JEZUSOV ROJSTNI DAN
Zgodilo se je na Švedskem. Časopisi so protestirali proti komercializaciji Božiča. Eden izmed časopisov je imel tudi to vprašanje: "Kaj ste storili z Jezusovim rojstnim dnem?"
Bolj kot to, da ljudje, ki ne verujejo v Božje učlovečenje, na ta ali oni način kažejo svojo nevero, nas moti, če tisti, ki božič praznujejo, praznika ne obhajajo kot resnični verniki, ampak z neko popredmeteno tradicijo. Moti nas, če svojega življenja ne oblikujejo iz resnice, da se je s tem rojstvom Neskončni z nami skrivnostno povezal. Ni se povezal z nekim meglenim človeštvom, temveč prav z vsakim izmed nas!
Ta rojstni dan je samo toliko vreden, kolikor se bomo potrudili, da se bomo za veličino tega zbliževanja Bogu zahvaljevali. Vsa "obredja", ki jih imamo v teh dneh navado opraviti, naj bodo podoba pristnega notranjega razpoloženja.
O veličini učlovečenja Božjega sina nam govorijo tudi Kocbekovi stavki: "Zaradi grozljive razlike med večnim in nedosegljivim Bogom z ene in smrtnim in nebogljenim človeštvom z druge strani se nam danes s posebno radostjo odkriva veličastvo božjega dogodka, kakor ga oznanja krščanstvo. Ne poznamo še vsega stvarstva niti v sebi niti v Kozmosu, pač pa vemo, da se je radikalno neodvisni in izvirni Stvarnik vsega, kar je in kar še vedno nastaja, pred dva tisoč leti iz svoje pradaljave in prarazličnosti nenadoma približal svojemu zemeljskemu stvarstvu... Na drugi strani je tudi res, da Bog ni daleč od ničesar, kar je. Tudi človeku je bližji, kot je človek sam sebi... V Jezusu iz Nazareta se je Bog na nepojmljiv način naselil v človeštvu in njegovi zgodovini. Človeštvo na zemlji je s tem prevzelo naloge, ki se jih doslej ni zavedalo."
Naselil se ni samo v Mariji, svoji materi. Po krstu se je naselil tudi v nas! Približal se ni samo Elizabeti in Janezu Krstniku, pastirjem in Modrim kot beremo v teh dneh. Prosimo za vero v tega Jezusa Kristusa, ki je zdaj kot poveličani Gospod veliko globlje povezan z vsakim izmed nas...
Blagor njim, ki so to vedeli in verovali, blagor tudi nam, če to vemo in premišljujemo v svojih srcih!
Kaj bomo kristjani-katoličani naredili z Jezusovim rojstnim dnem? To je vprašanje, ki je postavljeno v teh dneh pred vsakega izmed nas!
Bogdan Bric

EDVARD KOCBEK
Rojen je bil v Sv. Juriju ob Ščavnici 1904. Študiral je teologijo, vendar bogoslovje zapustil in diplomiral na romanistiki. V Parizu seje seznanil s krogom personalistov. Velik ugled mu je 1934 prinesla pesniška zbirka Zemlja. V slovensko kulturno življenje pa je zarezal s Premišljevanjem o Španiji; z njim je s humanistično - krščanskega stališča obsodil državljansko vojno v Španiji, s čimer je povzročil polarizacijo v katoliškem taboru. Nova revija Dejanje že z imenom nakazuje usmerjenost Kocbeka sicer pesnika in misleca, k dejanjem. Leta 1941 seje pridružil Osvobodilni fronti, zasnovani in razglašeni kot koaliciji različno mislečih, dokler ni 1943 pod prisilo podpisal Dolomitske izjave in s tem priznal primat komunistov. Že sredi vojne so bili tako izločeni kristjani in ne zgolj krščanski socialisti, kajti Kocbek je sam dosledno označeval sebe in somišljenike kot »krščansko skupino«. Odslej je bil nosilec različnih navidez visokih političnih funkcij, vendar mu je bilo onemogočeno odločanje. Novim oblastnikom je postajal vse bolj moteč, ker je zagovarjal svobodno izbiro svetovnega nazora.
