ARHIV_LETNIK VI

VEROUK, ŽUPNIJA IN STARŠI

Prejšnjo nedeljo smo brali v evangeliju Jezusovo priliko o hišnem gospodarju, ki je šel najet delavce za svoj vinograd (Mt 20). V današnjem 21 pogl. beremo priliko o dveh sinovih, ki jima je prav tako rekel oče: pojdita v moj vinograd. V Stari Zavezi vinograd, trta ponazarja izraelsko ljudstvo. V tem razmišljanju nam pomeni župnija. Letos vabimo starše, naj vpišejo otroke rojene leta 1999 v prvi razred verouka. Tako smo se zmenili, ko so otroka prinesli h krstu. Večina jih vpiše. Drugi sledijo sinu iz evangelija, ki je odgovoril očetu: Grem, gospod, vendar ni šel. Ob-ljubili so pri krstu, pa tega niso izpolnili. Jezus je vprašal: Kateri je izpolnil očetovo voljo? Rekli so: Tisti, ki je šel na delo v vinograd. Starši, ki obljube ne držijo, niso zvesti obljubi. Kaj poreče Gospodar?

Prejšnjo nedeljo smo brali v evangeliju, da je šel hišni gospodar že zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Kar 5 krat jih je iskal in vabil. Župnija je vinograd. Jezus na različne načine vabi k pastoralnemu delu duhovnika in župljane. Odzivi so različni. Duhovniki - zavzeti ali manj zavzeti - odvisno od zavesti ali telesnih in duhovnih sposobnosti. Verniki, ki jih župnik vabi, naj se udeležijo globljega spoznanja nauka Cerkve in se tako usposobijo za sodelavce, se običajno ne odzovejo. Niso pripravljeni gojiti mlade trte kljub večkratnemu povabilu. Tako župnija - Gospodov vinograd - hira.

V vinogradu je mnogo trt. Vinogradnik skrbi za vsako trto. V župniji je mnogo družin. Tam so starši, ki skrbijo za otroke, da bodo spoznali Boga. Po svetem krstu imajo otroci to pravico. Praksa kaže, de je prav malo takih, ki z zgledom in molitvijo vzgajajo in podpirajo otroke. Zato trta hira, otrok samo z veroukom tudi hira.

Beseda, zapisana v svetem pismu, je božja beseda. Kdor živi po meni, bo živel vekomaj.

