TRIJE POUDATKI - ENA SMER
Navajeni smo, da nedelji po veliki noči pravimo bela nedelja. Ime izhaja iz prvih krščanskih stoletij. Tisti, ki so bili krščeni za veliko noč, so kot znamenje novega življenja prejeli belo obleko. Nosili so jo ves teden, v Rimu še posebno, ko so šli vsak dan k bogoslužju v drugo cerkev. Belo obleko so ponekod slekli v soboto, drugje pa na nedeljo po veliki noči.
V spominu na to menjavo oblek se skriva past. Kako radi kaj hitro po veliki noči odložimo »obleko« zavzetega krščanstva, v katero nas je potegnilo velikonočno praznovanje! Ker krst prejmemo enkrat, takrat »oblečemo Kristusa« za vedno, ne le za praznike.
Od leta 2000 se navajamo to nedeljo imenovati nedelja Božjega usmiljenja. Tako je določil papež Janez Pavel II., ko je s. Faustino Kovvalsko razglasil za svetnico in udejanjil Jezusove besede: »Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate na prvo nedeljo po veliki noči.«
Usmiljeni Jezus nam razkriva svojo najlepšo in najglobljo skrivnost: neskončno ljubezen. Če to prihaja na dan v naših časih, ali to ne pomeni, da smo prav sedaj takšni, da posebno potrebujemo Božje usmiljenje in da po zgledu tega usmiljenja oblikujemo tudi svoje medsebojne odnose?!
In še po nečem je znana prva nedelja po veliki noči. V evangeliju o Jezusovem prikazanju izstopa apostol Tomaž s svojimi problemi vere.
Vedno ne moremo biti neverni Tomaž. Kristusovi učenci ne moremo svoje nezavzetosti vedno skrivati za izgovor: če je apostol imel težave z vero, kako bi jih ne imeli mi. Ljudje od nas pričakujejo predvsem Tomaževo vero: Moj Gospod in moj Bog!
Trije poudarki današnje nedelje, a vsi nas vodijo k temu, da nam je Vstali vse.
Vinko Paljk

MISIJONSKA IZROČILA IN EVANGELIZACIJA SLOVENCEV (2. DEL)

IZROČILO OGLEJA

Dediščina Ogleja med Slovenci je neizmerna. Oglej (Aquileia) sicer danes še zdaleč ne spominja na rimsko velemesto, ki je bilo dovzetno za razne ideje in nove vere, ki so prihajale predvsem z Vzhoda. V 3. stoletju, ko je bila oglejska krščanska skupnost s svojim škofom že dodobra zasidrana, je ta imela še precej grško-judovsko podobo (kar se na osnovi znanih del škofa in mučenca Viktorina Ptujskega sklepa tudi za krščansko skupnost v Petovioni). Po milanskem ediktu leta 313 je krščanski Oglej dobival vse bolj latinske poteze, hkrati pa je že pred "povzdignitvijo" v patriarhat deloval kot nadškofija in pod njegovo cerkveno oblastjo je v pozni antiki spadalo veliko območje Benečije, Istre, Vzhodnih Alp ter zahodne Panonije. Mnoge antične škofije, med temi tudi Emona, Celeia, Poetovio in Tergeste, so bile podrejene oglejskemu metropolitu.

Kljub temu da je z nemirnimi časi preseljevanja ljudstev cerkvena organizacija na področju, ki so ga poseljevali Slovani, v glavnem propadla, pa se je med staroselci (Vlahi) ohranilo krščansko izročilo (med njimi so bili tudi tako imenovani "clerici inlitterati" - neizobraženi kleriki) in pripomoglo k njenemu kasnejšemu novemu oblikovanju. Oglejski patriarhat je bil v 7. in 8. stoletju potisnjen v precejšnjo "misijonsko defenzivo", vendar je že zaradi bližine novih začasnih sedežev patriarha (Krmin in nato Čedad) moral pustiti kakšno sled med našimi predniki, vsaj med tistimi v soseščini z Langobardi in langobardskim središčem v Čedadu, na kar morda namiguje tudi kakšen "langobardski patrocinij" na zahodnem slovenskem robu (na primer sv. Danijel v Volčah, Dornberku in Štanjelu). Oglejsko misijonsko področje je bilo po razdelitvi cerkvenih pristojnosti med Oglej in Salzburg v začetku 9. stoletja sicer manjše kot v antičnem obdobju, a je vendar še vedno pokrivalo vse do razpada oglejskega patriarhata leta 1751 večino današnjega slovenskega ozemlja. Kljub starejšim že postavljenim zametkom je bila po prenehanju madžarske nevarnosti v 10. stoletju v polnosti postavljena temeljna pražupnijska mreža. V veliki metropoliji, kakršna je bila oglejska, so posebno v oddaljenih centrih igrali pomembno vlogo arhidiakoni, ponavadi župniki pomembnejših (pra)župnij, pa tudi predstojniki samostanov, ki so dostikrat delovali precej neodvisno od Ogleja.

