HODI ZA MENOJ!
Ob začetku svojega javnega delovanja je Jezus najprej izbral in zbral nekaj mož z namenom, da bodo priče njegovega učenja in pozneje tudi vstajenja. Sredi dela v ribiškem čolnu je poklical Zebedejeva sinova Janeza in Jakoba, Andreja in Simona, izpod smokve Natanaela, izza mitnice Mateja in tako naprej... Vsi ti so pustili vse in odšli za Jezusom. Morda niso popolnoma zapustili dejavnosti, s katero so se ukvarjali, popolnoma pa so zapustili svoj način mišljenja in življenja ter odprli svoja srca Kristusu in njegovemu oznanilu.
Današnjo nedeljo se evangelij še posebej ustavi ob cestninarju Mateju. Ob tem cestninarju, simbolu krivičnosti in osovraženosti, Jezus pove, kateri je prvi korak, ki ga mora narediti njegov učenec: Vstati in iti za njim.
V Cerkvi veliko govorimo o spreobrnjenju. Najlepše opišemo spoved, če jo imenujemo "zakrament spreobrnjenja". Ob njej lahko gre za takšna majhna, vsakdanja spreobračanja, včasih se pa zgodi, da smo priče tudi velikemu spreobrnjenju, ko nekdo zelo živo zasliši ta Jezusov klic: "Hodi za menoj" in se z vsem srcem odpravi na pot evangelija.
In mi? Ga gledamo postrani in ko ga vidimo v cerkvi si rečemo "Ja kje je bil vsa ta leta; kaj se bo sedaj delal pobožnega!..." Spreobrnjenje drugih včasih tako težko sprejmemo   zato ker se sami nismo pripravljeni spreobrniti. In tako velikokrat veljajo Jezusove besed tudi nam: "Usmiljenja hočem... Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike".   Torej tudi mene in tebe?
Za g. Boštjana: p. David

V soboto 7. in v nedeljo 8. maja so na velikem travniku pri kraju Ponikve blizu Komna potekale skavtske obljube stega Nova Gorica 1. Obljube predstavljajo za vsakega, ki se želi pridružiti veliki skavtski družini, zelo velik in pomemben korak. Na obljubah novopečen skavt obljubi, da se bo trudil služiti Bogu in domovini, pomagati svojim bližnjim in izpolnjevati skavtske zakone. Sobotno popoldne je bilo v Ponikvah polno smeha in dobre volje. Vse popoldne so se vrstile najrazličnejše igre, od kviza do posebne vrste nogometa, postavljanja mostu, štafete... Na koncu je bila igra v kateri so skupine nabirale material za ogenj. Sledila je večerja, ki so nam jo pripravili odrasli skavti. Ko se je stemnilo, smo prižgali ogenj in s tem se je začel družaben večer. Program je prekinil dež. Volkci so hitro pospali v svojih šotorih. Druge pa je čakalo še pomembno opravilo. Blagosloviti je bilo potrebno rutke. Dež je še kar padal, kaplan Boštjan pa je opravil obred blagoslovitve. Nato smo še preostali veselo poskakali v spalne vreče. Nekateri so celo noč prespali v miru, tisti pa ki so drugi dan dali obljubo, smo morali po razporedu za eno uro ponoči dežurati in stražiti rutke, da jih ne bi mogoče kdo izmaknil. Zjutraj ni več deževalo, čeprav pogled v nebo ni obetal ravno sonca. Po telovadbi in obilnemu zajtrku je sledila priprava na sveto mašo. Sredi pevske vaje je zopet začelo deževati, a skavt se vedno znajde in starejši skavti so začeli hitro postavljat streho, v primeru, če bi tudi v času maše začelo deževati. A ravno ko je streha bila postavljena, je zasijalo sonce. Mašo je daroval g.Tomaž Kete. V pridigi nas je spomnil na to, koliko obljub v življenju dajemo in kako je pomembno se jih držati. Sledile so slovesne obljube. 16 skavtov je tako pridobilo novo rutko. Po maši je sledilo družabno srečanje s starši ob najrazličnejših prigrizkih, ki so jih starši prinesli s seboj. Srečanje seje zavleklo vse do pozne ga popoldneva. Tjaša Harej

