SREČANJE OB DVEH MIZAH

Danes, ko je veliko ljudi izgubilo duhovno usmeritev, je pomembno vprašanje ob katerih vrednotah gradimo naša prizadevanja. Ena od teh vrednot je tudi vera. Naša opredelitev za Boga se začne pri drobnih, majhnih stvareh našega življenja, ki se nas dotikajo vsak dan. Kljub temu, da so to velikokrat samo simboli, nam lahko bistveno pomagajo, da najprej v sebi izoblikujemo vero, ki bo živa, vero, ki ima temelje in cilje, vsebino. To pa ni več samo vera znamenj, simbolike, lepega obredja, nekje izven človeka, ampak vera, ko človek sam postane znamenje. 
A kje lahko najdemo izvire za takšno življenje po veri. Za kristjana je eno najlepših znamenj, ko je povabljen k Jezusovi mizi (oltarju) evharistične daritve. Letos obhajamo leto evharistije. Razmišljanje o duhovnih temeljih naše vere pomeni vrnitev h koreninam, ko poslušamo božjo besedo, ko vedno znova obhajamo evharistično daritev. Ravno zato evharistija ni enkraten dogodek, ampak je poklic, ki nas vedno znova nagovarja in vabi. Evharistija pa ni samo povabilo, nismo samo prejemniki Božjega življenja, ampak je v toliko večji meri tudi poslanstvo, saj prav v moči evharistije človek bogastvo duhovnega življenja, ki ga ima v sebi, uresničuje v vsakdanjem življenju.  
Če je prvi oltar evharistični oltar, je drugi oltar družinska miza. Tu se najlepše preverja in ovrednoti vse, kar prejemamo od Boga in kar prinašamo iz vsakdanjosti. Prav v družini se najbolj celostno pokaže v čem smo rasli in kaj smo zanemarili. Naj bo zato najprej družina kot vrednota kraj in čas, kjer bomo našli pot do Boga in pot v vsakdanje življenje.  

BITKA PRI FRIGIDU - PROTAGONISTI
17. januarja leta 395 je v Milanu umrl rimski cesar Teodozij 1, s polnim imenom Flavius Theodosius, imenovan tudi Magnus (Veliki), ki je 5. in 6. septembra leta 394 v bitki pri Frigidu premagal proticesarja Evgenija in tako zmagovito končal dolgotrajno državljansko vojno ter istočasno dokončno porazil poganstvo v vesoljni rimski državi. Zato tej hudi bitki v Vipavski dolini povsem pristoja tudi oznaka verska vojna.
Na čelu krščanske vojske je stal sam cesar Teodozij, rojen 11. januarja 347 v provinci Hispaniji (Španija). Na vzhodni prestol rimskega cesarstva je sedel leta 379. Teodozij je bil kristjan in vnet zagovornik katoliške pravovernosti. Leta 392 je prepovedal poganstvo in uzakonil krščanstvo kot edino dovoljeno veroizpoved v imperiju.
Teodozijeva vojska je štela okoli stotisoč mož, med njimi so bili tudi številni barbari, poleg Hunov in Alanov tudi približno 20 tisoč Gotov. Taktično-strateške niti je imel v rokah general Stilicho, po materi Vandal, ki je, čeprav tudi barbarske krvi, dosegel v rimski vojski najvišji položaj (magister militum) in je bil po želji cesarja Teodozija po njegovi smrti skrbnik njegovih mladoletnih sinov Arkadija in Honorija. Slednji je kot desetleten fantič bil priča krvavemu vrtincu na bojnem polju pri Frigidu.
Teodozijeva vojska je v boj krenila sredi maja 394 iz Konstantinopla, današnjega Carigrada. Pogansko vojsko, številčno šibkejšo od Teodozijeve (okoli 30 do 40 tisoč vojakov), je vodil Evgenij (Evgenius Flavius), sprva kristjan, učitelj retorike, ki ga je leta 392 za (proti)cesarja oklical vojskovodja in dvorni vsemogočnež Arbogast, po rodu Frank. V Evgenijevi vojski je ta sposobni vojak in vešč politik poveljeval tudi frankovskim najemniškim četam. Evgenij je krenil v boj odločen braniti vero očetov in vrednot, na katerih je počival tisočletni Rim. Njegova vojska je krenila v spopad iz Mediolana (Mediolanum, današnji Milano).
Tretji »vpleteni«je Frigidus, reka, ki se je z bitko na njenih bregovih zapisala v zgodovino. Kot stoletja pozneje Soča! Krvavo bitko, saj pravi pesnik Klavdij Klavdijan iz Aleksandrije da »Frigidus barvo vode je spremenil, pred kupi mrličev skoraj zastal, ko ne bi ga kri deroča pognala«. Frigidus ali Mrzla reka, ki je od izvira do izliva v vrisan na Tabuli Peuntingeriani, barvni karti cestnega omrežja rimskega imperija iz 3. stoletja, je naš Hubelj ali Vipava, morda kar obe reki skupaj. Po njem so Rimljani poimenovali tudi cestno postajo (mansio Fluvio Frigido), prvo rimsko civilno naselje na tleh današnje Ajdovščine. Ko sta se udarila Teodozij in Evgenij je že bilo utrjeno in imenovano Castra.

