VREDNOST ŽIVLJENJA
Dolgi koraki so nas prestavili že globoko v »novo« leto, spet so navadne nedelje, spet se življenje odvija v mejah že videnega, vsakdanjega. Celo tragedija v Aziji je začela postajati resničnost preteklega časa. Ostajajo le še zgodbe preživelih in nerešena vprašanja - kako da niso tega prej vedeli, kje so valovom ubežane živali...
Mi smo seveda na varnem, saj bi bili cunamiji v Jadranu le neznatni, meter visoki valovi. Samo izbranci, ki bi se lahko udeležili zimovanj na eksotičnih krajih in tako odmaknjeni počeli vse, so še nekoliko pretreseni. Konec »žura«? 26. decembra zjutraj, ko je bil po lokalnem času uničujoči potres, je bil zanje navaden popočitniški dan. Samo v Ameriki so še praznovali božič. Za Evropejce je bil potres ravno na meji med 25. in 26. decembrom.
Praznik vrednote življenja se je spremenil v svoje nasprotje. Ali nam ni to nasprotje dovolj, da začnemo vrednotiti lastno življenje, da začnemo razmišljati o njegov vrednosti, da tehtamo, kateri pol želimo izbrati? Zlo, ki je doletelo tiste ljudi, ne more ostati našim očem prikrito. V vsakemu pušča sled negotovosti. Lahko sem, ali me tudi ni. Vrednost življenja se ne da izmeriti v storilnosti, ampak v lepoti. Zbiranje lepih stvari, kapljic jutranje zarje, nas dviga nad zlo pobožičnega dne. Iskanje svetega nas prestavlja nazaj v dan božiča. Oči bližnjega nas spominjajo na dogodek prvega srečanja z Jezusom. Nič več ni navadnih nedelj in ni več vsakdanjega. Samo novost novega dne, ki nam je podarjen.
Boštjan Toplikar

BITKA PRI FRIGIDU – SPOPAD

Bitka pri Frigidu je bila v Vipavski dolini med Ajdovščino in Vipavo ter na strmih pristopih v dolino  med Podkrajem, Vrhpoljem in Budanjami. Teodozijevo izhodišče je bila trdnjava Ad Pirum na prelazu Hrušica, v središču alpskih zapor (Claustra Alpium Iuliarum), ki jo je zavojeval v prvem  resnem spopadu z nasprotnikom.

Evgenijev strateg Arbogast je dal, za nasprotnika nepričakovano, zapreti izhode iz obrambnega sistema v Julijskih Alpah, namesto da bi branili dostope vanj in utrjeno obrambno črto zasnoval na ravnini pod ustjem potoka Bela. Povrhu pa je večji oddelek Evgenijeve vojske pod vodstvom Arbitiona skrit v vzhodnem zaledju alpskih zapor čakal na priložnost, da udari Teodozijevim v hrbet in  tako onemogoči sovražni vojski v nepriljudnem kraškem svetu zadostno oskrbo z vodo in s krmo za konje. Pogubna past bi se tako zaprla in vse je kazalo, da se bo Arbogastov načrt tudi uresničil. V moralno oporo vojakom je dal Evgenij po okoliških hribih razpostaviti kipe boga Jupitra in Herkulovih podob. Bitka se je razpletla v dveh dnevih.

Prvi dan se mogočna Teodozijeva vojska v težko prehodnem svetu ni uspela hitro in primerno razporediti v bojni red. Goti, ki jih je kot prve poslal v bojni metež z namenom, da bi prebili  z lesenimi in zidanimi utrdbami utrjeno obrambno linijo v dolini, so doživeli krvav poraz. Padla naj bi jih kar polovica! Teodozij je zaznal nemoč svoje vojske v težko prehodnem svetu doline Bele, pa je razjahal in stoječ pred kolono vzpodbujajoče vzkliknil »Kje je Teodozijev Bog?« Po  težkem porazu je, verujoč v prerokbo o zmagi krščanskega Boga, zavrnil predlog poveljnikov, naj se umakne in se pripravi na nov spopad naslednjo pomlad. Del noči pred odločilnim dnem pa je molil (po enem od virov v »molilnici vrh gore«, morda v trdnjavi na Hrušici). Evgenijevi pa so v dolini že proslavljali svoj navidezni uspeh. Tačas je Arbition s svojimi prestopil na Teodozijevo stran, sesul s tem dejanjem Arbogastov načrt in sprostil Teodoziju pot za morebitni umik.

