IMAMO PAPEŽA!
"Habemus papam"so znane besede, s katerim je najstarejši kardinal volivec po belem dimu in zvonjenju oznanil vesoljnemu svetu, da ima Katoliška Cerkev novega vrhovnega pastirja.
Kdo je kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI., in kako bo vodil Cerkev? Medtem ko so naši mediji polni "strokovnih" ocen in napovedi, je novi papež v govoru dan po izvolitvi že zarisal smernice svojega pontifikata. Nekaj odlomkov govora, ki ga je imel po maši v Sikstinski kapeli:
»... To posebno Petrinsko službo sprejemam kot služenje vesoljni cerkvi in se ponižno predajam v roke Božji previdnosti. Kristus je tisti, ki se mu na prvem mestu zaupno izročam: "Vate, Gospod, zaupam, ne bom osramočen nikoli!"...
Zelo značilno je, da se moj pontifikat začenja v letu, ki je posebej posvečeno evharistiji. Kako ne bi videl v tem dejstva, ki mora zaznamovati službo, v katero sem poklican? Evharistija, srce krščanskega življenja in vir misijonske evangelizacije Cerkve, mora biti vedno središče in vir pe-trinske službe, ki mi je zaupana...
Cerkev mora danes v sebi poživiti prizadevanja, da svet opozori na tistega, ki je rekel: "Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja." Ko sprejema to službo, novi papež ve, daje njegova naloga prinesti Kristusovo luč, da bo sijala možem in ženam današnjega časa: ne svojo luč, ampak Kristusovo...
Še posebej mislim na mlade. Njih, priljubljene sogovornike Janeza Pavla II., prisrčno objemam v upanju, da jih bom, če Bog da, srečal v Kolnu na naslednjem svetovnem dnevu mladih. Z vami, dragi mladi, želim ohranjati dialog, prisluhniti vašim pričakovanjem, ko si prizadevate srečati živega, vedno mladega Kristusa, in vam pri tem pomagati...«
Pripravil p. David

MISIJONSKA IZROČILA IN EVANGELIZACIJA SLOVENCEV (5. DEL) -

Izročilo Cirila in Metoda

Delovanje solunskih bratov je bilo sicer kratkotrajno, a izjemno pomembno dogajanje v zgodovini slovenske (in slovanske) Cerkve. Njuno neprecenljivo pastoralno delo, ki je temeljilo na rabi slovanskega jezika v bogoslužju in slovanski pisavi glagolici, je bilo sicer vpeto v politična nasprotja med Zahodom in Vzhodom in povezano z željami nekaterih slovanskih kneževin po politični in cerkveni samostojnosti. Vzhodnoslovenski prostor, ki je v drugi polovici 9. stoletja spadal v Kocljevo kneževino s središčem v Blatenskem kostelu, je bil neposredno deležen misijonskega poslanstva Konstantina (Cirila) in Metoda. Kljub ostremu nasprotovanju Salzburga je papež Hadrijan II. dovolil bizantinski misijon med Slovani in imenoval Metoda za papeževega legata in sremsko-moravsko-panonskega škofa.

Cerkvenoslovanski (bizantinsko-rimski) misijon v Spodnji Panoniji je bil ob nemško-salzburški protiofenzivi sicer kmalu onemogočen (nedolgo zatem pa je bilo tam zaradi madžarskih vpadov onemogočeno tudi kakršnokoli krščansko delovanje), toda učenci Cirila in Metoda so njuno učenje razširili na razna področja Balkana, v Dalmacijo in Istro, kjer se je močno razširilo glagoljaško bogoslužje, predvsem na podeželju. Celo v samem Kopru ni bilo izjema, saj so zanj skrbeli od 15. stoletja frančiškani in v 18. in v začetku 19. stoletja "ilirsko" semenišče, ki pa je bilo ukinjeno leta 1828, tako da so staroslovensko bogoslužje tekom 19. stoletja sčasoma opustili. Odmeve glagoljaškega bogoslužja zasledimo tudi še v Vipavski dolini (npr. v Dornberku).