Oglej je namreč veljal za krščansko središče, ki je bilo manj centralizirano kot Salzburg in oglejski misijon je bolj upošteval posebnosti etnične in kulturne raznolikosti. V tem pogledu se krščansko izročilo Ogleja v luči sodobnega pogleda na evropske povezave prikazuje kot svetel vzor. Pri tej zanimivi in poučni primerjavi je morda le na mestu dodati, da gre vendarle za določen časovni razpon, ki ga je krščanska Evropa skozi stoletja prehodila in ki ga gre pri vzporednicah z Oglejem upoštevati.

Vojko Pavlin

POVELIKONOČEN RAZMISLEK 

Po Eugenu Drewermannu na temo Velike noči in staranja 

Zanesljivo človek resnično dozori šele tedaj, ko začne računati s smrtjo. Dokler ne računa s svojo smrtjo, je lahko kar si bodi še tako visoko na socialni lestvici; lahko pozna vse znanje tega sveta, ampak ni zrel. Manjka mu najbolj zanesljiva orientacijska točka, ki jo končno najde še tako blodna eksistenca, lastna smrt. Od tistega trenutka naprej, ko človek začenja računati s svojo smrtjo, se spremeni pomen njegovega časa. V vsaki kalkulaciji in načrtovanju dodaja v mislih ali v besedah: »Če bomo še tukaj…Če bomo še živi… Če bomo dočakali…Če bo Božja volja…«

Na ta način človek vsrka, saj ga ta naravnost poišče in najde, namreč izkušnja, da je življenje omejeno. Za tem, z leti in zorenjem, izkušnja omejenosti vztrajno prodira vedno globlje. Kakor za koga, ali kot grožnja ali kot tolažba. Najbolj plemenit in zanesljiv pokazatelj, da je neko življenje uspelo, je, da sprejmemo staranje in približevanje smrti kot nepovratno rast in dozorevanje pred Bogom, ki je Gospodar časa.Ponovno je treba verjeti, ali oživiti vero, velikonočno vero, v neomejenost življenja in omejenost osebnega, mojega - privatnega življenja.

Če se ne želimo izogniti zorenju, je treba resneje začeti najkasneje tedaj, ko se mladost poslovi. Proces staranja ni samo počasno umiranje, ni samo izguba moči, ampak je tudi vedno večja prosojnost duše v telesu. Najkasneje po 40. letu poraste odgovornost za naš zunanji videz. Pri čemer ne mislimo samo na kozmetiko in urejenost, ampak predvsem na dušo, na duhovni izgled. Na podobo duše. Z leti, v starosti pa sploh, se duša vedno bolj razodeva. Jedro duše se vidi v potezah obraza, na obraznih gubah, v pogledu, v očeh, na ustnicah, na rokah, skratka v vsej drži telesa. Čemur se ne more nihče izogniti.

Dobre lastnosti in razvade, dobrota in zloba, plemenitost in grobost, iskrenost in hinavščina, duhovnost in neumnost se vidijo, berejo, ker se odražajo, čeprav na zelo poenostavljen način na našem mesu in koži. Kakor v lesu. Kakor da duša zahteva, da izoblikuje telo, da naredi zrelo podobo z materialom, ki  je ostalo od nekdanjega telesa, preden se sama vrne k svojemu Stvarniku. Tako zorenje, kakor vemo, je uspešno samo tam, kjer je ljubezen. Kjer se  imajo starši in otroci zares radi. Kljub vsem dolžnostim do dela, družbe, družine…

Zato upamo, da je vsaka starost polna lepih in nežnih spominov na življenje. Da je bilo v življenju sporazumevanje tako zelo pomembno, da je bilo na prvem mestu. In se steka vse skupaj k Bogu in skupaj z Njim, ki je Neskončen, v harmonijo večnosti.

POKOJNI ŠKOF DR. VEKOSLAV GRMIČ

V ponedeljek, 21. marca 2005, je v Domu duhovnikov v Mariboru umrl naslovni škof dr. Vekoslav Grmič. Želel je, naj ga pokopljejo v Mariboru, kjer je bil pogreb v sredo pred Veliko nočjo. Našo škofijo je zastopal škof dr. Jurij Bizjak.

Dr. Grmič se je rodil 4. junija 1923 v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1950. Od leta 1953 do 1968 je služboval na Vranskem. Leta 1961 je obranil doktorsko disertacijo z naslovom Teološke vsebine strahu v eksistencializmu. 27. februarja 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Tej službi se je odpovedal leta 1980, ko je bil imenovan za mariborskega škofa dr. Franc Kramberger. Ohranil pa je do leta 1993 službo profesorja na Teološki fakulteti.

Dr. Grmič je v dialogu z družbo, zlasti v dialogu z oblastjo, ki so jo do konca 80. let prejšnjega stoletja zastopali, vodili in razlagali komunisti, večkrat zastopal drugačna stališča, kot so prevladovala med večino kristjanov na Slovenskem in tudi med škofi. Marsikdo njegovih političnih bratenj in stališč ni odobraval.

Vendar je treba povedati, da se dr. Grmič ni nikoli oddaljil od temeljnih resnic Cerkve in njenih vrednot. Bil je odličen predavatelj in sogovornik, ki je iskal stične točke med krščansko, teološko in moralno mislijo ter sodobnimi miselnimi tokovi. Poznal je teološka in filozofska dogajanja doma in po svetu.

