»LEPO PROSIM… SAMO NE JAZ!«

»NAJ DRUGI!«

Zgodba je stara. Se ponavlja. V njej nastopajo štiri osebe: Vsi, Nekdo, Drugi in Nihče. Kadar gre za to, da je potrebno nekaj narediti ali sprejeti kakšno odgovornost v skupnosti kot prostovoljstvo (brez plačila!), zagotavljamo, da bo nekdo že kako uredil… Nalogo bi lahko marsikdo opravil, na koncu je ne opravi nihče. To igro poznamo že od otroštva. Potem krivimo drug drugega. Jezimo se nase, na Cerkev, državo, vreme, svet…

ŠTIRI OSEBE

Zgornje osebe v igri življenja ponavljajo, kar se dogaja v naših okoljih, domovih, v civilnem in župnijskem  življenju. So znamenje bolezni, ki se zajeda v družbo in spričo nje postajamo brezbrižni, se izmikamo in skrivamo pred nalogami, s katerimi bi naredili kaj dobrega za druge, za skupnost, za župnijo. In zase!

BREZBRIŽNOST IN NESODELOVANJE

sta med glavnimi vzroki za sodobno družbeno in cerkveno nelagodje. Kvarita demokracijo, mesto, Cerkev, župnijo, okolje...

ZAHTEVNI SMO

Kadar govorimo o tem, kaj bi morala npr. župnija, zlasti duhovniki, narediti, smo glasni. Ko pa gre za to da bi sodelovali, govorimo o župniji!, se izgovarjamo zdaj na to, zdaj na ono. Sklenemo pa: »Zakaj  prav jaz? Saj so še drugi…«

VOŠČILO NOVIM ŽUPNIJSKIM IN GOSPODARSKIM SVETOM

Nisem mislil pisati o pasivnosti in brezbrižnosti, ampak voščiti in vnaprej čestitati novim Župnijskim in Gospodarskim svetom našega Novogoriškega okrožja. Pa sem izrazil v imenu vseh župnij in duhovnikov samo solidarnost. Da bi sprejeli skorajšnje poslanstvo z ljubeznijo in odgovornostjo.

Gašper Rudolf

ALOJZ REBULA: NOKTURNO ZA PRIMORSKO -1. del
Lepo je brati Rebulov Nokturno za Primorsko iz dveh razlogov, ker smo Primorci in kristjani obenem. Posebno v teh februarskih dneh, ko naši sosedje onkraj meje gledajo zloglasni film Srce v breznu, ki sprevrača zgodovino, še vedno boleče prisotno v zavesti Primorcev. Roman je izšel pri Mohorjevi družbi v Celju 2004. Njegova tridelnost je pogojena s tremi obdobji: s fašizmom »To je bil čas, ko so čez Vipavsko dolino vršeli demoni in je Nanos čakal na kres v spomin Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča...«, z drugo svetovno vojno » To se je godilo ono pomlad, ko je nemška turkmenistanska divizija prečesavala Trnovski gozd...«, in s povojnimi meseci »To je bilo sredi onega čudovitega maja, ko je povratnik iz Dachaua padel na kolena in poljubil most na Soči...« Predstavitev dogajalnega časa je obenem vmeščanje pripovedi v prostor: v Vipavsko dolino, Trnovski gozd, na Goriško. Glavna pripovedna oseba je Florijan Burnik, ki pride kaplanovat v Borovje, zgornjo Vipavsko dolino. Mlad, lep fant, ki se je v otroških letih mojstril po zapuščenih strelskih jarkih Škabrijela, dober pevec, pravi magnet za mlade, predvsem pa vnet za slovenstvo. Prav njegova ljubezen do naroda za trenutek omaja njegovo vero v Boga, ko fašizem prodira v vse pore javnega življenja, tudi v Cerkev, pomete z nadškofom Sedejem in pritiska na primorske duhovnike, ki ohranjajo pri verouku slovenski jezik. Fašistom spodleti atentat na Florijana, potem ko je pri Mariji Obršljanski v pridigi Kraševcem enačil zvestobo Bogu z zvestobo Krasu, njegovi zemlji in jeziku. Pravi Martin Čedrmac! Zato mora v zapor v Koper, temu pa sledi sedemletna internacija v Campobassu. Mnogoplastnost njegovega lika se izkazuje tudi v drugih življenjskih preizkušnjah in v vztrajanju v celibatu: »Enkrat za vselej sacerdos Christi Kristusov duhovnik. /.../ Po evangelistu Janezu: ne iz volje krvi, ampak iz volje duha.«
»Okupacijo Slovenije je doživel kot smrt dežele pod Triglavom«, vendar jo je sprejel kot nedoumljivo božjo smotrnost in z vero, da bo njegov narod preživel. Zato je tudi sodeloval v uporu zoper okupatorja, oskrboval ranjence, duhovno in z zdravili, čeprav je bil kdaj kot duhovnik tudi zavrnjen. Tako je izbral boj za narodno osvoboditev, obenem pa zavračal komunistično revolucijo za nov družbeni red. Očitek komunista Ferda, da je primorska duhovščina nacionalistična, Florijan zavrne z utemeljitvijo: »Domoljubna je.« Kako jasno razlikovanje dveh pojmov, prvega z negativnim predznakom in drugega nesporno pozitivnega!
Zakaj ju celo primorski zgodovinarji nočejo razlikovati tudi na terminološki ravni? (nadaljuje se)
Mirni Jelen

