KJE JE SLAVLJENEC?

Pavel Evdokimov je zapisal: "Svet je vedno bolj svet brez Boga, ker je postal svet brez Matere in se torej Bog v njem ne more roditi." ln če se v svetu Bog ne more več roditi, tudi božiča ni več, vsaj ne v njegovi osnovni vsebini in sporočilu. Sedanja družba namreč pači božič; ne obhaja ga več v skladu z njegovim pravim pomenom kot rojstvo Nekoga, ampak vse bolj samo kot praznik okrasne razsvetljave, bolj ali manj hrupnih zabav, naskoka na izložbe in trgovine. Pri tem je tisti, ki bi ga morali slaviti, vedno bolj odsoten. Marsikdo ne ve niti, da obstaja in še manj, kdo naj bi to bil. Praznujemo, vendar v našem praznovanju ni slavljenca, kakor je rekel kardinal Biffi.

Praznovanje božiča, ki je rojstvo Jezusa Kristusa, našega brata in odrešenika, je stopilo na neko čudno pot. Že kar nekaj let potuje od znotraj navzven. Predpraznične vrste pred spovednicami postajajo vedno krajše, zato pa se skoraj v nedogled podaljšujejo vrste pred blagajnami v trgovinah in nakupovalnih središčih. Če smo se kristjani včasih jasno zavedali, da je bistvo božiča v tem, da človek pripravi svojo notranjost, svoje srce na sprejem Prihajajočega, se danes vedno bolj usmerjamo v pripravo zunanjosti, v blišč in razkošje praznovanja, ne da bi pri tem pomislili, da zaradi tega praznovanje samo izgublja svoj pravi smisel.

Tako vse, kar je povezano s praznovanjem, dobiva svoj drugačen pomen: jaslice so vedno manj znamenje notranje pripravljenosti na Gospodov prihod in kraj, kjer družina v molitvi slavi Jezusovo rojstvo, pač pa so postale decembrski okras stanovanj, praznično obdarovanje ni več ustvarjanje bližine in solidarnosti med ljudmi, spremenilo se je v ustvarjanje družbenega statusa. Za marsikoga celo polnočnica ni več hvaležno slavljenje Novorojenega, ampak povečanje vznemirjenja in doživetja.

Ne gre za to, da bi pogasili luči, zavrgli okras in opustili obdarovanje. Gre za to, da poskrbimo, da notranja luč, ki žari iz vere, da se je Bog rodil zame, ogrne v pravo svetlobo vse tisto, kar bi bilo sicer zgolj nadomestek za praznino.

p. Stane Zore

KONKATEDRALI KRISTUSA ODREŠENIKA NA POT

Kolikšna čast, zadoščenje in obveza!

Od 21. novembra 2004, praznika Marijinega darovanja, je Nova Gorica pravzaprav drugi stol koprske škofije, z njim pa (Novo )Goriško cerkveno občestvo prevzema del bogate in razgibane dediščine Goriške nadškofije (1752-1947) s sedežem v Gorici, od koder so z božjo besedo oskrbovali Furlane, Nemce in Slovence na habsburškem delu nekdanjega oglejskega patriarhata, goriškim Slovencem pa so bili slovenski škofje ne le verska, temveč tudi obče življenjska opora.

Še drugič v zgodovini slovenstva ob Soči je na njenih bregovih škofijsko središče, nekoč davno, v rimskodobni pozni antiki pa je v Posočju že deloval škof, morda v samostojni ali pa morda že takrat v koprsko-(novo )goriškemu podobnem sožitju.

Na izstopajoči vzpetini, ki ji danes pravijo Tonovcov grad, nedaleč od Kobarida, visoko nad Sočo, koder so arheologi odkrili sledove prebivanja vse od kamene prazgodovine pa do naselitve Slovanov v Posočje, je bila v 5. in 6. stoletju 150 x 120 m velika utrjena naselbina, v kateri je deloma že raziskana njena bogata in raznolika stavbna dediščina. Takšna naselja so bila v navadi v času odmiranja rimskega imperija in v nemirnih, nevarnih časih zatona antike ter preseljevanja ljudstev.

Poleg velike stanovanjske hiše, domovanja klerikov in vodnih zbiralnikov so tam gori bile razkrite tudi tri zgodnjekrščanske cerkve z memorijo, poleg njih pa se nazira še četrta, ki je morda služila arijanskim Gotom in Langobardom.

