KI JE NA GORI RAZODEL SVOJE VELIČASTVO
Trije izbranci so ob Jezusu, ko mu nenadoma obraz zasveti kakor sonce in obleka pobeli (znamenje, da je Bog na delu) ter oblak ogrne vrh gore (znamenje božjega prihoda in njegove navzočnosti). Ob Jezusu se hipoma znajdeta prerok Elija (znamenje novih in končnih časov) in Mojzes. Jezus, novi Mojzes in novi Elija, je večji od obeh; je novi zakonodajalec, ki bo z novo zapovedjo ljubezni prodrl v vse skrivnosti src.
Jezusovo spremenjenje je teofanija-bogočastje in predokus vstajenja. Pred velikonočno slavo so dnevi ponižanja, trpljenja, križa in smrti, še preden se začne blaznost križa, podarja vizija odrešenja in nebeške slave.
Gospodovo spremenjenje je poroštvo za Jezusove učence vseh časov. Mi pa nič manj kot apostoli potrebujemo močna doživetja Boga. Apostoli so morali do tega čudovitega dogodka prehoditi naporno pot na Goro Tabor. Morda je ena od teh poti, za katero se lahko odločiš v letu evharistije, dnevna, tedenska pot pred Najsvetejše v tabernaklju, kjer si lahko v preprosti drži arškega kmeta: »Jaz gledam Njega in On gleda mene!« Ali pa da vsak četrtek zmoliš desetko svetlega rožnega venca: »Ki je na gori razodel božje veličastvo«. Po takšnih duhovnih doživetjih bo tvoje obličje postalo žareče, kakor Mojzesovo, ker si gledal Gospoda in prejel luč, ki bo tebi, tvojim bratom in sestram prinašala svetle dneve upanja in veselje.
P. Bernard

PO VALENTINOVEM
Slovenski etnolog dr. Niko Kuret je v svojem znamenitem delu Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba, Celje 1970), pred več kot tremi desetletji opis praznika sv. Valentina, ki goduje 14. februarja takole zaključil: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije...«. Takrat se je nam po Zahodu še tožilo, dandanes pa je god sv. Valentina tudi pri nas že povsem izpraznjen njegove prvotne vsebine, v dobiček usmerjeni plehki zahodnjaški vzorci so preplavili tudi Slovenijo in podjarmili Slovence.
Zdi se, kot da trgovci potrebujejo dovolj pogoste vabe, primerno razpodeljene skozi vse leto, da si lahko s pridom napolnijo po njihovo vedno preveč ohlapne mošnje in v to mrežo so ujeli tudi sv. Valentina.
Sv. Valentin (Zdravko) je v slovenskem ljudskem verovanju eden od svetnikov pomladinov. Družbo mu delata še sv. Blaž (3. februar) in sv. Matija (24. februar), prva med njimi pa bi bila lahko tudi sv. Neža (21. januar), na katere god naj bi kokoši, ko so še veljali naravni zakoni, po zimskem zaprtju spet začele pridneje nesti. Sv. Valentin je v ljudski zavesti prvi pomladin, je svetnik, ki ima ključe do korenin, je pa tudi svetnik, po katerega godu ni več nevarnosti pozebe trt. Ponekod pa se tudi na Valentinovo, podobno kot na Gregorjevo, ženijo ptiči.
Sv. Valentin (Leto svetnikov I, Ljubljana 1968, 461-463) je umrl kot mučenec, ni sicer znano natančno kdaj, zanesljivo pa v desetletjih med 3. in 4. stoletjem. Je priprošnjik telesno oslabelih (v latinščini pomeni beseda valens močan, zdrav), pa zavetnik novoporočencev, mladostnikov in tudi čebelarjev. Povrhu pa je še zaščitnik romarjev. Legenda mu pripisuje tudi vrnitev vida slepi spreobrnjeni deklici, zato velja tudi za zavetnika oči in pravega spoznanja.
Slovenska ljudska pesem o lakomni in ošabni krčmarici (poznali so jo tudi v Cerknem in v Kamnem ob Soči), ki je trdosrčno in s prezirom zavrnila prošnjo sv. Valentina in njegovega pobratima Peregrina (26. april) naj ju prenoči, za kazen pa je še isto noč šla v nič vsa njena bogatija, se končuje z naslednjim svarilom: » Spoznaj zatorej, o kristjan, brez Boga slab je le tvoj stan. Pač prazna je blag pomoč, če te ne varje božja moč. Zatorej k Bogu upajmo, pobožno k nebu kličimo: Pomagaj Bog, svet Valentin in njega brat sv. Peregrin.«
Farani iz župnij Oznanil pa na Valentinovo poromajmo k arheološko raziskanim in prenovljenim ruševinam cerkve sv. Valentina na pobočjih Sabotina. Iskat pravega spoznanja.
Drago Svoljšak

