BOJ VELIKE NOČI ZA EVHARISTIJO

Prišli smo do vrhunca pustolovščine odkrivanja. Naša odprava skozi nemoč puščave postnega časa, skozi temo podzemlja in popolne odvisnosti križa, se je spremenila v rodovitno deželo v kateri lahko čutimo novo dostojanstvo človeka. Dežela stare zaveze v kateri je hodil Mojzes in njegovo ljudstvo se je za vedno končala. Sedaj smo novo ljudstvo, ki ima veliki dar -moči. Prejeli smo ga v veliki bitki med nemočjo človeštva in Božjo ljubeznijo, med nemočjo pustinje in močjo vode, med temo in svetlobo.

Velika noč nam torej sporoča, da je vsak človek poklican v boj, ki ga je že v naprej dobil. To je naše upanje, da je za velikim petkom tudi velika noč. Boja ne moremo izgubiti, ker nam ga zmaguje On, naš Rešenik. Zato smo nekoč pri krstu plamene sveč prižgali ob Jezusovi sveči in jih ponovno prižigamo na vsako veliko noč. Sveče pri oltarjih nas na to spominjajo. Gorijo pri vsaki maši in nas vključujejo v boj, ki nam ga na oltarju zmaguje Jezus.

Kristjan po veliki noči je odkrivalec evharistije kot formule življenja. Naj nam velika noč Jezusovega vstajenja osvetli veliko skrivnost nenehnega Božjega boja na areni oltarja. Nenehni Božji porazi in večna zmaga velikonočnega jutra so sporočilo evharistije, da se vsak boj konča z zmago.

Boštjan Toplikar

želimo vam blagoslovljene praznike Kristusovega vstajenja, ki naj nam poglobijo vero v naše vstajenje in večno življenje z Vstalim.

Vaši duhovniki.

MISIJONSKA IZROČILA IN EVANGELlZACIJA SLOVENCEV (1. DEL)

"Vera je storila nekaj čudovitega: potopljeno ladjo je spremenila v podmornico. Barka je ostala živa pod bremenom voda." (G.K. Chesterton, Pravovernost)

Petrova barka je med Slovence v preteklosti priplula iz več smeri in kljub eni in edini Kristusovi zastavi je bil njen izgled dokaj različen. A izročilo je imelo vedno isto bistveno vsebino, ki jo je opredeljeval apostolov stavek: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel" (1 Kor 15,3). Naši predniki so bili na krov te barke ob koncu zgodnjega srednjega veka sicer že dodobra vkrcani, četudi z raznoliko prtljago, ki je - seveda s spremembami ob plutju čez dostikrat razburkano valovje dospela do nas.

Resda je šlo prvenstvo krščanskega poslanstva Ogleju, saj je vendar od tod že v pozni antiki v naše kraje prodrlo krščanstvo in tudi po razpadu rimskega imperija in predrugačeni etnični in verski podobi tega prehodnega področja med Alpami, Panonijo in Jadranom je Oglej po dvestoletnem relativnem premoru zopet odločneje misijonaril. Vendar pa pri tej nalogi ni bil več sam. Nova politična podoba po padcu Rima je povzročila precej kaotične razmere. Antična krščanska izročila so najbrž prenašali tudi preživeli krščanski brodolomci nemirnih časov preseljevanja ljudstev, ki so se iz že izoblikovanih krščanskih občin v antičnih naseljih zatekali v odročnejše kraje.

Nova geopolitična podoba je na površje potisnila še eno (nad)škofijsko središče, to je bavarski Salzburg (Solnograd), od koder je potekala nekakšna neoevangelizacija predvsem karantanskega prostora, in sicer z močnim irskim meniškim pridihom. Ker sta bila tako Oglej kot Salzburg konec 8. stoletja vključena v karolinško državo, je Karel Veliki leta 811 dokončno določil mejo med obema cerkvenima jurisdikcijama na reki Dravi, kar je pomenilo gotovo eno izmed bistvenih zarez v slovenski cerkveni zgodovini.

Hkrati je panonski prostor še vedno pomenil nekakšno prehodno področje in obrobje zahodnoevropskega krščanskega sveta, kar je dopuščalo možnost delovanja misijona z jugovzhodne strani. V drugi polovici 9. stoletja je pot pripeljala solunska brata Cirila in Metoda v Spodnjo Panonijo, kar je bilo mogoče nenazadnje tudi ob dejstvu, da v tistem času še ni prišlo do ločitve na vzhodno in zahodno Cerkev. Tudi kratkotrajno delovanje bizantinsko(rimskega) misijona s poudarjeno slovansko noto je obrodilo sadove, ki jih še danes lahko otipljivo okusimo.

