BLAGOSLOV ZA PRIMORSKO, SLOVENIJO IN SOSEDE
PRIŠEL JE DAN
Praznik Kristusa Kralja je za vse, ki se zbirajo v cerkvi Kristusa Odrešenika, župnijski praznik. Poleg godu cerkve Kristusa Odrešenika obhajajo obletnico postavitve njenega temeljnega kamna (1980) in posvetitve (1982). Razglasitev te cerkve za konkatedralo pa dodaja mestu, Primorski, zlasti njenemu severnemu delu, slovenskemu in sosednjemu prostoru še drugo vsebino - na simbolični in povezovalni ravni.
Primorci, zlasti verniki teh krajev, doživljamo novo konkatedralo kot visoko priznanje za krščansko življenje od pokristjanjevanja do danes. Kljub vsem pomanjkljivostim!
Za Primorsko pa je izredna čast, da dobiva katedrala (stolnica) v Kopru še konkatedralo (so-stolnico) v Novi Gorici, prvo na Slovenskem.
KONKATEDRALA
V slovenskem prostoru se konkatedrala uvršča v domače sozvočje s katedralami v Kopru, Ljubljani in Mariboru pa tudi v dobrososedsko sopotništvo še drugih katedral v Oglejskem zaledju. Poleg omenjenih na slovenskih tleh, so v bližini predvsem katedrale v Gorici, Vidmu, Trstu in Celovcu.
ČAST IN ODGOVORNOST
S konkatedralo v Novi Gorici sprejemamo katoličani severnega dela Primorske še večjo odgovornost za sožitje v tem delu Primorske v miru in pravičnosti, spravi in varovanju življenja, v odprtosti do sosedov in sodelovanju z vsemi za vsestransko rast.
Toliko bolj zaradi ugodne lege, zaradi ljudi, ki so živeli v teh krajih pred nami in so nam zapustili, kljub nekaterim tragičnim izkušnjam, zgled navezanosti na te kraje, kakor zaradi utečenega dialoga v kulturni in jezikovni različnosti, edinosti v krščanskem izročilu in najvišjih idealih.
ZATO PA: »VSE BLAGOSLOVE TEBI, NOVOGORIŠKA KONKATEDRALA!«

KATEDRALA
Danes, 21. novembra, praznujemo povišanje novogoriške cerkve Kristusa Odrešenika v konkatedralo. To pomeni, da bo vsaj formalno naša cerkev postala druga najpomembnejša cerkev v koprski škofiji, takoj za koprsko stolnico sv. Nazarija.
Veselimo se tega dogodka, saj bo dosedanja novogoriška župnijska cerkev dobila škofijski stol in tako bo Nova Gorica tudi uradno postala škofijski (so)sedež. Odkod izhaja poimenovanje katedrala? Beseda izvira, kot tudi toliko drugih poimenovanj, iz grščine. Kathedra (novolatinsko cathedra) tako pomeni antičen stol z naslonili za hrbet in roke, ki je bil v stari Grčiji namenjen odličnikom, to so bili takrat uradniki in filozofi. Krščanstvo je besedo in stol prevzelo in ju namenilo visokim cerkvenim predstavnikom. Katedra je postala škofovski ali papeški prestol, ki je ponavadi okrašen z grbom posameznega škofa ali papeža in baldahinom.
Narejena je iz dragocenega materiala in umetniško okrašena. Katedrala oziroma stolnica pomeni škofovsko ali nadškofovsko stolno cerkev. V laičnem, šolskem življenju, beseda označuje profesorsko mesto na visoki šoli. V umetnostni zgodovini se izraz velikokrat uporablja tudi za druge pomembnejše cerkve. Izraz se je še posebej uveljavil za bogate gotske cerkve, tako velikokrat slišimo o gotskih katedralah, ki cerkvenopravno sicer niso katedrale, saj niso uradni (nad)škofovski sedeži.
Goriška je dedič oglejskega patriarhata, ki je pri nas oznanjal in širil krščansko vero. Oglejski patriarhi so dali sezidati čudovito katedralo in baziliko v Ogleju. Beseda bazilika (poleg umetnostno-zgodovinskega pomena) v cerkveno-pravnem smislu pomeni častni naziv, ki ga vsebinsko pomembnejši bodisi starodavni ali povezovalni cerkvi podeli rimska kongregacija za bogoslužje. Kljub različnim prezidavam in obnovam lahko še danes v Ogleju občudujemo prvobitno lepoto Poponove bazilike iz 11. stoletja in še starejše talne mozaike. Današnja oglejska cerkev, posvečena Devici Mariji in svetima Mohorju in Fortunatu, cerkveno-pravno ni več katedrala, saj ni sedež krajevnega (nad)škofa. Za naše ozemlje je to nalogo po propadu oglejskega patriarhata sredi 18. stoletja prevzela goriška cerkev sv. Hilarija in Tacijana.
Dotedanjo župnijsko cerkev je za svoj sedež izbral že prvi goriški nadškof Karel Mihael grof Attems. Tako je ostalo do konca druge svetovne vojne oziroma do vzpostavitve nove meje leta 1947. Ker apostolski administrator dr. Toroš ni bil rezidencialni škof, tudi ni prišlo do posvetitve nove katedrale za slovenski del Goriške. Tako smo pravo katedralo in sedež krajevnega škofa ponovno dobili šele z obnovitvijo koprske škofije leta 1977.
Toda Koper je daleč in vrsto let seje kazala potreba po vzpostavitvi še drugega središča naše škofije.
Martina in Renato Podbersič

