KO NEDELJA UTIHNE, ALI...
Današnjo, 5. postno nedeljo, imenujemo tudi "tiha". Seveda nedelja ne more biti ne glasna in ne tiha, takšni smo lahko samo mi, ljudje. In zakaj bi morali biti danes tiho?
Bližamo se dnevom, ko se bomo spominjali in podoživljali dogodke Kristusovega trpljenja in smrti. Poskušali si jih bomo nekako razložiti, poskušali jih bomo vsaj malo razumeti, poskušali bomo najti v njih smisel in pomen, ki jih imajo za naše življenje. Naš razum, ki je navajen odkrivati, kaj se je na zemlji dogajalo pred milijoni let ali kaj se dogaja na daljnih planetih danes, se le težko sprijazni, da je ob tem razmišljanju tako nemočen; kako je za naš razum povsem neuporabno reči: Kristus je umrl zato, ker nas je hotel odrešiti; ali: Kristus je umrl iz ljubezni za nas; ali Kristus se je daroval za nas. Končno spoznamo, da mora naš razum umolkniti in dati priložnost, da nas nagovori naša vera. Nobena logika, nobena znanost in tudi nobena beseda ne more razkriti smisla in pomena trpljenja: ne Kristusovega in ne našega. Verjetno je imel prav to v mislih nekdanji pariški škof, ko je v svoji bolezni in v svojem trpljenju izjavil: Prosim svoje duhovnike, naj o trpljenju ne govorijo. Morda je bilo tudi to v ozadju navade, ki se je starejši še gotovo spomnite, da so na tiho nedeljo vse križe v cerkvi zakrili: ne to kar slišimo; ne to kar vidimo - četudi je to križ s trpečim umirajočim Kristusom - ne more razkriti bistva predvelikonočnih in velikonočnih dogodkov.
Tiha nedelja nas vabi, nas, ki tudi v cerkvi veliko raje govorimo, kot da bi odprli svoje srce in prisluhnili Božjemu Duhu, da v tej tišini zaslutimo neskončno Božjo ljubezen, ki tudi nas vodi, velikokrat preko trpljenja, vedno pa preko smrti - v slavo velikonočnega jutra.
p. David

STANKO PREMRL – 40. obletnica smrti

Med najpomembnejšimi slovenskimi skladatelji je glasbenik, skladatelj in orgelski virtuoz Stanko Premrl, ki je bil rojen 28.9.1880 v takratnem Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanos). Po končani osnovni šoli v Podnanosu je začel obiskovati klasično gimnazijo v Ljubljani, vzporedno pa še šolo Glasbene matice. 1899 je maturiral in stopil v bogoslovje. Po 4 letih je bil posvečen v duhovnika in je eno leto opravljal kaplansko službo na Vrhniki.

Nato se je odločil za študij glasbe na Dunaju. Prvi dve leti je posvetil študiju kontrapunkta in fuge, drugi dve leti pa kompoziciji. V tem času si je za glavni predmet izbral orgle. 1908 je diplomiral z odliko ter se istega leta vrnil v Ljubljano, kjer je z odliko opravil tudi državni izpit iz glasbe (orgle in petje). Postal je profesor na orglarski šoli in imenovan je bil v odbor Cecilijinega društva. 1909 je nasledil Antona Foersterja (v dijaških letih je bil njegov profesor) kot ravnatelj stolnega kora, organist, vodja orglarske šole ter urednik prilog revije Cerkveni glasbenik. Že naslednje leto je prevzel vodstvo revije.

Vse te službe je opravljal do konca druge svetovne vojne. Poleg tega je učil petje v semenišču in po ustanovitvi na teološki fakulteti. Na konservatoriju je predaval harmonijo, orgle in oblikoslovje, na Akademiji za glasbo pa je po njeni ustanovitvi postal redni profesor za orgle in to ostal vse do leta 1945.

Umrl je 14.marca 1965 v Ljubljani.

