POKLICANI IN POSLANI

Ob zaključku letošnjega veroučnega leta nam evangelist Matej poroča, kako je Jezus poklical in poslal apostole. Naobrnimo nase to Božjo besedo, naj bo živa in učinkovita v našem življenju v času, ko marsikomu prihaja na misel, kako bi zrahljal, če že ne povsem popustil, vajeti svojega duhovnega življenja in duhovnega življenja svoje družine.

Tudi nas je Jezus poklical. Na razne načine nas je klical v preteklem veroučnem letu. Vsakdo ve zase in delno tudi za druge, koliko se je odzival na ta klic. Morda smo velikokrat hote preslišali Jezusov klic: ko bi bilo treba odriniti vsaj malo na globoko, kot starši, kot veroučenci - tudi mladinci, kot cele krščanske družine.

Zelo možno je, da je pri tem šlo za nesporazum. Bali smo se, da bi Jezus - tudi prek katehistinje ali duhovnika - kaj zahteval od nas. Nismo doumeli, da je apostole »poklical k sebi". In prav tako tudi nas! Jezus nam ničesar ne odvzema, on nam le daje, predvsem samega sebe, svojo ljubezen, svoje prijateljstvo.

Klical nas ni le v preteklih mesecih, tudi sedaj nas kliče k sebi, da bi skupaj z njim preživeli lepi čas počitnic in dopustov. Jezusovo veroučno leto ni vezano le na mesece šolskega leta: izkoristimo sedanji trenutek njegovega klica!

In ne prezrimo njegovega velikega zaupanja v nas. Sprejema nas takšne, kot smo, in nas, kot apostole, pošilja. Odpira nam oči za »veliko

žetev«. Kolikim izgubljenim ovcam, s katerimi se bomo srečali v letošnjih počitnicah, želi prinesti svoje Božje kraljestvo. Prav prek nas!

V krajih in okoljih, kjer bomo preživljali dopust in počitnice, bomo mi tisti, ki bomo lahko s svojo ljubeznijo, pozornostjo, pomočjo in tudi molitvijo in mašo (leto evharistije!) mnogim prinesli Jezusovo zdravje, življenje in očiščenje.

Vinko Paljk

DOBRODELNE USTANOVE NADŠKOFA KARLA MIHAELA ATTEMSA

Papež Benedikt XlV. je s konstitucijo »Injuncta Nobis« 6. julija 1751 ukinil oglejski patriarhat in namesto njega ustanovil dve nadškofiji. Iz beneškega dela patriarhata videmsko, iz avstrijskega dela pa goriško s sedežem v Gorici. Za prvega goriškega nadškofa je bil slovesno ustoličen dne 30. julija 1752 Goričan, grof Karel Mihael Attems. Bil je ena izmed najbolj uglednih cerkvenih osebnosti v Avstrijskem cesarstvu druge polovice 18. stoletja. Z vizitacijami po vsej nadškofiji je dvignil versko življenje. Spodbujal je sodelovanje laikov pri katehezi.

Zaradi mnogih karitativnih dejavnosti je v javnosti dobil oznako »oče revežev«. Od srednjega veka naprej so se z zastavljalništvom v Gorici ukvarjali Židje, ki so posojali denar za oderuške obresti. Mnogi so se pri njih tako zadolžili, da so zgubili premoženje. Ljudje so se zaradi tega pritoževali in zadeva je dosegla take razsežnosti, da so hoteli deželni sta novi leta 1576 pregnati (po uradni verziji) vse Žide iz dežele. Kljub temu so se židovske zastavljalnice uradno ohranile do približno sredine 18. stoletja. Kritična do oderuhov je bila tudi cerkvena hierarhija, ki je bila zelo povezana s prebivalstvom, zlasti s kmečki mi ljudmi. Prizadevala si je za ustanovitev zastavljalnice, ki ne bi bile v rokah Židov. To je uresničil škof Attems, ko je 28. novembra 1752 ustanovil zastavljalnico goriški Mont »Monte di pieta'«. V sklad goriškega Monta naj bi se stekal denar cerkva in bratovščin, pa tudi sam nadškof je dal v sklad precej svojega denarja. V te namene je nadškofija kupila stavbo v današnji Carduccijevi ulici. Po smrti nadškofa Attemsa, v času uprave nadškofa Edlinga, je Mont moral zaradi slabega upravljanja in velikih dolgov v likvidacijo.