PRIPRAVLJAMO SE NA ADVENT 2004

»PRI NAS DOMA«
Prihodnjo nedeljo začne novo cerkveno leto, advent. Že v prvih tednih cerkvenega leta pokažemo, koliko duhovne vsebine in sposobnosti za skupno družinsko molitev je po naših domovih, zlasti v družinah z majhnimi in večjimi otroki.
Adventna molitev ima posebna znamenja. Za adventno slavje »pri nas doma« moramo obvladati potek dogajanja. Ta teden se je potrebno dogovoriti glede tega:
1. Kaj, kdaj, kako bomo naredili adventni venec ali ikebano in kje bo to znamenje v stanovanju;
2. Kdaj bomo obhajali »pri nas doma« adventni obred, kaj bomo prepevali, molili... in kako sploh začeli...

I. TA TEDEN - ADVENTNA ZNAMENJA
Med tednom začnemo izdelovati adventni venec. Pri majhnih otrocih naj traja izdelovanje venca (skoraj) ves teden v času večerne molitve. Najbolje je, da naredimo venec sami in da otroci sodelujejo pri izdelavi tako, da pripravijo posamezne sestavine. Najprej naredimo, če je huda sila kupimo, okroglo ogrodje venca. Ogrodje naj meri v premeru od 20 do 30 cm, odvisno od prostora. Ogrodje je ali lakiran žičnati obroč z nastavki za štiri sveče, lahko je spleten iz prožnih vrbovih vej. Tretja možnost je, da naredimo okroglo podlago iz žičnate mrežice, ki jo potem oblikujemo sami. Okroglost venca je simbolična, kakor pri npr. poročnih prstanih ( kroženje časa, zavarovanost družine pred nevarnostmi, objetost v eno ljubečo skupnost...).
Ogrodje prekrijemo z rezanimi jelkinimi ali smrekovimi vejicami, ki jih polagamo kakor bi prekrivali streho. Na koncu vse vejice ovijemo z zeleno žičko ali vrvico, da je venec dovolj trden. Štiri sveče (po možnosti vijoličaste) pomenijo štiri adventne nedelje, ki so kakor postaje na potovanju k prazniku. Nekateri lepo uredijo venec kar na krožniku, ob čemer poskrbijo, da so dovolj izvirni. Adventni venec ali adventna ikebana, če se odločimo zanjo, mora pač odsevati ubranost, v prvi vrsti pa pričakovanje.

II. KAM POLOŽIMO ADVENTNI VENEC?
Če je mogoče, naj bo venec ves advent na istem prostoru. Biti mora viden, da ga vsak vidi, ki gre mimo. Naj bo na takem mestu, da se pri njem lahko zbere vsa družina in njeni morebitni gosti. Če imamo premajhno stanovanje, bomo pač venec preložili v sredino dogajanja vsakič, ko bomo obhajali slavje.

III. NA PRVO ADVENTNO NEDELJO: BLAGOSLOV
Na prvo adventno nedeljo zjutraj je na ta način vse pripravljeno za slavje »pri nas doma«. Če adventnega venca ne nesemo blagoslovit v cerkev, ga blagoslovimo doma.