»GOSPOD, OSTANI Z NAMI!« 2. DEL
BITI POZOREN SOPOTNIK Kaj je drugačnost, kamor učenca vodi skrivnostni sopotnik na poti v Emavs? Nista znala povedati, toda v sopotniku sta začutila moč, ki je zagrela njuni srci. Gospod gre vedno naprej, njegova ljubezen se nikoli ne ustavi. To velja za nas tudi takrat, ko začutimo okrog sebe noč in strah. Ne smemo se zaustaviti pri nobenem preteklem dogodku, za človeka, ki se izroči v Božje roke, je vse pozabljeno in odpuščeno. Ljubezen je močnejša od našega greha, zato moremo potovati naprej, tudi takrat, ko se nam ne ljubi, ko nas tolike vabe spravljajo nazaj.
Dejstvo pa je, da srečanje z Jezusom ne pride navadno na čudežen način, ampak zahteva veliko poslušanja, odločanja, padcev in vstajanj. Človek se mora sam v sebi razpoložiti za srečanje z Jezusom, del poti moramo tudi sami prehoditi, zato je popolnoma zmotno stališče, ki misli, da se človek sam reši in pride do duhovnega uspeha. Pa vidiš, da so tvoje roke prekratke, tvoj čas prekratek, misli neprave.

»GOSPOD, OSTANI Z NAMI!«
Učenca je bilo strah, da bi ostala sama in se vrnila v staro življenje, zato sta prosila Jezusa: »Gospod, ostani z nami!«
 Večina naših grehov je iz strahu. Če te ni strah, se ne bojiš minevanja življenja, ki je kot vlak. Svet spreminjajo ljudje, ki jih ni strah. Strah ni teh, ki ljubijo.
Komu ni blizu tak Emavs?
Kdo ni šel po tej poti vsaj enkrat, ko se mu je vse podrlo, ko je ostal razočaran, sam! Pa vendar nikdar nismo sami, čeprav ne živi več v naši vidni stvarnosti, je ostal v evharistiji; kruh in vino je postalo trajno znamenje njegove ljubeče prisotnosti.

ŽUPNIJSKI SVETI (2)
NI IDEALNEGA ŽPS
Idealen Župnijski svet bi bil tisti, ki bi zastopal prav vsakega župljana z njegovimi težavami, razumevanji, mnenji in predlogi. Do takega ŽPS ne bomo prišli nikoli. Zato se moramo iskreno potruditi, da pride vsakih pet let župnija čim bliže tistemu ŽPS, ki v danih razmerah najbolje predstavlja vso župnijo.

DVE IZHODIŠČI
Na sestanku duhovnikov Goriškega pastoralnega območja (dekanij Nova Gorica in Šempeter) smo 5. jan. letos ugotavljali s škofom Metodom, da se prepletata pri oblikovanju ŽPS dve izhodišči, ozemeljsko in osebno.
Po ozemeljskem izboru so v ŽPS zastopani vsi ozemeljski predeli župnije (predeli vasi ali mesta, zaselki, bloki, ulice); po osebnem izboru so zastopane skupine, ki živijo in delajo v župniji na bolj organiziran in stalen način, kot so npr.: pevski zbor, katehisti(nje), mladinska skupina, skavti, razna gibanja in skupine, karitas, sodelavci pri bogoslužju, upokojenci, starši veroučencev itn.
Kjer se ozemeljsko in osebno izhodišče uravnovesita, dobimo ŽPS, v katerem vsak član ve, koga predstavlja in v imenu koga (poleg svojega stališča) prevzema odgovornost.