Kar zadeva obljube in prakso samoupravnega socializma pod vodstvom komunistične partije pa je bil naiven. Hotel je biti v tesnem stiku z ljudmi svojega časa. Zanimal se je za pereča družbena, kulturna in politična vprašanja. Večkrat je javno kritiziral ravnanje Cerkve na Slovenskem in, kot je vedno v podobnem položaju, kljub vsej dobronamernosti, večkrat ni imel prav. Spregledal je družbene zmote in prakso v komunizmu, kar velja še posebej  za osebne svoboščine v samoupravnem socializmu! Včasih smo imeli občutek, da govori o nekaterih političnih zadevah po nareku nekoga, ki stoji v ozadju. Ne moremo reči, da je za časa svojega javnega pojavljanja kaj dosti prispeval, da bi prišlo do sprave na Slovenskem. Svojo krščansko in duhovniško podobo pa je dogradil v zadnjem času pred smrtjo. Znotraj sebe pa verjetno že veliko prej. Nekaj dni pred smrtjo je izrekel na to temo, lahko rečemo svojo oporoko, ko ga je obiskal predsednik Zveze borcev.

Gre za dvoje. Najprej je spregovoril o tem, da bomo morali na Slovenskem na pot sprave. Morda počasi, vendar k spravi. Nato pa o tem, da »vi boste morali najprej počistiti pred svojim pragom.« Pa smo s škofom Grmičem istih misli tudi glede teh vprašanj! Bog naj mu povrne tudi za oporoko sprave. Naj počiva v Božjem miru!

Gašper Rudolf

REVŠČINA NAJBOLJ PRIZADENE ŽENSKE IN OTROKE

Tri četrtine siromašnega prebivalstva predstavljajo ženske in otroci. Ta »škandal« in »tragedija« dokazuje, da je pot k uveljavljanju pravic žensk še vedno dolga in se kljub »mnogim doseženim ciljem« svet na tej poti vedno znova srečuje z izzivi.

Tako je v analizi o položaju žensk na 49. zasedanju Urada Združenih narodov za položaj žensk povedala predsednica Papeške akademije za družbeni nauk Mary Ann Glendon. V predavanju, ki ga je objavil Tiskovni urad Svetega sedeža, je poudarila kako je »leto, ki je dalo možnost napredka za mnoge žene, mnogim drugim prineslo nove oblike siromaštva ter ogrozilo njihovo življenje in človeško dostojanstvo«. V deželah v razvoju je več milijonov žena in otrok, ki nimajo zadostne prehrane, ustrezne zdravniške zaščite in osnovnih zdravstvenih pogojev. Celo v bogatih okoljih siromaštvo ogroža predvsem ženske in otroke, tudi zaradi razpadanja družin. Hitra rast števila ločitev in razbitih družin so zelo prizadele prav ženske, še posebej tiste, ki so v družini doživele nasilje.

»Dokler ne ustvarimo pogojev, da bo vsako dekle imelo možnost polnega uresničenja« je poudarila Glendon, »ne bo oviran samo napredek žena, ampak bo tudi človeštvo prikrajšano za neizkoriščene vire inteligence in ustvarjalnosti«.

Druga tema v predavanju predstavnice Svetega sedeža je bila posvečena povečanju deleža starih  oseb v svetovnem prebivalstvu, katerih prihodnost postavlja resna vprašanja, še posebej kar zadeva ženske, ki so s svojo daljšo življenjsko dobo v starosti izpostavljene nevarnosti in odvisnosti od drugih in obubožanju.

»Na svetu, ki je postal nevarno nemaren v zaščiti človekovega življenja, še posebej na začetku in na koncu, ko je človek najbolj krhek, so starejše ženske še posebej ogrožene.« Nega starejših oseb, plačana ali neplačana je eno najpomembnejših opravil, ki ga bo potrebno v prihodnosti še ovrednotiti.

DOKUMENTAREN FILM O PAPEŽU

»Sine Die« je naslov dokumentarnega filma o pontifikatu Janeza Pavla II. Film je italijanska televizija RAI UNO uvrstila v program na velikonočno nedeljo v večernih urah. Film režiserja Roberta Burchiellija je sad triletnega raziskovanja. Avtorji Roberto Burchielli, Salvatore Mazza in Mauro Parissone so pregledali več kot tisoč ur video materialov, snemanje pa je trajalo eno leto. Uporabili so gradiva Vatikanskega televizijskega centra, škofij, majhnih lokalnih privatnih televizij v krajih, ki jih je papež obiskal v času svojega 26 letnega pontifikata. Filmska zgodba se ne drži kronološkega reda, ampak poudari deset najizrazitejših vidikov apostolata Janeza Pavla II. Film traja 54 minut in želi povedati zgodbo o papežu kot človeku, njegovih doživetjih, naravi in veri.

Aleš Rupnik

Bistvo zadeve

Pijanček telefonira kolegu, da je njun skupni prijatelj in kolega dobil dojenčka.
»Aja, kaj pa ima?«
»Laški rizling!«