NEPRECENLJIVI DAR
Podoba Jezusa kot dobrega pastirja, s katero nas nagovarja na če­trto velikonočno nedeljo, človeku z začetka tretjega tisočletja ne prikliče pred očmi enopomenskih in tudi ne v celoti pozitivnih čutenj. Izza roba osebne pomembnosti vsakega izmed nas se ob pastirju prikrade misel na čredo, z njo pa z roko v roki misel na čredništvo. Tega nas je pa tako zelo zelo strah!! Ob vsaki najmanjši možnosti, da bi v našem življenju kakorkoli zadišalo po čredništvu, dobimo naravnost alergijske izpuščaje neodvis­nosti, vzvišenosti, samostojnosti, veličine... Same lepe, zelo pozitivne stvari, če bi bile do konca resnične.
Čeprav vem, dragi bralec, da ti bodo moje besede povzročile nelagodje, če te ne bodo kar razjezile, ti vseeno povem, da pogosto, preveč pogosto z zaprtimi očmi in ugasnjenimi mislimi stopaš po stezi javnega mnenja, reklame in vsega drugega, kar ti dopoveduje, kakšen bodi in kaj je zate dobro. Najhuje pa je to, da na tej stezi ni pastirja, ki bi stopal pred teboj in bil najprej sam pripravljen iti skozi vse tisto, kamor vabi tudi tebe. Tisti, ki te usmerjajo na to stezo, hrepenijo po tvoji volni in mesu, da se bodo nasitili s tvojo krvjo in se greli s tvojo toploto, na tvojo stezo pa ne bodo stopili.
Zato potrebujemo dobre duhovne poklice. Potrebujemo ljudi, ki bodo pripravljeni hoditi po poti človeka. Potrebujemo ljudi, ki bodo razbijali privide, ki zadrgujejo naše vratove in nam duše zapirajo v zlate kletke. Potrebujemo njihove besede, ki bodo kot bliski osvetljevali meglo. Potre­bujemo njihova dejanja, ki bodo utirala pota po še neprehojenem in hkrati večnoveljavnem. Potrebujemo ljudi, ki bodo ozračje v naši slovenski dolini bistrili z anticikloni večnosti.
Moliti moramo zanje. In moliti moramo za novega svetega očeta, da bo Jezus Kristus, dobri pastir, tudi v naših dneh svojo Cerkev gradil na Petru - na Skali.
p. Stane Zore

MISIJONSKA IZROČILA IN EVANGELIZACIJA SLOVENCEV (4. DEL)

SALZBURŠKO IZROČILO

Drugi pomemben center krščanskega misijonskega izročila med Slovenci je bil bavarski Salzburg, ki je zrastel na temeljih antičnega kraja Iuvavum. Utemeljitelj salzburške škofije je bil sv. Rupert, zato ne preseneča njegovo čaščenje predvsem v krajih severno od Drave. Salzburško delovanje je seveda kasnejšega datuma kot oglejsko, a pomembno predvsem zaradi pokristjanjevanja Karantancev in njihovi "vključitvi" v krščansko Evropo. Ogroženost Karantancev od Avarov, iskanje pomoči pri Bavarcih, krst Borutovih naslednikov Gorazda in Hotimira iz knežje družine v samostanu na otoku Auua na Chiemskem jezeru na Bavarskem, poganski upor po smrti kneza Hotimira, sodelovanje pri uporu Ljudevita Posavskega zoper frankovsko oblast in njegovo zatrtje ter posledično izguba samostojnosti so znani mejniki karantanske zgodovine.

