MIR TEJ HIŠI IN VSEM, KI V NJEJ PREBIVAJO
V božičnem in postnem času duhovniki obiščemo družine naših vernikov po domovih. Glavni namen je, da tistim, ki to želijo, prinašamo božji blagoslov. Kljub spremenjenim časom in navadam, je ta blagoslov stanovanja in družin še vedno cenjen.
Pričakovanje je nenavadno. Prostor je pripravljen praznično. Na mizi je bel prt, goreča sveča in križ, blagoslovljena voda in vejica za kropljenje. Duhovnik vstopi s posebnimi občutki, da se bo srečal z domačimi, da se bo z njimi pogovoril, jim prinesel krščanskega veselja, poguma, tolažbe. Pozdravi: Gospodov mir bodi vedno z vami. Pove, da je obisk Božji dar in z njim slavimo Božjo dobroto. Nato prebere kratek odlomek iz sv. pisma, kjer apostol Pavel priporoča svojim vernikom naj med seboj gojijo prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost. Naj Kristusov mir kraljuje v njihovih srcih Vse, kar delajo, naj storijo v imenu Gospoda Jezusa Kristusa. Tako vse člane družine spodbuja, naj se skupno trudijo, da bi postali taka družina. Vsi prosijo, da bi prenašali težave, da ne bi zanemarjali duhovnih dobrin, da bi se spravili z Bogom in z ljudmi.
Nato duhovnik pokropi vsaj glavne prostore v hiši z blagoslovljeno vodo.
Marsikateri problem v družini bi lahko rešili tudi s pomočjo duhovnika, ki bi obiskal vaš dom.
Stanko Medvešček

IMENOVANJE LEOPOLDA ADAMA GROFA STRASSOLDA ZA NOVEGA GORIŠKEGA DEŽELNEGA GLAVARJA

Goriška je po izumrtju zadnjega goriškega grofa Leonharda leta 1500 prišla pod cesarsko rodbino Habsburžanov in pod njihovo oblastjo je ostala do konca 1. svetovne vojne.
Kot v ostalih slovenskih deželah so bili tudi v Goriški deželi Habsburžani deželni knezi. Ker pa so prebivali v Gradcu in na Dunaju, je Goriško deželo upravljal, skupaj z deželnimi stanovi, njihov namestnik deželni glavar. Položaj deželnega glavarja je bil najpomembnejša funkcija v deželi in zato so bili na ta položaj imenovani predstavniki najuglednejših goriških plemiških družin. V stoletjih si je sledilo mnogo deželnih glavarjev.
Dne 11. februarja leta 1733 je na gradu v Gorici potekalo slovesno imenovanje Leopolda Adama grofa Strassolda kot štiriindvajsetega goriškega deželnega glavarja. Ob tej priložnosti je bila Gorica, kot deželno upravno središče, praznično obarvana. Na grajskem hribu se je v jutranjih urah zbralo meščanstvo, plemstvo, cerkveni dostojanstveniki in vojska. Ko se je v spremstvu dragoncev s kočijo pripeljal bodoči deželni glavar, so njegov prihod, z razvitimi zastavami ob udarjanju bobnov, pozdravili oboroženi vojaki redne grajske posadke in četa černidov (kmečka pehotna vojska). Po prihodu bodočega glavarja so sledile cerkvene slovesnosti. Bodoči glavar se je s spremstvom udeležil v cerkvici sv. Duha slovesne svete maše, ki jo je daroval tržaški škof ter goriški in gradiščanski arhidiakon Luka Sertorij Delmestri. Cerkvica sv. Duha je imela od njenega dokončanja leta 1414, za prebivalce goriškega grajskega naselja precej velik pomen, saj jim je nudila versko oskrbo, po katero so morali prej v Solkan.
Po končani maši se je na dvorišču okrog bodočega glavarja zbralo plemstvo. Imenovanje je potekalo v duhu slovesnih govorov. Prvi govornik je bil tržaški škof, nato polkovnik černidov Anton grof Strassoldo, v imenu deželnih stanov pa grof Attems. Zaključni domovinsko obarvani govor pa je imel novi deželni glavar.
Slovesnosti so se nato nadaljevale v cerkvi Sv. Duha, kjer so deželni dostojanstveniki peli Te Deum (zahvalna pesem Bogu). Med tem so se z gradu oglašali topovski streli. Ko se je tudi ta del slovesnosti zaključil, se je novi deželni glavar s kočijo odpeljal v svojo palačo. Sledili so mu ostali plemiči in goriški meščani ter vojaki. Plemstvo je bilo povabljeno na slavnostno gostijo. Z goriškega gradu so se zopet oglasili streli topov in spingart.
Na kratko opisana slovesnost in njej podobne so prebivalcem vzbujale občutek domovinske pripadnosti deželi, monarhu in krščanstvu.
Jernej Vidmar

GLEDALI, POSLUŠALI, RAZMIŠLJALI...

