KRISTJANI - LJUDSTVO BLAGROV
V letošnjem pastirskem pismu vas želimo škofje spodbuditi k zavestnemu in zavzetemu življenju v skladu s poklicanostjo in darovi, ki jih prejemate od Boga, da bi bili po njih prepoznavni in dejavni v
občestvu Cerkve in v svetu. Biti kristjan je poklic, saj Jezus vsakega kristjana kliče, naj hodi za njim po poti, ki mu jo je namenil.
Nekateri od vas zavzeto sodelujete v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem. Brez vašega deleža bi bila naša cerkvena občestva zelo obubožana. K bolj dejavnemu vključevanju vseh kristjanov v življenje Cerkve ne sili pomanjkanje duhovnikov, ampak to spada k poslanstvu, ki izvira iz krsta. Cerkev vsi krščeni z ljubeznijo in odgovornostjo gradimo v skladu s sposobnostmi in darovi, ki smo jih prejeli. Cerkev je naše življenjsko okolje, v katerem smo in ga sooblikujemo. Sprejemamo jo kot svojo družino in z njo delimo vse njeno veselje in skrbi.
Obhajanje evharistije, udeležba pri mašni daritvi, je za kristjana najbolj osrečujoče dejanje in življenjskega pomena. Kristjan je »evharističen človek«. Središče Cerkve je evharistija. Cerkev je tam, kjer se kristjani zbirajo okrog oltarne mize.
V župniji je veliko dejavnosti, ki bodo ostale neuresničene ali slabo opravljene brez pastoralnih sodelavcev, zaradi premalo odločenega vključevanja vernikov v župnijsko življenje ali premalo prebujenega čuta odgovornosti.
Vi ste izvoljen rod, svet narod, pa tudi »ljudstvo blagrov«. Da bi mogli blagre, o katerih govori današnji evangeljski odlomek, uresničiti v sebi in sredi vašega življenjskega okolja, kličemo na vas Božji blagoslov. Vaši škofje.
Povzel Vinko Paljk

BITKA PRI FRIGIDU – ODMEVI

      Bitko pri Frigidu poznavalci označujejo kot dogodek svetovnozgodovinskega pomena in tudi kot spopad, ki so ga po množičnosti udeležencev in številu žrtev na naših, slovenskih tleh prekosili šele boji na Soški fronti v 1. svetovni vojni.

Bitka pri Frigidu je  imela velik odmev že v antični književnosti, saj je med leti 395 in 600 o njej poročalo kar 15 piscev v dvajsetih zapisih, za njimi pa od 9. do 14. stoletja še več bizantinskih kronistov in srednjeveških piscev. Omenimo le dva med njimi,  pesnika Klavdija Klavdijana iz Aleksandrije, ki je v svojih poveličevalnih pesnitvah v Rimu in Milanu slikovito in s pesniško držo orisal bitko in Teodozijevo zmago (»S tabo je Bog: na tvoje povelje požene iz votline Eol viharjev vojskó, na tvoji se strani vojskuje samo nebo, na zvok tvoje trombe zavezniške čete – čete vetrov privršé …«) in milanskega škofa Ambrozija, ki je odločilno vplival na Teodozijeve odločitve po zmagi (splošna in popolna pomilostitev poražene strani, kot izraz  globoko krščanskega zadržanja cesarja!) in se je po bitki z njim tudi spravno srečal v Ogleju.

    Državljanska »vojna 394 z bitko pri Frigidu izstopa iz vrste teh dogodkov v enem oziru. Spopad namreč ne pomeni le odločitve o izidu državljanske vojne, kakršnih je bilo v rimskem cesarstvu dosti, praktično ob menjavi vsake dinastije ali v kriznih časih 3. stoletja celo ob menjavi skoraj vsakega cesarja. Spopad tudi ne pomeni odločitve v vojni z neko »barbarsko« skupino, ki je vdirala v Italijo. Nova dimenzija vojne leta 394, zaradi katere dogodek izstopa po pomenu iz vrste drugih podobnih dogodkov, je dimenzija verske vojne. To vsebino spopada so dojeli že sodobniki, tako na krščanski kot na poganski strani. Zmaga pravovernega krščanskega cesarja nad zadnjim cesarskim predstavnikom poganstva, ki je bilo tedaj že v manjšini, pomeni dokončen poraz stare religije. Posledice tega poraza so bile s kulturno-zgodovinskega vidika epohalnega pomena…« (R. Bratož, Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev, Ljubljana 1994, 3).