Ne gre zanemariti še drugih središč in ustanov, od koder je potekala evangelizacija s svojimi bolj ali manj značilnimi pristopi. Tu mislimo na nekatere škofije znotraj oglejskega (Trst, Koper) ali salzburškega cerkvenega ozemlja, pa na kapitlje (oglejski, čedajski) in seveda na samostanske ustanove, ki so bogatile življenje ne le na verskem, temveč tudi kulturnem, šolskem in gospodarskem področju.

Vojko Pavlin

VELIKI TEDEN 2005 »PRI NAS DOMA«

JE BIL GROB PRAZEN?

GROB JE VPRAŠANJE!

Ali je bil v velikonočnem jutru Jezusov grob zares prazen? Če odgovarjajo na vprašanje zgodovinarji, poslušamo neskončne razprave okrog tega vprašanja. Vsako govorjenje o Jezusovem grobu, je govorjenje o vseh grobovih. Vsako govorjenje o Jezusovi smrti, je govorjenje o vseh človeških smrtih. Vsako govorjenje o Jezusovi Veliki noči in Vstajenju. je govorjenje o človekovi veliki noči, vstajenju in večnosti. Vprašanje Jezusovega groba zadeva vsak grob in vse grobove vseh časov in vsega človeštva, kar se ga je zvrstilo vso dolgo zgodovino do današnje Velike noči. Našli bomo ljudi, ki mislijo, da je v grobu »do zadnjega atoma« vse, kar je ostalo od naših rajnih. Tako so morda mislili tudi nekateri Jezusovi prijatelji na Veliki petek. Toda Jezusov grob jim ne daje prav.

GOVORANCE

Mnogim so všeč govori na pogrebih. Ne predstavljajo si pogreba brez govora, ki je v glavnem življenjepis pokojnega. Običajno gre za pripoved o starših, mladosti, težavah s te in one strani, za tem pa o uspehih, o predanosti tej ali oni organizaciji... In končno o smrti! Vsaj na Goriškem je tako. Govorci z govorom običajno položijo vsega človeka, kar je od njega ostalo, v konkreten grob. Pokojnemu sicer obljubljajo, da bo večno živel v našem spominu. O zanesljivosti in trajnosti spomina ne rečejo nobene. In tako je prav. Seveda je zdaj vprašanje, velikonočno!, čemu naj pokojnemu in o njem sploh govorimo, če od njega ni ostalo nič, razen zemeljskih ostankov, ki jih preidejo v grob.

PO VELIKI NOČI

Po Jezusovi Veliki noči grobovi niso več prostor, v katerem je vsega konec, ampak so mostovi, ki se pnejo v neskončnost. Grobovi so kraji, na katerih se zberemo za pogreb zato, ker je človek, ki je umrl, začel vzvišen dialog, naravnost z večnim življenjem. Kar pomaga, da postaja naše življenje romanje, ki pelje k vsemu, kar je Jezus učil in delal po Galilejskih vaseh, ob Genezareškem jezeru, v Jeruzalemu, kar je predokus naše zadnje Velike noči, ki preverja, da je vsakdo, vsako človeško bitje, vsaka oseba v svojem notranjem, očem nevidnim bistvu, neuničljiva.

ALELUJA!

Ko pride Velika noč, pride vedno znova potrditev, da je življenje od rojstva do groba relativno kratko romanje v Galilejo, ki je opredeljena v evangeliju kot prostor, kjer čaka Vstali Gospod. Je bil torej grob zares prazen? Odgovor je samo eden. Seveda! Bil je prazen. Tisto nedotakljivo, čemur je pokojni ali pokojna rekel, ko je bil še v tem življenju »jaz«, ni vezano na grob ampak na večnost! Ko človek končno uzre Boga. In preide v veselje, ki ga deli z njim v neskončni meri iz svojega groba vstali Jezus.

Po Eugenu Drewermannu povzel Gašper Rudolf

VELIKA NOČ GOSPODOVEGA VSTAJENJA »PRI NAS DOMA«

Velika noč je največji krščanski praznik. Je praznik Vstajenja in Življenja!

V Judovskem velikonočnem obredu je zanimiv odstavek, ko otrok vpraša očeta: »Zakaj je danes tako velik praznik?« In oče razloži vsebino praznika, kako so bili Izraelci sužnji v Egiptu in kako jih je Bog po Mojzesu peljal v Obljubljeno deželo, kako so pred odhodom zaužili velikonočno jagnje in prečkali Rdeče morje. Judovsko razlago, od Jezusove velike noči dalje, dopolnimo s krščansko vsebino: »Velika noč je največji praznik, ker je Jezus dokazal, da po smrti človek zaživi življenje z Bogom in to brez konca. Velika noč govori, da smo zapisani večnosti.« Družinsko mizo okrasimo praznično. Sredi mize naj bo v lepi spomladanski ikebani rdeča ali bela sveča, ki je znamenje Velike noči. Pred velikonočnim kosilom voditelj prižge velikonočno svečo in vodi skupno molitev, ki ji pravimo tudi: Velikonočna molitev. To molitev molimo vsak dan v velikonočnem tednu do bele nedelje.

