LETNIK V  ŠTEVILKA:37 NEDELJA SVETE TROJICE 29. maj 2005

 

UVODNIK VREDNO SPOMINA ZNAMENJA PABERKOVANJA   ARHIV

 

UVODNIK

ZAČETEK STRANI


NEDOPOVEDLJIVA SKRIVNOST
Nedelja Svete Trojice nam hoče govoriti o skrivnosti. Najprej smo skrivnost drug drugemu. Naj se poznamo že toliko let, slej ko prej doživimo presenečenje  bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu.
Skrivnosten je tudi vidni svet. Koliko se znanstveniki trudijo, da bi ga razvozlali, dojeli do globin, pa se jim v zadnjem trenutku pojavijo še nova vprašanja in se jim raziskovani predmet izmuzne iz območja dosegljivega.
Tudi v naši veri obstajajo skrivnosti. Ena največjih je prav gotovo, da je Bog eden in obenem v treh osebah: Oče, Sin in Sveti Duh. Resnica, ki nas presega, kajti govori o Bogu, ki je absolutno bitje, samo od sebe, mi pa smo relativna ustvarjena bitja in se ne moremo povzdigniti nad Boga, pa naj bi to še tako hoteli.
Ko ponazarjamo neskončno polnost Božjega življenja v Sveti Trojici, radi omenjamo svetega Avguština, ki je hotel o Sveti Trojici napisati učeno in obsežno delo. Pa je videl v sanjah dečka, ki je brezbrežno morje hotel prenesti s kanglico v kotanjo na kopnem. Avguštin ga je vprašal, ali se mu njegovo delo ne zdi nesmiselno. Pa je deček odgovoril: » Prej bom jaz prenesel vso morsko vodo v to kotanjo, kot boš ti dojel skrivnost Presvete Trojice.«
Kjer zadenemo na meje svojega razuma, si iz vrtoglavih višin pomagamo preko vere in svojega srca. Vere, ki jo je oznanjal Jezus Kristus, Božji Sin, ki sojo za njim oznanjali apostoli in njihovi nasledniki vse do današnjega dne. Občestvo Svete Trojice dojemamo tudi s srcem, saj si želimo, tam kjer živimo, vsaj nekaj tiste popolne in prešinjajoče ljubezni, ki preveva Boga nad nami, z nami in med nami.

p. Vid Lisjak

VREDNO SPOMINA

ZAČETEK STRANI

OB 90. OBLETNICI ZAČETKA SPOPADOV OB SOČI 1. del
Usodni streli v Sarajevu v začetku poletja 1914 so kruto zaznamovali življenje naših prednikov. Evropske vlade so si izmenjavale vojne napovedi in proti koncu poletja je po velikem delu celine že kosila smrt. Na Goriškem je še vladal navidezen mir.
Dne 23. maja 1915 je vojno AvstroOgrski napovedala tudi Italija in naslednjega dne napadla dotedanjo zaveznico. Tudi na Goriškem se je začelo zares. Goriški nadškof Sedej je svojim duhovnikom v posebni okrožnici naročil, naj vztrajajo z ljudstvom. Pisal je prošnje vojaškim oblastem, vzpodbujal in vodil svoje duhovnike ter posredoval za ranjene, ujetnike in begunce. Nadškof Sedej se je 27. julija 1915 le umaknil iz Gorice. Najprej je mesec dni bival v Vipavi, konec avgusta pa seje umaknil v Ravne pri Cerknem. Iz tamkajšnjega župnišča je začasno vodil
nadškofijo. Ob koncu leta 1915 je končno našel trajnejšo namestitev v cistercijanskem samostanu v Stični. Iz Gorice mu je uspelo umakniti centralno bogoslovno semenišče z gojenci in profesorji.
V Stični je nadškof Sedej bival dobri dve leti. V tem času so se na Goriškem razbesnele sovražnosti na soški fronti. Enajst italijanskih in poslednja, združena avstrijskonemška, so v deželo prinesli strahotno razdejanje. V šesti soški ofenzivi, v začetku avgusta 1916, je padla tudi Gorica. Pred tem jo je že zapustila večina prebivalstva. Ljudje so morali v begunstvo po tedanji monarhiji. Predvsem tiste z desnega brega Soče je že takoj ob začetku spopadov internirala italijanska vojska. Kakih 60 furlanskih, briških in posoških duhovnikov so italijanske oblasti poslale v notranjost države. Nadškof Sedej kljub oteženim razmeram nanje ni pozabil in je z njimi vzdrževal stike preko Svetega sedeža in mednarodnega Rdečega križa. Tolminskega dekana Ivana Rojca je nadškof imenoval za svojega pooblaščenca pri delu s številnimi begunci iz goriške nadškofije. Tem nesrečnežem, bilo jih je blizu 80.000, je poskušal dekan Rojec s Sedejevo pomočjo vsaj nekoliko omiliti bedo begunskega življenja v taboriščih (Bruck na Litvi, Wagna, Steinklamm). Tudi sodelovanje nadškofa Sedeja z goriškim deželnim glavarjem msgr. Luigijem Faiduttijem je bilo ves čas vojne zgledno in je pomenilo lajšanje tegob preizkušenega prebivalstva. V vojnih pustošenjih ni bilo prizaneseno niti sakralnim objektom. Blizu stotine se giblje število porušenih cerkva in kapel. Še pred svojim umikom pa je avstroogrska vojska pobrala večino cerkvenih zvonov za potrebe oboroževalne industrije.
Oktobra 1917 je sledil znameniti avstrijskonemški preboj pri Kobaridu in frontna linija se je pomaknila proti zahodu, na reko Piavo. Nadškof Sedej se je takoj začel zanimati za čimprejšnjo vrnitev v razrušeno Gorico. Dokončno se je vrnil sredi marca 1918.