    Epohalnost bitke pri Frigidu je merljiva tudi s političnim vatlom.

Po zmagi v Vipavski dolini je Teodozij ponovno in tokrat zadnjič združil rimski imperij v enotno državo, pod oblastjo enega cesarja, pa čeprav le za kratek čas. Preden je umrl v Milanu, je (znova) razdelil cesarstvo na dve polovici in ju poveril sinovoma Arkadiju in Honoriju. »Usoda Rima se je tako dopolnila v bližini mrzlih, temno zelenih voda Frigida… Frigidus je bil velik trenutek svetovne zgodovine, naključje pa je hotelo, da je do razpleta med poganstvom in krščanstvom prišlo prav na sedanjih naših tleh« (D. Vuga, Vipavska dolina 1, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 134, Ljubljana 1984, 11).

Drago Svoljšak

»PA TI… HODIŠ K MAŠI?« (2)

Za uvodnim delom maše nam Jezus spregovori po besedilih iz Svetega pisma. Po branju odlomkov iz Stare zaveze pridejo na vrsto odlomki iz Nove zaveze.  Prinašajo nam »veselo novico« o tem, kaj lahko postanemo za svet. Če namreč ne moreš sprejeti Božje besede, ne moreš niti »evharistije«. Božja beseda te navdihuje, »evharistija« pa hrani.

Prav ta hrana primanjkuje vsem, ki sicer hodijo k maši, ne udeležujejo pa se obeda pri Jezusovi mizi. Potem, ko si sprejel Božjo besedo, ko se te Božja beseda dotakne, te nagovarja, doživljaš njen učinek, lahko moliš molitev vernih, torej lahko izpoveš »vero«. Tudi v tej molitvi te napolnjuje moč Svetega duha. Drugi del se nato zaključi z molitvijo vernikov, ko Bog sprejema naše prošnje.

V naslednjem delu ti Jezus kaže oltarno mizo in pravi: »Prosim te, podari mi vse, kar imaš, vse tisto, kar predstavlja tvoje življenje. Vse bom sedaj odrešil: tebe in vse, kar mi izročaš,  kar daruješ, čemur se odrekaš. Bog bo vse sprejel!« Navzoči tedaj izročamo vse, kar delamo, doživljamo (dobro ali hudo), skratka sami sebe, pa tudi druge, zlasti tiste, za katere smo namenili sveto daritev.

Potem nas duhovnik povabi: »Molimo, bratje in sestre, da Bog Vsemogočni sprejme to našo daritev.« To pomeni, naj On očisti naša srca, da bomo razumeli vse to dogajanje, da mu bomo zares izročili tisto, kar je najpomembnejše, in da bomo spremenjeni  živeli  sveto mašo. Potem ko smo Bogu izročili vse svoje življenje, prosimo Svetega Duha, naj spremeni kruh in vino, da postane Telo in Kri Jezusa Kristusa. Ta del maše je najbolj skrivnosten in najpomembnejši.

Tukaj mi ne moremo ničesar storiti, zato umolknemo pred Vsemogočnim. Tukaj vse dela On. Na začetku smo Bogu dopustili, da nam je odpustil grehe in nas ozdravljal ran, tu pa se mu sedaj zahvaljujemo in sprejemamo Njegove darove, ker je Sveti in dobri. Potem pa molitve več ne izgovarjamo mi, ampak prosimo, molimo z besedami evangelija. oz. Jezusa samega. »To je moje telo…« Po tem vemo, da je kruh zares postal Jezusovo Telo. V vseh prisotnih se dogaja isto, kar se dogaja na oltarju, in enako se dogaja za vse ljudi sveta, da bi bili vsi odrešeni. »To je kelih moje krvi, ki se za vas in za vse ljudi preliva v odpuščanje grehov.«  Nihče ne sme biti izgubljen in vse, kar je izgubljeno, je sedaj rešeno. Zato smo tukaj navzoči in lahko Boga samo slavimo za tako neizmerno delo odrešenja. »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in Tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.«