POST 2005 »PRI NAS DOMA«

DRUGA POSTNA NEDELJA – 20.02. 2005 KI JE ZA NAS BIČAN BIL

A. Po začetnem obredu, med katerim prižgemo drugo postno svečo, (pojemo) recitiramo npr. Duša, le pojdi z mano…
- Voditelj (odslej V.): »Molimo te, Kristus, in te hvalimo!«
- Ostali (odslej O.): »Ker si s svojim križem svet odrešil!«
- V. »Jezusa so mučili ljudje, ki niso spoštovali človekovega telesa. Zato so ga slekli in ga začeli pretepati z biči. Nevzgojen ali surov človek ne zna spoštovati svojega telesa in ne telesa drugega človeka. Mi bomo drug drugega pobožali (lahko le po roki), da si izmenjamo ljubezen in  spoštovanje. Potem se bomo spoštljivo prijeli za roke in molili desetko tega tedna…«
- V. Moli naprej tri Zdravamarije, še bolje vso desetko rožnega venca: »Oče naš…Zdrava Marija…, Ki je za nas bičan bil …«. Itn. 
SKLEP: V. »USMILI SE NAS, O, GOSPOD!«  O. »USMILI SE NAS!«

B. ZA BRANJE PRIPOROČAMO ODSTAVKE, OB KATERIH SE USTAVIMO V PREMIŠLJEVANJU, ŠE BOLJE, V POGOVORU:  1 Mz 12, 1-4; Lk 5,18 -26; Mt  5, 20–26; Mt 5, 43-48.

TRETJA POSTNA NEDELJA – 27.02. 2005 KI JE ZA NAS S TRNJEM KRONAN BIL

A. Prižgemo tretjo postno svečo, (pojemo) recitiramo npr. Kraljevo znam'nje križ stoji…
- V.: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo!«
- O.: »Ker si s svojim križem svet odrešil!«
- V.: »Kdor se postavlja nad druge, je napuhnjen
Rečemo tudi, da je ošaben. Vojaki so trpinčili Jezusa, so se postavljali nad njim, nad Bogom. Orodje njihovega zaničevanja je bila tudi trnjeva krona. Zato je trnje med znamenji postnega časa. Med molitvijo bomo sklonili glave in mislili na greh napuha ljudi okrog Jezusa. Mislimo tudi na svoj napuh…!«
- V. Moli naprej tri Zdravamarije, še bolje vso desetko rožnega venca: »Oče naš…Zdrava Marija…, ki je za nas s trnjem kronan bil …«. Itn.
SKLEP:  - V. »USMILI SE NAS, O, GOSPOD!« O. »USMILI SE NAS!«

B. ZA BRANJE PRIPOROČAMO ODSTAVKE, OB KATERIH SE USTAVIMO V PREMIŠLJEVANJU, ŠE BOLJE V POGOVORU: Jn 4, 15–26; Lk 6,36-38; 1 Mz 37, 3 -28; Lk 15, 3-24.

