POT V JERUZALEM
Na Cvetno nedeljo z Jezusom vstopamo v Jeruzalem. V obredih velikega tedna se poglabljamo v vsebino te Jezusove poti, ki usmerja našo duhovno pot. Vsak človek je na nek način iskalec: sreče, ljubezni, resnice, vere... Vedno smo na poti uresničenja življenja, ko prav naše besede, naša dejanja govorijo o tem, kaj je v središču naših prizadevanj. Zato se nihče ne more slepiti, lagati sebi, biti nekje na pol ali ob strani.
Žal smo v dokajšnji meri zapadli v povprečnost današnje miselnosti, ko je vse dobro in ni nobene prave razsodnosti, še manj iskrenosti. Današnji svet je izgubil duhovno usmeritev, ko tudi mi sami prevečkrat doživljamo trenutke izpraznjenosti.
Naša odločitev za Boga se začne pri drobnih, majhnih stvareh našega življenja, ki se nas dotikajo vsak dan in so izziv, ki ga je potrebno ovrednotiti. To so znamenja, ki nam lahko bistveno pomagajo, da najprej v sebi izoblikujemo vero, ki bo živa, del življenja, vera, ki ima temelje in cilje, vera, ki ima vsebino, sporočilo, nagovor. Zato je vera tako velik izziv in dar, ki oblikuje človeka v vseh razsežnostih življenja. To pa ni več samo vera znamenj, simbolike, lepega obredja, pozunanjena vera, nekje izven človeka, ampak je to vera, ki spregovori, ko človek sam postane znamenje te vere, z Jezusom na poti v Jeruzalem.
Aleš Rupnik

 VEČNO ŽIVI KRIŽEV POT
Postaje križevega pota močneje stopajo pred nas v velikem tednu. Kličejo k molitvi: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.«
Klic, ki nam je vsak dan nov in mnogim drag iz otroških let. In vendar iščemo nova besedila. Papež Janez Pavel II., pesnik, je spesnil kar nekaj križevih potov. Ognjišče je v letošnjem letu izdalo Pot ljubezni do konca, zbirko sedmih križevih potov. V Doberdobu je lani izšel Križev pot Via crucis z besedili Daneta Zajca in upodobitvami Alekse Ivanc Olivieri ter prevodi v italijanščino Jolke Milič. Slikarka Aleksa Ivanc, rojena 1916 v Ljubljani, živeča na Korziki, je ustvarila štirinajst postaj križevega pota v tehniki olja na platno in jih podarila rojakom v Doberdobu za cerkev sv. Martina. Upodobila je religiozno vsebino z vsem spoštovanjem in hkrati uveljavila svoj značilni likovni jezik poenostavljenih figur v skopo nakazanem prizorišču. Simboličnost izraza stopnjujeta modra in bela barva, ki jo težki rjavi križ še poglablja. Posebno nas pritegne Kristus, njegov pogled zamišljenih, v daljavo zročih oči, ki nosijo težo trpljenja in tiho vdanost vanj. Dogajanje na posameznih slikah se včasih zazdi kot v dramatični napetosti zaustavljen prizor, usmerjen na Trpečega, ostali so kot silhuete, belkaste figure v ozadju, le Mati dvakrat izstopa, posebno ko drži v rokah mrtvega sina, ko njen živi obraz predstavlja kontrast mrtvemu. Cevaste, včasih kar gotsko občutene gube oblačil, intenzivnejša barvitost in ekspresionistična izraznost zaustavljajo našo hojo od postaje do postaje.
Ob vsaki sliki nas pospremi v skrivnost trpljenja besedilo sodobnega pesnika Daneta Zajca. Takoj ob njem je odličen prevod v italijanščino Jolke Milič, natisnjen na zrcalni belo - sivi sliki odgovarjajoče postaje, kot da bi že sama postavitev hotela povedati, da prevod ne more doseči originala. Moč Zajčeve besede je v njegovi za religiozno liriko nenavadni metaforiki, v kratkih povedih in verzih. Si lahko predstavljamo večjo osamo? »Bila je izrečena sodba./ Si stopil ven./ Si stopil sam./ So se poskrili apostoli./ Je molčal svet,/ zasut s temno besedo./ Zlomljeno nad tvojo glavo.« V mnogih postajah ohranja Dane Zaje nagovorno drugo osebo, s čimer vzpostavlja globlji stik s Trpečim. V osmi postaji Jezusu ni potrebno tolažiti jeruzalemskih žena, naj ne jokajo zanj, Zajčeve žene so bolj podobne nam, so bolj sebične, objokujejo same sebe zaradi izgube na smrt obsojenega . Morda je tudi vtem čar Zajčevega besedila. Naj zaključimo s XIV. postajo: »V grob ga polože./ Iz skalnatega groba, iz trupla/ maziljenega, zasije znamenje križa./ Vstopa v prsi življenja./ Je znak za rojstvo,/ je znak za smrt,/ je znak za trpljenje. Trpljenje./ Je znak za veselje./ In za Ljubezen. Nedoumljivo./ Je neskončna./ Nerazumljivo. Je večna./ Boš izkoreninil hudobijo,/ v naše meso zasejano,/ Duh božji?«
Mirni Jelen

