TRI ZAPOVEDI: HREPENETI, PRIČAKOVATI, SLAVITI
Prvi dve veljata za advent, tretja za božič. Če želimo za božič zares slaviti, je potrebno prej hrepeneti in pričakovati. Da bi prav hrepeneli in pričakovali, si moramo najprej v vsej iskrenosti razjasniti, kaj pravzaprav želimo slaviti za božič, za kakšen božič nam gre.
Mnogo ljudi je npr. prihajalo k Janezu Krstniku, a so si bili zelo različni v tem, kako so si predstavljali Odrešenika. Tisti, ki so sledili napovedim prerokov, so sprejeli Krstnikovo vabilo k priznanju grehov in k spreobrnjenju, tistim pa, ki so si Odrešenika predstavljali kot političnega in vojaškega voditelja, ki bo premagal okupatorja, je bilo pod čast poslušati opozorila tistega posebneža v puščavi ob Jordanu.
Nujno je, da si postavimo vprašanje in nanj odgovorimo: Ali želimo slaviti krščanski božič in to na krščanski način ali želimo slaviti folkloristični božič z mnogimi prelepimi slovenskimi božičnimi običaji ali pa celo newagerski in potrošniški božič, kateremu zelo dobro strežejo trgovine in še kdo?
Predpostavljamo, da nam gre za krščanski božič. V tem primeru je naše hrepenenje usmerjeno k Jezusu. Za božič se želimo srečati z Jezusom. In to ne kjerkoli, ampak prav v svojem srcu in v naših medsebojnih odnosih, kjer naj bi se On ponovno rodil. V letu evharistije gotovo pomeni slaviti božič tudi prejeti v tem času v čisto srce Jezusa pri obhajilu.
Če je cilj določen in naša želja podžgana, da ta cilj dosežemo, se nam ne bo težko odločiti, kako naj ta cilj pričakujemo. Brez konkretne in zavzete priprave sta tudi hrepenenje in še tako vzvišen cilj v zraku.
Na delo torej.
Vinko Paljk

MIKLAVŽEVA ZGODBA

Vt eh dneh prihaja sv. Miklavž. Za njegovim imenom, ki je sinonim za obdarovanje zlasti otrok v noči na 6. december, se skriva daljša in pomenljivejša zgodba.
Žal pa je o njem izpričanih le malo zgodovinskih podatkov. Moža s škofovsko kapo in palico pozna Evropa pod imenom sv. Nikolaj. Rodil seje okoli leta 280/286 v Patrasu v Grčiji. Okoli leta 300 je postal škof v Miri v takratni Likiji (današnje Demre v Turčiji). Kmalu so se tam začela preganjanja kristjanov pod Galerijem Valerijem Maksiminom. Tudi škofa Nikolaja so leta 310 ujeli in mučili. Posledice mučenja so bile vidne še leta 325 na koncilu v Nikeji. Ohranjena poročila s tega zborovanja nosijo škofov podpis. Umrl je 6.12. v času med letom 345 in 351 v Miri.
Češčenje sv. Nikolaja se je najprej razširilo v grški cerkvi približno 200 let po njegovi smrti in je nato prešlo na slovanske dežele. Višek je doseglo v 8. stoletju v Rusiji, ki je sv. Nikolaja sprejela za svojega zavetnika. V 10. stoletju se je češčenje razširilo tudi v Evropo; najprej v Nemčijo, Francijo in Anglijo. Ko so v 11. stoletju italijanski mornarji, oz. pirati ukradli kosti sv. Nikolaja iz sarkofaga v Miri, so se z njegovim življenjem seznanili tudi Italijani. Relikvije sv. Nikolaja so prenesli v Bari, v italijanski Apuliji, kamor še danes v baziliko s. Nicola prihajajo številni romarji. Vsako leto pri-
pravijo na dan prenosa Nikolajevih posmrtnih ostankov - 8. maja - v Bariju praznovanje sv. Nikolaja. Razen procesije, poteka celotno praznovanje na morju.
Tudi na Slovenskem je našlo češčenje sv. Nikolaja velik odmev, saj je prav Miklavžu posvečenih največ cerkva v Sloveniji, okoli 200. Največ jih je v mariborski škofiji. Nikolaj pa je tudi zavetnik ljubljanske nadškofije in posvečena mu je ljubljanska stolnica.
Škofovo ime, kot tudi njegova podoba se v evropskih državah zelo razlikujeta. Največkrat je upodobljen kot starejši škof z brado. Dodani pa so mu različni atributi. Pogosto so to tri zlate krogle na knjigi. Legenda pripoveduje, da je neki plemič svoje tri hčerke poslal v javno hišo, da bi si tam prislužile doto za poroko. Nikolaj pa jih je rešil tega početja s tem, da je vsaki od njih skozi okno vrgel mošnjo zlatnikov. Škof je občasno upodobljen tudi s sodom za razsol, v katerem sedijo trije fantje. Te naj bi Nikolaj obvaroval pred smrtjo.
Tudi mornarji so ga vzeli za svojega zavetnika, saj jim je Nikolaj pomagal v stiski.
V prvi vrsti pa je Miklavž zavetnik vseh otrok. Kako živo je v tej vlogi prisoten v našem prostoru, kažejo tudi številna miklavževanja po župnijah.
Monika Kovačič

DELAJMO JASLICE!