Stanko Medvešček

OB 450. OBLETNICI AUGSBURŠKEGA VERSKEGA MIRU

Augsburg je mesto na zgornjem Bavarskem, ki je zgodovino pisalo že leta 955, ko je tam nemški kralj in poznejši cesar Oton I. Saški ob pomoči lokalnega škofa Ulrika premagal Madžare. Ti so pred tem praktično neovirano pustošili po srednji Evropi. Na dan sv. Lovrenca, 10. avgusta 955 je na Leškem polju pri Augsburgu prišlo do odločilne bitke, ki je pomenila konec madžarskih vpadov in njihovo postopno ustalitev na današnjem Madžarskem.
Čez šesto let je Augsburg ponovno vstopil na prizorišče svetovne, predvsem cerkvene zgodovine.
25. septembra 1555 je bil namreč v tem mestu podpisan verski mir, ki je pomenil pravno priznanje protestantizma in njegovo enakopravnost s katolicizmom.
Augsburški verski mir je pomenil zaključek nekega obdobja, ki se je formalno začelo jeseni 1517 s posegom Martina Lutra. Zaradi priklanjanja nemških knezov protestantizmu in hkratni spor s cesarskimi in katoliškimi Habsburžani, je grozilo, da bo nemško cesarstvo razpadlo.
Pravzaprav se na državnem zboru v Augsburgu leta 1555 niso ukvarjali z verskimi vprašanji, cilj je bil preprečiti razpad države. Sporazum je zagotavljal versko svobodo in je določal, da cesar ali deželni knez ne smeta preganjati zemljiškega gospoda, ki se odloči za protestantsko veroizpoved in obratno. Vendar so bili podložniki izključeni iz odločanja, saj je sporazum določal, da se za svobodo veroizpovedi lahko odloča edino zemljiški gospod. Podložniki so bili prisiljeni sprejeti veroizpoved svojega zemljiškega gospoda ali se izseliti, kar je ponazarjal znameniti stavek tistega časa "čigar ozemlje, tistega religija" (cuius regio, eius religio).
Proti takšni rešitvi iz Augsburga je sicer nastopil papež Pavel IV. (1555–1559), nekdaj vplivni kardinal Carafa, ki je ob izvolitvi štel že 79 let. Vendar je lahko zgolj protestiral, kajti dejansko ni imel nobene moči, da bi zaustavil ta proces.
Druga polovica 16. stoletja pomeni čas, ko so dejavno nastopili različni cerkveni redovi, predvsem jezuiti in kapucini, ki so si prizadevali za utrditev in prenovo katoliške Cerkve. Augsburški verski mir je prinesel daljnosežne zgodovinske posledice. Ne moremo govoriti o strpnosti in verski svobodi, ker je zemljiški gospod določal veroizpoved svojih podanikov. Dogajalo se je celo, da so podložniki ponekod v kratkem času nekajkrat zamenjali stran zaradi svojega zemljiškega gospoda. Pomenil je tudi vedno večje odtujevanje katoliške in protestantske veroizpovedi in je končno pripeljal do verskih vojn, ki so pomenile trpljenje in opustošenje za velik del srednje Evrope. Najbolj znana in tragična je tridesetletna vojna (1618–1648). Vendar so verske vojne kaj kmalu pokazale svoj pravi obraz; namesto teoloških razhajanj je pravzaprav šlo za nebrzdani politični boj za oblast. Vera je postala samo izgovor.

Renato Podbersič ml.

PRISTNOST IN LEPOTA KNJIGE – 3- del 

Otroško leposlovje katoliških založb

Priznati moram, da me med izdajami otroških knjig in revij katoliških založb marsikaj odbija. Zakaj? Najprej zato, ker so likovno zelo šibke (seveda s svetlimi, dragocenimi izjemami!!!), preveč odprte do vsakršnega, tudi zelo slabega slikarskega znanja. Pa tudi zato, ker so obremenjene s tem, da morajo za vsako ceno vzgajati. Sploh ne mislim, da Jezusov nauk otroku ne bi bil potreben. Nasprotno. V njem je tudi zame ključ Življenja. A to je stvar neposredne vzgoje. Leposlovje pa je nekaj, kar sicer spada k celostnemu oblikovanju človeka, a je umetnostna zvrst in bi moralo biti na občutljiv način ločeno od osnovnih vzgojnih prizadevanj.

V zgodbah, ki hočejo preveč povedati o Bogu, me moti preobilje besed, ki lahko odvrne od bistva. Če je Bog v vsem in v nas (»kakor voda, ki vse prelije«, mi je nekoč rekel otrok), potem je odveč toliko govoriti o Njem. Preobilje duši. Ob dolgih pridigah ter raznih uvodih, dodatkih in nagovorih ter celo razlagah kakšne lepe pesmi pri bogoslužju si moram jaz, ki sem odrasla, brzdati obteženo dušo, da ne zbeži izpod hudournika besed. Kako šele beži otrok!

V katoliškem leposlovju za otroke me torej moti zorni kot odraslega, ki skozi zgodbe uči in pridiga. Težko jih berem otrokom. Zgodbe, ki so lani izšle v adventnem koledarju recimo, za vsak adventni večer ena, so literarno zelo revne. Imajo močna sporočila, a nespretno povedana, kot nekakšna »hitra priprava«; daš v toplo mleko, pomešaš, pa je. Pri otroku ne gre tako. Ne moreš pripraviti gotovega spoznanja. Slog »zgodb za dušo«, ob kakršnih si odrasli brišemo solze, otroka ne pritegne, pa zato ni slab otrok, ki se noče učiti za pravo dobroto.  Otrok lahko posluša zgodbo, v katero se vživi, napisano z zornega kota otroka, njemu podobnega – nepopolnega. Otrok posluša golo zgodbo, preprosto, življenjsko,  ki lahko potolče vse misli o ljubezni s svojo živostjo, v katero je ljubezen vtkana. Ni treba, da bi v zgodbi o Heidi pisalo: »Otroci, pozor! Ste videli, kako je bila Heidi dobra in pridna? Če boste tudi vi takšni, boste postali srečni ljudje!« Zgodba sama to govori.

