URA ODLOČITVE
Jezus je na začetku javnega delovanja. Leta skritega življenja so minila. Stopil bo pred ljudi, da uresniči poslanstvo, zaradi katerega je prišel. V evangeljskem odlomku prve postne nedelje ga srečujemo v puščavi, potem ko se je štirideset dni postil. Gre za enega od odločilnih trenutkov v njegovem življenju. Lahko bi rekli, da gre za uro odločitve.
V ta odločilni trenutek vstopi hudič s svojo ponudbo. Za kaj pravzaprav gre? Mar smo morda priče temu, da knez teme skuša Stvarnika luči? Se pred nami odigrava neposreden in odkrit spopad med Satanom in Bogom? Ali stari prišepetovalec iz rajskega vrta sploh lahko skuša Boga?
V resnici ne. Pred Bogom je povsem nemočen. Skuša pa Jezusa Kristusa kot človeka, saj se je Jezus odločil, da bo kot novi Adam uresničil pokorščino Očetovi volji in z daritvijo samega sebe odrešil človeka. Kot bi se pred nami ponovno odvil prizor padca naših prastaršev, vendar sedaj z drugačnim izidom. Onadva sta zdvomila v absolutno Božjo ljubezen in v tistem trenutku je bil raj samo še spomin.
Jezus pa se je v skušnjavi naslonil na Očetovo besedo. »Če si Sin Božji...!« Ker je Sin Božji, ni spreminjal kamnov v kruh in se ni metal s tempeljskega vrha. Vsak odgovor posebej je skušnjavca zaustavil, dokler na koncu ni odstopil od njega. Šele iz tega spopada je Jezus mogel stopiti na pot proti Jeruzalemu kot Odrešenik in Gospod.
Tudi v mojem življenju so trenutki, v katerih se tehta moje poslanstvo. Ker sem božji otrok, hočem sprejeti povabilo tega posta, se odpovedati zlu in grehu, da bi ob Jezusu mogel stopati proti veliki noči svojega življenja.
p. Stane Zore

ALOJZ REBULA: NOKTURNO ZA PRIMORSKO - 2. del

Tudi Kalvarijo Dachaua je Florijan prehodil, skupaj z italijanskim duhovnikom Angelom, ki je bil pred leti poslan v Postojno poitalijančevat slovensko ljudstvo, a naloge ni hotel opravljati. Poljub reke Soče in zahvalna maša svetogorski Materi Božji na Kostanjevici vračata Florijana domovini. Utrujen je na lastno željo dobil v upravljanje manjšo hribovsko faro Prigorje, tam onkraj Škabrijela. Sledili so težki povojni meseci. Spoznanje iz vojnega časa, da revolucija likvidira celo preveč kritične komuniste, se prelevi v zaskrbljena opozorila, dana pokončnemu duhovniku. Od Sv. Pavla, podružnične cerkvice, se Florijan ni nikoli več vrnil. Našli so ga ubitega v gozdu, nedaleč od poti in iztrganega brevirja. Njegova zadnja molitev je bila: »Slovenija, tvojemu angelu te izročam /.../. On naj te čuva, čuva tvojo dušo in tvoj jezik, tvoje meje in tvoje vode... »
Ob branju romana se pojavljajo določena vprašanja.
Zakaj je širši dogajalni prostor: Goriška, Vipavska dolina, Trnovski gozd, natančno opredeljen, imena vasi: Borovje, Sv. Jedrt, Prigorje, kjer deluje kaplan Florijan Burnik, pa zaman iščeš na zemljevidu Primorske? Prav tako so znane zgodovinske osebe, ki dajejo romanu dokumentarno vrednost: goriški nadškof Sedej, tržaški škof Fogar, poslanec v rimskem parlamentu Virgilij Šček in še mnogi drugi. Imena glavne pripovedne osebe Florijana in nekaterih drugih pa so fiktivna. To romanu ne jemlje zgodovinske sporočilnosti. Nudi pa avtorju več ustvarjalne svobode. Predvsem omogoča oblikovanje polnokrvne romaneskne osebe, ki živi, deluje in bojuje boj za obstanek naroda pa tudi lastne notranje boje. Že Aristoteles, veliki grški poetik in filozof, je trdil, da je »poezija nekaj, kar je bližje filozofiji in pomembnejše kot zgodovinopisje: poezija govori bolj o splošnem, zgodovinopisje o posameznostih«. Bralci pa vseeno prepoznavamo v izmišljenih imenih prava. V Florijanu Burniku mnogi vidimo duhovnika Filipa Terčelja, ki so ga preganjali fašisti, ustrelili pa komunisti 7. januarja 1946, in sicer nad Davčo na Gorenjskem in ne na Primorskem. Vendar je veliko drugih podrobnosti istovetnih. Tako gre po vsej verjetnosti zgolj za prototip literarne osebe. V Florijanovem sodelavcu Ivanu, ki je bil v romanu pri košnji ustreljen, in to pred očmi dveh mladoletnih otrok, prepoznavamo Iva Brica, ki je doživel v Dornberku 2. junija 1943 enako tragično smrt kot romaneskni Ivan. Prvi duhovnik in pisatelj, drugi kmet in prosvetni delavec, oba z dušo in srcem zapisani Bogu in narodu. Katoliška cerkev ju uvršča med pričevalce za vero.
V februarskih dnevih, ko Italijani praznujejo svoj dan spomina, je z nami Alojz Rebula z Nokturnom za Primorsko. Razkriva nam usodo slovenskega naroda in človeške usode, ki se gibljejo v vseprisotnem občutju absolutnega.
Zaradi prepričljivosti umetniške pripovedi vemo, da zgodovine ne gre poenostavljati in iztrgati iz celote, predvsem pa je ne svojevoljno razlagati na škodo sosedov, če hočemo v novem stoletju pozabiti stare rane in živeti v sožitju.
Mimi Jelen