Renato Podbersič ml.

ZNAMENJA

ZAČETEK STRANI

SPOKOJNO IN V TIHOTI HODI POBOŽNA DUŠA Spomin na kraje svetega Frančiška in svetega Patra Pija
Pod vodstvom mladega zavzetega voditelja in zgodovinarja Renata ter duhovnikov Gašperja Rudolfa in Lojzeta Kobala, ki sta ves čas skrbela za duhovno razsežnost romanja z vsakdanjo masno daritvijo, molitvami in poglobljenimi razmišljanji, vodenjem zbora in petjem, smo se podali 27. aprila na romanje v kraje Frančiška Asiškega in patra Pija.
Svetnika sicer ločuje 700letni časovni razpon, vendar ju povezuje odpoved zemeljskim dobrinam, najgloblja krščanska duhovnost in tako tesno zbližanje s križanim Kristusom, da sta bila deležna Njegovih stigem, njegovih petero ran.
Frančiškov srednji vek nam ni blizu tudi zaradi slabšalnega prizvoka neupravičene oznake "mračni" s strani humanistov, kljub zaslugam benediktincev za ohranitev pisanih del antične klasike, npr. Vergilija.
Frančiškov čas so nam približali kraji s pomniki njegove prisotnosti, kot je cerkvica Porciunkula, prvi sedež Frančiškovega reda, danes znotraj cerkve svete Marije Angelske, v katero je vključen tudi prostor, kjer je na golih tleh umrl asiški Ubožec. Gole kamne v votlinah, kjer je spal, smo videli tudi v Grecciu nad sveto dolino Rieti, kraju njegovih prvih jaslic, in v La Foresti, s spominom na čudež grozdja. Pater Pij nam je časovno blizu, saj pripada 20. stoletju, v katerem pa so žal zanikanje univerzalnih krščanskih vrednot, človeška sebičnost in pohlep privedli do dveh svetovnih morij in treh totalitarnih režimov. Na peti postaji križevega pota, vzpenjajočega se po
pobočju nad samostanom in cerkvami v San Giovanni Rotondo, pretrese upodobitev patra Pija, ki nosi križ namesto Simona iz Cirene. Lik patra Pija najlepše označuje papež Janez Pavel II. v pismu nadškofu DAmbrosiu: "Duhovno gibanje, ki ga je razvnela karizma svetega Pija iz Pietrelcine, se ni izčrpalo z njegovo zemeljsko smrtjo, nasprotno, vedno bolj se je širilo in postajalo nadvse pomembno za življenje celotne Cerkve. Skrivni vzrok tako široke odmevnosti je nedvomno treba iskati v popolni potopitvi preprostega kapucina v skrivnost Križa. Vse svoje življenje je pater Pij hrepenel po vedno večji skladnosti s Križem ob jasnem zavedanju, da je bil poklican k sodelovanju pri Odrešenjskem delu na svojski način.
/.../ Znal je prepoznati trpečega Kristusa ne le v molitvenem pogovoru, ampak tudi ob srečevanju z bolnimi osebami v prizadevnem nudenju tolažbe. Tako je postal vzor človeškega sočutja, saj je s svojim zgledom predstavljal dve bistveni značilnosti frančiškanskega in redovniškega izročila: kontemplativno molitev in dejavno dobrodelnost. Izraz prve so Molitvene skupine, ki jih je ustanavljal, po drugi pa ostaja kot edinstvena priča Hiša lajšanja trpljenja. Molitev in dobrodelnost, to je povsem konkretno bistvo duhovne zapuščine ponižnega redovnika, vzgojenega v šoli asiškega Ubožca."
Počutje na petdnevnem romanju našega radovednega avtobusnega občestva je bilo vedro kakor nebo nad nami.

