TA JE MOJ LJUBLJENI SIN
Božični praznik nam najprej govori o otroku, Božjem Sinu Jezusu, in o našem Božjem posinovljenju. Poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal dobri Bog, da se imenujemo Božji otroci, sinovi in hčere.
Praznik Jezusovega krsta meri na našo odraslost, saj ob Janezu Krstniku nastopa Jezus v najlepši moški dobi, ko je star skoraj trideset let. Lahko bi rekli, da nas nedelja Jezusovega krsta usmerja v naše odraslo in zrelo življenje: v odraslo vero ter delovanje.
Izgovarjanje, da naj se otrok sam odloči za krst, ko bo polnoleten, je prav tako prazno, kot če bi se šele osemnajstletnik začel zanimati za šolo in vzgojo. Koliko najlepših let bi bilo tako zanemarjenih!
Živeti z zavestjo, da si ljubljeni sin ali ljubljena hči nekoga, ki te spremlja, usmerja, bdi nad teboj, ti pomaga je vse kaj drugega, kot biti prepuščen na milost in nemilost samemu sebi, drugim ljudem in okolju. Ni čudno, da so se veliki Božji prijatelji ure in ure ob krstnem kamnu zahvaljevali za neprecenljivi dar vere in včlenitev v Katoliško Cerkev po krstu.
Tolikim je žal, da starši niso poskrbeli za njihov krst in jih v veri vzgajali. Jih bomo podprli pri njihovi odločitvi, da bi stopili na pot priprave na prejem zakramentov krščanskega uvajanja in jih na tej poti tudi spremljali?
P.Vid

PRED PETIMI LETI

VPRED OBLIKOVANJEM NOVIH ŽUPNIJSKIH SVETOV
Čez dober mesec bodo v vseh slovenskih škofijah izbrani in potrjeni novi župnijski pastoralni in gospodarski sveti. Zato je prav, da povzamemo besedo naših škofov izpred natančno petimi leti, s katero so nas spodbujali k župnijskemu sodelovanju, pri čemer gre predvsem za ovrednotenje našega odnosa do Župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS).

MED DRUGIM SO NAM ZAPISALI:
»Župnijski pastoralni sveti so ena od ustanov, ki jih je predvidel drugi vatikanski koncil (LA 10;26,2) in jih je uzakonil Zakonik cerkvenega prava (kan. 536), narekujejo pa jih tudi potrebe današnjega časa.
Že v prvih krščanskih skupnostih so bili laiki dejavni pri apostolskem delovanju Cerkve. Apostolska dela in sveti Pavel omenjajo številne laike, ki so pomagali pri širjenju evangelija. V srednjem veku so se laiki spontano organizirali v bratovščine, ki so sodelovale pri bogoslužju in se posvečale dobrodelnosti. V novejši dobi pa so se predvsem krščanske žene izkazale kot odlične sodelavke pri reševanju socialnih problemov. V 19. stoletju so se laiki povezovali v Vincencijeve konference, Kolpingove družine in druga združenja. Danes imajo v našem prostoru posebno mesto Karitas in podobne dobrodelne organizacije. Po drugem vatikanskem koncilu pa se področje njihovega udejstvovanja razširja tudi na področje oznanjevanja in bogoslužja. Kot krovna organizacija vseh laiških prizadevanj so župnijski pastoralni sveti nedvomno najbolj primerna oblika sodelovanja med duhovnikom in laiki v okviru župnije. Ne samo zato, ker so duhovniki največkrat preobremenjeni z delom, ampak predvsem zato, ker laiki delujejo na področjih, ki so duhovniku težko dostopna...
Njihove naloge pod vodstvom in v sodelovanju z župnikom segajo na področje oznanjevanja, bogoslužja in dobrodelnosti.
... Po vsem, kar smo zapisali, je jasno, kako so župnijski pastoralni sveti nujno potrebni po vseh slovenskih župnijah. V skladu z željo Cerkve torej naročamo, naj se povsod, kjer jih še ni, ustanovijo, kjer so, pa naj se njihova dejavnost poživi. Na njih bo namreč slonela glavna odgovornost za uresničevanje smernic slovenske sinode v prihodnjih letih. Oni bodo pospeševalci nove evangelizacije, ki jo naš narod potrebuje. Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste že doslej sodelovali v župnijskih pastoralnih svetih in s svojim delom utrjevali Božje kraljestvo na zemlji.
Izročamo Vas varstvu Marije, Matere Cerkve in vas blagoslavljamo v imenu troedinega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha.«
Slovenski škofje

»GOSPOD, OSTANI Z NAMI!« -1. DEL

KAJ NAJ BI SE V TEM LETU ZGODILO?
»Gospod, ostani z nami!« je papež Janez Pavel II. naslovil razmišljanje ob srečanju vstalega Kristusa z učencema na poti v Emavs. To naj bo tudi naša pot v tem letu, pot v bližino Kristusa v Evharistiji.
PONOVIMO DOGODEK!
Kleopa na poti v Emavs ni sam. Čeprav je razočaran, ni sam, ko se vrača domov v staro življenje. Z njim je prijatelj. Pot v dvoje, v družbi je veliko lažja... Ljudje smo na našem potovanju drug drugemu v oporo, v spodbudo in tolažbo. Ko si žalosten je najhujše, če si žalosten sam, da nimaš ob sebi še nekoga. Še huje je biti srečen sam. Toda samo človeška bližina ni dovolj. Učenca sta izgubila gotovost, za katero sta zastavila svoje življenje, njuna čustva so polna bolečine. Tako se zaključi zgodba marsikaterega kristjana. Preprosto ne vidi več poti naprej. Morda se znajde osamljen.
ČE IMAŠ NEKOGA OB SEBI...
Koliko mladih stopi na pot vere, pa se kasneje v življenju vse poruši. Lahko je verovati v naročju mame, toda na veliki petek... Koliko naših sodobnikov, sosedov se je tako zlomilo! Niso znali več odkriti Božjega žarka, niso videli Očetove tople roke. Iti skozi preizkušnjo in verovati, verovati, ko je treba tudi potrpeti, zaupati tudi, ko ni zunanje očitnosti.