MOLITEV PRED JEDJO V VELIKONOČNEM TEDNU DO BELE NEDELJE V. Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,   O. zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja,  V. je vstal, kakor je rekel, aleluja,  O. prosi za nas Boga, aleluja.  V. Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.  O. Ker je Gospod res vstal, aleluja.  V. Molimo. Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove deviške Matere Marije naj dosežemo veselje večnega življenja.  Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.  Podamo roke in voščimo: »BLAGOSLOVLJENA VELIKA NOČ!«

MISIJONI V ROMUNIJI

Tradicija misijona v postu, ki ga vsako leto pripravijo v številnih romunskih župnijah (letos od 13. do 20. marca), je v župniji Tirgu Jiu postala v resnici »Ijudska«. Misijonarji so v teh dneh verne obiskali na njihovih domovih in jim oznanjali Božjo Besedo. Takšen »ljudski«misijon traja en teden. Ljudje se v raznih skupinah zbirajo tudi posebej, predvsem ob branju in premišljevanju Božje Besede. V program je vključena jutranja molitev za mlade, obhajanje zakramenta sprave, v središču pa je evharistično bogoslužje. V nedeljo, 13. marca je škof misijonarjem izročil križ v znamenje poslanstva, da oznanjajo Jezusa Kristusa na območju župnij. V letošnjem letu, ko imajo v škofiji Bukarešta v

središču pastoralnih programov razmišljanje o evharistiji in družini, je župnik župnije Tirgu Jiu program misijona usmeril na prenovo podobe njihove krščanske skupnosti v mestu, kjer živijo.

Misijon vodijo Oblati Marije Brezmadežne. Njihov ustanovitelj je Eugenio de Mazenod, začetnik karizme te redovne skupnosti, ki je predvsem v oznanjevanju na ljudskih misijonih. Misijonarji so v Romunijo prišli leta 1998 in imajo sedaj dve postojanki, v Maracineni in v kraju Roman. V škofiji Bukarešta Oblati sodelujejo pri mladinski pastorali, obiskujejo župnije, kjer pridigajo, vodijo seminarje za oblikovanje posvečenih oseb. V dekaniji Craiova zbirajo laike in družine ter jih spremljajo na poti krščanskega življenja.

SINAJSKI KODEKS OBJAVLJEN NA INTERNETU

Eden najstarejših prepisov Svetega pisma na svetu bo v kratkem objavljen na Internetu. Iz Univerze v Leipzigu so sporočili, da bodo iz štirih mest na svetu, kjer hranijo 1. i. »Codex Sinaiticus«, dokumente z digitalnim postopkom združili v bazo podatkov, ki bo na enem mestu dostopen znanosti in javnosti. Sporazum o tem so sklenili: Samostan sv. Katarine na Sinaju, Ruska narodna knjižnica v Sankt Petersburgu, Britanska knjižnica v Londonu in Univerzitetna knjižnica v Leipzigu. Načrtujejo tudi tiskane izdaje ter digitalno izdajo na DVD.

Del Sinajskega kodeksa, grškega rokopisa na pergamentu iz 4. stoletja, ki vsebuje polovico tekstov Stare zaveze ter Novo zavezo v celoti, je nemški teolog Constantin von Tischendorf iz Samostana sv. Katarine na Sinaju leta 1844 prenesel v Leipzig. Ostale pergamente je zbral in jih predal Ruski narodni knjižnici v Sankt Petersburgu leta 1859. Vse, razen petih delov je sovjetska vlada leta 1933 prodala Britanskemu muzeju v Londonu, oni pa so jih izročili Britanski knjižnici. V Samostanu sv. Katarine so leta 1975 našli še 12 odlomkovomenjenega rokopisa.

Pri spovedi

Gorenjec pride par let po vojni k velikonočni spovedi in prizna: »Med vojno sem v kleti skrival Žide.«
»Saj to je dobro delo!« reče duhovnik. 
»Ja, ampak jaz sem jim tudi zaračunaval,« se kesa Gorenjec.
»No, saj si imel tudi stroške z njimi!« se strinja duhovnik. 
»Ja, ampak jim še nisem povedal, daje vojne konec!«