POST 2005 »PRI NAS DOMA« PRVA POSTNA NEDELJA, 13.02.2005 A. VZOREC SLAVJA a. Še enkrat o vzorcu

Ta vzorec ima pred očmi družine s predšolskimi in osnovnošolskimi otroki. Izkušnja pravi, da je tak vzorec najlažje prilagoditi za druge: mladino, odrasle, bolne…. Vloge, ki jih opravljajo pri slavju odrasli, so pomembne, dokler otroci ne odrastejo. Potem je pomembno vzdušje, zlasti naslonitev na kratke odlomke Svetega pisma in na prošnje, ki jih oblikujemo spontano. Nekaj nasvetov bomo skušali dati sproti. Na spontane prošnje navajajmo že predšolske otroke, čeprav uporabimo za to nekaj več časa in zbranosti.

Vzorec dajemo na voljo družinam tudi zaradi tega, ker raziskave kažejo, da veliko otrok ne zna več sesti s starši za mizo in se pogovarjati. Družina brez obrednih (večernih) srečanj postane kmalu družina, v kateri se nič pomembnega ne dogaja.

b. Slavje po prvi postni nedelji

- Preden s slavjem začnemo, se pogovorimo o njegovem poteku. Npr.: ali bomo brali, o čem se bomo pogovorili. Voditelj vpelje pogovor o vsakem sprotnem vprašanju v zvezi s skupnim življenjem družine, o medsebojnem sodelovanju, odgovornosti za to in ono, o odnosih do sosedov, starejših, šole, verouka, nedelje, hrane, denarja… pa tudi o tem, kako bomo oblikovali prošnje, če bomo peli kaj bomo itd. Če se pogovor zavleče, je to znamenje, da smo dosegli veliko v medsebojni komunikaciji.
- Nato ustvarimo vzdušje zbranosti, pričakovanja, pozornosti.
- Oče (mama) prižge ustrezno število sveč (vijoličaste).
- Se pokrižamo in (zapojemo) recitiramo katero izmed postnih pesmi. Voditelj slavja (oče ali mama) naj presodi primerno število kitic, med katerimi sta poleg že naštetih tudi Kraljevo znam'nje križ stoji… in Mati žalostna je stala…
- Voditelj moli naprej eno ali tri Zdravamarije, še bolje pa desetko žalostnega dela rožnega venca za določen teden. Namesto molitve lahko narišemo skupaj z otroki prizor(e) desetke.
- Nato ostanemo kratek čas v tišini. Voditelj naj nekajkrat, vsaj ob petkih, spomni na sklepe, ki smo jih naredili na začetku posta
- Nato sklene slavje z vzklikom: »MOLIMO TE, KRISTUS, IN TE HVALIMO!« Ostali odgovorimo: »KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!«