Attemsova karitativna dejavnost je bila široko zastavljena. Leta 1756 je s podporo grofa Janeza Krstnika della Torre odprl bolnišnico sv. Rafaela. Sprejemala je ostarele in zapuščene otroke.

V letu 1764 je Goriško prizadela huda lakota. Attems se je kot »oče revežev« posebno izkazal. Osebno je pomagal revežem, ki so iz podeželja prihajali v mesto prosit pomoči. Veliko skrb je posvečal duhovniškemu naraščaju. 15. oktobra 1757 je blagoslovil novi Domus Presbyterialis (Duhovniški dom). Postavili so ga zato, da bi leto dni brezplačno vzgajal mlade duhovnike in jih pripravljal na dušno pastirstvo. Tam se je vzgajalo mnogo slovenskih bogoslovcev.

Zelo je cenil rabo govorečih jezikov, spodbujal je pridiganje v materinščini. Sam je pridigal v italijanščini, slovenščini, nemščini in furlanščini. Dal je natisniti katekizme v slovenskem in furlanskem jeziku.

Na cesarskem dvoru je užival velik ugled. Zlasti ga je cenila Marija Terezija. 7. maja 1766 mu je podelila naslov »knez sv. rimskega cesarstva«. Ta naslov se je prenašal na vse njegove naslednike-goriške nadškofe.

Umrl je 18. februarja leta 1774 v Gorici in je bil pokopan v cerkvi sv. Karla. Leta 1788 so posmrtne ostanke prenesli v goriško stolnico.

Jernej Vidmar

ZA POČITNICE IN ZA ČAS MED LETOM

Deset nedeljskih zapovedi

1. Poleg nedelje ne imej med tednom enako pomembnega dneva! Ne delajmo si vseh dni enakih. Nedelja naj bo osvobojen dan, da bomo v njem tudi mi osvobojeni za komunikacijo z Bogom in z vsemi okrog nas.

2. Ne živi nedelje v prazno! Ob nedeljah se ne drogiraj s TV, športom in drugimi načini bega pred seboj in drugimi. Ne govori o nedelji grdo ali s prezirom!

3. Spominjaj se, da je nedelja   najbolj sveti dan tedna! Naredi iz nedelje praznik. Vključi se v občestvo, ki praznuje nedeljo             z mašo. Nedelja je tisti dan v tednu, v katerem slavimo življenje in vstajenje. Gospod je namreč vstal v nedeljo.

4. Spoštuj, zlasti če si oče ali mati, nedeljo kot veliki dan s svojimi otroki! Širi na nevsiljiv način nedeljsko veselje na vso družino in na sosede, posebej razširjaj veselje nad skupnim praznovanjem v cerkvi. Sodeluj pri bogoslužju svojega oltarnega občestva.

5. Ne ubijaj nedelje! Ne delaj na nedeljo dodatnih opravil, posebej ne onih, ki so plačana. Ne bodi nasilen nad nedeljo, ne razprodajaj jo, pač pa jo preživljaj zastonjsko kot dar, ki ga sprejemaš in deliš z drugimi.

6. Ob nedeljah bodi še bolj intimen! Nedelja je dan intimne domačnosti z Jezusom Kristusom in Cerkvijo. Poglabljaj intimnost z zakonskim partnerjem in z otroki ter domačnost s sorodniki in pomoči potrebnimi.

7. Nikomur ne kradi nedelje! Ne varuškam, ne uslužbencem, ne trgovcem, ne delavcem, ki jim morda plačuješ. Ne dovoli, da jo drugi kradejo tebi: ne denarju, ne različnim prirediteljstvom, niti tvojim delodajalcem.