Drugi dan je Teodozijeva vojska, po njegovem znaku v znamenju križa, krenila v napad, še preden so se Evgenijevi pripravili za boj. Nato je, po božji volji, kot so ta nenadni naravni pojav pojasnjevali antični viri, zapihala močna burja, orkanski veter v poznopoletni neurni nevihti, vrtinci prahu so zastirali vid, veter je obračal kopja in sulice Evgenijevih vojakov, jim trgal ščite iz rok, zatemnilo se je ozračje, tako da je spominjalo na sončni mrk. Evgenijeva vojska je doživela strahovit poraz. Evgenija so vojaki ujeli, ga zvezanega pripeljali pred Teodozija in ga, še pred cesarjevo sodbo, obglavili. Vojskovodja Arbogast si je sam vzel življenje nekje v gorah nad bojiščem. V dveh dnevih je na bojnem polju obležalo okoli 20 tisoč bojevnikov. Preživele Evgenijeve vojake je Teodozij že na bojišču pomilostil. Teodozij se je z bojišča umaknil v Oglej, vest o zmagi, zmagi z božjo pomočjo, pa se je širila po državi.

Drago Svoljšak

»PA TI… HODIŠ K MAŠI?« (1)

KRIZA

Pogosto se sliši iz vrst, tudi tistih kristjanov, ki hodijo vsako nedeljo k sveti maši, razne kritike na račun duhovnika, pridige, dolžine maše in, jasno tudi to, kako jim nič ne pomaga pri reševanju problemov, čeprav hodijo k maši. Žalostna sem, ko to poslušam. Verjamem pa, da je tako. Slutim samo to, da mnogi sploh ne vedo, kaj se dogaja pri sveti maši. Zato bi rada o tem razmišljala v Oznanilih. Da bi koristilo meni in drugim. Kriza maše je namreč kriza sodobnega človeka in njegovega odnosa do samega sebe in do uporabe časa na Gospodov dan.  

KAJ MORAMO VEDETI?

Vse, kar se pri maši dogaja, je namenjeno temu, da nas vodi k Bogu. Maša je srce in središče krščanskega življenja. Duhovnik je od Boga izbran in posvečen, da edino on v moči zakramenta mašniškega posvečenja spremeni kruh in vino v Kristusovo telo in kri. Vse drugo lahko opravljajo diakoni, veliko reči pa celo mi laiki. Maša je sestavljena iz dveh delov. Središče prvega dela je Božja beseda, drugega – od darovanja dalje - pa  daritev ali evharistija. Znotraj teh dveh delov je več korakov ali prehodov, ki se hitro zvrstijo drug za drugim. 

PREHODI ALI STOPNJEVANJE

Začetni prehodi so podobni onim iz Gospodove molitve:

• Razveselimo se, da smo pred Bogom skupno v občestvu vernikov,
• zaupno se obrnemo k Očetu,
• priznamo svoje grehe in opustitve,
• spravimo se z Bogom in bližnjimi,
• hvaležno sprejmemo vse, kar prihaja od Boga.

Ko priznamo svoje grehe, molimo drug za drugega. Sv. Jakob pravi: »Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molite drug za drugega, da boste ozdravljeni« (Jak 5,16) Tako se na začetku maše notranje osvobodimo za slavljenje Boga. Po učinkovitem uvodnem dejanju smo pripravljeni na srečanje z Bogom in ga lahko hvalimo in slavimo. Zato zborno molimo ali prepevamo: »Slava Bogu na višavah...« Če imamo navado zamujati mašo, smo uvodni del izpustili in se ne uglasimo z občestvom in  mašnim dogajanjem.