Cerkve so zgradili v 5. stoletju na najbolj izpostavljenem in daleč po dolini Soče vidnem skalnem vrhu naselbinskega platoja, v sredini 6. stoletja pa so jim dodali še vhodne veže - nartekse in takrat je cerkveno središče na Tonovcevem gradu bilo dokončno oblikovano. Cerkve so bile dolge okoli 18 m, v širino pa so zaobjele okoli 22 m prostora. Od njihove notranje opreme so se ohranili apneni tlaki, temelji oltarnih miz (mensa), klopi za duhovščino (subsellium) z osrednjim sedežem (kathedra) in pa tudi krstilni bazen (piscina). Tu so zagotovo maševali, krstili, tudi birmali, relikvije v oltarjih pa so privabljale tja gor tudi romarje od blizu in daleč.

V tistih časih je bil škofijski sedež v bližnjem Čedadu, rimskem Forum Iulii, odkoder je škof na Tonovcev grad morda prihajal le v prazničnih prilikah, ni pa nemogoče, da se je v varno zavetje Soče in Krna umaknil kateri od škofov iz ogroženih škofij ob nemirnih vpadnicah v Italijo.Tako vidi namen cerkvenega središča na Tonovcu njegov odkritelj in raziskovalec dr. Slavko Ciglenečki (prim. vodnik Tonovcev grad pri Kobaridu, Ljubljana-Kobarid 1997).

Drago Svoljšak

SILVESTROVO »PRI NAS DOMA«

1. SILVESTROVO - DRUGI SVETI VEČER

Po slovenskem krščanskem izročilu naredimo iz Silvestrovega večera drugi sveti večer. Seveda lahko iz minevanja leta in porajanja novega naredimo hrupen, nenačrten in povsem izgubljen večer in noč. Razlog za slavje je predvsem v tem, da družina ostane skupaj, da se trdneje poveže v zahvaljevanju in pričakovanju. V ta namen ima na voljo silvestrsko slavje zahvale, ki je obenem iskrena prošnja za blagoslov v Novem letu 2005.

Pravočasno moramo narediti načrt in si biti na jasnem o tem, da bomo in koliko bomo silvestrskega večera in noči preživeli vsi skupaj doma. Vsekakor ga bomo čim več! Skleniti moramo vnaprej, ali bomo dočakali tisto, za množice usodno polnočno uro, doma ali bomo morda šli nekaj pred polnočjo ven ali kam na obisk, ali pa sploh ne bomo »čakali« Novega leta Vsaka izbira ima razloge za in proti, zato stvari ne dramatizirajmo. Veliko je odvisno od tega, koliko sproščenosti in topline premoremo v družini. Vsekakor pa naredimo tako, da bo pri nas doma vsebinsko bogato in praznično.

Ponekod v naših krajih na Silvestrov večer ponovno blagoslovijo stanovanje, kar naredijo med molitvijo vsaj ene desetke rožnega venca, npr. ki si ga Devica rodila. Hvalevredno pa je, če molimo še kaj več, vendar svetujemo, naj ne pretiravamo z dolžino molitve z otroki in tudi ne odraslimi, ki so nemirni. Po blagoslovu stanovanja, si izmenjajo najprej starši, stari starši, skratka vsi odrasli blagoslov tako, da drug drugega nežno pokrižajo in voščijo:

»Naj te spremlja Božji blagoslov!«

Z istimi besedami takoj za tem starši blagoslovijo otroke. Po molitvi in blagoslovu se nadaljuje praznovanje ob pogrnjeni mizi podobno, kakor na prvi sveti večer. Sledijo na nevsiljiv način raznovrstne družinske družabne igre. Veliko ljudi danes praznuje zunaj, a ravno to je tudi lahko povabilo, da od doma ne bi odšli prezgodaj, zdolgočaseni, ali na način kakor da drug pred drugim bežimo...Za Silvestrovo se običajno krog praznovalcev razširi na večjo skupino prijateljev, sosedov, sorodnikov... Vendar si vzemimo primeren čas za slavje v ožjem krogu družine. Silvestrovo je večer zahvale in veselja za prehojeno pot v preteklem letu, čeprav smo na njen doživeli tudi preizkušnje.

II. PRIPRAVA

Pomembno je, da se ob primerni uri zberemo vsi člani družine. Zberemo se ob jaslicah. Tam se obred začne in zaključi. Pripravimo, kar je potrebno, da drugič blagoslovimo in pokadimo stanovanje. Miza je pripravljena in okrašena. - Zapojemo božično pesem. Nakar se pokrižamo in začnemo z molitvijo rožnega venca, oziroma desetke, ter blagoslavljamo stanovanje...