POST 2003 »PRI NAS DOMA« Predpostna nedelja, 6.2.2005

A. PRIPRAVA ZNAMENJ

Doma pripravimo »postni križ«, ki ga bomo dali na mizo v prostoru, ki je namenjen druženju vse družine. Križ je lahko iz lesa, kartona in podobnega materiala. Naj ima enake krake (grški križ) in pet nastavkov za sveče (vijoličaste). Poskrbimo za okrasitev s trnjem (v ikebani, vazi, ali krona okrog križa, oz. ob križu). Postni križ bo naše središče za postna slavja pri nas doma. Videti je približno takole:

B. POTEK SLAVIJ  »PRI NAS DOMA«

Kako potekajo slavja, bomo razložili z nadaljevanji te Priloge vsako nedeljo ali dve pred dogajanjem. V prilogi bomo naredili sprotno kratek uvod v molitev. O Svetem tridnevju, Veliki noči in velikonočnem tednu do Bele nedelje bomo v Prilogi spregovorili, ko bo čas. Letos je Velika noč 27. marca.

C. SLAVJE PRI NAS DOMA OD PEPELNICE DO 1. POSTNE NEDELJE

1. Pepelnica

Na ta dan je zapovedan strogi post. Tudi otroci naj občutijo postni dan danes in zanesljivo vse petke v postu. Ta dan darujemo svoj dar v višini denarja, ki ga porabimo za malico v Anin sklad. Anin sklad podpira socialno šibke otroke, zlasti prizadevne. Cena malice je okrog 800.- sit. Če le moremo, gremo zvečer v cerkev, da stopimo skupaj z drugimi družinami in z vsem občestvom na pot k Veliki noči 2005. Do 1. postne nedelje mama dodaja vsak večer med slavjem po eno svečo. V nedeljo položi na sredino 5. svečo in prižge prvo.

2. Obred do 1. postne nedelje (svečke ne gorijo!).

• Ustvarimo vzdušje zbranosti,

•  nato se pokrižamo,

•  zapojemo katero koli postno pesem npr.: Oljsko goro, Duša le pojdi z mano, Vrnil se bom k Očetu… Če ne zmoremo petja, pesem recitiramo.

• Počastimo trpečega Gospoda: »MOLIMO TE KRISTUS IN TE HVALIMO, KER SI SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!«

• Nakar mama ali oče položi na postni križ prvo svečko na mesto, kot vidimo na priloženi risbi (po vrstnem zaporedju  kretenj, ki jih naredimo, ko se pokrižamo z velikim križem).

• Sledi tišina v kateri naj družina (bodisi s pomočjo risbe, pisma, ali odločitev, ki jih povemo naglas) do sobote zvečer naredi nekaj postnih odločitev. Tri dni si torej vzamemo čas za pripravo na odločitve (sklepe), ki si jih bomo povedali (zapisali…) v soboto pred 1. postno nedeljo.