 ČE MAŠE NIMAMO V TEDENSKEM NAČRTU

Če nedeljska maša ni v našem tedenskem urniku, bo ostala na obrobju. Bomo opravili z njo kakor mimogrede in bo počasi padla pod »razno«, kar pomeni: »Če je, je, če ni pa ni…« Nato pod izgovor: »Grem k maši, kadar imam čas.«  Nazadnje gremo k maši neredno ali samo za velike praznike. Tako se konča pozitiven odnos do Gospodovega dne. Vse zaradi neznanja ali nesporazuma okrog vprašanja, kaj si mislim o maši in kako sploh doživljam začetni del maše.

GLEDE ZAMUJANJA

Če nismo na svojem mestu v cerkvi, preden pristopi mašnik pred oltar, naredimo hudo napako zoper občestvo, zoper zbranost in zoper prve prehode v mašno dogajanje. (Nadaljevanje prihodnjič)

Dubravka Klanjšček

»TO NI MOJ PROBLEM!«

KADAR NANESE POGOVOR

Včasih si še vzamemo čas za pogovor.  In za poslušanje. Vedno se čudim, kaj vse ljudje znamo povedati, kako veliko ljudi veliko ve in se razumejo na to in ono. Rojevajo se živahne razprave o tem, kaj bi bilo treba spremeniti na svetu, kaj bi morali narediti v našem mestu, v državi, zdravstvu, šolstvu, na področju športa in zabave, pa tudi v Cerkvi in v župniji… Nekdo je vprašal mater Terezijo, kje naj začne spreminjati svoje okolje. Povedala je, kje je prvi kraj, ki kliče po spremembi, rekla je: »Začniva pri nama!« Zakaj?

PRVA TEŽAVA

Ker moramo najprej čez prvo oviro: lahko je o problemih govoriti, razpravljati; težje se je ob njih povezati z drugimi in se odločiti, da je treba nekaj narediti; najtežje pa se je težav družno lotiti in jih začeti reševati. Na vsakem koraku trčimo na samoobrambno oviro: »To ni moj problem! Rešujejo naj ga tisti, ki so za to poklicani in plačani!« S temi in podobnimi izjavami v bistvu povemo, da nas je strah. Strah pred tem, da bi se izpostavili in pred tem, da bi naredili nekaj tudi za druge.  

STRAH V CERKVI

Nekaj tega strahu se pojavlja tu in tam v teh tednih, ko izbiramo, glasujemo in se pogovarjamo o ljudeh, ki naj bi nas zastopali v Župnijskem svetu. ŽPS povezuje ljudi v duhovnem, pastoralnem in župnijskem gospodarskem pogledu, kar pomeni upravljanje z denarjem župnije in z zgradbami. Slišati je, da kdo ni zmogel dati soglasje k svoji kandidaturi in izboru za eno od teh neodložljivih nalog, ki se povezujejo v ŽPS. 

KAR JE RAZUMLJIVO!

Prvi razlog za ne-navdušenje za sodelovanje v ŽPS utegne biti strah pred odgovornostjo. Kjerkoli človek je ali je za nekaj določen ali izbran, se izpostavi in, kaj bi se sprenevedali, v ŽPS postane soodgovoren za osnovno usmeritev glede tega, na kakšen način bosta potekala komunikacija in način sodelovanja v župniji. Ta odgovornost je odgovornost pred  samim seboj, pred Bogom in pred ljudmi, tudi pred onimi, ki niso tesno povezani s Cerkvijo.

PASIVNOST

Pasivnost v župniji in strah pred soodgovornostjo povesta nekaj tudi o tem, da večkrat od ŽPS ali tudi od duhovnika pričakujemo preveč. Kadar ljudje naštevamo sezname: »Pa morali bi to, pa to in ono…«, idealiziramo vlogo ŽPS in duhovnikov. ŽPS in duhovnik ne zmoreta spremeniti sedanjega časa. Moreta pa v sedanjem času spremljati pastoralno, predvsem duhovno župnijsko občestvo in posameznike. Prav zato, ker je čas zelo zahteven. Če to upoštevamo, bo polovica zadržkov za sodelovanje odpadlo. In se bomo opogumljali z dejstvom, da Bog v »naši« župniji nima drugih ljudi na voljo, razen nas, konkretnih skupin in posameznikov, ki se srečujemo v cerkvi.  

