BINKOŠTNO PRAZNOVANJE

Binkošti so praznovanje podaritve Svetega Duha Cerkvi in po njej vsemu človeštvu.

Binkošti so praznovanje globokega smisla stvarstva, ki ga je Božji Duh ustvaril, ga ohranja harmoničnega in rodovitnega.

Binkošti so praznovanje občestvenega smisla Kristusove Cerkve kot skupnosti, ki jo oživlja Božja navzočnost Duha.

Binkošti so praznovanje odrešenja, ki se v času in prostoru uresničuje po zakramentih, posebej s krstom, odpuščanjem grehov in evharistijo.

Binkošti so praznovanje vesoljnosti odrešenja, ki se razliva onkraj političnih, rasnih, ideoloških in religijskih ovir.

Binkošti so praznovanje ognja ljubezni, ki prežema srca verujočih in naravno dobrotljivost v ljudeh dobre volje dviga na Božjo raven.

Binkošti so praznovanje darov Svetega Duha, ki ohranjajo občestvo vernih živo in mnogovrstno, a tudi enotno in v sozvočju.

Binkošti so praznovanje s Kristusom saj je Sveti Duh Tolažnik, ki spominja Cerkev na Jezusove besede in jih ohranja nenehno učinkovite.

Binkošti so praznovanje z Marijo, Jezusovo materjo, njegovimi učenci, učenkami, ki enodušno vztrajajo v molitvi.

Iz Oznanjevalca priredil Bogdan Bric

SV. URBAN zaščitnik vinske trte

Na Slovenskem kaj rada steče beseda o vinu. Še bolj, če je z vinom tudi podkrepljena in se izkažeta v njej oba pola uživanja te žlahtne kapljice: »V vinu je resnica« (In vino veritas) kot dobri in »V vinu je divjost (In vino feritas) kot slabi pol. Modrosti sta se, kot še toliko drugih izrekov in pregovorov v povezavi z vinom, izbrusili v vsaj štirih tisočletjih človekovega »sožitja« z vinom. Arheološke najdbe, npr. pivsko posodje z Mosta na Soči, nakazujejo možnost, da so že v zadnjem predkrščanskem tisočletju na ozemlju pod Alpami pili vino, ki pa so si ga takratni veljaki dali pripeljati iz sončnih sredozemskih dežel, z njim pa morda tudi nekatere pivske navade, kulturo vina in najbrž tudi način skupnega pitja - grški simpozion. Dandanašnji z vinogradi, nogradi, gorcami in goricami, latniki in brajdami posejani griči in doline od Brd do Gadove peči in od Istre do Slovenskih goric so takrat še čakali na žlahtni trs.

Vinogradništvo je pri nas ljudem v preživetje in veselje od Rimljanov naprej. Okroglih 2000 let!

Vino je bilo na voljo v prenočiščih, v mestnih vinotočih, po gostilnah in v javnih kuhinjah. V rimskem imperiju je bilo cenjeno na Krasu, nedaleč od izvira Timava pridelano vino, imenovano pucinum. O njem poroča Plinij starejši (23-79) v delu Naturalis Historia. Imelo naj bi terapevtske moči in cesarica Livija, ki je dočakala 86 let, je tolikšno starost pripisala prav pitju tega močnega vina.

Naši predniki, Sloveni, so se vinogradniških in vinarskih znanj priučili pri romanskih staroselcih, ki so v naših krajih ohranjali rimsko omiko in umno gospodarstvo. Od takrat ni več usahnilo veselje do vina in vinogradov. Da pa bi bil pridelek dober in vino všečno, so se priporočali svetnikom zavetnikom. Največkrat teče beseda o vinu okoli sv. Martina, ki so mu v ljudskih šegah pripisane čudežne moči spreminjanja mošta v vino. Manj pa je v primerjavi z njim »razvpit« in slavljen sv. Urban, ki velja med vinogradniki za zavetnika vinogradov in vinogradnikov, za priprošnjika za dobro vinsko letino. Sv. Urban je bil rimski meščan, poznejši papež Urban 1. (222-230). Goduje 19. maja (na ta dan je umrl). Do leta 1969 je bil njegov god 25. maja (na ta datum so vezani ljudski pregovori). Takrat je vinska trta v cvetju in se na njej kažejo prvi zametki in napovedi vinske letine. To sočasje je bilo razlog, da je v 9. stoletju sv. Urban po Evropi nadomestil neznan predkrščanski (vinski) praznik in je postal vinogradniški svetnik. Njegova simbola sta grozd v roki ali kol z vinskim trsom in grozdom na njem. Nad vipavskimi vinogradi bedi sv. Urban iz cerkvice pri Kovečavšah nad Lokavcem.

»Na sv. Urbana sonce gorkóo, obilo bo vina, bo (vino) sladkó.«

Drago Svoljšak

IN PO BIRMI? (2)

Da, Deset zapovedi!

Po njih se ravnajo verujoči in neverujoči, ker predstavljajo nekakšen moralno etični kodeks.