8. Ne govori po krivem zoper Gospodov dan! Povej prijateljem, ki pravijo, da ne verujejo, da ne moreš z njimi to nedeljo ob tisti uri na piknik ali na tekmo, ker greš prav takrat z ženo in z otroki k maši.

9. Ne poželi nedelje svojega bližnjega! Ne želi si nedelje brezdelnih pohajačev, sitih bogatašev, nenasičenih obiskovalcev raznih zabavišč. Deli svojo nedeljo s tistimi, ki imajo v življenju manj sreče, zlasti z ubogimi in bolnimi.

10. Ne hodi k maši, ker praznuješ, ampak praznuj, ker hodiš k maši!

SPET SO SE UDARILI

ČUDNO BI BILO

Čudno, če bi mediji in »trgovci z novci« kar tako in na hitro pogoltnili izid referenduma iz jeseni leta 2003 in odločbo Ustavnega sodišča z letošnje pomladi, ki poskušata obrzdati nedeljsko delo in množično nedeljsko nakupovanje množic, ki nimajo blage ideje, kako preživeti nedelje in praznike brez nakupovanja in pohajkovanja po trgovskih središčih. Zanimivi so namigi, da so nedeljska nakupovanja nuja, ker sicer ljudje, pomislimo!, ne dobijo časa za ta obred, ki mora biti vedno bolj dolgotrajen...

Tako sindikati kot nasmejani in lepo rejeni predstavnik »gospodarjev« so sicer govorili predvsem, in včasih samo o »odpiralnem času« trgovin, toda kdor jih je poslušal dovolj pazljivo, je ugotovil, da jim gre, vsem skupaj! za zaslužek, gospodarjem pa še bolj kot za hiter zaslužek za to, da pregnetejo, prevzgojijo in stlačijo slovensko dušo v potrošniško maso do te mere, da ljudje ne bodo več zmogli niti pomisliti na nedeljo zunaj tirnic prodajanja in na-kupovanja. Tako je bilo na nacionalki v torek zvečer. Otožno!

SO VPRAŠEVALI

Ko so vpraševali nekje v Ljubljani nedeljske kupce, po kaj so prišli, so odgovarjali: nekdo zobno ščetko, druga dva darilo, tretji sveže kruhke... Najbolj fino in obenem ubogo pa je bilo prostodušno govorjenje nekoga, ki zbaše ob nedeljah v trgovino »celo familijo« in potem tam nakupuje, se sprehaja, troši... in mu tako mine čas.

V TOREK SO SE NA TV VEČINOMA PREPIRALI

Okrog denarja. Prepirali so se torej okrog denarja. Nekaj malega so rekli tudi o ljudeh, delavcih in njihovih pravicah. O pravicah so govorili, kakor da so ljudje naprodaj na tržnici kot oskubljene kokoši in da so pripravljeni prodajati svoje pravice, npr. pravico do tedenskega počitka, ki jo razglaša evropska direktiva. Kar zadeva nedeljo kot dan za človekov počitek, je povedano jasno in razumljivo v osrednjem pravilu krščanskega življenja: »Posvečuj Gospodov dan!«.

Sogovornike je bilo v torek zvečer strah, da bi kdo prevzel odgovornost in rekel: »Nedelje ne damo!« Vsi so bili za nek kompromis. Razumeti ga je bilo v tem smislu: »Koliko mi daš, pa se ti prodam?« Opletali so z besedami: turisti, turistični kraji, življenjski artikli, potrošniki in njihove izbire, časi se spreminjajo, zaslužek, milijarde, dodatek k plači...

BISTVO PROBLEMA

Bistvo problema je bilo v tem, in to so se zastopniki kapitala bali povedati naglas: krščanstvo, Cerkev, Gospodov dan, evropsko krščansko izročilo, nedelja kot dan miru, dan sožitja, komunikacije, duhovne rasti, sprostitve...