Tudi sicer na Slovenskem je versko-kulturna dediščina solunskih bratov ostala živa. Iz starejših časov je zanimiv primer čaščenja sv. Cirila in Metoda v nemškem romarskem središču Aachen. V novejšem času je bilo več cerkva posvečenih solunskim blagovestnikom, slovenski izseljenci pa so ponesli njuno ime preko morja, na primer v avstralski Melbourne.

V slovenski zgodovini je bilo poudarjanje zaslug slovanskih blagovestnikov v ospredju iz različnih razlogov, ne le versko-pastoralnih, temveč tudi narodno-obrambnih in političnih. Solunska brata sta pridobila na pomenu predvsem v času panslovanskih idej in narodove emancipacije. Nazoren primer je delovanje šolsko-obrambne Družbe sv. Cirila in Metoda, ki se je postavilo v bran slovenskega šolstva pred nemškim Schulvereinom. Poudarjeni nacionalni čut je, kolikor je bil tudi pomemben za pastoralno delo, lahko hkrati potisnil verski vidik v ozadje. Nastop Antona Mahniča je bil vpet v to "nasprotje". A hkrati je prav Mahnič kot škof na otoku Krku pred prvo svetovno vojno, kjer je bila tradicija staroslovanskega bogoslužja močno prisotna, z "Rimskim katolikom v žepu" zagovarjal uporabo glagolice v bogoslužju. (Ne)nazadnje so "popularnost" vzhodnih svetnikov uporabili po drugi svetovni vojni, ko je z žegnom antikatoliške oblasti nastalo duhovniško stanovsko Cirilmetodijsko društvo.

Na drugačen, katoliški in ekumenski pomen pastoralnega dela slovanskih blagovestnikov, je opozarjal že blaženi Anton Martin Slomšek s svojo bratovščino sv. Cirila in Metoda za cerkveno edinost, za različnost v edinosti.

Vojko Pavlin

NEKATERI POUDARKI IZ NAGOVORA KARDINALA JOSEPHA RATZIGERJA  – PAPEŽA BENEDIKTA XVI.

 O DUHOVNEM POLOŽAJU V SODOBNEM SVETU

Preden so kardinali volivci novega papeža vstopili v konklave, je takrat še kardinal, Joseph Ratzinger, v pridigi razmišljal ob Božji besedi.

Med drugim je dejal, da kristjani ne smemo tičati na obrobju družbe kot nezreli otroci v veri. Vprašal se je, kaj pomeni biti otrok v veri? Odgovor je našel pri svetem Pavlu, kjer apostol govori o tem, kako nas valovi premetavajo sem in tja z vetrom, ki ga prinašajo različni nauki.

Odstavek je zaključil takole: »Zelo sodoben opis!«.

In nadaljeval: »Koliko vetrov smo spoznali v zadnjih desetletjih, koliko ideoloških tokov, koliko različnih modnih misli… Ti valovi so neredko vrtinčili mali miselni čoln mnogih kristjanov in ga premetavali iz ene skrajnosti v drugo: od marksizma k liberalizmu tja do libertinizma; od kolektivizma k radikalnemu individualizmu; od ateizma k površnemu religioznemu misticizmu; od agnosticizma k sinkretizmu in tako naprej. (Op.: sinkretizem je nekritično poberkovanje iz vsakega nauka ali vere nekaj).

Vsak dan se porajajo nove sekte in se uresničuje, kar pravi sv. Pavel o varanju ljudi in zvijačnosti pri zavajanju v zmoto.

Pogosto označujejo za fundamentalizem, če imamo jasno vero, kakor je vera Cerkve. Medtem ko je prikazan relativizem, torej to, da se prepuščamo miselnemu vetru, da nas premetava sem in tja, kot edina drža, ki naj bi bila na višini časov. Vzpostavlja se diktatura relativizma, ki ne priznava nič dokončnega in ki dopušča kot zadnje merilo lasten jaz in njegovo voljo.«