 Stanko Premrl je v širši slovenski javnosti razpoznaven predvsem zaradi svojega obširnega skladateljskega dela. Je avtor več kot 1000 cerkvenih vokalnih in čez 600 orgelskih skladb. Med njegove največkrat pete in uspešne cerkvene vokalne skladbe prištevamo ljudske Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Tebi večni Bog nebeški…in zborovske Bodi pozdravljena, Danica svetila, Pozdravljena Mati dobrega sveta, Jezus premagavec groba… Pomemben vpliv na razvoj slovenske cerkvene glasbe je imel Premrl tudi kot ravnatelj stolnega kora, organist in profesor. V delo ravnatelja stolnega kora je vnesel svoj način interpretacije, pri katerem so pomembno vlogo igrale predvsem agogika, dinamika in deklamacija. 31 let je bil organist ljubljanske stolnice, kjer se je pri svojem rednem delu in na različnih orgelskih koncertih izkazal kot dober izvajalec in odličen improvizator. Njegovi učenci na orglarski šoli so bili pionirji slovenske glasbe na deželi. 1925 je pripravil nov učni načrt. Pomemben je bil zlasti kot profesor harmonije.

Kot uredniku revije Cerkveni glasbenik in piscu člankov mu je prisluhnil najširši krog ljudi. Napisal je preko 500 ocen skladb slovenskih in tujih skladateljev. Tudi v posvetni glasbi je pustil svoj pečat in ustvaril precej samospevov, klavirskih, orkestrskih in zborovskih skladb. Najbolj znana je gotovo njegova uglasbitev Prešernove Zdravljice, ki velja za najboljšo in je od ustanovitve samostojne republike Slovenije naša himna.

 Monika Kovačič

KDAJ  GREM K SPOVEDI?

BOG ME IMA RAD

Preden razmišljam o tem, koliko in kako sem potreben, da grem k spovedi; kdaj bom šel, in včasih tudi o tem h komu bom šel, naravnam dušo v pravo smer. V tisto, ki je neštetokrat utemeljena v evangeliju. V smer, ki je podlaga zrelega odnosa do sebe, okolja in do Boga. Gre za osnovno izkušnjo: kdo je kristjan in kaj pomeni »biti kristjan«. Za izkušnjo torej, da me ima Bog rad. Da se razumemo. Bog me nima rad zaradi mojih napak in grehov ampak zaradi mene kot takega. Temeljni razlog, da grem k spovedi je torej ta, da slavim krščansko izkušnjo, da me ima Bog rad. Nepreklicno in dokončno, ker je zvest.

KADAR IŠČEM SMER

Srečanja z Bogom s spovednikovo pomočjo sem potreben, kadar se mi megli pred očmi na poti skozi življenje. Kaj vem? Morda opuščam molitev; se ne znajdem dobro v okolju, ki je duhovno problematično; postajam odvisen od medijev ali katere druge razvade, ki zaznamuje negativno mojo osebnost, npr. od denarja; se odtujujem zakoncu ali družini; se ne veselim življenja; mi postaja krščansko življenje kakor  brez pravega soka… 

KADAR SE PRIBLIŽUJEM CERKVI

Večkrat se človek znajde v iskrenem duhovnem iskanju. Rad bi se ponovno ali znova približal cerkvenemu življenju pa ne ve, kje in kako bi naredil prvi korak. V igri je torej življenje in njegov pomen… Veliko ljudi doživi razsvetljenje, ki jih približuje Cerkvi, pa nemočni omagajo samo zaradi tega, ker ne znajo narediti prvega koraka. Pogovor s spovednikom pripomore k prvemu koraku k sebi, Bogu in Cerkvi. 

ZA PRAZNIKE

Prazniki so klasično povabilo k spovedi. Za Veliko noč mi sploh nalaga cerkvena zapoved, naj grem k svetemu obhajilu. Zelo je verjetno, da je moje duhovno stanje tako, da moram prej k spovedi, da uredim dušo. In sploh življenje! Podobno velja za Božič in za pomembnejše župnijske dogodke, kakor je npr. župnijski praznik. 

