SVEČA ADVENTA - LUČ NEVIDNE RESNICE

Advent je tu

O, kako lepo, advent - čas pričakovanja božiča - je tu! Naredili smo adventni venec in nanj pritrdili štiri (tri vijolične) svečke, ki pomenijo upanje. Četrta sveča je roza barve, prižgali jo bomo na tretjo adventno nedeljo - gaudete so ji rekli latinci, saj nam sporoča: »Veselite se, kajti vaše odrešenje se je približalo«.

Simbol sveče

Cerkev sveče ni sprejela v bogoslužje samo kot potrebno svetilo, temveč jo ohranja v rabi predvsem zaradi njene simbolike. Spominja nas na Kristusa, ob katerem rojstvu je kriknilo iz večnosti: »Jaz sem Luč svetal«. In Beseda je presvetlila tempeljske luči - ali pa je presvetlila tudi srca ljudi?

Sveča na adventnem vencu

Adventni venec, ki je v domu samo za prelep okras, je kakor svetilka brez olja nespametnih deklet (prim. Mt 25, 1-13). Šele ko v meni prebudi vso plemenito pripravljenost: »Gospod, tukaj sem, jaz tvoja lučka!«, šele tedaj venec postane - adventni venec. Ne beži pred življenjem! Vztrajaj! Ne sprašuj vedno, zakaj in čemu. Najgloblji smisel življenja je, da se v resnici in ljubezni za Boga použivaš kakor adventne sveče v svetlobo in žar.

p. Bernard Goličnik

SVETA KATARINA ALEKSANDRIJSKA

V novembru, petindvajsetega, goduje ena najbolj češčenih svetnic v krščanskem svetu, Katarina iz Aleksandrije v Egiptu, ki je umrla mučeniške smrti okoli leta 306. Dolg seznam imen v različnih jezikih priča o "popularnosti" te svetnice, čeravno imajo številne Katarine lahko svoj vzgled tudi drugje, na primer v Katarini Sienski, stigmatizirani svetnici iz 14. stoletja (goduje 29. aprila).

Okrog življenja in smrti Katarine Aleksandrijske se je spletla slikovita legenda, kar je značilno predvsem za najstarejše pričevalce za krščansko vero. Mlado izobraženo dekle visokega rodu naj bi po srečanju z nekim starim puščavnikom spoznala nesmisel svojega ošabnega življenja, sprejela krst in zavrnila češčenje poganskih malikov, za kar je v času cesarja Maksencija umrla mučeniške smrti.

Zgodba pravi, da so jo med mučenjem privezali na kolesa z izpostavljeni mi žeblji, nazadnje pa obglavili. Ta opis njene kalvarije je botroval številnim upodobitvam svetnice s kolesom in (ali) mečem, ki so dobro znane tudi iz številnih slovenskih cerkva, v naši bližini na primer na sliki v cerkvi sv. Trojice. Med več poklici, ki so v sv. Katarini našli zavetnico, so prav obrtniki, ki imajo opravka s kolesi ali noži, a tudi teologi, filozofi in govorniki, kajti legenda pravi, da je Katarina, preden so jo poslali v ječo, prepričljivo zagovarjala krščansko vero in pregovorila petdeset izbranih modrijanov. Na tej osnovi je tudi zavetnica vseh, ki so kakorkoli povezani s šolo, pa knjižnic in univerz, prav posebej pariške univerze. Velja tudi za zavetnico deklet in žena; Katarina sodi namreč skupaj z Marjeta in Barbaro v skupino treh svetih deklet.

V primorskem kmečkem življenju se z dnevom sv. Katarine ujema začetek pobiranja oljk.

Odlično domovanje si je sv. Katarina Aleksandrijska - menda že v 6. stoletju našla ob vznožju gore Sinaj, v enem najznamenitejših samostanov, kjer naj bi se po legendi nahajale njene relikvije. Posebno nekje od 13. stoletja dalje, najbrž s posredovanjem križarjev, se je češčenje svetnice, tudi ene izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski, okrepilo in se postavilo skoraj ob bok Marijinemu, dodaten zagon pa je doživelo še v baročnem času. Zgodovinski razvoj porušene cerkve sv. Katarine na griču pod Škabrijelom se ujema s splošnim vedenjem o Katarininem kultu.

Srednjeveška cerkev z Marijinim patrocinijem je imela dva oltarja, glavni Marijin in stranski Katarinin. V baročnem času, nekje na prehodu iz 17. v 18. stoletje, pa se je patrocinij zamenjal, k čemer je najbrž pripomoglo tudi delovanje bratovščine sv. Katarine. Med izginulimi cerkvami je zanimiva tudi Katarinina cerkev (prvotno najbrž posvečena sv. Janezu Krstniku) v Taboru nad Črničami, ki pa je bila opuščena že v drugi polovici 18. stoletja.