KORAK S ČASOM
Prvi adventni teden je za nami. Zdaj je čas, da si odgovorimo na vprašanja:

kolikokrat v prvem tednu smo imeli adventno slavje »pri nas doma«?

-   ali je treba glede slavja »pri nas doma« kaj spremeniti?

-   ali nam je uspelo, da smo se pred slavjem zbrali, umirili, dogovorili o poteku slavja in se dogovorjenega držali?

-   ali lahko rečemo, da smo se približali vzdušju miru in pričakovanja, preden smo začeli s slavjem?

-   kaj bi bilo dobro v drugem tednu poudariti v slavju »pri nas doma« (npr. branje Svetega pisma)?

MESTNI MISIJON: KRISTJANI V SODOBNEM SVETU

V sredo, 27. oktobra 2004, je v okviru Mestnega misijona v katedrali Notre Dame v Parizu maševal dunajski nadškof, kardinal Schöborn. V mašnem nagovoru je izpostavil vprašanje, kako je potrebno v današnjem času izoblikovati čut za evangelizacijo in predstavil, kaj je bistvo evangelizacije. V središče nagovora je postavil podobo Jezusovega usmiljenja na križu, ki pogled kristjana in vsakega človeka iz omejenosti vsakdanjega življenja usmerja k višjim vrednotam. V tem kardinal Schönborn vidi srce evangelizacije. Ovrednotil je tudi pomen Mednarodnega kongresa za novo evangelizacijo: »Vse, kar smo na Dunaju začeli in doživetje je bilo čudovito, imam vtis,da bo druga stopnja Mestnega misijona še za en korak močnejša. Prav to tudi kaže, kako pravilno je bila usmerjena pobuda, da v modernih velikih mestih začnemo z iskanjem novih načinov oznanila evangelija. To pokaže tudi dejstvo, da z začetim delom uspešno nadaljujemo in s tem začenjamo novo obdobje.«
Na Kongresu je spregovoril tudi Enzo Bianchi, prior italijanskega samostana Bose. Povabil je k razmišljanju, kako bi lahko opredelili evangelizacijo v svetu, ki je zaznamovan z religiozno neopredeljenostjo. Prav to indiferenco je Bianchi označil kot izraz svetovnonazorske večplastnosti sodobne družbe, v kateri mora svoje mesto poiskati tudi Cerkev. Vse bolj se moramo zavedati, da v sedanjih okoliščinah krščanstvo ni več edina oblika posredovanja duhovnosti. Zato mora krščanstvo svojo navzočnost v svetu na novo ovrednotiti in okrepiti. Ne na vsiljiv način, pa tudi ne, da bi se postavili v nekakšne nedejavne obrambne pozicije. Gre predvsem za to, da bi znali izoblikovati medkulturna in medverska okolja. Osrednja podoba za dialog je za kristjane vedno Jezus Kristus sam, kije postal človek, da bi mi postali Božji, je poudaril Bianchi in tako ovrednotil pomen krščanstva za vse ljudi.

EVROPA SE MORA PREBUDITI

Kardinal Walter Kasper meni, da mnogi Nemci in Nizozemci zelo površno razumejo »multikulturno družbo«. Skupno življenje domačih prebivalcev in priseljencev se največkrat izraža le »na temelju medsebojne ravnodušnosti«, ko se ne upoštevajo velike razlike med kulturami in religijami. Prav to tudi onemogoča »pravo toleranco, strpnost in sožitje«, opozarja predsednik Papeškega sveta za edinost kristjanov, ko pravi: »Evropa se mora prebuditi«. Zelo narobe je, da kot Evropejci ne priznavamo svoje prave istovetnosti. Stare korenine evropske identitete so bistveno zaznamovane z židovsko krščansko tradicijo, a jih danes skušamo zavrniti in nadomestiti z novimi oblikami, največkrat brez prave vsebine. Posledica tega dogajanja danes je izguba identitete, poudarja kardinal Kasper.
Aleš Rupnik

Razlog

Oče je natepel sina, nato pa ga je vprašal: »Ali veš, zakaj sem te nabunkal?«
»Lepa reč! Ti me natepeš in potem me vprašaš zakaj!«