VENEC PRAVIČNOSTI

»Jaz se namreč že izlivam… napočil je trenutek mojega odhoda.

Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.

Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod… pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev.«

(2 Tim 4,6-8)

Kadar je stal pred mogočneži tega sveta, je bil Janez Pavel II. vzravnan. Pred nemočnimi in zapostavljenimi pa se je globoko sklanjal. Vseh, več kot 25 let papeževanja, je bil prvi v vrsti boja za Resnico, svobodo, mir, pravičnost in solidarnost. V duhu evangelija!

Ko je že odhajal v večnost, je še vedno hitel k ljudem, narodom, ljudstvom, vernim in nevernim, kristjanom in nekristjanom. So cilji, ki jih ni dosegel… Tudi zaradi naše počasnosti! Dosegel je glavnega. Edinega, ki je bil vreden njegovega razgibanega življenja. Apostol Pavel je cilju dal ime:  »venec pravičnosti!«

Janez Pavel II. je sodeloval pri usodnih zgodovinskih premikih, da so šli drug za drugim v smetnjak zgodovine: nacizem, fašizem, komunizem, z Jugoslovanskim samoupravnim socializmom vred, in da gredo počasi isto pot raznovrstni rasizmi, nacionalizmi, antisemitizmi,  kapitalizmi...

Morda tudi banalno protikatolištvo na Slovenskem…Za Slovence, ki še nismo razčistili s tem, kdo je zares vreden spomina in hvaležnosti, je postal Janez Pavel II. s svojim življenjem in smrtjo  nepodkupljivo merilo za oceno, kdo je bil v zamegljenem svetu ob prelomu tisočletja resnično velik. Zaradi čistih namenov in besed ter modrih dejanj.

Janez Pavel II., Bogu hvala, da smo Tvoji sodobniki!

Gašper Rudolf

MISIJONSKA IZROČILA IN EVANGELIZACIJA SLOVENCEV (3. DEL)

Izročilo Ogleja

Oglejskemu izročilu lahko sledimo po poti svetnikov, teh najbolj žlahtnih oznanjevalcev evangelija. Iz (prek) Ogleja se je - poleg Marijinega čaščenja, ki pa ni bilo omejeno le na Oglej - k nam razširilo čaščenje nekaterih svetnikov, predvsem sv. Mohorja, po izročilu prvega oglejskega škofa, in diakona sv. Fortunata, pa sv. Kancijana. Zato je bilo mnogo predvsem starejših cerkva južno od Drave posvečenih ravno njim - Šmohor v Ziljski dolini, Škocjan v Podjuni, Gornji Grad (sv. Mohor in Fortunat), Kranj in Mirna Peč na Dolenjskem (sv. Kancijan in tovariši). Gre večinoma za pražupnijska središča, ki so imela važen misijonski pomen. Na sv. Mohorja so se nenazadnje sklicevali še pobudniki Društva, ki že čez stopetdeset let skrbi za "plamen sv. vere in ključ slovenske omike", tako da se na oglejskega zavetnika lahko spomnimo vsakokrat, ko vzamemo v roke kakšno mohorjevko.

Svojevrsten pečat je našim krajem vtisnil sv. Hieronim, prevajalec Svetega pisma v latinski jezik, saj je bil rojen nekje na meji med rimskima provincama Panonijo in Dalmacijo (Stridon), morda v današnji Slovenski Istri. Sicer ni bil nikoli uradno proglašen za svetnika, a nekaj patrocinijev cerkva v jugozahodnih krajih Slovenije (na primer cerkev sv. Hieronima pod Nanosom) spominja nanj. Pod njegovim zavetništvom je konec koncev nastal tudi novi slovenski standardni prevod Svetega pisma.

S kraji pod oglejsko jurisdikcijo so (kar je bilo sicer značilno tudi za druga krščanska središča, na primer za Salzburg) povezane nadalje posebnosti pri bogoslužnih obredih. Oglej je še v antiki poznal oglejsko veroizpoved, posebno krstno obredje. Misal po oglejskem obredu je bil v rabi do druge polovice 16. stoletja.

Prav posebno neprecenljivo vlogo ima Oglej pri širjenju meništva. Zgodnje meništvo je v Oglej prišlo z Vzhoda v 4. stoletju in že v času preseljevanja ljudstev je ponekod pomenilo pomemben steber ogroženega krščanskega prebivalstva. Pomembno evangeljsko sopotnico med našimi predniki je predstavljal benediktinski "ora et labora" (moli in delaj). Benediktinski samostani so pospeševali krščanski misijon in postali pomembni duhovni centri. Nastajali so najprej sicer praviloma na robu slovenskega etničnega ozemlja, na zahodnem robu že zgodaj v Štivanu ob izlivu reke Timave (porušen ob madžarskih vpadih v 10. stoletju), v 11. stoletju v Rožacu ob vznožju Brd in Možacu v dolini reke Bele. Na štivanski samostan se je naslonila misijonska dejavnost zlasti pod oglejskim patriarhom Pavlinom II. konec 8. stoletja. Po nekaterih domnevah je znameniti čedajski evangeliar iz 5. ali 6. stoletja z vpisanimi imeni raznih slovanskih velikašev dospel v Čedad ravno iz štivanskega samostana.

