LETNIK VI st

»DOBIČEK JE... SREČA?«
Zadnji mesec so veliko govorili o denarju.
Tudi o njegovi konkretnosti v novogoriških igralnicah. Igralnice da sipljejo ogromne dobičke državi, občini, zaposlenim, skratka vsem. Igralniški dobički naj bi padali na nas kot mana na Izraelce v puščavi. Vedno več ljudi pa se vprašuje, ali je na koncu igralniške verige resničen dobiček in kje ga tehtamo, da bomo imeli kristjani, danes na Zahvalno nedeljo, dodaten razlog za veselje.
Pred leti smo bili z romarji na Monte Cassino, kjer je sv. Benedikt vpeljal ne le znamenito pravilo »Moli in delaj«, ampak tudi pravilo veselja in hvaležnosti v delavnosti, premišljevanju, solidarnosti, zaupanju in miru. Obiskali smo tudi Pompeje, mesto, ki sta ga, z 10.000 prebivalci, leta 79 po Kristusu zasula lava in pepel z bližnjega ognjenika. Zadušili so se sužnji, svobodnjaki, plemiči, vojaki, oblastniki, bogati in revni. Pompeji so vedeli, kaj je denar, igra, lagodje, zabava... Ko stopaš danes po mrtvih ulicah med razvalinami urejenega mesta, začutiš minljivost in krhkost. Vodič je bral nad nekim vhodom starodaven napis: »Dobiček je sreča«. Kasneje je J.J. Rousseau (+ 1778) zapisal: »Denar je seme denarja«. Po naše: »Denar dela denar.« Rekel je še nekaj tretjega. Da je težko priti do prvega milijona, do drugega je že lažje priti, do tretjega pa sploh...
Francesco de Sanctis je kasneje ugotovil, da sta pohlep in kupčkanje dobičkov najmanj ustvarjalno delo. Pohlep za dobičkom duši človekovo ustvarjalnost, razvoj, delavnost, smiselnost. Pospravljajo dobiček, iz njega pa ne znajo potegniti smiselnih razvojnih potez.
Morda zato pri nas nihče ne izračuna, kolikšna je škoda ob igralniških dobičkih na ljudeh, družinah, odnosih, ustvarjalnosti.
Dobiček se ne veže s srečo! Igralniški dobiček ne povečuje bogastva ne državi, ne občini, ne ljudem v okolju. Pri utemeljitvi novogoriških oblastnikov v prid pomnožitve igralniških poslov z dne 10. okt. 2005 gre v bistvu za pomoto o dobičku, napredku in sreči.
Gašper Rudolf

PRAZGODOVINSKA SVETIŠČA V POSOČJU IN NA KRASU (3)

Proti koncu zadnjega predkrščanskega tisočletja pa se je v Posočju, v mejah železnodobnih posoških skupnosti, razvilo svetišče z romarskimi razsežnostmi na Gradiču nad Kobaridom, tam, kjer danes kraljuje cerkev sv. Antona in je okoli nje v skalnata nedrja hriba vgrajena kostnica italijanskih vojakov, padlih na soški fronti v 1. svetovni vojni. Tu so arheologi odkrili pričevanja o večstoletnem prihajanju na ta razgledni in posvečeni grič, najbolj množično v 2. in. 1. stoletju pr. Kr., pa še nekaj desetletij v novem veku, ko se je na Kobariškem in v Posočju nasploh že močno poznala romanizacija.
Rimljani so iz Akvileje (Oglej), ki so jo ustanovili na ozemlju Karnov leta 181 pr. Kr. načrtno širili svoj vpliv proti vzhodu in tudi v Posočje. Okoli leta 15. pr. Kr. pa je že bilo vključeno v rimsko državo kot del 10. istrsko-venetske regije (Venetia et Histria). Težko bo povsem dognati, katero božanstvo so na Gradiču častili in se mu priporočali, zelo verjetno pa je bil to tudi v dolini Nadiže in še v Ogleju priljubljeni Belenus, ali morda celo po Soči poimenovani rečni bog Aesontius. Vsekakor so sem prinašali in kot votive v svetišču zapuščali v bronu upodobljena rimska božanstva. Skorajda ves njihov Olimp je tu zastopan, od Jupitra, Minerve, Diane in Venere, pa Merkurja, Marsa ali Apolona do Herakleja.
Mali bronasti kipci so bili po klasičnih vzorih in z ustreznimi atributi narejeni v bližnjih delavnicah in so bili ljudem na voljo prav v zaobljubne, zahvalne in posvetilne namene. O množičnosti obiskovanja tega svetišča pričajo tudi keltski in rimski novci ter nakit in še posebej okrašene bronaste ploščice, pa obilje živalskih kosti, posebej mlade drobnice, ki je bila in je še vedno priljubljena žrtvovanjska žival in obredna jed. Še v 4. stoletju, ko je krščanstvo že preplavilo imperij, je bilo to pogansko svetišče živo in obiskovano. Na koncu 5. stoletja pa so vzniknile kar štiri cerkve na Tonovcevem gradu v zaledju Kobarida.
Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil obličje zemlje in ljudem odmeril čas in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas (Apd 17,26-28).
Drago Svoljšak