Vojko Pavlin

»PRI NAS DOMA« - ADVENTNO SLAVJE

VZEMIMO SI ČAS

Adventno slavje »pri nas doma« uvrstimo v dnevni red našega doma, naše družine. S komunikacijo v družini danes usodno tekmujejo televizija, računalnik, delo, naloge, razni opravki, treningi... Zato je pomembno, da se pravočasno dogovorimo glede ure in uvrstitve slavja v dnevni red.Slavje ne vzame veliko časa, zaradi tega je v še večji nevarnosti, da ga porinemo na zadnje mesto napornega dneva, ko smo že zaspani, naveličani pred TV, ko je nekdo naenkrat spet lačen in žejen...

Prvi adventni poraz si prikličemo lahko že na začetku adventnega časa, če ugotovimo, da nimamo časa, kar pomeni, da smo skregali adventno slavje s samim seboj, s svojim neredom, TV, računalnikom, nalogami... Lahko se bo zgodilo, da bo kdo od družinskih članov upravičeno manjkal ob dogovorjenem času (služba, nujen opravek). Zato ne bomo rekli ne sebi in še manj otrokom!, da se adventnega slavja ne da izpeljati. Morda ga ne bomo izpeljali ob dogovorjenem času, ali pri slavju ne bomo vedno vsi...

Zaradi težav s časom ne bomo nemočni zaključili, da se »pri nas doma« pač ne da ničesar (več!?) narediti. Morda se bomo pri slavju kdaj pa kdaj omejili samo na bistveno, npr. zgolj na prižiganje ustreznega števila svečk in na molitev Angel Gospodov. Kar je neskončno več kot da ne naredimo nič.V nekaterih družinah imajo kakšen dan v tednu, ki kakor da »ni nikogar doma«. Na tak dan se morda res ne moremo zbrati vsi skupaj za slavje. Dogovorimo se, da na tak kritičen dan adventno molitev opravi vsak sam. Idealno je, da izpeljemo adventno slavje vsak dan ob tisti uri. Če dobimo ob uri, ki je določena za slavje, obisk, poprosimo, naj se nam pridruži.

 OZRAČJE

Ozračje slavja je ključno za uspeh. Ustvarimo vedro zbranost ob molku in pozornosti drug do drugega. Odrasli bodimo do otrok prisrčni, ne pa otročji. Otroci naj sodelujejo, naj pa ničesar ne izsiljujejo (npr. jaslice en mesec, deset dni ali en teden prej... ).
Držimo se dosledno koledarskega in obrednega scenarija! Tudi če nismo pevci, bomo brundali, čeprav samo eno kitico pesmi. Pred izvedbo obreda poskrbimo, da imamo pri roki pesmarico.
Pri odraslih in odraslejših otrocih se odločimo tu in tam ali pa vedno za nekaj prošenj, ki jih sklenemo z vzklikom Prosimo te, usliši nas! Otrokom pustimo, da lahko svoje prošnje izrazijo tudi na drugačen način npr. z risbo (vendar naj bo ta pripravljena že prej).
Nikoli naj ne bo slavje nepripravljeno, nedogovorjeno in zato zanikrno! Recimo si: »Mi to znamo, mi zmoremo, mi hočemo komunicirati med seboj in z Gospodom!«

VZOREC SLAVJA

Obred prilagajamo glede na to, kdo se ga udeleži. Prilagajamo ga najmlajšim. Bolj ko so otroci majhni, več časa bomo uporabili za prijetno, nežno, domače vzdušje in manj časa za sam obred. Če slavimo sami odrasli, izberemo vzorec: prižiganje svečk, molitev Angel Gospodov, branje iz Svetega pisma, večerna molitev.

Kjer imamo majhne otroke lahko poteka slavje takole:
Adventni venec (ikebana) je na mizi. Če nima stalnega prostora, mama položi venec na mizo, medtem v tišini stojimo.
Oče prižge ustrezno število adventnih svečk.
Od tu dalje pri mizi stojimo, ali sedimo, kakor smo se dogovorili. Vsi skupaj se pokrižamo: V imenu Očeta...
Nato zapojemo, ali počasi in slovesno recitiramo katero izmed adventnih pesmi (Vi oblaki..., Oznanil je angel..., Poslan z nebes je angel..., Zdaj razsvetljena je noč...).
Preberemo kratek odlomek iz evangelija ali drug Svetopisemski odlomek, ki nakazuje povezavo z adventnim pričakovanjem. Te kratke odlomke naj nekdo pravočasno določi za vsak dan ali vsak teden posebej.
Po evangeliju lahko, s primernim uvodom, člane družine povabimo, da izrazijo svoje prošnje, ki jih sklenemo z vzklikom: Prosimo te, usliši nas.
Bogoslužje sklenemo z molitvijo (bolje: zapoje mo) Očenaš.