Salzburški misijon je bil vpet v frankovsko karolinško politično stvarnost, ki je oblikovala srednjeveško fevdalno in zahodnokrščansko Evropo. Franki so se sicer pri širjenju krščanstva marsikje zatekali k meču, a v našem primeru je krščanski blagovesti dala pečat irska misijonska metoda, ki je upoštevala domači jezik in običaje in se praviloma ni zatekala k nasilnemu pokristjanjevanju. V salzburškem benediktinskem samostanu sv. Petra so delovali irski menihi in med njimi sam škof Virgil, ki je organiziral krščanski misijon v Karantaniji. Prvi karantanski "pokrajinski škof" Modest, ki ga je Virgil poslal v Karantanijo, je postavil temelje cerkveni organizaciji v tem delu slovenskega prostora. Vsekakor je zelo povedno dejstvo, da so se med prvimi tremi posvečenimi cerkvami vsaj dve naslonile na izročilo dveh starih antičnih škofijskih mest (cerkev Gospe svete nedaleč od ostalin Virunuma, cerkev sv. Petra v Liburniji pa na mestu Teurnije), kar priča o verjetno še živih antičnih tradicijah v tem prostoru. Cerkev Gospe Svete, pri kateri se ni oblikovalo samostojno škofijsko središče (sredi 10. stoletja je bil korni episkopat ukinjen), je postala precej znamenit romarski kraj.

K širjenu blagovesti so pripomogle tudi benediktinske opatije iz druge polovice 8. stoletja - Innichen, Kremsmünster in do pred nedavnega nepoznani Molzbichl pri Spittalu ob Dravi, prvi koroški samostan in že znotraj slovanskega prostora. Tudi po razširitvi in utrditvi frankovske oblasti nad našimi predniki je prevladoval med Karantanci irskemu podoben način širjenja blagovesti, na načelih anglosaške prizanesljive misijonske metode, ki je močno omilila nasilnejšo frankovsko.

Salzburški škofje so posvetili številne cerkve na slovenskih tleh - med pomembnejša cerkvena središča je sodil na primer Ptuj. Razvili so zelo zgodaj - morda še pred Oglejem - pražupnijsko mrežo in kasneje s sufraganskimi (podrejenimi) škofijami (krško, sekovsko in lavantinsko) oblikovali cerkveno organizacijo v tem delu slovenskega naselitvenega prostora.

Uporaba domačega jezika pri misijonarjenju je polagama žela uspehe in pomen verskega in cerkvenega izročila iz prvih obdobij pokristjanjevanja vsekakor dokazujejo Brižinski spomeniki s konca 10. stoletja.

Vojko Pavlin

ZA ŽIVLJENJE ALI ZA ŽUR?

V naših župnijah slavimo v teh mesecih spravo in spoved, sveta obhajila in birme. V zadnjih letih vedno bolj poudarjamo katehetsko in duhovno pripravo ter uvajanje v svete zakramente. Medtem prihaja tudi do kakšnega tihega ali očitnega  nesporazuma. V okolju zahodne kulture se mešata zunanjost in notranjost, videz in notranja resnica do te mere, da je včasih praznik sprave in spovedi, svetega obhajila in birme v nevarnosti, da postane predvsem prireditev, predstava, ali kakor neki piknik in »žur«. Ponekod modna revija, delitev nagrad, priznanj in pohval!

Evharistija, maša, obhajilo, birma pa so zakramentalno srečanje z Jezusom in s Svetim Duhom. Srečanje v duhu in resničnosti konkretnega občestva! Odrasli se moramo zaradi položaja, ki je za mnoge povsem nov, še bolj zavedati odgovornosti tako do svetih zakramentov kakor do naših otrok. Otroci bodo imeli pozitiven ali negativen odnos do zakramentov po meri, kakršnega imamo odrasli.

Prvoobhajanci in birmanci bodo vrednotili nedeljo kot Gospodov dan, sveto obhajilo kot srečanje z živim Jezusom in darove Svetega Duha, če te resničnosti, ki so dar od zgoraj, tudi staršem in odraslim veliko pomenijo in če botri sami živijo iz zakramentov, ki jih obhajamo. Žal se pojavlja tudi v razgovorih med ljudmi, ki imajo prvoobhajance in birmance miselnost, ki ni v skladu s tem, kar slavimo po naših cerkvah in k čemur vabimo celo svoje škofe.Prijatelji in sorodniki so pa tako in tako že z nami.