DATI PRAVO IME: »POGANSTVO«
Nekaj ljudi, tudi v slovenskih medijih, se je letos ob prazniku Vseh svetih za drobno spoznanje poboljšalo. Vedno več ljudem postaja jasno, za kaj gre pri vsiljenih in nastopaških, ponekod naravnost agresivnih maškeradah pred praznikom Vseh svetih in pred Dnevom vernih duš pod imenom »Noč čarovnic« ali, kar je seveda bolj fino, »Halloween«.
Italijanski novinar in pisatelj Carlo Climati je napisal več razprav o sodobni kulturi, posebej o tisti agresivno zasluškarski in potrošniški, ki cilja na mlade. Med njegovimi drugimi deli sta knjigi Nočno ljudstvo ter Mladi in ezoterika (Edizioni Paoline). Pisatelj trdi, da sta tako praznik Vseh svetih, 1. novembra, kakor Spomin vernih duš, 2. novembra v nevarnosti, da ju zadušijo poganski obredi, ki se širijo pod imenom Halloween. Halloween je med tistimi priročnimi orodji New age-ja in organiziranih, čeprav prikritih sovražnikov krščanstva, ki sooblikuje v mladih novo poganstvo.
Novo poganstvo je sestavljeno iz predkrščanskega, torej starega poganstva in modernega potrošništva.
Halloween se v zadnjih letih širi ne le med otroki in po njih med starši, torej med odraslimi, ki morajo že po definiciji otrokom pripravljati »veselje«, marveč se je začel seliti na zabavišča in v diskoteke, kjer so mladi izpostavljeni doživetjem grozljivosti in močem skritih sil, o katerih pravimo, da so okultne. V noči pred Vsemi svetimi vedno bolj cvetijo druženja in zabave, ki se prepletajo s povsem poganskimi in čarovniškimi prijemi. Mladi in ne sami mladi, se po poti, pravijo »zabave«, pomikajo proč od krščanskih svetniških, duhovno in socialno najvišjih vzornikov življenja ter spominjanja svojih rajnih sovrstnikov, sorodnikov in prednikov k neokusnim in grozljivim okostnjakom in strašilom. Tišino, molitveno ter pevsko ubranost preglašajo kričavi in razglašeni zvoki določene glasbe.
Spominjanje svetnikov in rajnih je kristjanom (tudi drugim!) vedno pomagalo, in tudi danes pomaga, da smo hvaležni za življenje in da lažje odkrivamo njegov smisel. Zdaj pa vstopa, navidez samo po otrocih in mladih, novo poganstvo. Med njegovimi najbolj protičloveškimi potezami je zasmehovanje in banaliziranje človekovega umiranja in smrti. Climati pravi, da se potem ne smemo čuditi, da toliko mladih ne ceni življenja, da so agresivni do sebe in do drugih ter da je vedno več mladih, ki so pripravljeni skruniti grobove na pokopališčih. Halloweenu se pridružujejo tudi različne vraže in praznoverja, napovedovalci usode.
Ponekod se zabave pred praznikom Vseh svetih sploh namenjene temu, da se mladi srečajo in okužijo s čarovništvom. Da svojo osebno svobodo, na katero so tako ljubosumni, kadar gre za Cerkev, šolo in starše... kratkomalo prepustijo in izročijo tipu, ki jim nekaj sanja iz kart, dlani, oči, koledarja, zvezd itn.
Potem pa se čudimo, kje so mladi, kaj se z njimi dogaja, zakaj je v njih vedno več starega poganstva, praznoverja in odvisnosti od raznovrstnih napovedovalcev usode kot pokončne duhovne drže, ki jo osvobaja in vzdržuje Jezus!
Gašper Rudolf

NAŠE MESTO: IGRALNIŠTVO (3)

HOMO LUDENS
A ne gre za norost, v mnogih primerih gre za bolezen, patološko, prisilno, družbeno bolehno stanje, ki presega individualno voljo. Zasvojenost s hazardom je podobna kot zasvojenost z drogo. Je družbeni fenomen, katerega korenine so globlje in veliko bolj zapletene in razpredene, kot si lahko mislimo. Tako kot ne moremo izkoreniniti drog, prostitucije, nasilja, pedofilije, skratka Zla, tako ne moremo izkoreniniti hazarda. Zlo je del človeške narave in družbe. Zlo in dobro si sopripadata.
Ne gre za radikalno ukinitev Zla. Vsako tako početje je totalitarno. Če nekaj prepovemo tu, se v sprevrnjeni obliki pokaže na drugem koncu. Tudi za prevlado absolutno Dobrega ne gre. V imenu Dobrega je bilo v zgodovini storjenega največ hudega.
Homo ludens je kot homo faber ali homo politicus integralni del homo sapiensa. Od Heraklita na začetku grške misli do Heideggerja na višku zahodne misli je igra v temelju mišljenja. Johan Huizinga v knjigi Homo ludens ali Roger Caillois v delu Igre in ljudje dokazujeta, da je igra v osnovi vseh družb in kultur.
V vseh človekovih dejavnostih od znanosti do umetnosti, od prava do ekonomije je v ozadju zaznati kreativne elemente igre. Vsaka ustvarjalnost je vezana na igro in užitek.
A nikjer ni "ruske rulete", nikjer oboževanja Las Vegasa.