Antonija Valentinčič

KAR JE TLELO, SE JE VNELO
KOT JE VIDETI se je civilizacijski, sindikalni, kulturni, pedagoški, socialni in duhovni pogovor o nedelji, okrog nedeljskega dela, vrednosti nedelje kot Gospodovega dneva in kot dneva za družino, v zadnjem letu samo potuhnil in čakal, da ga vrli »neodvisni« novinarji pogrejejo ob prvi priložnosti in ga hlapčevsko servirajo kapitalu in, pomislimo! ogroženi vseslovenski javnosti. Zaradi takega ozračja nekateri raje govorijo o boju za nedeljo. Gre za nedeljsko in praznično delo v trgovinah. Tam se obrača denar, tam se cedijo sline, tam so ljudje, ki jih lahko priganjaš... Tja zahajajo tisti, ki imajo in nimajo...
Če bo obveljala razsodba Ustavnega sodišča, se »ogrožena javnost«, tako komentirajo, ob nedeljah ne bo imela več kam dati. Prikrajšani bodo, namreč: »javnost«, »potrošnik«, »kupec«, »plačnik« itn. za svoboščino nedeljskega nakupovanja, skratka za najbolj posvečeno in polno nedeljsko dejanje. Žal tudi nekaterih, ki hodijo v cerkev!
ČEPRAV JE RAZLIKA Je razlika, ali morala bi obstajati razlika! med vernim kristjanom in drugimi dobrimi ljudmi, ki niso kristjani, v odnosu do nedelje in načina, kako jo preživljajo. Ali kot nekakšen raztresen, nenačrten dan, ki ga usmerja potrošniška miselnost ali kot svetel in ustvarjalen Gospodov dan. To je osnovno. Kristjani Gospodov dan obhajamo, praznujemo, slavimo. Osebno in občestveno! Kar pomeni, da obhajamo nedeljo doma in z mašo v stalnem oltarnem občestvu. Čemur potem dodamo sprostitev z neštetimi dejavnostmi in obiski, ki gradijo osebno, družinsko, človeško, socialno in duhovno izkušnjo.
MNOGI SE VPRAŠUJEJO, kako je mogoče, da je Ustavno sodišče potrebovalo toliko časa, da je ugotovilo rezultat referenduma o nedeljskem odpiranju trgovin; kako je mogoče, da zdaj nekateri govorijo, da imamo potrošniki pravico nakupovati v bistvu, kadar se nam zljubi. Da vladamo torej v tej deželi potrošniki. Kar je seveda prevara. V resnici vlada potrošnikom in nedelji bolj ali manj znan kapital s svojimi manj ali bolj poštenimi lastniki. To je treba jasno povedati. Če ne, si bo dovolj vplivna skupina v tej deželi kadarkoli prilastila pravico, da npr. razgraja, ko se vrača iz zabavišč... V demokraciji so pravice omejene s pravicami drugih...
KOMENTARJI Prvi komentarji so bili ta teden odraz uboštva potrošniškega in kapitalističnega duha. Slišali smo, da ne bomo mogli več organizirati nedeljo, ko pa se ljudje v nakupovalnih središčih relaksirajo sredi tolikšne zanimive množice, pa za otroke je tam »vse« poskrbljeno... Če je tako, potem je treba odpreti potrošniku še občino, državno upravo, sodišče, banke, pisarne... pa bomo videli. »Uporabniki« s šibkimi idejami in šibkimi družinskimi odnosi, bodo te ustanove zasuli z delom... Škoda, da se prvi komentarji niso dotaknili desettisočev, ki garajo ob nedeljah samo zato, ker mislijo mnogi prebivalci te dežele, da jim pripada vse, vsak in vselej... za denar...