Kot dediče surovih in zločinskih časov pred vojno, med in po njej nas postavljajo nekateri dogodki v letošnjem postu pred Boga, ki je Resnica in pred vest, ki si rada prikroji razlago na račun resnice. Da čistimo spomin in odnose. Doma in s sosedi.

1. Mediji in nekateri politiki so dopovedovali, da smo zlasti Primorci menda strašno prizadeti in užaljeni zaradi filma Srce v breznu; pa zaradi italijanskega Dneva spomina 10. februarja in zaradi obletnice partijskega prevzema oblasti 5. maja, ker letos ne bo »podmazana« z državnim denarjem in je mnogi spet ne bomo slavili kot rojstni dan Slovenije.
2. V moralnem pogledu je bilo prejšnje stoletje najbolj nasilno, odkar obstaja človek. Človek je v 20. stoletju izpopolnil ne le vojaško tehniko, ampak so demokracije kot je npr. angleška, še bolj sistematično pa nedemokratični komunizem, nacizem in fašizem izpopolnili nasilje nad ljudmi in narodi. Pri čemer nista Titova Jugoslavija in Kidričeva ter Kardeljeva Slovenija nikakršna izjema...Brezna govorijo...
3. Kdor trdi, da predvojno, medvojno in povojno nasilje ni njegov problem in da je to vprašanje zgolj zgodovinsko, je človeško, narodno, čustveno in moralno otopel.
4. O predvojnih, medvojnih in povojnih dejstvih se prikazuje, govori in piše bolj objektivno, odkar imamo v Sloveniji demokratično izvoljeno oblast. Danes nas je manj strah govoriti o zamolčani resnici. Nič ne pomaga govorjenje, da je film Srce v breznu podpovprečen, neobjektiven, propagandističen. Odprl je vest in  usta mnogih ljudi. Kar je dobro! Dolžnost vsakega rodoljuba je, toliko bolj če je veren, da spozna in prizna domače in tuje zločine nad domačini, sosedi in tujci... Da se ne bi ponovili! Izmikanje za: kdo je prvi začel, kdo je bil bolj zločinski... ne pelje nikamor. Zločini nad slovenskimi in neslovenskimi življenji so se dogajali s pogonskim gorivom komunizma, fašizma, nacizma in nacionalizma! Marsikdo med zmagovalci je lahko v tistih časih dodajal svoje osebne zločine. Bil je zaščiten. Omenjene ideologije so se izživljale na našem ozemlju in tekmovale v nasilju. Tehnologija je omogočala, da so najvišji zločinci sedeli na varnem ter ukazovali mučenje in poboje...Njihovi somišljeniki še vedno pričakujejo, da bomo danes vsi zagovorniki zločinov.
5. Slovenci, ki so ubijali in metali ljudi v brezna, niso počeli grozodejstev, ker so (bili) Slovenci. Dokaz je v tem, da smo Slovenci, čeprav okupirani in ponižani, razen redkih sramotitev italijanskih vojakov, ki so se po 8. septembru 1943 vračali domov iz Ljubljanske pokrajine in Primorske, pomagali ljudem na njihovi poti v Italijo. Na Goriškem in v Furlaniji so se takrat srečevale z italijanskimi vojaki kolone slovenskih in hrvaških taboriščnikov, ki so se vračali domov. Ko pa so komunisti nekako zavladali, so se začela »ubreznjenja«.
6. Številke? Italijani so do leta 1943 prepeljali v taborišča pod nadzorom notranjega ministrstva okroglo 20.000 ljudi, ne samo Slovencev... otroke, ženske, moške in starčke. Italijanska armada pa je zraven tega trpinčila v svojih taboriščih, bolj surovo kot policija, ne manj kot 100.000 (sto tisoč!) ljudi. Znotraj partizanstva pa so v imenu revolucije in maščevanja ubili in vrgli v brezna na Tržaškem in Goriškem okrog 2000 ljudi, med katerimi je bila kakšna tretjina Slovencev.
7. Slovenci in Italijani smo zdaj odgovorni, da vendar že izpovemo grehe. Vsaka stran svoje! Ali naj zanikamo, da imamo na svojem ozemlju več kot 400 »komunističnih« brezen? Usposobiti se moramo za iskren pogovor o vsej tej žalosti. Ne kot otroci: »Ta je začel... potem sem jaz... potem je spet on mene...jaz njega samo rahlo...« Po 2000 letih krščanstva še vedno poslušamo ljudi, ki pripovedujejo samo svojo in svojega naroda bolečino. Kar je med Slovenci posebno travmatično, ker je komunizem, ki sta ga uvozila iz Kremlja Tito in Kardelj, pobil in »ubreznil« več otrok, žensk in moških kot oba okupatorja skupaj.
8. Seveda je odprto vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi leta 1945 zmagala nacizem in fašizem namesto zaveznikov in kasneje pridruženih partizanov, ki so jih komunisti uporabili za svoj vzpon na oblast. Ni »če-jev«, ampak: »Zgodilo se je to in to, tukaj in tukaj...«
9. Kako je mogoče, da se je med vojno in po njej ubijalo in »ubreznilo« množico ljudi od vzhodne do zahodne Slovenije?
- Oseben obračun. V imenu revolucije so nekateri ubijali na svojo pest. Vedeli so, da jih nova oblast o tem ne bo vpraševala.
- Zastraševanje. Revolucija je ubijala načrtno od vsega začetka z namenom, da z umori zastraši množice in jih pokori »ljudski« oblasti.
- »Dol s sovražniki!« Revolucionarji so načrtno razglašali določeno vrsto ljudi za sovražnike naroda, delavskega razreda, napredka itn.
- »Smrt kulakom in bogatašem!« Partija je načrtno širila sovraštvo do kmetov (kulakov), trgovcev, tovarnarjev, obrtnikov, izobražencev, duhovnikov in vseh, ki so nekako ohranjali hrbtenico.
- »Žrtve morajo biti!« Revolucionarji so razglašali, da žrtve morajo biti. Izničili so vrednost življenja. Tako kot nacizem in fašizem. Če si je kdo upal vprašati, zakaj je bil nekdo ubit, je dobil odgovor: »Ti ne veš o njem, kar vedo oni zgoraj. Teren je treba očistiti!«
- Revolucionarji italijanske narodnosti in jezika so bili v naših krajih tesno povezani s slovenskimi. Ni majhno število »ubreznitev«, ki so jih zakrivili zločinci obeh narodnosti nad ljudmi obeh narodnosti.
10. Samo z resnico, čeprav je tragična, in z ohranjanjem spomina nanjo, tudi v šolskih in veroučnih klopeh, bomo zmogli živeti v sproščeni Sloveniji in Evropi svobodnih ljudstev. Po 60 letih nam je še bolj jasno, da z molkom in prikrivanjem škodimo najbolj samim sebi. Sicer pa piše že v Svetem pismu o Kajnu, da se je po uboju brata zakrknil v molk...
Gašper Rudolf

