KAKO GRE
Ljudje kar naprej vprašujemo drug drugega: "Kako gre?" Vse dobro, če se pogovarjata dva znanca ali prijatelja. Če pa se s tem vprašanjem začenja pogovor med dvema neznancema, je stvar že kar problematična, saj je to delikatno vprašanje, ki zadeva tvoje zasebno življenje, tvoje privatne zadeve. Težko mu boš razodel svojo »skrito« resnico ali stisko. Zato boš zamolčal stanje svoje notranjosti in zadevo rešil z besedami »Gre.« ali »Bo že šlo.« S tem si mu povedal, da o tem pač ne želiš govoriti. Vprašam vas: Zakaj ne bi raje ohranili že ustaljenega lepega in bogatega pozdrava polnega lepih želja »Dober dan«, pozdrava, ki je sprejemljiv za vsakogar.
Vsak izmed nas je oseba zase, nosilec svojih lastnih doživetij, s svojimi uspehi in porazi, z zdravjem in boleznimi, z zagoni in temnimi dnevi. Vsi smo potrebni nasvetov in poguma. Dobro vemo, da smo vsak dan pred novo nalogo pred ljudmi in pred samim sabo. Ali bomo mogli primerno rešiti probleme dneva? Gospodarstveniki in politiki se sestajajo in načrtujejo za bodoče. Toda najprej se vprašajo Kako gre.
V adventu smo. To je čas, v katerem nas Cerkev vabi, naj »gremo vase« in se vprašamo Kako gre. »Ura je že, da od spanja vstanete... Odložimo dela teme in si nadenimo orožje svetlobe« (Rim 13.11-12).
Stanko Medvešček

OB 950. OBLETNICI VZHODNEGA RAZKOLA
Sredi poletja 1054 je v Carigrad, današnji turški Istambul, prišel papeški odposlanec kardinal Humbertus de Silva Candida. Na oltar cerkve sv. Sofije, danes je to mošeja Hagia Sophia, je položil papeževo bulo. Z njo je izobčil tedanjega carigrajskega patriarha Kerularija. Legenda pripoveduje, da je kardinal de Silva Candida ob odhodu na cerkvenem pragu otresel prah s čevljev in baje dejal: "Bog naj vidi in nas sodi." S tem se je formalno začela že skoraj tisočletna ločitev vzhodne in zahodne, pravoslavne in katoliške Cerkve.
Politične korenine razkola segajo že v delitev rimskega imperija, ki jo je ukazal cesar Dioklecijan. Prej enotno cesarstvo je leta 286 razdelil na dve upravni polovici, na zahodni in vzhodni del. Cesar Konstantin, ustanovitelj Konstantinopolisa ali Carigrada, je celo prenesel prestolnico imperija na vzhod. Po smrti cesarja Teodozija leta 395, ki ga pri nas bolj poznamo po bitki v Vipavski dolini septembra 394, je bil rimski imperij dokončno razdeljen.
Poleg tega gre vzroke za razkol iskati tudi v kulturnih in vrednostnih razlikah med vzhodom in zahodom, ki so nastopile že pred uveljavitvijo krščanstva. Izobčenje iz leta 1054 je pomenilo le konec poskusa sprave med carigrajsko in rimsko Cerkvijo. Odnosi so se že prej zaostrovali tudi na cerkvenem področju. Do prvega razkola je prišlo že sredi 9. stoletja za časa carigrajskega patriarha Fotija, ki je v sebi združeval inteligenco, vpliv, častihlepnost in sorodstvo s cesarjem. V duhovnika je bil posvečen šele po imenovanju za patriarha. Zaradi intrig, ki so spremljale njegovo izvolitev, so ga odposlanci tedanjega papeža Nikolaja I. izobčili iz Cerkve. V zameno je Fotij izobčil rimskega papeža. Fotij si je prvenstvo pred papežem lastil na podlagi svetopisemskih in zgodovinskih vzrokov. Ta prvi razkol je sicer trajal samo tri leta (863 867). Na zahtevo papeža Leona VI. so Fotija odstavili in začasno rešili problem razkola, toda seme nezaupanja in tekmovalnosti je bilo posejano. Ponovno so se razmere zaostrile v začetku 11. stoletja ob vprašanju cerkvene uprave nad južno Italijo, ki so jo sicer osvojili Normani, toda cerkveno je spadala pod carigrajski patriarhat. Iz užaljenosti in nerešenih odnosov je prišlo do obtoževanj med Rimom in Carigradom. Tedanji papež Leon IX. ni imel srečne izbire pri določitvi pogajalca, ki ga je v svojem imenu poslal v Carigrad. Že omenjeni kardinal de Silva Candida, sicer benediktinski redovnik, prav gotovo ni bil primeren odposlanec za to nalogo. Obnašal se je oholo in nediplomatsko, vmes je papež umrl in naslednik še ni bil izvoljen. Kardinal-odposlanec je ravnal precej samovoljno, ko je 16. julija 1054 izobčil carigrajskega patriarha Kerularija. Ta mu ni ostal dolžan in je izobčil papeža. Ta boleča ločitev sestrskih Cerkva kljub poskusom zbližanja (ekumenizem) traja še danes.
Renato Podbersič ml.

LUČ MIRU IZ BETLEHEMA

V ZAČETKU JE BOG USTVARIL ZEMLJO. ZEMLJA JE BILA PUSTA IN PRAZNA. VSE JE BILO TEMNO IN DUH BOŽJI JE VEL NAD VODAMI. BOG JE REKEL: » BODI SVETLOBA!« IN BILA JE SVETLOBA... IN BOG JE VIDEL, DAJE SVETLOBADOBRA...