Vojko Pavlin

VRNITEV V EVROPO?

To je naslov 23. poglavja najnovejše knjige papeža Janeza Pavla II. Spomin in istovetnost.

V njem Sveti Oče v zgoščeni obliki izrisuje pregledno podobo poljske zgodovine. Prikazuje, kolikšen je bil delež njegove domovine pri oblikovanju 'evropskega duha' od vstopa v krščansko občestvo in prispevka h kulturni rasti Evrope do pogumnega odpora do tujih osvajalcev. O globljem pomenu izvolitve 'poljskega papeža' na Petrov sedež govori v tem odlomku:

"Ko sem se 16. oktobra 1978 zvečer predstavil v loži bazilike Svetega Petra, da bi pozdravil Rimljane in romarje, zbrane na trgu v pričakovanju izida konklava, sem rekel, da prihajam 'iz daljne dežele'. Geografska razdalja pa v resnici ni bila tako velika. Letalo jo premosti v dveh urah. Ko sem govoril o oddaljenosti, sem meril na železno zaveso, ki je takrat še obstajala. Papež, ki je prihajal izza železne zavese, je v pravem smislu prihajal od daleč, čeprav iz samega srca Evrope. Geografsko središče te celine se namreč nahaja prav na poljskem ozemlju.

V obdobju železne zavese je bila Srednja Evropa skoraj pozabljena. Delitev na Vzhod in Zahod se je izvajala na precej nezaveden način, Berlin je bil določen za prestolnico Nemčije kot mesto-simbol, delno je pripadal Zvezni republiki Nemčiji in delno Nemški demokratični republiki. V resnici pa je bila taka delitev popolnoma umetna. Služila je političnim in vojaškim ciljem. Določala je meje med dvema blokoma, ne da bi upoštevala zgodovine ljudstev. Nesprejemljiva je bila za Poljake opredelitev, da so vzhodno ljudstvo, posebno ob upoštevanju dejstva, da so se prav v tistih letih njihove državne meje pomaknile proti zahodu. Domnevam, da je bila taka označitev enako težko sprejemljiva tudi za Čehe, Slovake, Madžare, kakor tudi za Litovce, Letonce in Estonce.

Dejstvo, da je bil papež poklican iz poljskega Krakova, je lahko imelo zgovorno simbolno vrednost. To namreč ni bil klic, namenjen enemu samemu človeku, ampak celotni Cerkvi, s katero je bil povezan že od rojstva; posredno pa je bil ta klic namenjen tudi državi, ki ji je pripadal. Zdi se mi, da je kardinal Stefan Wyszynski doumel in izrazil posebno globino tega dogodka. Osebno sem bil zmeraj prepričan, da je izvolitev poljskega papeža utemeljena tudi v tem, kar je - kljub zatiralskim omejitvam in preganjanju v tistih težkih letih - uspelo dovršiti Primasu tisočletnice ter z njim škofovskemu zboru in Cerkvi na Poljskem.

Ko je Kristus pošiljal apostole na skrajne meje sveta, jim je rekel: 'Boste moji pričevalci' (Apd). Vsi kristjani so poklicani k pričevanju za Kristusa." 

Iz knjige Giovanni Paolo II, Memoria e identita' povzela in prevedla Antonija Valentinčič

BOJ ZA ŽIVLJENJE - Sobota, 02. apr. 2005

Medtem ko mi mediji vsako uro sporočajo, da papež Janez Pavel II. umira, se mi kar naprej  vsiljujejo misli o življenju.
Za nami je velika noč s svojim sporočilom o vstajenju iz človeškega trpljenja, njegove neizbežne smrti in o daru večnega življenja. Kakor za ponazoritev resnosti te človekove usode so nas mediji med prazniki sproti seznanjali z zdravstvenim stanjem dveh oseb in njunih zelo različnih življenjskih zgodb: poljskega papeža Karola Wojtyle in ameriške pacientke v komi Terri Schiavo.

Papež se kljub poslabšanju zdravstvenega stanja ni maral več vračati v bolnišnico. Očitno je želel umreti »doma«. Gotovo pa ni soglašal z načinom, kakor je še pred njim prišla v smrt Terri Schiavo. Čeprav nikoli ni gledal na svet in človeka črno-belo in se je dobro zavedal zapletenosti današnje družbe, se je vedno brezkompromisno zavzemal za človekovo življenje od svojega nastanka do naravne smrti. In tudi vmes mu je bilo življenje sveto. Boril se je z vsemi močmi in vsemi možnimi sredstvi za njegovo dostojanstvo predvsem tudi tistih, pri katerih je najbolj ogroženo: pri revnih, bolnih, prizadetih, obrobnih. In tudi sam je svetu pokazal, da ostaja človek pravi in resničen človek tudi v starosti in bolezni.