VELIKI TEDEN 2005 »PRI NAS DOMA«

Prve tri dni se zberemo pri postnem križu, ob katerem gori pet svečk. Molimo pa desetko rožnega venca:

KI JE  POSTAVIL SVETO EVHARISTIJO
V.: »Medtem, ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo.' Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: 'To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.« (Mk 14,22-23)
Ni večjega sovražnika kot je človek sam sebi, kadar se vdaja zlu, skušnjavi…Jezus nas uvaja v občutek za sveto – zakramentalno – božje, kakor je sveta hostija. Zato je sredi Velikega tedna tako pomembna prva maša pri zadnji večerji.
V.: »MOLIMO TE, KRISTUS IN TE HVALIMO!«
O.: »KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!«

A. Veliki četrtek je dan družine, skupnosti.  Jezus je s svojimi najbližjimi obhajal zadnjo večerjo. Tako je evharistija, ki je ime za sveto mašo, združila apostole. Pri obredih velikega četrtka se zberemo v cerkvi, da obhajamo najsvetejšo daritev, spomin zadnje večerje, to je ustanovitev maše in mašniškega posvečenja. Še bolj pa je zgovoren obred umivanja nog, ko nam je Jezus pokazal, da ni krščanskega življenja brez dobrih del. Po večerji je Jezus odšel v vrt Getsemani, na kraj molitve, po kateri se je izročil v Božje roke.

B. Srečanje začnemo s prižganimi svečami na postnem križu. Lahko zapojemo pesem: HVALI SVET, ODREŠENIKA, ali katero drugo evharistično pesem. Med petjem mama prinese kruh, ki ga položi na pripravljeno mesto poleg križa. Nato, po možnosti oče, moli nad kruhom: “Gospod, zahvaljujemo se ti, da smo nocoj lahko skupaj. Prosimo te, blagoslovi ta kruh in nas, ki ga bomo zaužili po tvoji dobroti. Amen.”

Kruh nato razlomi in ga razdeli. Pogovor usmerimo na vprašanje dobrodelnosti, ko se na veliki petek odpovemo ceni tople malice (npr. 800 SIT) in darujemo v dober namen (dobrodelna akcija v župniji), saj kruh delimo tudi s tistimi, ki ga nimajo.

 C. Za branje in premišljevanje priporočamo: 2 Mz 12, 1-8. 11-14; Jn 13, 1-15

A. Na veliki petek ni maše, ker je Bog umrl na križu. V cerkev smo na ta dan povabljeni k molitvi Križevega pota in k obredu velikega petka, med katerim poslušamo Božjo besedo, molimo prošnje za vse potrebe, počastimo sveti križ in prejmemo sveto obhajilo. To je dan posta in molitve.