Nakar molimo:
Angel Gospodov je oznanil Mariji ln spočela je od Svetega Duha.
Zdrava Marija...
Glej dekla sem Gospodova, Zgodi se mi po tvoji besedi.
Zdrava Marija...
in beseda je človek postala in med nami prebivala.
Zdrava Marija...
Prosi za nas sveta Božja Porodnica. Da postanemo vredni obljub Kristusovih.
Molimo!
Nebeški Oče, po angelu si nam oznanil učlovečenje svojega Sina. Posvečuj in podpiraj nas s svojo milostjo in nas po njegovem trpljenju in križu pripelji k slavi vstajenja.
Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

Po obredu oče in mama otroke pokrižata na čelo, za tem pa še drug drugega.

MESTNI MISIJON: KAJ JE EVANGELlZACIJA?

Drugi dan Mednarodnega kongresa za novo evangelizacijo so udeleženci v katedrali Natre Dame prisluhnili razmišljanju o pomenu evangelizacije.

Pierre d'Ornellas, pomožni škof v Parizu, je spregovoril o tem, da človek današnjega časa ni navajen govoriti o oznanilu in v svojem življenju krščansko poslanstvo tudi živeti. Vse bolj nekateri poudarjajo, da v okolju, kakršno je Evropa, ni več običajno, da kristjani svojo vero javno izpovedujejo. Vse bolj se izogibamo tudi dejstvu, da je družinsko življenje, pa tudi življenje v širšem družbenem okolju pravzaprav utemeljeno v krščanstvu. Zato je evangeljsko oznanilo največkrat prepuščeno skrbi neke manjšine, ki jo nekateri vidijo kot nekakšno elita, skupino, ki je izvzeta iz dinamike današnjega vsakdanjega življenja.

Dejavni kristjani danes prebivajo med mnogimi neopredeljenimi ljudmi. Zato se morajo vse bolj zavedati, da je nujno potrebno začeti oznanjati evangelij. To pa predstavlja za mnoge kristjane težavo in jih je tega strah. Temeljno razsežnost Cerkve evangelizacijo moramo na novo ovrednotiti, saj je evangelij za mnoge danes pravzaprav novo sporočilo.

Bruno Forte, nadškof v Chieti-Vasto v Italiji, je spregovoril, da je sedaj čas, da kristjani pripravimo »katedralo vere«, ki bo kazala pravi obraz in navzočnost Cerkve v svetu. Med pomembnejšimi vprašanji je izpostavil pomen povezovanja in srečevanja z drugimi religijami in smisel inkulturacije.

IRSKA: SMERNICE ZA POGREB

»Te smernice nam bodo pomagale ohraniti religiozno naravo bogoslužja ob pogrebih in nas spodbujajo, da priporočimo naše drage Božjemu usmiljenju in mu izražamo zahvalo za blagoslov, ki so ga v življenju prejeli.«

Tako je nadškof iz Cashela in Emlya, mons. Clifford, predstavil smernice za obhajanje pogreba v, objavljene v pismu z naslovom: »Obhajanje katoliškega pogreba«, ki so ga irski škofje sestavili v novembru leta 2003.

»Slovo od dragih rajnih, obogateno z molitvijo, tolažbo in z upanjem za vse žalujoče, je prava vsebina pogrebnega obreda. Smrt družinskega člana je trenutek žalosti. Vsekakor se v takšnem stanju človek še težje sooči s čisto praktičnimi vprašanji, med katerimi je tudi organiziranje pogreba, ki bo lepo pripravljen le v dogovoru z duhovnikom, ki pogrebni obred vodi. Pot iz mrliške vežice v cerkev predstavlja pot iz zasebnega slovesa družine v skupno molitvena in bogoslužno slovo župnijske skupnosti.«

V smernicah so lepo razloženi simboli, ki spremljajo pogrebni obred: blagoslovitev krste ali žare, kadilo, velikonočna sveča, križ.

»Svojci lahko v cerkev prinesejo tudi simbole, ki so povezani z življenjem pokojnega. Seveda ne smejo biti v nasprotju z verskimi znamenji. Domači in prijatelji so povabljeni k sodelovanju pri maši. Prav tako mora okrasitev cerkve izražati spoštljivost trenutka.«

Aleš Rupnik

Dokaz

Učiteljica je hotela ponazoriti škodljivost alkohola in tobaka, zato je dala eno glisto v posodo alkohola in drugo v posodo z nikotinom. Glisti sta skoraj poginili.
Učiteljica vpraša: »Kaj lahko sklepamo iz tega poskusa?«
Janez ustreli: »Da tisti, ki pijejo in kadijo nimajo glist!«