SANJE
Današnji čas pozna sanje o paradižu. Vsak dan jih obujajo. Cela generacija se umika v sanje, v svet, ki ga ni in si ne ustvarja družin... Treba se je začeti o tem pogovarjati. Ne se zapirati, ne bežati v neka sanjska stanja, ampak stati na tleh. Koliko je načrtov, dobrih sklepov, pridig in zakramentov, toda Bog ostaja daleč! Ko sta bila učenca najbolj nizko, ko nista imela nobenega drugega izhoda, kot da se vrneta in začneta vse po starem, se jima je pridružil Jezus in se z njima pogovarjal.

PREBUDIL JE UPANJE
Človeška družba ni dovolj, pridružiti se nam mora Bog in nas bodriti na poti, kajti nenehno smo v nevarnosti, da bi nas premamil strah in bi si mislili, daje naše potovanje končano. Treba je iti z njim na pot in se z njim pogovarjati... Jezus počasi potegne oba prijatelja iz sanj in strahu. Učenca sta to že vedela, videla sta toliko božjih del, pa je bilo vendar vse tako novo in zanimivo, da bi ga kar naprej poslušala. Če Jezusa prosimo naj ostane z nami, se ne bojimo stopiti v neprijazne trenutke, v napor in križev pot, ki ga v življenju ne manjka. Zato papež poudarja, da je evharistija vprašanje vere v stvarno Kristusovo navzočnost pod podobo kruha in vina!
Inga Vendramin

POZIV SVETEGA OČETA K SOLIDARNOSTI
«Novice, ki prihajajo iz Azije, vse bolj kažejo razsežnost katastrofe, ki je prizadela Indijo, Indonezijo, Šri Lanko, Tajsko... Mednarodna skupnost in mnoge humanitarne organizacije so takoj začele z akcijami najnujnejše pomoči. Sodelujejo tudi številne karitativne ustanove Cerkve. V božičnem ozračju teh dni pozivam vse vernike in ljudi dobre volje,
da velikodušno pomagajo pri tem velikem delu solidarnosti z narodi, ki trpijo in so sedaj izpostavljeni še nevarnosti epidemij. Osebno jim želim biti blizu s svojo ljubeznijo in molitvami, še posebej s tistimi, ki so ranjeni in brez strehe nad glavo. Božjemu usmiljenju izročam vse tiste, ki so življenje izgubili.«

PAPEŽ POSLAL POMOČ V AZIJO
Katoliška Cerkev je med prvimi ponudila pomoč prebivalcem, prizadetim v strašnem podmorskem potresu, ki je opustošil jugovzhodni del Azije. Papež Janez Pavel II., ki je pozval mednarodno skupnost, da pomaga prebivalcem, prizadetim v tej tragediji, je tudi sam prevzel to nalogo preko Papeškega sveta Corunum.
Po naročilu Svetega Očeta so apostolskim nunciaturam v Indiji, Tajski, Indoneziji in Šri Lanki poslali prvo najnujnejšo pomoč, je za Radio Vatikan povedal tajnik tega Sveta mons. Karel Kasteel. Mreža Karitas je že zbrala več kot 1,5 milijona evrov. Nekatere Karitas (avstrijska, nizozemska in ameriška), so že poslale strokovnjake in prostovoljce na prizadeta območja, da pri delu pomagajo tamkajšnjim dobrodelnim organizacijam in ustanovam. Italijanska škofovska konferenca je zagotovila pomoč v znesku 3. milijonov evrov. Veliko podporo nudi tudi Jezuitska služba za begunce, je povedal mons. Kasteel in dodal, da razvoj dogodkov ves čas spremljajo. Glede najnujnejših potreb je mons. Kasteel povedal, da je ljudem, ki so izgubili vse, najprej treba zagotoviti namestitev in zdravila.

VATIKAN: ROMARSKA BILANCA V LETU 2004
V preteklem letu se je na srečanjih s Svetim Očetom zbralo 2,2 milijona romarjev. Več kot milijon vernikov je s papežem molilo Angelovo češčenje, 520.000 jih je sodelovalo pri liturgičnih slavjih, okrog 200.000 jih je Sveti Oče sprejel v posebni avdienci. Splošnih avdienc na Trgu Sv. Petra in v Castel Gandolfu je bilo 48, udeležilo se jih je 504.600 romarjev. Prištejemo lahko tudi množice, ki so se okrog papeža zbrale na njegovih potovanjih v Bern, Lurd in Loreto. Skupaj seje v 26. letih na 1.160 splošnih avdiencah Janez Pavel II. srečal z 17,6 milijoni vernikov.
Aleš Rupnik

Starodavno vprašanje
Žena: "Kaj praviš, ali je bil tisti golob, ki je prinesel Noetu zeleno vejico na barko, golob ali
golobička?"
Mož: "Na vsak način je bil golob, drugače ne bi mogel toliko časa držati kljuna zaprtega."