Škodljiva miselnost pa je ta, da zadeve kot so verouk, praznovanje nedelje, maša, molitev… po birmi niso več v središču duhovnega življenja mladega človeka in družine. Zato se počasi ali naenkrat trže vez s krščanskimi znamenji in zakramenti. V sodobni potrošniški, plitvi, razgibani družbi, nabiti z reklamami je v takem primeru samo po sebi umevno, da se otipljivi stik s Cerkvijo popolnoma opusti. Večkrat se izgubi celo pripadnost krščanstvu. Kar je seveda velika zmota in življenjska prevara.

Po drugi strani pa je tudi težko ozdravljiva nezvestoba krstnim in birmanskim obljubam. Kakor ne more nihče živeti sam, tako tudi nihče ne more zoreti sam. Brez stika z Jezusom, brez prijateljevanja s sošolci in sošolkami iz veroučnih skupin in soseščine, brez dobrega komuniciranja z drugimi kristjani, ne moremo biti družbena bitja. Se ne moremo razvijati.

Brez teh odnosov ne moremo niti sanjati o dejavnostih kot so karitas, skavti, oratorij, mladinska ali študenstka skupina, pevski zbor, različna društva od varovanja okolja do športa…

Brez vsega tega in še drugega pa je vsa družba in z njo tudi Cerkev, kakor brez pravega zagona. Kakor brez pravega življenja in rodovitnosti tistih sadov, ki jih tako zelo hvali Sveto pismo in h katerim nas je tako goreče spodbujal pokojni sveti oče.

Bogdan Bric

UČITELJ LJUBEZNI

Kaj je pomenilo slovo milijonov od papeža Janeza Pavla II.? Stopiti v vrsto, obstati pred njegovim mrtvim telesom in kakšna molitvica?

Je to vse, kar nam je ponudil kratek postanek pri svetem očetu?

Romanje v Rim se zdi veliko bolj preprosto, kot odgovori na vprašanja o papeževemu slovesu. Rana ura in precejšnja razdalja sta nekako samoumevni. Kaj je stopiti do Rima, še posebej na takšen dogodek!

Težje je bilo, ko smo slišali za vrste. Nekaj sto tisoč ljudi je stalo v njih, ograjeni in zastraženi so v času brez časa obstali. Imeli smo okoli šest ur, da v vrsti prehodimo dolgo ulico Via della Conciliazione. Slovenske skupine pred nami so bile na njej po dvanajst ur. Na veliko presenečenje smo bili vsi iz našega avtobusa sprejeti v vrsto od strani. Policija jo je odprla, kot bi vedela za našo stisko. Kar nekako znašli smo se v enem občestvu sestavljenem pretežno iz mladih. Zanimivo, kako globoko občutje posebne zavzetosti je velo v zraku. Po dolgem čakanju ni bilo nejevolje, ne vročih besed od pohojenih nog. Mlada skavtinja si je z dežnikom delala senco. Težko ga je držala nad glavami, ker je bila majhne postave. »Lahko pridržim« je vprašal visok moški. Po trgu se je razlegala taizejska glasba: »Ubi caritas et amor…«, kjer sta dobrota in ljubezen…

Kot bi prav mladi začutili globoko držo svetega očeta. Njegovo sporočilo za svet. Veliko jih je jokalo, ko so spoštljivo počastili truplo, nebalzamirano, nekoliko pegasto, a dostojanstveno. Orošene oči so se zbirale pred vhodom v baziliko. Verjetno so milijoni ljudi občutili, da odhaja nekdo, ki v njih ni videl mase, ampak ljudi. Vsakega človeka. Brez rokovanja je poznal vsakega. Njegova ljubezen do ljudi je odpirala vrata do naših src.

Zbrala nas je smrt, odkrivali pa smo življenje.