B. SLAVJE PRVEGA POSTNEGA TEDNA

Po začetnem obredu (pojemo) recitiramo pesem. npr. Oljsko goro… Nato voditelj uvede skrivnost desetke rožnega venca:

KI JE ZA NAS KRVAVI POT POTIL…

Srečajmo se z Jezusom na Oljski Gori. Jezus trpi - duševno, »znotraj sebe«, ko gleda, kaj se dogaja v ljudeh in kaj se bo dogajalo po 2000 letih tudi v nas. Enako!... Kako se ljudje znamo obrniti proč od njega, od ljubezni do drugih, od Boga... Juda je zamenjal Jezusa za 30 srebrnikov. Kaj če nisem tudi jaz podoben Judu in zamenjam Boga z gledanjem TV, igračami, računalnikom, igro, poležavanjem… in »nimam časa« za pogovor z drugimi, domačimi, Bogom!? Na ta način kažem, da tudi meni ni kaj dosti mar za to, kako živim. Ta teden molimo desetko rožnega venca, ki govori o Jezusovem krvavem potu. Ta molitev nam daje pogum:
- da si izprašamo vest: kako premagujem strah pred vsem tistim, kar se mi zdi težko: npr. odločitev, kako bom preživel ta post. Bog pozna naše sposobnosti in pričakuje od nas odločitev;
- ali sem dovolj trden pri odločitvah iz začetka posta? Hitro se pripeti, da strahopetno in »nemočno« omagam ter pozabim na dobre odločitve! Jezus je na Oljski Gori napravil vse, kar je Bog pričakoval od njega. Da bi nas opogumil!
- Voditelj: »Oče naš…Zdrava Marija… Ki je za nas krvavi pot potil…« Itn.
- Sklep: »MOLIMO TE, KRISTUS, IN TE HVALIMO!« Ostali odgovorimo: »KER SI SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!«

C. ZA BRANJE PRIPOROČAMO ODSTAVKE, OB KATERIH SE USTAVIMO V PREMIŠLJEVANJU, ŠE BOLJE V POGOVORU: Mt 4,1-11; Mt 25,31-46; Mt 16,13-19; Mt 5,43-48.

52. SVETOVNI DAN GOBAVIH

Letošnji Svetovni dan obolelih za gobavostjo so obeležili 30. januarja. Utemeljil ga je francoski pisatelj in novinar Raoul Follereau leta 1954, z namenom, da bi olajšali trpljenje oseb, obolelih za to boleznijo. Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so v letu 2003 zabeležili več kot pol milijona na novo obolelih za gobavostjo, od katerih je okrog 11% otrok, je v pogovoru za Radio Vatikan povedal član italijanskega združenja Prijatelji Raoula Folleroja, dr. Sunil Deepak. »Ti podatki nas usmerjajo k dejstvu, da gobavost v deželah, kjer obstaja, tudi danes predstavlja nevarnost za milijone oseb, še posebej revnih«, je zatrdil dr. Deepak in dodal, da je največ obolelih za gobavostjo v Indiji in Braziliji, vendar je navzoča tudi v drugih deželah, kot so: Angola, Nigerija, Tanzanija, Indonezija, Nepal, Mianmar in Madagaskar.
»Lakota, revščina in slabi pogoji zdravljenja so največji razlogi, ki povzročajo to sicer danes lahko ozdravljivo bolezen. Za zdravstveno oskrbo obolelih od gobavosti je zelo pomembno, da čimprej postavijo natančno diagnozo, ker bolezen v začetnem razdobju ne pušča sledov na telesu pacienta, ki se ga lahko zdravi v domači oskrbi. V kolikor pa je bolezen že napredovala, je oboleli izpostavljen nevarnosti, da ga izločijo iz družine in izgubi zaposlitev, ker o tej bolezni še vedno obstajajo družbeni predsodki. Gobavost je simbol nepravičnosti«, je poudaril dr. Deepak ter opozoril, da so številne osebe prisiljene živeti v revščini, lakoti in brez človeškega dostojanstva. »Gobavost se ne premaguje samo z zdravili, ampak tudi s solidarnostjo in ljubeznijo med narodi«, je zaključil dr. Sunil Deepak.