Če naša vzgoja temelji na njih, lahko pozitivno odgovorim na vprašanje, kako vzgajam, in lahko rečem, da starši opravljamo svoje poslanstvo dobro. Samo mi bomo vedeli koliko moči, potrpežljivosti ter ljubezni je bilo potrebno za to, da smo lahko svoje otroke s ponosom spremljali k slavju zakramenta Svetega Duha.

Pri vseh NE-jih, sem se vprašala, ali smo jim pokazali alternativo. Če nekaj ne smeš, kaj potem SMEŠ?

Kaj je pozitivno? Kaj pa, če jim pozabimo povedati, da obstaja tudi boljše, lepše? Lahko bi se vprašali:

• Ali jim predstavimo mlade fante in dekleta - alpiniste, ki so se odpravili na strehe sveta ali pa na osvojitev vrhov slovenskih gora?

• Ali smo jim pokazali delo z zemljo in

• kako dober občutek daje narava?

• Ali ne bi preživeli določen čas s skavti in spoznali, kaj se tam dela in kakšno gibanje so skavti?

• Ali smo otrokom pokazali na stotine      lepih slovenskih krajev, ki jih je vredno spoznati skupaj s prijatelji?

• Ali smo jim povedali kaj o običajih, ki so bili nekoč del življenja naših prednikov?

• Ali smo jih motivirali za duhovne vaje in počitniške programe, ki trajajo en teden?

• Ali smo jim omogočili vstop v skupino vrstnikov, kjer so debatirali o stvareh, ki jih zanimajo, mučijo, ki so sporne?

• Ali imajo izkušnjo z raznimi delavnicami, kakršne so npr. likovne, kreativno pisanje, športne, ki jih vodijo birmanci sami in bi vanje vključili mlajše veroučence?

• Ali smo starši prevzeli del animatorskih aktivnosti in postali npr. vodiči po romanjih, gorah, mestih, običajih...

• Bi morda organizirali predavanja za mladostnike ali njihove starše glede na tematiko, ki jih zanima?

• Ali birmanci (mladostniki) prevzemajo del odgovornosti in pomagajo na poletnih taborih mlajših otrok?

• Smo organizirali učno pomoč za tiste ki jo potrebujejo?

• Smo načrtovali s pomočjo birmancev in mladih varstvo otrok (baby sitter sistem)?

• Smo razmišljali o literarnih večerih, kjer bi prebirali svoja dela, prepevali,           igrali na instrumente?

• Ali si ne bi lahko v miru pogledali film, se nasmejali in se z dobro mislijo v srcu razšli?

• Morda bi spuščali lučke na splavih, kot so jih leta 1906 spuščali otroci ob otvoritvi solkanskega mosta...

• Lahko bi ...

Neskončno možnosti. In koliko idej imajo šele naši otroci!

Molitev neznanega pisca iz 14. stoletja pravi, da Jezus potrebuje naše roke, noge, ustnice in našo pomoč. Kajti mi pišemo božje sporočilo z besedami in dejanji. In sklene: »Ne moremo služiti Kristusu, ne da bi hodili za njim!«

Heidi Stanič

ORATORIJ 2005

Ideja oratorija je življenjsko delo sv. Janeza Boska, ustanovitelja salezijanske družbe in velikega vzgojitelja. Svoje dvorišče, kjer so se fantje zabavali, se igrali, se učili in molili, je imenoval Oratorij. Štirje temeljni poudarki oratorija so izraženi v besedah: šola, dvorišče, dom, župnija. Oratorij je šola, ker nas lahko nauči marsičesa za življenje; je dvorišče, kjer se srečujemo v veselju in razigranosti; je dom, ki sprejema vsakega, je tudi župnija, ki uvaja v življenje vere.

Počitnice so veliko pričakovanje osnovnošolcev, pa vendar se zgodi, da se otroci v dveh mesecih počitnic tudi dolgočasijo, nekateri so celo prepuščeni ulici in slabi družbi. Starši so v službah, večina si ne more privoščiti dolgih in dragih dopustov na morju ali v tujini. Zato se vračamo k don Bosku in njegovemu Oratoriju, ki ostaja veliko »dvorišče« počitniškega življenja: igra, ročne spretnosti, odkrivanje talentov, koristno preživljanje prostega časa, druženje z vrstniki, molitev... vse to z izdelanim programom in s pomočjo animatorjev.

Lani smo v našem okrožju prebili led. Bili smo zvezde, katerih sij nas še vedno obžarja in daje moči za nove korake. In tu so prvi.

Z velikim veseljem naznanjam, da Oratorij 2005 v Novi Gorici bo. Potekal bo od 11. do 17. julija v župniji (dvorišču) cerkve Kristusa Odrešenika.

Program se bo začel z dvigovanjem oratorijske zastave, nadaljeval z zgodbo. Zgodba Oratorija 2005 nosi naslov »Ne se bat'!« s podnaslovom »Tobit in njegova plemenita dela«.