ODGOVOR NA IZZIV ČASA

»Mi imamo drugačno merilo: Božjega Sina, resničnega človeka. Jezus je merilo resnične človečnosti. Ni »odrasla« vera tista, ki sledi valovom mode in zadnji novosti. Odrasla in zrela vera je globoko zakoreninjena v prijateljstvu s Kristusom. To prijateljstvo nas odpira vsemu, kar je dobro in nam podarja merilo za razlikovanje med resničnim in lažnim, med prevaro in resnico. Odraslo vero moramo zoreti, k taki veri moramo voditi Kristusovo čredo. Taka vera – samo vera – je sposobna ustvarjati edinost v ljubezni. V tem pogledu nam daje sveti Pavel predlog, ki je v nasprotju z nenehnimi neuspehi onih, ki jih premetavajo valovi kakor otroke: uresničevati resnico v ljubezni, kar je osnovni obrazec krščanskega življenja. V Kristusu se združujeta resnica in ljubezen. Resnica in ljubezen se združita po meri, s katero se v našem življenju približujemo Kristusu…

… Jezus nam pove vse, kar sliši od svojega Očeta; podarja nam svoje zaupanje in, obenem z zaupanjem, tudi poznavanje. Razodeva nam svoj obraz, svoje srce. Kaže nam svojo nežnost in gorečo ljubezen, s katero stopa v norost križa. Izroča se nam, usposablja nas, da govorimo z njegovim jazom: 'To je moje telo…', 'jaz te odvežem…'

Svojo resnico izroča našemu šibkemu razumu, našim šibkim rokam…«

Benedikt XVI

BENEDIKT

BENEDIKT

Benedikt je starodavno ime. V latinščini pomeni »Blagoslovljen«. V koledarju se vsako leto med godovi zvrsti kakšnih dvajset Benediktov in približno pet Benedikt, svetnic z istim imenom. Da so poznavalci in komentatorji takoj po izvolitvi povezali ime novega svetega očeta s papežem Benediktom XV., ki je vodil Cerkev med 1. svetovno vojno in neposredno po njej, je razumljivo. Zaradi zaporedja papežev Benediktov, kakor zaradi nemirnega sveta ob začetku 1. svetovne vojne, ki je bila prva s sodobno ubijalsko tehniko, ki je morila tako na frontah, kakor v taboriščih in v zaledju. Če pa natančno beremo pogrebni govor za papežem Janezom Pavlom II. in govor pred izvolitvijo novega papeža, ki ju je imel tedanji kardinal, dekan kardinalskega zbora Joseph Ratzinger, uvidimo, da moramo njegovo odločitev, da se imenuje Benedikt, povezati ne le s predhodnikom izpred dobrih 80 let,  Benediktom XV., ampak, in to morda še bolj, s časom, v katerem Benedikt XVI. seda na Petrov prestol.

SVETI BENEDIKT (+ 547)

Sveti Benedikt je tisti v vrsti svetnikov s tem imenom, ki ga je papež Pavel VI. leta 1964 razglasil za zavetnika Evrope. Njegov god obhajamo 11. julija. Konec leta 1980 sta se mu pridružila še sveta brata Ciril in Metod, ki ju je razglasil slovanski papež Janez Pavel II. za sozavetnika Evrope. No, sv. Benedikt je tudi oče zahodnih samostanov in zahodnega meništva, ki je ljudstva, ki so se naseljevala v Evropi, odpiralo krščanstvu in izobraževanju. Znano je njegovo geslo »Ora et labora – moli in delaj«, ki je postalo vodilo ne le samostanskih skupnosti ampak tudi splošno sprejeto pravilo krščanskega življenja.

SVETI OČE

Sveti oče tega ne bo povedal. Doslej je bil z vsemi fin. Odslej bo še bolj zadržan. Vendar o njem vemo, da je bil skrben spremljevalec nastajanja in oblikovanja sodobne Evrope. Skupaj s pokojnim papežem Janez Pavlom II. sta doživljala spodobne in nespodobne razprave o tem, ali naj se v temeljno Listino Nove Evrope vnese vrstica, da je Evropa in z njo ter za njo tako rekoč ves Zahodni svet zrasel iz »ora et labora«. (Prejšnja oblast je bila ostro proti zgodovinski omembi krščanstva!) Zgodilo se je, da so tim. kristjani, nekateri izmed njih so prišli na pogreb pokojnega papeža in o njem vse lepo govorili, nekaj mesecev prej ostro in včasih primitivno zavračali omembo krščanstva kot ene od osnovnih duhovnih podlag Evrope… Benedikt XVI. je dal k temu svojo prilogo. Rečemo lahko »komentar«. Izbral je ime sv. Benedikta, duhovnega in kulturnega očeta Evrope. Nič ni rekel. Verjetno tudi ne bo! Upamo pa, da si bodo tako imenovani »veliki«, ki jih je strah krščanstva, lekcijo zapomnili!

