje in prazniki so tudi zato, da z načinom, kakor jih praznujemo, povemo, da nismo mi gospodarji časa, saj končno niti ne vemo, kaj je čas. Ve pa Bog! Gospodar časa je samo Bog. Bog ga nam posoja.

Uredila Inga Vendrami

DEŽELI DANSKI 

ALI SE LAHKO NORČUJEMO?

Kdo ve, kje so naenkrat dobili tolikšno število danskih in drugih zastav, da jih množično teptajo in kurijo na demonstracijah v obrambo preroka Mohameda! 
Mnogi se čudijo, da se dogajajo tako sovražne in zaničujoče stvari v teh dneh prav Danski, majhni severni državi, ki je doslej veljala za vzor svobode, strpnosti in demokracije. Veliko ljudi na Danskem in pri nas se čudi, kako je mogoče, da je odgovor na karikaturo Alahovega preroka tako silovit, nesorazmeren in množičen. 
MEJE GLOBALIZACIJE 
Tisti, ki mislijo, da je že, ali da bo globalizacija izničila razlike v svetu, v načinu razmišljanja in verovanja, so jo dobili po nosu. Tisti, ki so govorili, da je vera postranska zadeva v življenju, so jo dobili po glavi. Res je, da tukaj ne gre samo za vero, ali predvsem za vero, ampak za ponos, veljavo in strah. Res je, da množice, ki se v teh dneh zgrinjajo na ceste, vpijejo in razbijajo, ne vedo, za kaj točno gre, razen tega, kar jim je rečeno, naj vpijejo proti Danski in zoper Zahod.  Res je tudi, da si množice dajejo duška, ker so postale naenkrat pomembne branilke svojega duhovnega izročila in verovanja.  Res je tudi, da jim moramo verjeti, ko pravijo, da je bila napadena njihova identiteta. So pa tudi razlike. Prva razlika, čeprav se nam zdi nerazumljiva, je v načinu, kako se šalimo ali norčujemo. Šala je v našem okolju znamenje bistrosti in svobodnosti. Kdor se še iz sebe ne zna ponorčevati, se jemlje preveč resno. Toda, kar je pri nas npr. šala, je lahko drugje norčevanje.
KADAR SE ŠALIMO 
Pri šali je treba razlikovati. Na eni strani smo ljudje in tudi institucije, iz katerih se šalimo, o njih pripovedujemo vice, če znamo, rišemo karikature, na drugi strani pa so vrednote, na katerih slonita prepričanje in življenje drugih. Šale na račun vrednot so lahko žalitev. Res je, da smo dosegli na Zahodu svobodo govora in izražanja, vsaj pravimo tako, vendar obstaja neka meja. Težko jo je določiti in natančno potegniti. Lahko rečemo, da je spoštovanje tista prava meja med šalo in norčevanjem. 
MUSLIMANSKI SVET 
Evropa in ves Zahod sta šla že pred stoletji skozi obdobje razsvetljenstva, razumarstva, ki je dvomilo o vsem, kar se ne da izračunati, dokazati, obseči z razumom. 
Krščanska vera je prestala razsvetljenstvo in izgubila del svojih verskih sopotnikov, muslimanski svet takega obdobja ne pozna. Poznavalci pravijo, da muslimane tako obdobje še čaka kot neizogiben prehod v moderen čas. Med muslimani je velika skupina, ki se tega zaveda, toda v zadnjem času prevladuje v njihovem okolju težnja po nenehnem razčiščevanju z Zahodom.  
Gašper Rudolf   

SVOBODA VESTI