Naslanja se na svetopisemsko zgodbo o Tobitu in njegovem sinu Tobiju. Pripoveduje o dveh judovskih družinah, ki živita v izgnanstvu, daleč proč od dežele svojih dedov, kjer sredi poganskega okolja kljub hudim pritiskom in težkim življenjskim preizkušnjam vztrajata v veri svojih očetov. Tobit se mora skrivati in bežati, ker opravlja telesna dela usmiljenja: kljub kraljevi prepovedi pokopava zavržena trupla svojih nasilno pobitih rojakov. K vsem drugim tegobam se nazadnje pridruži še oslepelost. Nadaljevanje zgodbe naj ostane skrivnost, ki se bo razkrila na Oratoriju...

Zgodbi bo sledila jutranja molitev z veliko petja, nato pa kateheza, kjer bo prišla do izraza kaka vrednota. Največji del dopoldneva je namenjen raznim delavnicam, kjer otroci ustvarjajo iz gline, rišejo, pečejo, izdelujejo razne mojstrovine.. .

Popoldnevi na oratoriju pa so navadno namenjeni igram.

Dan se vedno sklene z molitvijo zahvalo Bogu, ki vsakemu človeku podarja mnogo darov, morda se da na oratoriju ob pomoči animatorjev, duhovnikov to Božjo naklonjenost tudi lažje odkriti. Ob koncu dneva je tudi spuščanje zastave ob petju himne.

»Ne se bat'!« je ob Tobijevi zgodbi sporočilo za nas vse, naj se ne bojimo velikodušnih dejanj. Ne bojmo se odraščati in prevzemati odgovornost. Hudi duh hoče, da bi se življenja bali. Kjer je Bog, ni strahu.

Je veselje in radost nad življenjem.

Ne se bat'!

Tanja 

»ALFA« ZA KATOLIČANE 1. del

»ALFA« je ime za program katehez, ki jih je katoliška Cerkev v Angliji povzela po protestantski izkušnji. Program poteka deset tednov. Skupine se srečujejo ob koncu tedna. Sestavljen je iz 15. vsebinskih sklopov, ki izpostavljajo bistvena vprašanja krščanstva: kdo je Jezus, zakaj je umrl, kako in kdaj berem Sveto Pismo... »S tečaji Alfa za katoličane smo začeli pred 20. leti, ko smo se ob večerih zbirali pri skupnem obedu, med katerim smo se pogovarjali o različnih pogledih na krščanstvo«, je povedal Mark Elsdon-Dew, eden odgovornih pri programu Alfa za katoličane. »V začetku so tečaj obiskovali predvsem mladi. Privlačnost tega tečaja pa je vtem, da je odprt tudi za tiste, ki ne verujejo. V svojih vsebinah spregovori o veri in o tem, kaj pomeni biti kristjan«.

Nicky Gumbel, protestantski pastor, začetnik projekta, vidi v tečaju Alfa »pomembno sredstvo za evangelizacijo«. Tečaj je bil zamišljen kot izobraževalno sredstvo, da bi se v župnijah pogovarjali o temeljih krščanstva. Gumbel je potem program prilagodil, da je postal dostopen tudi tistim, ki ne prihajajo v cerkev. Trenutno tečaje obiskuje okrog 30.000 ljudi. Registrirani in organizirani so v več kot 150. državah po vsem svetu.

»Tečaj Alfa se ne razlikuje od drugih podobnih tečajev«, je poudaril ElsdonDew: »Prav tako ne odstopa od poudarkov učiteljstva katoliške Cerkve. Prav ob upoštevanju cerkvenega nauka se tečaj predvsem usmerja k opredelitvi osebnega odnosa do Jezusa Kristusa in do zakramentov. Tečaj je namenjen tudi tistim, ki imajo težave na področju vere in jim pomaga odkrivati nov in poglobljen odnos z Jezusom Kristusom ter skuša na novo ovrednotiti pomen krščanstva v življenju človeka« je še povedal ElsdonDew.

ZADNJE SPOROČIlO PAPEŽA JANEZA PAVLA II.

»Po Božji previdnosti je Jasna Gora postala utrdba v boju za svobodo in narodno zavest« je zapisano v sporočilu, ki ga je napisal papež tik pred smrtjo ob priložnosti 350. obletnice čudežne obrambe Jasne Gore. V torek, 3. maja so ga prebrali v poljskem narodnem svetišču v Čenstohovi. Janez Pavel II!' je zapisal: »Ko molim pred podobo Kraljice Jasnogorske, prosim, da moj narod v zaupanju v njeno zaščito in obrambo, premaga vse, kar škoduje človekovemu dostojanstvu in blaginji naše domovine. Njeni materinski priprošnji priporočam Cerkev na Poljskem, da s pričevanjem svetosti in ponižnosti vedno bolj krepi upanje v boljši svet v srcih vseh vernih. Njeni materinski zaščiti izročam našo domovino, vso Cerkev in samega sebe: Totus Tuus!«

Aleš Rupnik

Današnji otroci...

Mamici peljeta na sprehod svoja enoletna otročiča. Zapleteta se v pogovor in ugotovita, da sta otroka rojena isti dan. »Moja Štefka je danes spregovorila prvo besedo,« ponosno pravi prva mamica. Tedaj se dvigne otrok v drugem vozičku in reče: »To pa je že od sile! ln kaj je rekla mala?«