Kakor dolgo je mogel, se ni skrival pred ljudmi. Ni skrival svoje bolezni in odhajanja s prizorišča tega sveta.

Tako je prišel na konec svojega življenja.

Če smemo verjeti medijem, se tudi še zdaj – sicer v globokem miru, ki ga je tudi za čas svojega službovanja zaznamoval, bori proti smrti…

Ko ga bo doletela, se bo končal ne samo papežev smrtni boj, temveč njegov boj za dostojno življenje vseh ljudi na tem svetu.

Zdravih in bolnih, nemočnih in umirajočih.

Marksisti so kristjanom očitali, da je njihova vera v večno življenje opij za ljudi, ker da se zaradi nje ne zanimajo za tostransko človekovo življenje ter za njegovo dostojanstvo in pravičnost.  Če je bilo potrebno dokazati neresničnost te trditve, je papež Janez Pavel II. živ dokaz, da je resnica prav nasprotna.

Sobota, 9. apr. 2005

MOLITEV ZA PAPEŽA

Molimo!

Dobri Bog,

delavce v svojem vinogradu pravično plačuješ.

Svojega služabnika našega rajnega papeža Janeza Pavla II.

si postavil za Petrovega naslednika in pastirja svoje Cerkve.

Na zemlji je zvesto delil skrivnosti milosti in ljubezni,

naj jih večno uživa v nebesih.

Nam pa usmiljeno pomagaj s svojo milostjo.

Po Kristusu našem Gospodu.

Amen!

PAPEŽ NA GORI KALVARIJI

»Janez Pavel II. nas je učil, naj bomo možje in žene našega časa, ki se ne prepuščajo životarjenju, marveč želijo živeti iz vrednot, iz določenih načel in idealov, ki vedo kaj hočejo in kam hočejo priti.« To so misli apostolskega delegata v Sveti deželi, mons. Sambija, ki se spominja ljubezni Svetega Očeta do svetih krajev. Povedal je: »Učil nas je, da kot kristjani postavimo podobo Kristusa in njegovega evangelija v središče naših misli, čutenj in prizadevanj. Učil nas je, da življenja ne bi doživljali samo kot nekakšno nesmiselno zaporedje dni, ampak predvsem kot izziv, da bi ta svet naredili boljši. Z drugačnimi besedami nas je učil kako naj živimo, še bolj pa, da je potrebno znati tudi umreti.«

»Janez Pavel II.« se spominja mons. Sambi: »je vedno želel, prav do konca svojega pontifikata, da bi daroval sveto mašo v votlini Jezusovega rojstva v Betlehemu.« Ta želja se mu je izpolnila med romanjem leta 2000, ki je imelo tri ključne poudarke: izpričati vero v Kristusa, ekumenski dialog in medverski pogovori. V spominih apostolskega delegata ne manjkajo drobni utrinki iz tega papeževega romanja, ko je ostajal pozno v noč zbran v molitvi: »Želel je, da je bilo v bližini njegove sobe izpostavljeno Najsvetejše in njegov trden namen, da se vzpne na goro Kalvarijo.« To pa zaradi papeževega zdravstvenega stanja ni bilo predvideno v programu. »Sam se je povzpel po stopnišču, ki vodi do Kalvarije in se zaustavil v molitvi. Rekel mi je: “Papež potrebuje Kalvarijo”. V mesecih, ki so sledili, sem doumel, na kakšen način papež potrebuje Kalvarijo, da tudi jaz potrebujem Kalvarijo, vsak kristjan v nekem trenutku življenja potrebuje Kalvarijo, če hočemo živeti v soglasju s Kristusom. Prav zadnji dnevi zemeljskega življenja Svetega Očeta so čisto pričevanje o tem. Od prvega do zadnjega trenutka je bil papež in učitelj, ki nas je naučil, kako v Kristusu umreti«.

POSEBNA MOLITEV

Italijanska škofovska konferenca in Urad za mladinsko pastoralo sta sporočila: »Pripravili smo molitev, da bo spremljala romarje, ki so prišli v Rim počastiti telo Svetega Očeta. Prvi del molitve bodo romarji lahko poslušali po zvočnikih, ki so nameščeni v Ulici (Via) della Conciliazione in na Trgu svetega Petra in bo spremljala pot vernih proti Baziliki. Izbrali smo odlomke besedil, ki jih je v svojem 26 letnem služenju Cerkvi zapisal papež Janez Pavel II. Molitev ima osem korakov, vsebinsko pa so to izbrani odlomki iz Svetega pisma in iz papeževih dokumentov. V prvi razmišljamo o skrivnosti smrti in vstajenja, v drugih pa gledamo Cerkev v njenih različnih razsežnostih: bolni, duhovniki, družine, posvečene osebe, delavci in mladi. V drugem delu molitev spremlja romarje od vhoda v Baziliko ob branju odlomkov Božje Besede o vstajenju, odlomkih cerkvenih očetov, prepevanju psalmov in pesmi.«

Aleš Rupnik