IV BLAGOSLOV ADVENTNEGA VENCA »PRI NAS DOMA«
(Tako blagoslovi ali oče ali mama venec doma)
Pokrižamo se in molimo Očenaš
Oče ali mama takoj nadaljuje (odslej V.):
Molimo za Cerkev, da bi uspešno posredovala veselo oznanilo vsemu stvarstvu!
Odgovorimo (odslej O.): Prosimo te, usliši nas!
V. Za našo družino, da bi z molitvijo in dobrimi deli slavila prihajajočega Kristusa!
O.: Prosimo te, usliši nas!
V.: Hvala ti, Gospod, naš Bog, za ta adventni čas, ki je pred nami. Tudi letos nam ga poklanjaš, da
se z veselim in odprtim srcem pripravimo na prihod tvojega Sina, našega Odrešenika. Prosimo te, blagoslovi + (naredi križ) ta adventni venec (oz. adventno znamenje) in daj, da bomo rasli v veri, upanju in ljubezni. Po Kristusu našem Gospodu.
O. Amen!
Oče (mama) pokropi venec z blagoslovljeno vodo in prižge prvo svečo.
Na koncu molimo adventno molitev: Angel Gospodov je oznanil Mariji...

MESTNI MISIJON: »HOLYWINS«

V vseh 110. pariških župnijah, ki so na »Mestnem misijonu« sodelovale, so se zelo zavzeli za pripravo in izpeljavo programov. Eden od glavnih poudarkov desetdnevnega dogajanja je bila akcija »Holy Wins«. S tem vodilom že nekaj let mladi iz Pariza oblikujejo pozitivno alternativo uveljavljanju Halloween (noč čarovnic).
V središču sporočila akcije je, da bi se ljudje, predvsem mladi, srečali z velikimi svetniškimi podobami krščanstva in jih podrobneje spoznali. Akcijo so v programu »Mestnega misijona«
zaključili z velikim praznovanjem pod Eifflovim stolpom.
Dogajanje misijona v Parizu je imelo velik odmev ne samo v Franciji, ampak tudi drugod, še posebej v deželah, ki so se vključile v program Kongresa za novo evangelizacijo, ki je lansko leto svojo pot začel na Dunaju in bo sklep doživel leta 2007 v Budimpešti na Madžarskem. Na Dunaju so od 23. maja do 1. junija 2003 na Prvem mednarodnem kongresu nove evangelizacije sodelovali gostitelji (okrog 4.000 udeležencev) v 110 župnijskih skupnostih avstrijskega glavnega mesta v več kot 1.000 prireditvah.
Sodelovali pa so tudi udeleženci (okrog 1.500) iz 30. drugih držav: iz Francije okrog 400, Nemčije 200, Portugalske 130 in Slovenije 80. Povabljeni pa so bili tudi udeleženci iz t.i. »eksotičnih dežel«: Angole, Vietnama, Uzbekistana in Ekvadorja.
To izkušnjo so v Parizu na Mestnem misijonu še razširili in obogatili.

KRISTUS, KI KLIČE KRISTUS, KI POŠILJA
V Rimu je bil od 10. do 13. novembra 2004 Simpozij katoliških škofov Afrike in Evrope z geslom: »Povezanost in solidarnost med Afriko in Evropo«.
Na Simpoziju je sodelovalo 50 (nad)-škofov iz 28 evropskih držav, 50 (nad)škofov iz 33 afriških držav. Na Simpoziju so udeleženci postavili naslednje cilje: poglobiti in uresničevati cerkveno povezanost med škofi in drugimi člani Cerkve na obeh kontinentih; poglobiti skupno odgovornost za evangelizacijo, misijonsko dejavnost in pastoralo v novih razmerah globaliziranega sveta in pred izzivi sekularizacije; razmišljati o izkustvih dosedanjega sodelovanja ter iskanje novih poti in načinov za boljšo razdelitev duhovnih in materialnih dobrin v luči resničnih potreb; iskati možnosti skupnega prizadevanja za pravičnost, mir in pravega razvoja človeštva ter se dogovoriti o novih, pogostejših srečanjih, na katerih bi sodelovali tudi verni laiki. Na Simpoziju so prisluhnili 16. referatom, v katerih je prikazana Cerkev v Afriki in v Evropi z aktualnimi ideološkimi, socialnimi in kulturnimi izzivi in o možnostih evangelizacije v teh okoliščinah.
Ovrednotili so tudi teološke, ekleziološke in antropološke temelje sodelovanja, o katerih so se podrobneje pogovarjali v desetih delovnih skupinah.
Aleš Rupnik