JAZ SEM ŽIVI KRUH
V letu evharistije in ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Krvi je prav, da razmišljamo o poti, ki nas vodi v srečanje z Jezusom pri sveti maši in o poti, ki iz evharistije vodi v življenje. V duhu tega sporočila lahko razmišljamo o poti Jezusovih učencev, ki so po vstajenju Jezusa ponovno srečevali prav v lomljenju kruha, evharistiji, in je ob tem njihova vera pravzaprav dozorevala za celostno in samostojno odločitev, potrjeno v binkoštnem prazniku.
Ob tem pričevanju prve Cerkve razmišljajmo o našem verskem življenju, letos še posebej o našem odnosu do zakramenta svete evharistije. V tej razsežnosti je velikokrat naše doživetje srečanja z Jezusom prepuščeno le navadam in tradiciji (podobno kot na proslavah in prireditvah, ki se v zadnjem času dogajajo na civilnem področju). Prevečkrat se vrtimo samo v okoliščinah danega trenutka (npr. ob prazniku prvega svetega obhajila se mora vse zgoditi, prej in potem pa nič). Predvsem pa velikokrat delamo brez načrta, si ne postavimo ciljev in smernic (kar nekaj tistih, ki se opredeljujejo za kristjane, ne veruje v vstajenje Jezusa Kristusa in posmrtno življenje).
Bog v življenje človeka vstopa celostno. Ne daje nam okušati samo nekaj drobtinic, le ob posebnih priložnostih. Dediščina krščanstva je bogata, je tudi naša popotnica: »Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj« (Jn 6,58), vendar samo, če bomo znali poiskati pot velikonočnega kristjana, ki Jezusa resnično sreča v evharistiji, lomljenju kruha. Tu pa ni več vprašanj kaj in kako, ampak predvsem kdo: Jezus Kristus.

Aleš Rupnik

BODITE ISTIH MISLI, ŽIVITE V MIRU Sporočilo Srednjeevropskega katoliškega shoda

Zbrali smo se, da skupno nadaljujemo pot s Kristusom. Cerkvi v Kupresu podarjamo osem zvonov, ki predstavljajo naše države. Osem različnih zvonov zliva svoje tone v skladne melodije, ki pomenijo upanje in veselje, žalost in skrbi in se z našimi molitvami dvigajo k Bogu. Zvonovi vabijo k molitvi in k skupnim bogoslužnim slavjem, oglašajo se vsak dan in ob praznikih. Opominjajo nas na nevarnosti v življenju in nas kličejo, da smo med seboj povezani. Spremljajo naše brate in sestre in nas same, ko nas Bog pokliče v večno domovino. Razveseljujejo nas z lepoto svojega zvoka in nam odpirajo srca za bogastvo Božje ljubezni. Zvonovi prinašajo svetu sporočilo evangelija, ki osvobaja. Z njimi tudi mi vzklikamo: Bodite istih misli in živite v miru! Nahajamo se ob cerkvi Svete Družine. Podoba Svete Družine je za nas vzor in podpora, da v naših družinah živimo vero, upanje in ljubezen, predvsem v luči 6. točke Sporočila iz Mariazella, ki vabi naj varujemo in razvijamo življenje. Vera daje družinam moč in oporo. Poklicani smo, da svoj odnos do Boga in ljudi poglobimo in s tem povabimo tudi druge, da se odločijo stopiti na to, pogosto tako težko pot. Družine se rojevajo, rastejo in ohranjajo v upanju. Zaupanje napolnjeno z upanjem nam
pomaga, da smo med seboj povezani v veri in skupaj gremo po poteh, ki so pred nami. Tako lahko odkrivamo številne možnosti osebne uresničitve. Družina se oblikuje na temelju daru ljubezni, ki nas usposablja za to, da drugemu brezpogojno rečemo »DA«. Zato lahko sprejmemo vsako drugo osebo takšno, kot je in jo spoštujemo v njenih neodkritih globinah. Kdor sam čuti, da je zaželen in ljubljen, bo takšno ljubezen želel uresničevati tudi sam. Prava ljubezen se izraža predvsem v težkih trenutkih, ki jih je doživela tudi Sveta Družina.
Zato je Sveta Družina vzor in model za narode Evrope in njihovo sobivanje: v enakem dostojanstvu, v različnosti in skupni odgovornosti. Sveti oče, papež Janez Pavel II., je prav tej nalogi posvetil velik del svojega oznanila in pastoralnega zavzemanja. Naj nas sedaj spremlja s svojim blagoslovom iz hiše nebeškega Očeta. Pod varstvom Svete Družine, ki je naš vzor, stopamo v prihodnost. V prihodnjem letu 2006 še posebej vabimo vse družine na romanje v najbližja marijanska svetišča, da bi na mnogih krajih po Marijini priprošnji doživeli edinost v Njem, kije: Kristus, upanje Evrope.
Škofje srednje Evrope

Priredil: Aleš Rupnik

Strokoven odgovor
Učiteljica vprašuje: »Kdo mi pove katero od lastnosti vode?«
»Voda je tekoča,« pove Tanja.
»Pri sto stopinjah zavre,« doda Barbara.
Janez pa: »Kadar se umivamo, postane voda črna!«