Ko je bil referendum, smo mnogi šli in glasovali za nedeljo prav zaradi teh vrednot. V torek so bile zamolčane. Morda zato, da ne bi opazili, kako prefinjeno kapital misli na naše duše. Kot na robo, ki je naprodaj. Tudi ob nedeljah! Še se bodo udarili. Samo okrog denarja?

Gašper Rudolf

ITALIJANSKI NARODNI EVHARISTIČNI KONGRES 2. DEL

V četrtek, 26. maja so k sodelovanju povabili predvsem pastoralne delavce (bolnišnice, zapori, ostareli...), razna združenja in prostovoljce, ki delujejo na področju karitativnosti in solidarnosti, s sporočilom dneva: »Nedelja, dan karitativnosti. Evharistija, kruh medsebojne povezanosti«.V dopoldanskem času so na okroglih mizah predstavili ustanove in združenja, ki delujejo na področju dobrodelnosti. Popoldne pa so udeleženci kongresa prisluhnili pričevanjem o delovanju na področju medsebojne solidarnosti.

Na ta dan je bil praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi. Zvečer so na osrednjem mestnem trgu obhajali slovesno praznično mašo in potem v procesiji šli po ulicah mesta. V poznih večernih urah, do polnoči, so ostali zbrani v češčenju Najsvetejšega. V petek je bila tema dneva: »Nedelja, dan Cerkve. Evharistija, srce nedelje.« Dopoldne so imeli srečanje, kjer so se pogovarjali o laikih. Predstavila so se različna gibanja, združenja in skupnosti. Popoldne so se na treh mestih pogovarjali o službenem duhovništvu, o redovniškem življenju in o duhovnih poklicih. Zvečer so po ulicah mesta molili Križev pot. V soboto so razmišljali ob sporočilu: »Nedelja, dan poslanstva. Devica Marija, srednica in žena evharistije.« V dopoldanskem delu programa so pripravili srečanje za družine in mlade s simboličnim naslovom: »FamiLY«.

Razmišljali so o odnosih med odraslimi in mladimi v družini. V popoldanskem času pa so predstavili misijonsko delo italijanske Cerkve. V popoldanskih urah je bilo tudi spravno bogoslužje in obhajanje zakramenta sprave. Zvečer se so na ploščadi Marisabeila zbrali k bedenju v noči razmisleka in praznovanja. V nedeljo, 29. maja so se zbrali ob zaključnem sporočilu kongresa: »Združeni z Vstalim Kristusom v evharistiji. Pričevalci Jezusa, Vstalega, kije upanje za svet.«

Prav zaključno srečanje, ko se jim je pridružil papež Benedikt XVI., je pokazalo živo in pomenljivo navzočnost italijanske Cerkvene skupnosti, v vseh njenih razsežnostih, da so v obhajanju evharističnega slavja zaobjeli sporočilo kongresa: »Brez nedelje ne moremo živeti!«.

OSEBNI ZAPISKI PAPEŽA JANEZA PAVLA II.

Osebne zapiske papeža Janeza Pavla II. kljub njegovi želji, izraženi v oporoki, niso sežgali. Nadškof Stanislaw Dziwisz, dolgoletni papežev osebni tajnik, je v pogovoru za Poljski radio povedal: »Vse zapiske je potrebno pregledati in jih shraniti za prihodnost. Del teh osebnih zapisov bo zelo koristnih v procesu za njegovo beatifikacijo« . Tudi sam je kot papežev osebni tajnik pisal dnevnik, skupaj 27 zvezkov, ko je vsak dan zapisal približno eno stran: »a samo dogodkov in ne osebnih pogledov.«

Aleš Rupnik

Sezonska zadeva

Jože se zvečer vrača domov. Je že tema, vendar v svojem sadovnjaku opazi dečka, ki obira njegove češnje.
»Takoj se spravi z drevesa ali pa te bom zatožil očetu, da te kaznuje!« Deček pogleda proti vrhu drevesa in zavpije: »Očka, pridi dol! Tale stric ti bi rad naročil nekaj nujnega!«