IGRA IN DELO
Protestantska etika in iz nje izhajajoči duh kapitalizma (Max Weber) ter Marxov komunizem so ustoličili delo kot vrhovno vrednoto, ki je v popolnem nasprotju z igrami na srečo, s hazardom. Delo naj bi bilo edini način za ustvarjanje blaginje posameznika in družbe. Delo pa ni igra, je mučen in dolgotrajen proces, ki bogastvo kopiči zelo počasi. Nasproti delu se kockanje vzpostavlja kot trenutek, ki z malo sreče omogoči takojšnje bogastvo. Le na pravo številko moramo staviti, in že obogatimo. Zaradi subverzivne narave iger na srečo velja v vseh družbah hazard za družbeno škodljivo, nemoralno početje. Ker sta igra in tveganje del človekove narave, hazarda ni mogoče z dekretom ukiniti, zato ga vzame v zakup država kot monopol. V komunistični Sovjetski zvezi so takoj po revoluciji igre na srečo prepovedali. A kaj hitro so se pojavila v podzemlju, v ilegalnih, še bolj subverzivnih oblikah. Da bi država preprečila širitev nelegalne dejavnosti, je morala igre na srečo ponovno legalizirati v milejši obliki.
Ker je igralniški denar mamljiv vir proračunskih dohodkov in ker je liberalistični postkomunistični Sloveniji nemoralno izžemanje ljudi deveta briga, je prišlo celo do predlogov (Bogomir Kovač), da bi iz vse države naredili, eno samo igralnico. Slovenija bi po tej viziji lahko postala hazarderski paradiž sredi delavne Evrope.
Za nas naj delajo Avstrijci, Nemci in Italijani. Denar pa naj nosijo v naše igralne avtomate. Slovenija bi tako postala avtomatizirana postindustrijska in postmoderna družba, v kateri delavec v plavi tuti nima kaj iskati, ker je proces izžemanja Evrope kibernetiziran.
Da bi lahko bolje razumeli vzpon igralništva na Goriškem, moramo nekoliko širše osvetliti duha časa, v katerem je nastajalo, sicer je težko razumeti to lahkost bivanja, v katerem lahko igralništvo svobodno parazitira. Pojavilo se je tako rekoč kot odrešitev, ob splošnem odobravanju in navdušenju. Čas streznitve šele prihaja. Zle slutnje so že v zraku (Super enalotto, eksplozija drugih oblik hazarda, koncesije za igralnice v Italiji, hazard na Internetu, vključitev v Evropsko unijo, ki igralništvu ni naklonjena).
Vinko Torkar

VEROUK Jutri pričnemo po praznikih in kratkih šolskih počitnicah po vseh župnijah z rednim veroukom.
BIRMANCI V soboto, 12. novembra z birmanci letnika 2007 začenjamo skupno pot priprave. Zbe remo se v prostorih župnije Kristusa Odrešenika ob 15:45. Starše bo v cerkvi nagovorila s. Mateja iz skupnosti TAU na Sveti Gori. Birmanci se bodo zbrali v skupinah in pri pravili sklepe za pripravo na birmo. Srečanje bomo zaključili z besednim bogoslužje in blagoslovom za dobro pripravo na birmo.
ŠOLA VERSKEGA POGLABLJANJA (ŠVP), namenjena je vsem, ki želijo pojasniti in poglobiti to in ono versko vprašanje zase, pa tudi darovati del svojega talenta občestvu, začenja v konkatedrali z delom to sredo ob 19:30. Nasvidenje!
NOVOLETNO ROMANJE V MILANO Za novo leto je tradicionalno srečanje mladih iz cele Evrope, tokrat v bližnjem Milanu od 28.decembra 2005 do 1. jan. 2006. Odhod iz Nove Gorice bo 28. decembra, vrnemo pa se 1. januarja. Prijave sprejema g. Boštjan, kaplan pri Kristusu Odrešeniku, do 20. novembra. Vsi mladi ste vabljeni, da sprejmete in izkoristite to lepo priložnost!
SREČANJE ZA ANIMATORJE V soboto, 12. novembra, imamo srečanje za animatorje, ki bi radi poglobili svoje znanje vodenja skupin. Srečanje začnemo v konkatedrali ob 10:00. Lepo vabljeni dosedanji animatorji, pa tudi vsi drugi, ki vas veseli delo z mladimi in otroki!