B. Zberemo se ob križu, na katerem ni več sveč. V rokah lahko držimo prižgane sveče. Molimo Očenaš ter zaključimo: »MOLIMO TE, KRISTUS, IN TE HVALIMO…«

C. BRANJE: Iz 52, 13-53; Jn 18, 1-19, 42 (Pasijon).

A. Jezus je v grobu, kjer ni več trpljenja in preganjanja, je samo še mir. Pripravo na Veliko noč so pri nas zaznamovali številni običaji. Z blagoslovljenim ognjem so v hiši prižgali ogenj, ko so gospodinje pripravljale velikonočne jedi. Skrbno so počistili hišo in okolico, popoldne pa so nesli k blagoslovu velikonočnih jedi: kruh, meso, pirhe, hren, vino… Velikonočne jedi so podoba tiste velikonočne večerje, po kateri so Izraelci šli iz suženjstva v obljubljeno deželo. Z blagoslovom stopamo tudi mi v praznično veselje.

 B. V krajih, kjer nam prinesejo velikonočni ogenj in nimamo primernega štedilnika ali peči, pripravimo posodico za blagoslovljeni ogenj in z njim prižgemo svečo (podobno kakor za Luč miru iz Betlehema). Glede časa, kdaj zauživamo velikonočni žegen, se držimo tradicije, ki obsega čas med soboto zvečer in nedeljo zjutraj. Gre za čas, ko smo »pri nas doma« zares vsi zbrani. Tedaj stopimo k mizi, stojimo, voditelj moli molitev pred jedjo: “Gospod, vsak dan smo deležni tvojega blagoslova. Te jedi so znamenje, ki nas na to spominja. Prosimo te, naj bomo vedno pripravljeni videti tvojo dobroto in jo deliti z drugimi”. Mama (gospodinja) razdeli najprej kruh; nato sedemo in jemljemo z mize, kar komu ustreza. Če je potrebno komu razložiti pomen posamezne jedi, to razloži voditelj (razlago smo slišali pri blagoslovu velikonočnih jedi). Uživanje velikonočnih jedi  je zauživanje praznične popotnice.

Zvečer se v cerkvi udeležimo slavja Velikonočne vigilije.

TRGOVINA Z LJUDMI
V lanskoletni operaciji italijanskih, bolgarskih in grških policijskih enot so odkrili dva kanala, preko katerih so novorojenčke iz Bolgarije prodajali v evropske države. To so zgodbe o ženah, ki živijo v veliki revščini in zato svoje otroke prodajo. Cena za enega otroka je od 10.000 do 12.000 evrov, je pa takoj višja, če je otrok moškega spola. Dekle, ki zanosi, po četrtem ali petem mesecu nosečnosti kot turistka gre v Italijo ali Grčijo, kjer počaka na porod; potem v bolnišnici s pomočjo zdravnika, odvetnika in svojega »zaščitnika« zapusti otroka družini, ki ga želi posvojiti. Večina deklet je romske narodnosti, živijo na podeželju, so brezposelne in največkrat tudi nepismene.
»To so le nekateri posamezni primeri«, je za medije izjavil bolgarski predstavnik Ministrstva za notranje zadeve. V Državni službi za boj proti kriminalu pa trdijo: »da je to težko obvladljiv položaj, ker primere policiji prijavijo samo tista dekleta, ki so jih prisilili, da prodajo svoje otroke. Druge se vrnejo domov z denarjem, s katerim upajo, da bodo lahko vzgojile druge otroke.« Na Škofijski Karitas Sofija pravijo: »Dekleta živijo v zelo težkih okoliščinah. Običajno niso zaposlene, svoje spolno življenje začnejo že pri 12. letih in pogosto sledijo zgledu svojih mater, ki so, če ni šlo drugače, svojega otroka pustile v sirotišnici. Zanje ni bistvene razlike med sirotišnico in tem, če otroka prodajo. Manjka jim osnovna vzgoja, ki jo druga dekleta prejmejo v domači družini. Rešitev ni v tem, da jim pomagamo na ekonomski in materialni ravni, ampak predvsem v tem, da jim pomagamo iskati primerno zaposlitev in delo.«