POČITNICE... KRATEK UVOD  PRED VRATI SO POČITNICE.
Seveda bomo imeli tudi letos počitnice. Mnogi že preračunavajo »od kdaj do kdaj«, »od kod do kam«. Potem pa bomo morali še »to in to«, »od tega do tega«, »tukaj in tam.«
Danes že otroci hitijo. Mudi se jim. Naenkrat imamo med seboj otroke, ki nimajo časa. So pod pritiskom. So obremenjeni. In v skrbeh. V šoli zahtevajo še to in ono. Učenci popravljajo ocene, starši vzdihujejo, spodbujajo, hrabrijo k več, bolje in čim hitreje...
Vse je na kupu: šola, verouk, glasbena šola, inštrument, trening, tekme, nastopi, šola v naravi, izleti, nedelje, pohodi... Vmes pa zabave, prireditve, dobra in manj dobra dogajanja in... seveda, delo! Zato pa zmanjkuje čas in je treba hiteti. Še bolj hiteti.
Ameriški pisatelj Ernest Hemingway (1899 1961) je šele med bivanjem v Afriki spoznal, kako nevarno je hitenje v Evropi in Ameriki. Že takrat je pisal, da se ljudje varamo, ko mislimo, da moramo opraviti toliko zadev v najkrajšem času, ker se tako zelo mudi.
In je ugotavljal, da nas hlastanje in hitenje dela površne, nesposobne, da bi drug drugega poslušali; nesposobne vedrosti in trajnih odnosov. Pač nimamo časa!
POČITNICE
Pa če bodo še počitnice take? Nemški pisatelj Michel Ende je zapisal v delu Neskončna zgodovina, da smo se v teh letih potisnili tako hitro in tako daleč naprej, da se moramo zdaj ustaviti, da pomagamo našim dušam, da nas dohitijo.
TRI STVARI POTREBNE ZA POČITNICE, ENA PA JE GLAVNA
Za počitnice potrebujemo v bistvu samo tri zadeve: umiritev, upočasnitev ter ponovno skladnost duše in telesa. Seveda, če hočemo.
Pesnik iz sosednje dežele Cesare Viviani je v neki pesmi naredil pravilo za to sezono. Trdi, da če bi ljudje skrbeli samo za svojo dušo, bi bili zdravi tudi na telesu. Ker pa znamo skrbeti samo za svoja telesa, nismo zdravi ne na telesu in ne v duši.
Tako je posodobil in premetal starodavno kultno geslo o zdravem duhu v zdravem telesu, ki si ga razlagamo kot da če poskrbimo za telesno udobje in prožnost, si bo duša kar sama pomagala, čeprav zanjo nihče ne poskrbi.
MORALI BI
Morali bi počivati, se sprehajati, skupaj obedovati, praznovati, umirjeno komunicirati, se Bogu zahvaljevati, razmišljati, ustaviti se in biti v tišini s samim seboj. Tako bi našli novo ravnovesje in bi naredili mir med telesom in dušo, med notranjostjo in zunanjostjo, med praktičnostjo in duhovnostjo. Pa kaj, ko se vse bolj hitro in nepremišljeno kakor pravi pesnik, premikamo k zunanjemu videzu, kje vlada reklama kot ukaz, da se je treba prilagajati modernemu času, sodobnemu hitenju. Posledica je, da nevarno potišamo dušo, telo pa tudi ne vzdrži, ker je človek bitje iz »enega kosa«, skladnega   v katerem sobivata telo in duša.
Povzetek iz Avvenire

ITALIJANSKI NARODNI EVHARISTIČNI KONGRES 1. DEL
v Bariju so v nedeljo, 22. maja s sveto mašo začeli delo XXIV. nacionalnega evharističnega kongresa z geslom: »Brez nedelje ne moremo živeti«. To so besede skupine mučencev iz 4. stoletja iz Abitene v Severni Afriki. Udeleženci kongresa so se vsak dan zbirali v delovnih in pogovornih skupinah, raznih delavnicah, bogoslužnih, molitvenih srečanjih, kulturnih dogodkih, »mestu mladih«.
Vsak dan je imel poseben namen in vsebino, ob kateri so se zaustavili. Nedelja 22. maja nagovarja: »Nedelja, Gospodov dan. Evharistija, dar Svete Trojice«. V popoldanskih urah so udeležencem predstavili vsebinski okvir in glavne smernice kongresa.
V ponedeljek so razmišljali o temi: »Nedelja, dan praznovanja. Evharistija razsvetljuje človekovo življenje«. V popoldanskih urah so sledila srečanja in okrogle mize ob temah: »Lepota, ki bo odrešila svet« (s predavanjem je sodeloval tudi p. Marko Ivan Rupnik); »Med časom in večnostjo«; »Šport zbira, usmerja in vzgaja za praznovanje« in »Brez veselja ne moremo živeti«. Torek je vsebinsko nagovarjal predvsem ljudi iz sveta gospodarstva, dela in politike z geslom: »Nedelja je človekova domovina. Evharistija, izvir za novi svet«. V pogovorih so se dotaknili vprašanj delovnega in prostega časa, ekologije, prizadevanj za mir in ohranjanja okolja, o ekonomiji po meri človeka, razvoju in solidarnosti... »Nedelja, dan za spravo med kristjani. Sv. Nikolaj iz Barija, most med vzhodom in za hodom« je sredi dal ekumenski poudarek. S predavanji in pri ekumenskem bogoslužju so sodelovali nadškof Kiril (Ruska pravo slavna Cerkev), dr. Eero HUOVINEN, luteranski škof iz Helsinkov ter predstavniki drugih krščanskih Cerkva. Osebna pričevanja o nedelji in evharistiji so predstavili msgr. Delgado, nekdanji osebni tajnik nad škofa Romera (ki so ga zaradi zavzemanja za pravice revnih umorili med mašo), Ioan BOTA, grkokatoliški duhovnik iz Romunije, ki je bil v času Ceaucescujevega režima dolgo let v zaporu ter msgr. Warduni, pomožni škof iz Bagdada.ik

PAUL RICOEUR
 
»Ne samo zato, ker je bil velik filozof, ampak je naša žalost toliko večja pred vsem, ker smo izgubili izjemnega pričevalca za Evangelij«.
S temi besedami so v Francoski protestantski federaciji izrazili spoštovanje do francoskega filozofa Paula Ricoeurja, ki je umrl 20. maja, v starosti 92. let. Federacija, ki je v četrtek, 26. maja v Parizu pripravila spominsko slovesnost, je ovrednotila njegov prispevek na Nacionalni sinodi Reformirane Cerkve v Franciji leta 2000 in sploh stalno sodelovanje Ricoeurja v pogovorih o pomembnih temah, kot so: zgodovina, spomin, pozaba in odpuščanje. Predsednik Federacije, Jean Amold del Clermont se spominja: »Paul Ricoeur je vedno gradil trden most, ki je povezoval religijo in filozofijo. V njem vidimo doslednega filozofa, ki je bistvo sporočila črpal v krščanstvu.«
Aleš Rupnik