Gašper Rudolf

PRIZADEVANJE CERKVE ZA STABILNO ŠOLSTVO – 2. del

Kadar govorimo o ciljih, moramo jasno opredeliti šolo kot kraj vzgoje za moralne, družbene in religiozne vrednote, po načelu »dobrega, resničnega in lepega«.

Opredelitev ciljev je lahko sodobno zastavljena, toda vzgoja za vrednote pri tem ne sme biti postavljena pod vprašaj, je povedal dunajski nadškof. Avstrijski škofje načeloma niso proti ukinjanju dvotretjinske večine kot takšne, toda odločitev mora jamčiti, da se »temelji avstrijskega šolstva ne bodo spreminjali v odvisnosti od dnevne politike in parlamentarne večine«.

V teh točkah avstrijske škofe podpirajo katoliška združenja in organizacije, pridružujejo pa se jim tudi druge krščanske Cerkve, kot tudi večje nekrščanske skupnosti.

Voditeljica Medškofijskega urada za poučevanje in vzgojo Christine Mann je opozorila na verouk v šoli, ki ga redno obiskuje 810.000 učencev, čeprav se po 14. letu starosti lahko sami izpišejo. Verouk kot prostovoljno izbiro obiskuje 12.000 otrok, ki niso opredeljeni kot verni. V Avstrijskem pastoralnem uradu so opozorili na posamezne točke, ki jih smatrajo kot temelje avstrijskega šolstva in jih tudi nova zakonodaja ne sme zaobiti.

Po podatkih ankete, ki jih je naredila agencija IMAS, večina Avstrijcev ne podpira ukinjanja dvotretjinske večine. 53% se jih je izreklo naj dvotretjinska večina ostane, za relativno večino je bilo 40% vprašanih. Večina se strinja, da mora biti pri pomembnih odločitvah dosežen čim večji parlamentarni konsenz, saj lahko sicer strankarsko-politični interes igra premočno vlogo in bi v sprejemanju reform šolski sistem postal nekakšna »ping-pong žogica«.

V Avstriji želijo ohraniti šolski sistem, ki bo vreden zaupanja, ne pa igric v šolski politiki. 

CERKEV OKREPLJENA ZARADI PRIČEVANJA VERNIKOV

Več kot 150.000 Američanov je v času letošnjih velikonočnih praznikov prejelo zakrament sv. krsta v katoliški Cerkvi.

V glavnem so to mladi ljudje, so sicer tudi starejši, v nekaterih primerih cele družine, je sporočila ameriška katoliška agencija CNA. Po besedah predsednika Sveta za evangelizacijo pri Škofovski konferenci ZDA mons. Satteryja, je bilo veliko število vstopov v katoliško Cerkev tudi lani.

»V tem lahko vidimo znamenje delovanja Svetega Duha, pa tudi pričevanja vere, ki ga katoliški možje in žene izpričujejo vsak dan. Dejansko vsi, ki vstopajo v katoliško Cerkev trdijo, da so jih na pot vere privedli prijatelji, sorodniki in znanci, ki so dejavni kristjani z urejenim molitvenim in zakramentalnim življenjem. Prav oni so tudi zagovorniki moralnih in krščanskih vrednot, na katere opozarjajo javnost.«

Aleš Rupnik

Motivacija

»Kako vam je uspelo pripraviti moža do tega, da je pokosil zelenico pred hišo?«

»Čisto preprosto. Po večerji sva malo posedela in se pogovarjala o spomladanskih opravilih. Pa sem rekla, da sem se pogovarjala s sosedo in da mi je soseda pred nekaj dnevi dejala, da je on za tako delo prestar!«