III. VZOREC SLAVJA

- Ob dogovorjenem času se zberemo v tihem miru pri jaslicah in zapojemo božično pesem.
- Kjer tudi na drugi sveti večer blagoslovimo stanovanje, se pokrižamo in začnemo desetko rožnega venca, npr. ki si ga Devica rodila.
- V sprevodu gremo po prostorih stanovanja ali hiše in se nazadnje ustavimo pri jaslicah, da molimo do konca, kar smo se namenili, npr. še druge desetke veselega dela rožnega venca.
Nato zapojemo: SVETA NOČ, BLAŽENA NOČ...

Nakar oče prebere evangelij:

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet, svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. Prišla je, toda njeni je niso' sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci. ln Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.«

Po evangeliju je kratek premor. Nato lahko izrečemo svoje zahvale in molimo očenaš.

Oče ali mati moli naslednjo molitev:

»Bog, naš Oče, ob sklepu starega leta se ti iz vsega srca zahvaljujemo za vse prejete milosti in vsak trenutek življenja: srečen in manj srečen.

Vse to darujemo tebi in te prosimo: blagoslovi nas, naše življenje in naš dom, da nas bo vse, kar se v njem dogaja in se bo dogajalo, vodilo k tebi. Po Kristusu, našem Gospodu. « Vsi sklenejo: »Amen!« - Ob koncu slavja si voščimo:

"SREČNO NOVO LETO!" - Zapojemo lahko Zahvalno pesem ali kakšno božično pesem. Ustavimo se še ob družinskem pogovoru, večerji in družabnih igrah.

NOVOLETNO SREČANJE MLADIH

Lizbona, glavno mesto Portugalske, je v znamenju priprav na mednarodni kongres o novi evangelizaciji, ki bo v novembru 2005, tudi gostitelj letošnjega tradicionalnega 27. evropskega srečanja mladih ekumenske skupnosti iz Taizeja.

Na srečanju, ki bo potekalo od 28. decembra do 1. januarja, organizatorji pričakujejo več deset tisoč mladih različnih veroizpovedi iz Evrope in sveta. V priložnostnem pismu je portugalski primas, kardinal Jose Policarpo povabil Portugalce, naj mladim izrazijo dobrodošlico in pokažejo gostoljubje.

Še posebej je poudaril, da je cilj mednarodnega kongresa in 27. ekumenskega srečanja mladih pokazati, da ljubezen do bližnjega in dialog, ki izhaja iz evangelija, niso samo izrazi

religioznega prepričanja, ampak predvsem znamenje civilizacije. Srečanje je še ena postaja na tem dolgem »romanju zaupanja na svetu«, ki je ustvarilo skupni dialog in povezanost med tisoči mladih ljudi iz vse Evrope.

V svetu, ki mu grozi nasilje, v svetu, ki išče luč, da bo njegovi prihodnosti dala nov smisel je zelo pomembno, da mladi postanejo romarji upanja. Prišli bodo molit s tistimi, ki želijo moliti z njimi, delili bodo veselje s tistimi, ki bodo želeli svoja srca odpreti bogastvu drugih oseb, tako pogosto izraženi v različnosti. Prav oni želijo biti semena novega povezovanja med narodi na svetu. Kot prvotni navdih teh srečanj je okrepitev osebne vere, v molitvi pa moč, ki hrani zgodovino. Do pravičnejše in solidarne družbe lahko pride le, če se vsi velikodušno predajo njeni izgradnji, je poudaril lizbonski patriarh.

Organizatorji so povedali, da so številne družine iz okrog 200 župnij pokazale pripravljenost, da v času srečanja sprejmejo mlade. Program novoletnega srečanja mladih vključuje jutranjo molitev in meditacijo po župnijah, izmenjavo mnenj in izkušenj dejavnih laikov, skupno opoldansko molitev, popoldanske delavnice, na katerih bodo oblikovali teme o miru, gospodarstvu, solidarnosti in boju proti revščini.

PAPEŽ OSIMBOLlKI BOŽIČNEGA DREVESCA

»Sporočilo božičnega drevesca je, da življenje ostane »vedno zeleno«, če se preliva v darovanje: ne toliko v materialnih stvareh, ampak nas samih: v prijateljstvu in iskreni ljubezni, medsebojni pomoči in v odpuščanju, v trenutkih medsebojne povezanosti in poslušanja«, je rekel papež na 4. adventno nedeljo pri opoldanski molitvi Angelovega češčenja. V nagovoru je poudaril, kako je Božič »prebogat s simboli«, med katerimi še posebej izstopajo jaslice, ob katerih običajno postavimo božično drevesce, ki simbolizira vrednost življenja, ker »pozimi, vedno zelena smrečica postaja znamenje življenja, ki ne umre« je rekel papež.

Aleš Rupnik