V katoliški knjižni ponudbi in v katoliški otroški reviji (ki je sicer dobro dopolnilo verouku), pogrešam več čiste literature, pripovedovanje brez dvignjenega kazalca. Pogrešam otroškost. Tudi otroško poezijo. Otrok rad posluša pesmi in če mu beremo dobre verze, bo sam začel občudovati besedo in njene neusahljive možnosti, iskal bo rime in besedne igre. Kajti otrokova iskrivost je od Boga samega. A on ne bo rekel: »Poglej, kako je Bog ustvaril lepo Luno.« Rekel bo: »Luna je danes kakor pol krofa.« In vendar je Bog ustvaril Luno, kakor je tudi otroku vdihnil odprtost za lepote stvarstva.

Če sem kritična do katoliškega leposlovja, je to zato, ker mi ni vseeno za ustanovo, kateri pripadam in vanjo vpeljujem svoje otroke. Tudi svoji družini sem zvesta in posvečena, a sem kritična do vrzeli v njej, prav tako do svojih lastnih.

Nataša Konc Lorenzutti

OKTOBER - ROŽNI VENEC - 1. del

Uvod in prvi desetki veselega dela rožnega venca

Pred nami je oktober 2005. V našem katoliškem izročilu je oktober mesec rožnega venca. Kar pomeni dvoje. Prvič, zdaj je ugoden čas, da si osvežimo razumevanje te molitve in drugič, da molitev rožnega venca vpeljemo in poživimo v svojem osebnem, družinskem in občestvenem odnosu do Boga.
Pred letošnjim oktobrom bi rada prispevala kratek uvod v rožni venec. Vem, da imamo pomembne dokumente, ki podpirajo, priporočajo in razlagajo molitev rožnega venca. Napisali so jih sveti ljudje, mnogi škofje, duhovniki in verniki. Vem tudi, da so papeži, ki so vodili Cerkev v zadnjem stoletju, nam vsem zgled molitve rožnega venca in njene razlage. Ti dokumenti govorijo o pomembnih molitvenih izkušnjah rožnega venca.
Toda naslonila se bom predvsem na mojo osebno izkušnjo z rožnim vencem, ne da bi se sklicevala na ugledne pisce. Moja molitvena izkušnja ni le oktobrska, ampak jo vzdržujem vse leto.Bog je ustvaril materam srce in ve, kakšno vlogo igrajo matere v našem zemeljskem življenju in s kakšno nežnostjo nas obdajajo ter kako je življenje lepo in trpljenje znosnejše, če so one med nami. Zato ni hotel, da bi bilo nadnaravno življenje, ki nam ga je vrnil po svojem sinu, manj družinsko, manj prisrčno, manj radostno kakor naše naravno življenje.
Zato je hotel Marijo. Hotel je imeti mater pri svojem delu. Ponavljanje zdravamarije, ki jo izgovarjamo pri molitvi rožnega venca, služi kot »verska molitvena melodija v ozadju« ali kot »verska molitvena struga«, da se naše notranje doživljanje ne razlije drugam. V tej »strugi« oz. ob tej »melodiji« se v svojih globinah poglabljamo z vsako desetko v določeno krščansko skrivnost in jo v svoji globini doživljamo. Najbolje da v zvezi s svojim trenutnim življenjem. Jaz na primer osebno najraje molim desetke veselega dela rožnega venca. Ko ob žuborenju zdravamarij desetkrat ponavljam, »ki si ga devica od Svetega duha spočela,« v svojem srcu živo doživljam, kako se je Marija ob angelovem pozdravu najprej prestrašila, nato pa odločno odgovorila: »Zgodi se mi po tvoji besedi!« Tako se tudi jaz selim v trenutke spočetja vsakega mojega  otroka in prosim Marijo, naj ona vstopi v te trenutke in popravi vse, kar sem jaz napačno storila. Pri desetki »ki si ga devica v obiskovanju Elizabete nosila«, izročam Jezusu po Mariji nosečnost vsakega otroka. Blagosloviti hočem vse trenutke in vse ljudi, ki so bili na kakršenkoli način povezani s tem obdobjem. Kakor je Marija pri teti Elizabeti budila novo življenje, tako si prizadevam, da bi mogla tudi sama oznanjevati, kako velike reči nam je storil Gospod.