Gašper Rudolf

PABERKOVANJA

ZAČETEK STRANI


»ALFA« ZA KATOLIČANE 2. del
Kdor se želi vključiti v tečaj Alfa, ali tečaj organizirati v kateri od katoliških župnij, mora prej opraviti program predvidene priprave. Najprej se je potrebno udeležiti ene od konferenc Alfa, potem navezati stik z župnikom in Župnijskim pastoralnim svetom, izbrati ali ustanoviti skupino, ki je sposobna izpeljati celoten program in posamezna srečanja. Gradivo in viri so na razpolago v uradu Alfa v Londonu, ki se nahaja v centru Svete Trojice, v Bromptonu, kjer deluje tudi sekcija namenjena katoliški Cerkvi: »Alfa za katoličane«. Kot je povedala Kitty KayShuttleworth, ki je odgovorna za program »Alfa za katoličane« v Londonu, je bistvo tako velikega uspeha, ki ga ima tečaj v tem, ker je vsebina programa zasnovana zelo preprosto in odgovarja na vprašanja, ki si jih ljudje postavljajo vsak dan. »Ta oblika programa je sprejemljiva tudi za tiste, ki Cerkve ne obiskujejo redno, vsak teden. Z veseljem sprejemamo ta
dar protestantske Cerkve. Prepričana sem, da nam program Alfa pomaga oblikovati skupnost, v kateri rastemo v prijateljstvu, še bolj pa v veri.« Razlogi, zakaj se katoličani udeležujejo tečaja, so zelo različni. »Odraščal sem kot katoličan. Toda vse življenje sem obiskoval Cerkev le zaradi dolžnosti in navade«, je povedal Philip Hook iz Norvvicha v severovzhodni Angliji: »Ko sem začel obiskovati tečaj Alfa, me je nagovorilo predvsem dejstvo, kako odprti so ljudje, ki sodelujejo na tečaju. Postali smo pravi prijatelji. Moje krščansko življenje je od takrat postalo dejavnejše. Sem katehet v eni od otroških skupin, bralec Božje besede pri bogoslužju. Sodelujem pa še v raznih drugih dejavnostih v župniji«. Zgodba Philipa Hooka je lahko podobna vsem zgodbam mnogih katoličanov, ki so se od Cerkve oddaljili in se pozneje prav po zaslugi tečaja Alfa vrnili.

OBISK GROBA PAPEŽA JANEZA PAVLA II.
Potem, ko je bil v Vatikanskih votlinah, v kripti bazilike sv. Petra pokopan papež Janez Pavel II., je grobnica rimskih škofov doživela pravo poplavo romarjev, kakor še nikoli doslej. Vsak dan grob Janeza Pavla II. obišče okrog 23 tisoč romarjev, je sporočil časopis »L' Osservatore Romano«. Večina jih prihaja zaradi molitve, samo nekateri posamezniki iz radovednosti, izredno veliko število je mladih, ki obiščejo grob in počastijo spomin na pokojnega papeža. Romarji so tudi zelo veseli, daje papež Benedikt XVI. najavil takojšnji začetek postopka razglasitve za blaženega papeža Janeza Pavla II.

Aleš Rupnik

Razlaga
»Dragi, ali slišiš, kako najin kanarček poje in vriska?«
»Ti bom razložil! Zakaj ne bi? Ni poročen, nima dolgov in vedno ima pred seboj dovolj
pijače!«