ZAVZETI SE!
Zato se moramo zavzeti v vseh naših okoljih, da dobimo v ŽPS ljudi, ki so vsaj nekoliko razgledani v problemih svoje župnije pa tudi okrožja.
Hočem reči take ljudi, ki niso prestrašeni in ljubosumni do drugih ljudi v župniji in do župnij v okrožju. Take, da okrožja ne občutijo kot tekmeca ali izrinjevalca župnije, marveč kot dopolnitelja v tistih nalogah, v katerih, tako se je razkrilo na skupnih sestankih, je posamezna župnija danes nemočna. Izkušnja z ŽPS Novogoriškega okrožja v zadnjih letih je v tem pogledu sijajna. Enkratna!
Prejšnji torek smo bili zadnjič skupaj v tem mandatu. Pokazalo se je, da kljub različnemu razumevanju tega, kaj je odprtost in sodelovanje v župniji in v okrožju, prihajamo do vedno večje zavesti, da smo soodgovorni pri vedno večjem številu nalog, ki postajajo skupne. Več kot samo nekaj vprašanj pa zaenkrat puščamo odprtih za prihodnje ŽPS v okrožju, ki jih bo skušalo razumeti in opredeliti v naslednjih mesecih in letih.

JUGOVZHODNAAZIJA: KAKO NAPREJ?
Mednarodna skupnost še naprej skuša ublažiti posledice katastrofe, ki so jo povzročili cunamiji na jugovzhodu Azije in usklajuje pomoč preživelim.
Na srečanju skupine G7 v Bruxellesu, so finančni ministri sedmih industrijsko najbolj razvitih držav odločili, da se od dežel, ki jih je prizadel potres ne pričakuje vračanja dolga, dokler Svetovna banka in Mednarodni monetarni sklad ne izdelata ocene stroškov obnove v teh državah.
Med preživelimi v najbolj prizadeti indonezijski pokrajini Aceh, je italijanski misijonar frančiškan fr. Ferdinanda Severi, ki je v razgovoru za Radio Vatikan povedal, da se je rešil, ko se je povzpel na džamijo. Opozoril je predvsem na pomanjkanje primernih strojev, še posebej tistih za kopanje. Fr. Severi je povedal, da so celi predeli mest zatrpani z odpadom, pod katerim se še vedno nahajajo številna telesa. »Samo na dvorišču naše šole se nahaja dva metra
velik kup nanešenega materiala. Ko smo začeli izkopavati, smo našli štiri trupla, verjetno pa jih je tam še več, mislimo da okrog petdeset« je povedal.
Salezijanski misijonar Carlo Velardo s Tajske je sporočil, da so redovniki navezali stike z budističnimi menihi in imami muslimanskih skupnosti na tem območju in se dogovorili za sodelovanje, ne samo, kako bi trpljenje lajšali s hrano, streho nad glavo in zdravili, ampak tudi, kako bi ublažili duševno trpljenje teh ljudi.
Medtem ko v Indiji ljudje že zapuščajo sprejemna taborišča, je na Šri Lanki še vedno veliko število beguncev, pričakujejo pa, da jih bo prišlo še več. Tam imajo še vedno veliko težav s hrano in pitno vodo. V Indoneziji se še vedno povečuje število žrtev. Pomoč pa ovira težka dostopnost, ker ne morejo doseči prizadetih območij, še posebej onih, ki jih nadzirajo Tamilski tigri.

RADIKALNI LAICIZEM UNIČUJE HUMANIZEM
Predstojnik Kongregacije za nauk vere, kardinal Joseph Ratzinger je opozoril na posledice radikalnega laicizma. »Nahajamo se v resnih okoliščinah. Radikalni laicizem lahko uniči humanizem, predvsem zato, ker se takšno stremljenje omejuje zgolj na materializem, komercializem in moč tržišča« je opozoril kardinal Ratzinger.
Poudaril je, da je za tovrstna prepričanja dovoljena vsaka oblika naravnoznanstvenih raziskovanj. Iz tega prihaja tudi do zahtev, da se različne oblike človeških vezi postavijo na isto raven, kot je poroka med moškim in žensko. Vse to vodi k zamisli, kako lahko vsak človek sebi poišče svojo spolno identiteto. Prav oni tudi največkrat zamegljujejo in izkrivljajo cerkveni nauk.