Inga Vendramin

SPOROČILO IZ KÖLNA – 4. DEL

Ena najlepših podob Svetovnega dneva mladih je sobotno bedenje mladih.

Potopljeni v morje lučk so molili psalme in poslušali pričevanja svojih vrstnikov. Pridružil se jim je papež, ki se je v molitvi najprej zaustavil pred križem Svetovnega dneva mladih in blagoslovil zvon, ki nosi ime papeža Janeza Pavla II. Po nagovoru mladih, so skupno molitev nadaljevali pred sliko (ikono) Matere Božje, ki s križem Svetovnega dneva mladih potuje po vsem svetu, ter Slavjem luči in evharistično procesijo.

»Mladi romarji se morajo zgledovati po treh modrih in se najprej sami spremenijo«, je v homiliji rekel papež Benedikt XVI.: »Ko so našli Jezusa in se mu poklonili, so modri prišli na svoj cilj. Toda na tem mestu zanje začenja nova pot, notranje romanje, ki jim je spremenilo celo življenje. Novega kralja so si zagotovo predstavljali drugače. Vedeli so, da je svet v neredu. Tudi njihovo srce je bilo vznemirjeno. Vedeli so tudi, da obstaja Bog, pravičen in dober Bog! Gotovo so slišali za velike prerokbe, v katerih so preroki Izraelu napovedovali velikega kralja, ki bo pokazal pot k Bogu in bo na svet prinesel mir. Takšnega kralja so šli iskat. V globinah svojih src so iskali pravičnost, ki lahko pride le od Boga. Zato so želeli služiti temu kralju. Novi kralj je bil popolnoma drugačen, kakor so pričakovali. Naučiti so se morali, da je tudi Bog drugačen, kakor si ga običajno zamišljamo. V trenutku, ko so padli na tla pred tem otrokom in ko so v njem prepoznali obljubljenega kralja, se je začela njihova notranja pustolovščina.«

SVETO PISMO V ŽIVLJENJU CERKVE

V Rimu so v soboto zaključili srečanje na temo »Sveto pismo v življenju Cerkve«, ki so ga organizirali ob 40. obletnici dogmatične konstitucije »Dei Verbum«. Na srečanju je sodeloval tudi kardinal Carlo Maria Martini, ki je v predavanju govoril o središčni vlogi Božje Besede v življenju Cerkve in biblični animaciji v pastoralni službi. Velike možnosti, da danes potešimo lakoto po Božji Besedi med mnogimi ljudmi, so sad in zasluga konstitucije »Dei Verbum«, je povedal kardinal ter izpostavil pomen tega dokumenta, ki poudarja, da Sveto pismo stanovitno, premišljeno in z vso jasnostjo uči resnico, ki jo je Bog razodel za odrešenje človeka. Lectio divina, oziroma branje in premišljevanje Svetega pisma, meni kardinal Martini, predstavlja temeljno sredstvo proti praktičnemu ateizmu naše družbe, še posebej na zahodu. Obenem pa je kvas povezovanja z drugimi velikimi religijami.

Aleš Rupnik

Zavetje

“Ali imate na vrtu tudi čebele?”
“Da, dva panja.”
“Pa se v teh časih še splača imeti čebele?”
“O, ja! Moja tašča je šla letos samo enkrat na vrt, pa tudi drugače sem tam imel prav lep mir!”