Plamen drobne luči od daleč prihaja k nam in sveti. In tema ni več temna, polna je svetlobe, polna luči. To je tista svetloba, ki vsako leto v adventnem času prihaja iz Betlehema in se širi, greje, daje upanje in poraja ljubezen.

Letošnje geslo in poslanica »Luči miru iz Betlehema« sta:

Pridi ksebi!
Včasih mora človek daleč, da pride v svoje srce, včasih pa gre daleč, da vanj ne bi prišel. -

Človek ostaja popotnik. Nenehno je v gibanju od ene do druge točke. Nenehno hoče naprej. Veliko je že prehodil, veliko videl in dosegel, a daljni kraji ga še vedno vabijo, znova in znova ga mikajo skrajna izkustva, ki jih omogočajo visoke gore in globoka morja. Menda celo prihaja čas izletov v vesolje. Ne, draž potovanja še dolgo ne bo popustila.
Ob vsem tem pa se zdi, da marsikateri človek najdragocenejšega in najpotrebnejšega potovanja še ni opravil. Obstaja sum, da marsikdo veliko potuje po svetu prav zato, da bi se izognil najtežji poti- poti k sebi. Včasih moramo res poromati daleč od doma, da pridemo v svoje srce; po drugi strani pa radi odhajamo v hrupni svet, da bi v svoje srce ne prišli. Kot da se hočemo izogniti prvim in temeljnim vprašanjem: Kdo sploh smo? Zakaj smo tu? Kaj bi radi? Nas ima kdo zares rad?

Draga sestra, dragi brat! Luč miru, ki prihaja iz Betlehema, je tudi luč, ki tja vodi. Pojdi letos pogumno za njo! Ne obotavljaj se vstopiti v hlevček, od koder je prišla. Ko boš tam ugledal Dete, boš presenečen ugledal še sebe. Ko Ga boš pozdravil, boš zvedel, kdo si. Močno boš začutil bitje lastnega srca in spoznal boš, kako edinstven, lep, negovan in ljubljen si.

Pojdi letos daleč, pojdi dlje, kot greš ponavadi, in pridi k sebi!

Plamen luči miru iz Betlehema bo v soboto 18.12. prišel tudi v naše mesto. Maša bo potekala v cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici in se bo začela ob 17ih. Osrednja prireditev z delitvijo lučk pa bo na novem trgu ob meji še isti dan ob 19ih. Plamen se bo tako razširil tudi med nas in zagorel bo v vsej svoji moči. Bolj ga bomo delili, več miru bo v naših srcih.
Naj nas ta misel spremlja v prihajajočih dneh in naj se mir naseli v nas samih, da bomo zmogli doživeti pravo božično veselje.
Dunja Kovačič

»PRI NAS DOMA« BOŽIČNA DEVETDNEVNICA
I. PREDSTAVITEV
Božična devetdnevnica traja devet zaporednih dni. Začetek devetdnevnice je odvisen od tega, za katero tradicijo se odločimo, da jo sklenemo ali 23. decembra ali na sveti večer, 24. dec. Gre za izbiro glede na praznovanje božičnega večera. Kolikor moremo, se udeležujmo devetdnevnice tudi v cerkvi. Predvsem pa slavimo doma. Če obhajamo devetdnevnico v času večerne molitve, združimo oboje v eno slavje.
II. POTEK DEVETDNEVNICE
Glede ure devetdnevnice se moramo morda kje še pogovoriti. Če smo bili doslej manj dosledni v adventnem slavju, se potrudimo zdaj, ko že vstopamo v predbožično praznovanje. Pred obhajanjem slavja se umirimo. Lahko se pogovarjamo, uredimo prostor... Začnemo pa takole:
Oče prižge sveče (do sobote tri, s 4. adventno nedeljo štiri). Če ni očeta, prižge sveče mama. Medtem se povsem umirimo, nakar se pokrižamo in voščimo »Dober večer!« (Podnevi: »Doberdan!«) Molimo, ali pojemo katero od adventnih pesmi. Preberemo odlomek iz evangelija. V prejšnji Prilogi, smo povedali, kje v Novi zavezi dobimo ustrezne odlomke. Potem pa nadaljujemo:
III. MOLITEV
ANGEL GOSPODOV
Nakar pa še:PSALM
Molivec (odslej: M. Molivec je običajno oče ali mama): Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
Vsi (odslej: V. odgovarjajo): Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
M. Veseli se, Sionska hči, in raduj se, hči Jeruzalemska, glej, tvoj Gospod bo prišel in tisti dan bo velika luč in gore bodo sladkost rosile in griči bodo cedili mleko in med, ker bo prišel veliki prerok in on bo prenovil Jeruzalem.
V. Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
M. Glej, prišel bo Bog in človek iz Davidove hiše, da sede na prestol in videli boste, vaše srce se bo radovalo.
V. Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
M. Glej, prišel bo Gospod naš zavetnik, Sveti Izraelov, s kraljevo krono na glavi, in gospodoval bo od morja do morja in od reke pa do kraja vesoljne zemlje.
 
V. Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
M. Glej, Gospod se bo prikazal in ne bo nas varal. Če bo odlašal, čakaj, ker prišel bo in se ne bo zakasnil.
V. Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
M. Betlehem, mesto najvišjega Boga, iz tebe bo izšel vladar Izraelov in njegov izhod bo kot ob prvih dneh večnosti in poveličan bo sredi vesoljne zemlje, in mir bo na naši zemlji, ko bo prihajal.
V. Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
Vsi skupaj ponovimo: Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
M. Molimo! Dobri Bog, vsako leto nas razveseljuješ s pričakovanjem Jezusovega rojstva.
Daj, da ga bomo tudi letos sprejeli kot tvojega Sina in našega Odrešenika.
Po Kristusu našem Gospodu. Amen.
SLAVJE SKLENEMO KOT OBIČAJNO.