Veliko mladih je reklo, da se jim zdi kot bi imeli še eno srečanje s papežem. Še poslednjo katehezo. Sam ni zapustil za seboj praktično ničesar in tako je lahko dal največ. Oporoka, ki jo je pisal skozi celotni pontifikat nam je priča. Ko se ga je večkrat obtoževalo, da ga umetno držijo pokonci, se je izkazalo, da je sam odklonil lajšanje parkinsonove bolezni na račun zdravja duha. Ali ni to ljubezen? Kar sam se ponuja izrek: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.«

Vse zato, da bi mi prejeli tisto največ, kar nam je lahko dal. Zgled in odsev njegovega Učenika, ki ga je z vsem srcem ljubil. S svojo smrtjo nam je zapustil izročilo, na novo izpričano: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!«

Boštjan Toplikar

PRIZADEVANJE CERKVE ZA STABILNO ŠOLSTVO – 1. del

 Šolstvo je od vedno zelo občutljivo področje. V vseh časih je bilo eno od primarnih resorjev, ki jih je nadzirala katerakoli ideologija in se seveda sklicevala na »dobre« ideološke razloge. V tem pa niso izjema niti sodobne demokracije. Danes na mnogih ravneh govorimo o potrebnosti reforme šolstva, zaradi prilagajanja znanja modernim potrebam, zaradi razbremenitve učencev, zaradi večje konkurenčnosti domačega znanja na globalnem tržišču… Iz takšne šole se posledično izoblikujejo ljudje, ki ne znajo ničesar drugega, kakor opravljati »svoje delo« in so prav zato lahke žrtve takšnih manipulacij ali pa poceni blago na trgu znanja in sposobnosti. Šolstvo bi na ta način lahko postalo donosen posel in s tem znanje le še privilegij bogatih.

To so le nekateri pomisleki Cerkve v Avstriji, ki jih je na tiskovni konferenci ob zaključku pomladanskega zasedanja avstrijske škofovske konference izpostavil kardinal Schönborn.

V Avstriji trenutno želijo uveljaviti nekatere moderne pristope na področju šolstva. Na predlog vlade, da se, ko govorijo o zakonu o šolstvu, zaradi lažje in učinkovitejše izpeljave reform, pri glasovanju ukine potrebna dvotretjinska večina, so se oglasili škofje, ki temu predlogu nasprotujejo. Avstrijski škofje zato želijo, da se temeljne vrednote avstrijskega šolstva zagotovijo z ustavo. Med temelji šolstva, ki bi jih morali vnesti v novo avstrijsko ustavo (v pripravi), je kardinal poudaril tiste člene, ki govorijo o splošnih ciljih šolstva. Med njimi je še posebej izpostavil pomen verouka in vlogo konfesionalnih šol.

BELGIJA: DVD O DUHOVNIH POKLICIH

Da bi odgovorili na veliko krizo, ki jo doživljajo na področju duhovnih poklicev, so belgijski katoliški škofje podprli izdajo DVD, s katerim mladim od 15. do 25. leta želijo predstaviti »duhovniški poklic«.

Film z naslovom: »Duhovnik danes… zakaj ne« traja 30 minut in ima glavni namen predstaviti duhovnikovo življenje, kakor so poudarili v sporočilu za javnost, ne toliko v nekih modelih in vzorcih in še manj v karikaturah, ampak realno, kakor duhovniki v resnici živijo danes. Škofje se zavedajo, da mladi danes srečajo malo duhovnikov, še posebej mladih duhovnikov. Povprečna starost belgijskih duhovnikov je 70 let. Na DVD-ju duhovniki, škofje in bogoslovci odgovarjajo na sklop vprašanj o vzgoji in izobraževanju, o celibatu in o vsakdanjem življenju, ki so jih oblikovali prav mladi. Film bodo poslali v javnost 17. aprila, v okviru Svetovnega dneva molitve za duhovne poklice. Namenjen je frankofonskim župnijam in škofijam v državi.

Aleš Rupnik

Identiteta

Ko so sinka znanega zdravnika vprašali, kako mu je ime, je vedno odgovoril: »Sem sin doktorja Žnidarja.

« Nekega dne ga je mama poučila: »Reci preprosto: Jaz sem Jaka Žnidar. Tako je veliko bolj enostavno.

« Čez nekaj dni ga spet nekdo vpraša: »Ali si ti sin doktorja Žnidarja?«

»Mislil sem, da sem, ampak mama mi je rekla, da ne smem več reči tako!«