KAPELA

POZDRAV PEVCEM IZ OSEKA V okviru medsebojnih obiskov in gostovanj župnijskih zborov z Novogoriškega ob praznovanju evharističnega leta, prepeva pri današnji župnijski maši pevski zbor iz Oseka. Dragi pevci, hvala vam za obisk z željami, da bi še dolgo z dobro voljo in lepimi glasovi lepšali evharistična srečanja v vaši župniji.

ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET Srečali se bomo v četrtek, 29. septembra. Vaši predlogi so dobrodošli!

ROŽNI VENEC Oktober nas še posebej vabi k molitvi rožnega venca. Pri nas ga molimo vedno

pred mašo, razen, ko je tiha adoracija Najsvetejšega. Vabljeni!

FRANCIŠKOVA NEDELJA Prihodnja nedelja je »Frančiškova nedelja «. Vaši prispevki bodo namenjeni našim frančiškanskim vzgojnim ustanovam. Ta dan je tudi celodnevno češcenje:
9:00 - 10:00 Katehistinje z veroučenci;
11:00 - 12:00 Samostanska družina;
15:00 - 16:00 Molitvena skupina Prenove v Duhu;
16:00 - 17:00 Frančiškova družina in ŽPS;
17:00 - 18:00 Češcenje v tišini.

POROKA 17. septembra sta se pri nas poročila Robert Čotar in Andrejka Vinazza; 24.septembra pa Borut Volk in Maja Gorkič.

NAŠI POKOJNI V molitev priporočamo pokojno Katarino Šrumpf, mamo p. Davida, ki je ta teden umrla pri Sveti Trojici v Slov. Goricah.

KRISTUS ODREŠENIK

STARŠI Danes in v torek se srečamo s starši 1. in 2. razreda; prihodnjo nedeljo pa s starši birmancev leta 2007.

BIRMANCI Koledar in okvir prvega dela uvajanja v birmo za to delovno leto bo znan po srečanju s starši.

ŠTUDENSTSKA SKUPINA V soboto 1. okt. bomo imeli prvo študentsko srečanje. Dobimo se po večerni maši.  Vabljeni!

VABILO V vse pevske zbore prisrčno vabimo nove pevke in pevce.

VABILO Prav tako vabimo nove udeležence Katehetsko pastoralne šole in Šole verskega poglabljanja. Ne se bati!

POROKA V soboto 24. sept. sta se poročila Helena Kostadinović in Adrijan Spačal.  Voščimo jima vsega Božjega blagoslova!

POGREB 17. septembra smo položili k zadnjemu počitku na Stari gori Miha Rakuša (21) iz Nove Gorice.  Naj počiva v Gospodu!

KROMBERK

KVATRNA NEDELJA Nabirka za škofijo znaša 17.000 SIT.

NEPODPISANO PISMO Nekaj krajanov je naslovilo na župnijski urad vlogo. Ker pismo nima ne podpisa ne naslova ali telefonske številke, nanj podpisani ne morem odgovoriti. Zato je pismo brezpredmetno.

Stanko Medvešcek

OSEK

MAVRICA Staršem in veroučencem priporočamo versko – vzgojno mesečno revijo Mavrica: za lepo branje in boljšo vzgojo.

POROKA Na Sveti Gori sta se 3. septembra 2005 poročila Ana Cingerle iz Vitovelj in Vasja Leban iz Nove Gorica. V domu na Visokem naj ju spremlja Božji blagoslov in Marijino varstvo!

PRIPRAVA NA KRŠČANSKI ZAKON bo letos še dvakrat: v Šturjah – Marijin dom na nedelje od 25. 9. do 30. 10. ob 16.00 uri; pri konkatedrali v Novi Gorici pa na nedelje od 23. 10. do 4. 12. ob 15.00 uri.