ČETRTA POSTNA NEDELJA – 06.03. 2005 KI JE ZA NAS TEŽKI KRIŽ NESEL

A. Prižgemo četrto postno svečo ter (zapojemo) molimo pesem, npr. Daj mi, Jezus, da žalujem…
- V.: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo!«
- O.: »Ker si s svojim križem svet odrešil!«
V.: »Kadar vidimo nekoga, ki trpi, pravimo, da nosi svoj križ. Ni človeka, ki ne bi nosil kakšnega križa. Prvi križ so naše dolžnosti. Kadar se dolžnostim izmikamo, grešimo zoper Jezusov križ. Ko premišljujemo o Jezusovi poti pod težo križa, vprašujemo sebe o tem, kako se mi obnašamo glede križev: nalog, obveznosti, sodelovanja doma, kako prenašamo žalost, bolečine…«
- V. Moli naprej tri Zdravamarije, še bolje vso desetko rožnega venca: »Oče naš, Zdrava Marija…, Ki je za nas težki križ nesel…«.
SKLEP: V. »USMILI SE NAS, O, GOSPOD!« O. »USMILI SE NAS!«

B. ZA BRANJE PRIPOROČAMO ODSTAVKE, OB KATERIH SE USTAVITE V PREMIŠLJEVANJU, ŠE BOLJE V POGOVORU: Jn 9, 1-41;  Jn 4, 46-53; Jn 5, 5-16; Jn 7, 25-30

ZIMSKA KATEHETSKA ŠOLA 1. DEL
V Zagrebu se je od 27. do 29. januarja zbralo več kot 400 katehetov iz vse Hrvaške. Po podatkih, ki so jih predstavili, na Hrvaškem verouk v šoli obiskuje 394.418 učencev na 838 osnovnih šolah, kar predstavlja 84% osnovnošolskih učencev. Z njimi dela 2094 veroučiteljev. Na ministrstvu obljubljajo, da bodo še naprej strokovno podpirali verouk v šolskem okviru, da otroci in mladi ne bi bili prikrajšani za duhovno vzgojo in oblikovanje. Program je vseboval pedagoške in druge delavnice po skupinah in skupne tematske razprave ob predavanjih. Dr. Adalbert Rebić iz zagrebške teološke fakultete, je v predavanju o otrocih in mladih v sporočilu novozaveznih spisov predstavil okoliščine, v katerih je odraščal Jezus, pa tudi okoliščine, v katerih so otrokom v prvih krščanskih skupnostih v družinskem okolju namenjali posebno pozornost. Opozoril je na liturgične predpise in običaje, ki so predvidevale in omogočale dejavno sodelovanje vseh članov skupnosti pri obhajanju evharistije.
Dr. Pažin iz Đakova je govoril o teoloških in liturgičnih poudarkih evharističnega slavja nekoč in danes. Opozoril je na dve nevarnosti: nevarnost popolne klerikalizacije in nevarnost divje laicizacije. Razprava se je še posebej razživela ob predavanju dr. Josipa Šimunovića, ki je poudaril, da je šolski verouk samo eden od dejavnikov pri vzgoji otrok za evharistijo. Postavil je vprašanje dopolnjevanja župnijskega in šolskega verouka. Najbolj pa je izpostavil, da se Cerkev ne sme zadovoljiti z obliko župnije, ki postaja le še »servisno liturgična« skupnost. V razpravo se je vključil tudi reški teolog dr. Milan Šimunović, ki je opozoril na razpetost in razkol med veroukom v šoli in Cerkvijo. Spregovoril je o dramatično maloštevilnem sodelovanju otrok pri sveti maši. Rekel je, da se za to stanje neopravičeno krivi šolski verouk. Po njegovem mišljenju je odpovedala župnijska skupnost: »Dokler se župnijska skupnost ne obnovi po novem obrazcu in pokaže novi obraz, ne moremo pričakovati od otrok, da bodo z navdušenjem prihajali k nedeljskim mašam, ki so največkrat podobne "pogrebnim".«