Kocbeka je bilo potrebno izločiti iz javnosti. To je bilo storjeno 1952 ob zbirki novel Strah in pogum, v katerih išče v partizanstvu globlji duhovni smoter in meri človekova dejanja tudi v mejnih položajih z etičnim vatlom. Val napadov je bil odklonilen na vseh ravneh, od idejne do estetske. Avtorja so celo razglašali za človeka brez slehernih vrednot! Tako je nekulturna »kulturna revolucija« izločila Kocbeka iz javnosti za celih deset let z nasilno upokojitvijo in prepovedjo objavljanja.
Pesniška zbirka Groza, 1963 je bila novo odkritje Kocbeka in Prešernova nagrada ni mogla mimo nje. Vendar tudi ta ni veliko spremenila, Kocbek je moral ostati v osami. En mesec za tem npr. ni smel nastopiti v Sežani na počastitvi Srečka Kosovela, pesnik Dane Zaje, ki je onemeli dvorani razkril resnico, pa je bil na sežansken sodišču obsojen.
Pritiski na pesnika so se stopnjevali, ko sta Boris Pahor in Alojz Rebula objavila Edvard
Kocbek, pričevalec našega časa. V njem je Kocbek prvi spregovoril o povojnih pobojih v Jugoslaviji. O čemer se je šušljalo, je bila potrjena bridka resnica. Oblast ga je onemogočala, četudi je imel podporo med Nobelovimi nagrajenci. Strt je zbolel, a tudi v bolnišnici so ga zasledovali. Tako je 3. 11. 1981 prišla smrt kot rešiteljica. Kot dosleden kristjan in general je bil pokopan s cerkvenim obredom in vojaškimi častmi. Gonja proti Kocbeku tudi tedaj ni bila končana. V posmrtni predstavitvi v Novi Gorici je bil nekulturno izžvižgan.
Stoletnica pesnikovega rojstva preseneča z množico knjig Kocbekove besedne umetnosti: od pesmi, novel, esejev do dnevnikov. Vse pa pričajo, da se človek »ne da izčrpati niti z duhovno, niti z naravno, ali z družbeno zavestjo... Človeški problem je v svojih zadnjih mejah religiozni problem.« (E.K., 1936)
Mirni Jelen

PRAVA PODOBA ŽUPNIJE
V Rimu so v Papeškem svetu za laike od 24. do 28. novembra pripravili posvet na temo: »Ponovno odkriti pravo podobo župnije«.
Na srečanju so se pogovarjali predvsem o obnovi župnijskih skunosti v srečevanju z izzivi današnjega časa, o stanju laikata, o odnosih med župnijskimi skupnostmi in gibanji ter o sodelovanju duhovnikov in laikov.
Predsednik tega sveta, nadškof Rylko je opozoril, kako je potrebno, da verniki ponovno odkrijejo župnijo: »Ker je v današnji sekularizirani družbi zelo oslabel čut pripadnosti Cerkvi in tudi župniji. Zaradi globokih družbenih in kulturnih sprememb v svetu, je potrebno župnijo obnoviti, spremeniti strukturo in pastoralne metode, da bi boljše odgovorila potrebam sedanjega časa.« Ob tem je poudaril, da se obnova župnij lahko izpelje z večjo vključenostjo laikov. Opozoril je tudi na eno glavnih nalog pastorale, da se med verniki ponovno vzbudi čut odgovornosti za župnijo, v kateri živijo. »Kljub sekularizaciji, verski nezainteresiranosti, individualizmu in slabšemu obisku cerkve, je vse več laikov, ki znova odkrivajo pomen vere in krščanske skupnosti v svojem življenju. Prav oni so lahko znamenje velikega upanja za župnijo in Cerkev«
Udeležence posveta je nagovoril tudi papež Janez Pavel II.: »Župnija je kraj srečanja s Kristusom in z bližnjim. Je neposredni in vidni izraz Cerkve, ki živi v domovih, je življenjska postaja, v kateri prispevek laikov pri izgradnji in poslanstvu Cerkve zaživi v svoji naravni podobi. Zato so njena vrata odprta vsem, ker vsak človek lahko stopi na pot svetosti«, je povabil papež.