 Dubravka Klanjšček

SKUPINE V ŽUPNIJI IN V OKROŽJU

ŽUPNIJSKI SVETI (4) - OZEMLJE IN LJUDJE

Na splošno je tako, da doživljamo pripadnost Cerkvi po svoji župniji na ta način, da imamo (stalno) bivališče na ozemlju, ki v cerkvenem pogledu spada pod določeno župnijo ali cerkev. Ponekod pa so glavna vez tista cerkev ali ljudje zunaj ozemlja lastne župnije, kamor pač nekdo hodi, npr. k maši. Meje med župnijami so več ali manj stalne. Določi jih škofija. Včasih se zgodi, da meje ne ustrezajo več, npr. zaradi vpadnic ali drugih posegov v prostor. Tedaj želi skupina hiš ali kakšen zaselek ali mestni predel, ki je na meji dveh župnij, iz praktičnih razlogov pod sosednjo župnijo, kar jim škofija (običajno) ugodi.  Zdaj ne bomo razpredali o tem, pač pa o tem, da ozemlje ne povezuje avtomatično ljudi določenega predela. Za oblikovanje Župnijskega sveta pa to predstavlja v mestnem in primestnem okolju vprašanje, na katerega nimamo idealnega odgovora. Iz preprostega razloga, ker se ljudje ne poznamo. Zaradi načina sodobnega življenja. Moderno življenje nas v kraju bivališča drug drugemu pogosto ne zbliža. Nova Gorica je npr. pogojena s tako gradbeno zasnovo in notranjimi povezavami, ki ne spodbujajo komunikacije med prebivalci.  Podobno je še marsikje.

SKUPINE

Zato so, ko gre za sodelovanje v ŽPS, kar najbolj dobrodošle različne skupine, ki se zbirajo po župnijah. V skupinah se ljudje spoznavamo, sodelujemo, pogovarjamo, kaj predlagamo, se soočimo z mnenji drugih, soodločamo. Ko obnavljamo Župnijske svete, naj bi vsaka živa skupina, v kateri so člani stari nad 16 let, predložila kateremukoli članu dosedanjega ŽPS ali duhovniku svojega predstavnika kot kandidata za ŽPS. Na ta način se bo skupina bolje povezala in razgledala. Po župnijah imamo različno število skupin, imajo različna poslanstva in je škoda, če niso ovrednotene tudi v ŽPS.  

GIBANJA

Poleg skupin so velika dragocenost župnije in okrožja gibanja. Gibanja presegajo meje župnije. Gibanja se znotraj sebe povezujejo, ne glede na meje župnij. Zato je nevarno, da bi ne doprinesla svojih darov v ŽPS župnije, kjer je gibanje najbolj prisotno in od tam v Okrožni pastoralni svet. Nihče, ki hoče živeti v Cerkvi in s Cerkvijo ne le kot posameznik, ampak skupaj z drugimi v skupini ali duhovnem gibanju, naj ne bi bil izločen iz skupnih pogovorov in odločitev v Župnijskem ali Okrožnem pastoralnem svetu.

ZDAJ JE ČAS

Pravzaprav je že skrajni čas za to, da povemo tisti, ki smo v gibanju ali skupini, ki do zdaj ni bila ovrednotena, ali pa je nastala v zadnjih letih: »Tudi mi smo tukaj in bi bili radi zraven, ko molite, iščete rešitev za to in ono, se povezujete s sosednjimi župnijami novogoriškega okrožja, se pogovarjate o pastoralnih rešitvah in preverjate pastoralni utrip.«

 Gašper Rudolf

Moč dojenčkov

“Bil si trdno odločen, da se ločiš!”
“Ja, ampak stvar se je zapletla. Imela sva tri otroke in odločila sva se še za četrtega, da bi jih lahko po ločitvi pravično delila.”
“No, in?”
“Prišla sta dvojčka!”