Gašper Rudolf

CERKEV V SVETU

V Rimu so pripravili simpozij ob 100. obletnici rojstva francoskega filozofa Emmanuela Mounierja, utemeljitelja personalizma. »Bil je globok kristjan in globoko ukoreninjen v Cerkvi.« S temi besedami je kardinal Paul Poupard, predsednik Papeškega sveta za kulturo, opisal Emmanuela Mouniera. »V družbi, ki propada«, je povedal kardinal Poupard, ko je predstavil idejne usmeritve očeta personalizma: »je nujno, da na novo iščemo duhovno, nasproti spiritualizmu; tradicijo, nasproti tradicionalizmu; vero nasproti fideizmu; moralo nasproti moralizmu; skratka pravi red, nasproti ukoreninjenemu neredu«. Mounierju je bila, po Poupardovih besedah, zelo blizu tema: »kristjan v svetu«. »Kristjan živi v svetu kakor kristjan, skupaj z drugimi. Oseba je celosten človek, ki nasprotuje totalitarizmu, je bitje odnosov, je torej antiindividualist, vključen tudi v politiko. Človek avtonomno sprejema vrednote. Prav ta razpoložljivost temelji predvsem na potrebi, da se odpre Bogu, ki je notranji izvir celostne poosebljenosti«, je rekel kardinal Poupard.

»Smelost in strpnost, čudenje in vernost« sta dve »kreposti« iz katerih po Mounierju izhaja smiselnost navzočnosti kristjanov v svetu. Ti dve kreposti »redko srečamo skupaj«, izpostavlja francoski filozof, ko zatrjuje: »Vedno aktualno v svojem bistvu, krščanstvo ni nikdar neki modni krik. Prisotnost Cerkve v svetu ni nekakšen imperializem, ampak tiha navzočnost, ki je podobna Božji navzočnost v našem življenju«.

SPOMINSKA SLOVESNOST V AUSCHWITZU

Pariški nadškof, kardinal Jean-Marie Lustiger bo posebni odposlanec papeža Janeza Pavla II. na spominski slovesnosti ob 60. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz.

Papež je za svojega odposlanca na slovesnosti 27. januarja izbral 78-letnega kardinala, ki je po rodu Žid. Njegova mati je leta 1943 umrla v plinski celici tega zloglasnega nacističnega taborišča na Poljskem. Lustiger je pri 14. letih sprejel krščansko vero. V 60. letih preteklega stoletja je uspešno posredoval v sporu glede karmeličanskega samostana, ki stoji na meji nekdanjega koncentracijskega taborišča v Auschwitzu, za katerega je židovska skupnost trdila, da je celotno območje taborišča in kraja židovsko grobišče. 

Na slovesnosti pričakujejo okrog 10.000 ljudi. Medtem pa se je moral kölnski nadškof, kardinal Meisner javno opravičiti, ko je v svojem nagovoru na praznik Gospodovega razglašenja izenačil vprašanje splava in evtanazije z zločini Hitlerja in Stalina. Na to je zelo ostro odgovoril predsednik Osrednjega židovskega sveta v Nemčiji Spiegel, ki kardinalu očita, da je s to izjavo prizadel milijone žrtev holokavsta. »Če bi samo slutil, da bo moja navedba o Hitlerju razumljena napačno, je ne bi nikoli uporabil« se je opravičil kardinal Meisner.

Aleš Rupnik

Opredelitev časa

“Vidim, da imate polno čudovitih starih umetnin,” pravi obiskovalec.
“Iz katerega časa pa so?”
“Iz tistega, ko sem še imel denar!”