KADAR SE ZNAJDEM V KRIŽIŠČU

Vsak človek prehodi vrsto življenjskih križišč. V križišču se odloča o tem, kako in kam, s kom in čemu bo hodil. Življenjska križišča so pomembni dogodki, ki zaznamujejo moje življenje in življenje moje družine. Na primer: matura; diploma; odločitev dekleta in fanta, da se bosta življenjsko povezala; poroka; otrokov krst in obhajanje drugih zakramentov; kadar me doleti čast, da me kdo zaprosi za botra; ko grem v pokoj itn.

KADAR GREM NA ROMANJE

Romanje je še kako dobrodošlo! Kadar grem na romanje, poskrbim, da se ga ne udeležim kakor lepega izleta, ki je poln doživetij in novih odkritij krajev, ljudi in spoznanj. Romanje je tudi iskanje Boga s pomočjo romarskega cilja. To pa pomeni, da se moram potruditi, da bom na romanju notranje še bolj skladen z Bogom.

Zbral Gašper Rudolf

MOLITEV PRED SPOVEDJO 

Predobri Bog, vem, da si usmiljeni Oče, ki ljubi vsakega otroka. Tvojo dobroto in usmiljenje bi rad iskusil v tem trenutku, ko razmišljam o sebi.

Nočem bežati od Tebe kot izgubljeni sin, ki je zapustil očetovo hišo, temveč se hočem vrniti k Tebi, da bi me ljubil, kakor znaš samo Ti. Vem, da si me iskal in danes sem pred Teboj, da bi me dosegla Tvoja ljubezen.Potrebujem Tvojo ljubezen in zvestobo. Pokaži mi ju, da se bo moje življenje spremenilo in bom mogel čutiti, da me Ti osebno ljubiš. Verujem v dar Tvoje ljubezni.

Usmiljeni Bog, od mene pričakuješ samo to, da priznam svoj greh in se kesam. Tukaj sem in priznam: grešil sem proti Tebi in se od Tebe oddaljil. Sledil sem svojim potem. Sam sem načrtoval svojo življenjsko pot, zunaj Tvojih načrtov, ko sem mislil, da so moje poti boljše od Tvojih. Potem ko sem pretekel številne poti, tudi z nogami v grehu, se vračam k Tebi, ker ne vem, kam naj grem z vsemi brazgotinami življenja.

Podeli mi, Gospod, obžalovanje nad grehi, meni, ki sem Te razžalil, Tebe, predobri Bog, ki me brezpogojno ljubiš. Ne morem Ti drugega reči kakor kralj David: "Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po svojem velikem usmiljenju izbriši moje pregrehe. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha mi znova nakloni."

Priznam, da sem grešnik, ko sem sam mimo Tebe in brez Tebe začrtal svojo pot. Nisem hotel biti odvisen od Tebe.

Jezus, hvala ti, ker si prišel na ta svet. Ne da bi nas obsodil zaradi grehov, ampak da bi nas odrešil. Nisi prišel iskat zdrave, temveč bolne. Pustil si svojih devetindevetdeset ovac in me prišel iskat, prav mene izgubljenega.

Po svojem križu in vstajenju si me pripeljal iz teme v svetlobo. Sedaj pripadam Tebi, ker si me odkupil za ceno svoje predragocene krvi. Nisem več suženj greha, niti satana, temveč sem član Tvoje družine.

Bog in Oče usmiljenja, ki si poslal svojega edinega Sina, da bi nas odrešil, danes slovesno razglašam, da je On moj edini odrešenik.

Jezus, trdno verujem, da si Ti božji Sin in naš Odrešenik! Priznavam svojo grešnost, toda hkrati verujem, da sta Tvoje usmiljenje in odpuščanje večja od mojih grehov.