ZIMSKA KATEHETSKA ŠOLA 2. DEL

Zbrane veroučitelje je s programom celostne spolne vzgoje v šolskih programih: »TEEN STAR« seznanila predsednica tega programa prof. Kristina Pavlovič. Povedala je, da je to mednarodni program, ki so ga izpeljali v tridesetih državah. Namenjen je vsem mladim in vključuje soglasje ter sodelovanje s starši. Trenutno ga izvajajo v 70. osnovnih in srednjih šolah.
Zadnji dan se je udeležencem pridružil kardinal Bozanič. Po zaključnih nastopih in informacijah je pozorno prisluhnil pogovoru, v katerem so opozorili na napade in nenaklonjenost raznih medijev do katoliške Cerkve in njenih ustanov. Predlagali so izvedbo različnih akcij, protestov, podpisovanja peticij... Kardinal je vse spodbudil, naj bodo v dobrih namerah vedno oprezni, da s svojim ravnanjem ne bi dajali povoda tistim, ki Cerkvi resnično nasprotujejo. »Sami moramo preveriti metodologijo naših javnih nastopov. Nevarno je, da ostajamo pri metodi, ki je že za nami, še iz časa komunizma, ko smo v javnost šli enostransko, v smeri od zgoraj navzdol« je povedal
 kardinal Bozanič in opozoril, kako je ta želja v cerkvenih krogih na tihoma še vedno navzoča. »Zelo pomemben je vtis, ki ga v medijih naredimo in ta vpliva na javno mnenje. Če to razumemo, potem bomo več naredili, da bomo učinkovitejši. To pa ne pomeni, da pišemo peticije, ampak da bomo nagovorljivi in bodo ljudje od vseh strani pristopili in nas podprli« je pojasnil kardinal Bozanič in vsem katoliškim programom in društvom nakazal, naj ne dajejo vtisa, da Cerkev samo uči in naroča, ampak naj bo delo zastavljeno tako, da ga bo javnost prepoznala in sprejela. Podobno nalogo kardinal polaga tudi pred veroučitelje, ko jim je priporočil, naj s svojim delom na razumljiv in odprt način kažejo pot do Cerkve in evharistije.
»Šola in Cerkev hodita skupaj, ker sta usmerjeni na človeka in njegovo oblikovanje. Verouk je vedno bil in bo vedno izziv. Tisti, ki na ta izziv odgovarja, mora vedeti zakaj to dela. Verouk v šoli naj ne bo samo poučevanje, ampak najprej ponudba izkušnje vere in evharistije.«