•  »Najbolje je, če svoj sklep vsi povemo naglas. Sklep naj bo samo eden, morda zaradi dobrodelnosti dva. Nekaj nasvetov bi bilo npr. »Ne bom zamujal maše, ne bom kadil, ne bom pil alkohola, ne bom zamujal nauka, ne bom govoril grdih besed, ne bom tepel bratca, se ne bom jezil zaradi hrane, ne bom kupoval sladkarij, podprl bom postno akcijo v naši župniji, daroval bom za potrebe Karitas, misijone…«.  Možnosti je skoraj nešteto. Dobro je, če starši otroke malce usmerjajo, vendar naj dosledno spodbujajo postno odpoved. Če v družini še ni primernega vzdušja za javne postne odločitve, naj jih naredi vsak zase v tišini.

• Po tej ustvarjalni tišini oče povabi družino k molitvi: »Molimo kakor nas je učil moliti naš Gospod, Jezus Kristus: Očenaš…«

• Na koncu oče ali mama sklene slavje: »USMILI SE NAS, GOSPOD!« In odgovorimo vsi skupaj: »USMILI SE NAS!«

 
»SIJAJ BOŽJE BESEDE«

»Prepričani smo, da razdrobljenost pri oznanjevanju lahko vpliva na splošno versko stanje v današnjem času. Iz tega razloga krščanska vera izgublja svojo moč povezovanja in posledica tega je, da veliko ljudi ne najde več pravega pogleda in smisla v svojem življenju.« Tako se je izrazil kardinal Simonis, predsednik Nizozemske škofovske konference, ob predstavitvi pastirskega pisma o katehezi: »Sijaj Božje Besede«.
V besedilu se škofje najprej zahvaljujejo vsem, ki niso samo »odgovorni za katehezo, na ravni župnije ali škofije in so dejavni na tem področju, marveč si vedno bolj prizadevajo pri ovrednotenju novih izzivov v katehezi.«
Ob koncu pisma so poudarili, kako je potrebno začeti pogovore znotraj različnih skupnosti, v katerih se združujejo verniki. Škofje tudi želijo, da bi čimprej začeli s pripravo »holandskega direktorija za katehezo«.
Besedilo ima štiri glavne dele: V prvem poglavju je izpostavljen problem nujnosti spreminjanja katehetskega pristopa. Zelo so poudarili, da se je zgodil velik družbeni preobrat, v katerem so se znašli tudi verni ljudje. Individualizem, vprašanje pristnosti in vrednost čustev so postale središčne besede v teh novih okoliščinah. To je največkrat razlog, ki vodi ljudi k temu, da postane vera njihova najbolj zasebna stvar. »Dandanes živimo vero in duhovnost v drugačni obliki, kakor rodovi pred nami. Ljudje se sedaj odločajo veliko bolj po svojem prepričanju«.
Vera in življenje, je naslov drugega poglavja, ki sooča zapletenost razmerja med vero in življenjem. »Odkriti Kristusa v svojem življenju mora postati eden glavnih poudarkov današnje kateheze «, so zapisali škofje.
Župnijska kateheza na novih poteh je tema tretjega poglavja, ki odkriva pomen »kateheze kot iniciacije po katehumenatskem vzoru«, v povezanosti z bogoslužjem, v svoji misijonski razsežnosti, s katehezo zakramentov in z ovrednotenjem posebnih skupin.
Krščanska skupnost vstopa v katehezo, je naslov zadnjega poglavja pastirskega pisma, ki priporoča možnost medgeneracijskih srečevanj pri katehezi, »ki skupaj povezuje starejše in mlade v medsebojni izmenjavi izkušenj«.

TRILETJE ZA ZAKONSKO IN DRUŽINSKO ŽIVLJENJE

Nemška škofovska konferenca je v nedeljo, 16. januarja sprožila triletno akcijo za zakon in družino.
»Prihodnost družine je temeljnega pomena za splošni družbeni razvoj. Družina je velika kulturna dobrina«, je povedal odgovorni za družino berlinski nadškof, kardinal Georg Sterzinskv. V prvem letu akcije bo v središču pozornosti pomen zakona in družine za posameznika in v drugih medsebojnih odnosih.
Leto 2006 je namenjeno razmisleku o položaju in vrednosti družine v znanosti, politiki, gospodarstvu in Cerkvi.
Zadnje leto, 2007, pa bodo namenili pogovorom o tem, kako družini omogočiti osnovne pogoje, ki jih potrebuje za življenje.
Aleš Rupnik