SOLKAN

PRVO SVETO OBHAJILO Po tolikih obhajilih z Jezusom v bratu, v srcu, med nami in v Besedi je končno na vrsti prvo obhajilo z Jezusom v sv. hostiji. O, da bi prvemu sledila še mnoga obhajila, predvsem naslednjo nedeljo! Osemnajstim prvoobhajancem in njihovim družinam prisrčna voščila in polno veselje! Ves teden se s prvoobhajanci vsak dan srečujemo pri zahvalnih mašah.

4. SEJA ŽPS 19. SEPTEMBRA Po uvodni molitvi in premišljevanju o vrednem prejemanju obhajila so člani ŽPS soglasno potrdili zapisnik prejšnje seje. Sledila je glavna točka dnevnega reda, ki je vsebina letošnjega pastoralnega tečaja in našega prizadevanja v tekočem pastoralnem letu: Oddaljeni od Cerkve, oddaljeni od Očeta. Odločili so se, da bo vsakdo zavzeto in vztrajno molil vsaj za enega oddaljenega v župniji. Seznanili so se o poteku pastoralnega tečaja in škofijskega dne na Mirenskem Gradu in o vsebini zadnje seje okrožnega pastoralnega sveta. Obravnavali so »pobude, predloge in vprašanja « iz nabiralnika v cerkvi in spodbujajo župljane k takšnemu načinu sodelovanja. Pregledali so dejavnosti v župniji do naslednje seje ŽPS v novembru.

KRSTI Božje otroštvo so s sv. krstom prejeli 19. junija Kristjan Rusjan, Tomaž Milost, Matic Ferjančič, Klemen Bratina, 2. julija Domen Koršič, 10. julija Anamarija Stantič, Nejc Tomšič in 22. septembra Jan Faganel. Staršem voščimo, da bi gojili to otroštvo do Kristusove odraslosti.

ROŽNI VENEC V OKTOBRU molimo v cerkvi 20 minut pred mašo, doma posebno zvečer, sami pa kadarkoli.

ŠEMPAS

SRECANJA S STARŠI V ponedeljek, 26. septembra, imamo srečanje s starši veroučencev 8. razreda devetletke; v torek, 27. septembra, s starši 7. razreda devetletke; v ponedeljek, 3. oktobra, se srečamo s starši otrok 5. razreda osemletke in 5. razreda devetletke in v torek, 4. oktobra, s starši 4. razreda devetletke. Srečanja so ob 20:00.

SHOD V ŠMIHELU Zahvaljujem se vsem, ki ste pripravili lepo srečanje ob prazniku sv. Mihaela. Sveta maša v Šmihelu bo tudi v četrtek, 29. septembra, na praznik svetega nadangela Mihaela, ob 18:00.

»Ravno po Marijini izkušnji je rožni venec izrazito kontemplativna, premišljevalna molitev. Če bi mu manjkala ta razsežnost, bi nastala popačena molitev, kakor je poudaril papež Pavel VI.: “Brez premišljevanja je rožni venec telo brez duše in obstoji nevarnost, da bi postala taka molitev samo mehanično ponavljanje obrazcev.” «

»Rožni venec je v resnici le metoda premišljevanja. Kot metodo ga moramo uporabljati z ozirom na namen in ne more postati sam sebi namen. Ker je sad izkušnje stoletij, pa ga vendar tudi kot metodo ne smemo podcenjevati. Njej v prid govori izkušnja neštetih svetnikov.«

»Tradicionalni pripomoček za molitev rožnega venca je molek, na katerem so nanizane jagode. Ob bolj površnem načinu gledanja postane to zgolj predmet za štetje zapovrstnih zdravamarij.«

»K cisto drugačnem vrednotenju pa pridemo, če na to molitev gledamo kot na izraz tiste ljubezni, ki se ne utrudi obračati se k ljubljeni osebi. Čeprav so si izrazne oblike pri tem na zunaj podobne, pa so zaradi čustev, ki jih prepajajo vedno nove.«

»Najprej je glede tega treba povedati, da ima molek za svoje središče križ, ki odpira in sklepa pot molitve. Življenje in molitev verujočih najdeta svoje središče v Kristusu.«

Janez Pavel II.:

Rožni venec Device Marije