Danes izpovedujem, kar verujem: Ti si edini Odrešenik tega srca. Ti si moj Odrešenik. Verujem vate, upam vate in Te prosim za novo življenje, tisto življenje, ki si mi ga zaslužil s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem. Prevzemi vodstvo mojega življenja. Daj, da bom želel in delal, kar hočeš Ti. Pripadati hočem Tebi in nikomur drugemu. Nočem več služiti temu, kar me oddaljuje od Tebe.

Odpiram Ti srce, da bi Ti vstopil v najglobljo skrivnost  mojega bitja in ostal za vedno v meni. Amen!

O KATOLIŠKIH ŠOLAH

V zagrebškem Glasu koncila je bil objavljen pogovor z dr. Nikom Tunjićem, ravnateljem Salezijanske klasične gimnazije na Reki in svetovalcem v Svetovni zvezi katoliških šol. Iz pogovora povzemamo nekaj misli. »V svetu je ustanavljanje katoliških šol v porastu. Še posebej je to prišlo do izraza na Češkem in Slovaškem, najbolj pa na Irskem, kjer sta katoliški dve tretjini osnovnih in srednjih šol. V Aziji bi bilo nesmiselno govoriti o šolstvu, če ne govorimo o katoliških šolah. Samo Indija ima 10.000 katoliških šol, ki sprejemajo pripadnike različnih religij. Pri nas se še ni izoblikovalo pravo razmišljanje o odpiranju katoliških šol. Za katoliške šole nimajo dovolj posluha niti škofje, niti redovniški predstojniki. Na Hrvaškem nekateri še vedno sanjajo o nekdanjih semeniščih, ki so že zdavnaj izgubila svoj pomen.

Zato težko razumemo,da prihaja čas katoliških šol.«
»… Odrasti pomeni zgraditi svet okrog sebe in izoblikovati njegovo trajnost in raznovrstnost, kar pravzaprav omogoča ustvarjanje stikov s tem svetom. Živimo v času, ko oglaševanje, kratke in efektivne reklame okrog otrok ustvarjajo večplastno izpraznjenost, v kateri stvarnost nima trajnosti, kjer so človek in stvari samo slike, duhovi, prikazni, v katere nihče več ne verjame. S tem je svet spremenjen v igračko, ko so meje med stvarnim in iluzijo bistveno zamegljene. Nujno je, da otroke vzgajamo za svet. To je tudi prva in najtežja naloga vzgojiteljev.«
»…Problem nas katoličanov je, da nas je vedno strah, kaj bo kdo rekel o nas. Zamisel ustanovitve katoliške univerze v Zagrebu je v resnici dobra, a ne sme biti opozicija »nekatoliški« univerzi. Je pač ponudba več in kdor bo ustvaril boljše vzgojno izobraževalne pogoje in programe, bo bolj iskan. Če pa bomo čakali in se vrteli okrog tega, kaj bo kdo rekel, potem ne bomo naredili ničesar«, je za Glas koncila povedal dr. Niko Tunjić.

DARILO: SVETO PISMO
 

B(erliner) Z(eitung), ki tedensko izide v več kot 200.000 izvodih prinaša novo serijo: »Kaj mi poklanja Sveto pismo«. Nosilec projekta prof. Jürgen Bier je zapisal: »Verujem v Božjo Besedo in sem prepričan,  da nas Sveto pismo v marsičem lahko nagovori in nas spremlja v našem vsakdanjiku.« Primarij Bier je poskrbel, da je Sveto pismo prišlo v vsako bolniško sobo, saj meni, da prav vera bistveno podpira medicinsko delo. S pomočjo Mednarodne Biblične družbe in Berlinske evangeličanske misijonske družbe je prišlo do uresničitve zahtevnega projekta, da Sveto pismo skupaj s časopisom ponudijo širši javnosti, še posebej obrobnim in oddaljenim.

Aleš Rupnik

Kakor kdo vidi

Pri slovenščini.
Učitelj vpraša: “Ko rečem – 'hlače' - je to ednina, dvojina ali množina?”
Petrček: “Gospod učitelj, zgoraj je ednina, spodaj pa dvojina!”