PRAZNIČNA NOROST
Vzrok tega razmisleka ni samo današnja, »Martinova« nedelja, ampak tudi drugi prazniki (Vsi sveti, Božič, Silvestrovo...), ki vse bolj dajejo vtis, da smo ljudje ponoreli, da žal največkrat zaobidemo vsebino in sporočilo nekega praznovanja. V Nemčiji je neka anketa predstavila deset ključnih besed, ki izražajo duh današnjega časa. Te besede so: napredek, fitnes, uspešnost, prilagodljivost, dogodek, zabava, novosti, online, mobilnost in zasebnost. Vsak od nas se lahko najde vsaj v eni od teh besed, ki obvladujejo naše življenje.
To so besede, ki izražajo pot, po kateri ljudje vse bolj pogosto zaidejo v neusmiljeno suženjstvo in v razne oblike zasvojenosti. Izražajo način življenja, ki se je izpraznilo in povsem pozunanjilo v nekakšnem bezanju in odstopanju od temeljnih vrednot. Vsakdanje življenje dovolj očitno izraža to slabost človeka današnjega časa. Tu lahko odpremo vprašanje nedelje, ko praznino in dolgčas rešujejo odprta trgovina (ne gre za vprašanje svežega kruha!) ali kakšna druga (največkrat športna) dejavnost.
Ob raznih »martinovanjih« in podobnih praznovanjih se lahko vprašamo, kaj ti prazniki pravzaprav pomenijo v našem življenju. Praznovanja so predvsem zato, da se človek zaustavi, poveseli, praznuje, razmisli o prehojeni poti in da zna pogledati tudi vnaprej. Gotovo so prazniki potrebni. Lagal bi, kdor bi si upal reči, da jih ne potrebujemo, saj so prazniki predvsem lepe priložnosti za srečanja in pogovore, še posebej, ko nas danes utrip življenja tako prehiteva. V čem vidimo vrednost in pomen naših praznikov in kakšni so, pa mora presoditi vsak sam.

SVETI MARTIN IN SVETI URBAN

Sv. Martin je med najbolj priljubljenimi svetniki. Rojen je bil okoli leta 316 v Sombotelu, v tedanji rimski Sabarii, na današnjem Madžarskem. Njegov oče se je tja priselil po odhodu iz rimske vojske. Tudi sinu je namenil vojaško vzgojo in ta je kmalu postal častnik. Iz Martinovega vojaškega obdobja izvira znamenita upodobitev svetnika s plaščem. Legenda pravi, da je Martin nekega mrzlega zimskega večera jahal proti taboru svoje enote pri Amiensu, severno do Pariza. Na poti je srečal berača, ki ga je prosil vbogajme. Martin je izvlekel meč in prerezal svoj vojaški plašč na dvoje. Polovico je poklonil beraču, da bi se ta vsaj za silo ogrel. Naslednjo noč je Martin zagledal Jezusa, ki je bil oblečen v polovico njegovega plašča. Kmalu je zapustil vojaško službo, želel se je posvetiti širjenju krščanstva med pogani in arijanci.
Vrnil se je v Panonijo in najprej spreobrnil svojo mater. Nekaj let je preživel tudi kot puščavnik.
Leta 372 je postal škof v francoskem Toursu. Kljub visoki cerkveni službi je ostal skromen in delaven, še posebej nagnjen k misijonskemu delu. Martin je umrl 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu.
V umetnosti se najpogosteje upodablja kot jezdec-vojak na konju, ki deli plašč. Med njegove atribute spadata gos in pokal. Vanj naj bi sv. Martin po izročilu prestregel kri Mavricija in tovarišev mučencev iz Agaunuma. Sv. Martin je zavetnik vojakov, konjenikov in jezdecev. Častijo ga tudi kovači, sodarji, vinogradniki, gostilničarji, berači, reveži, abstinenti itd. Čaščenje sv. Martina so k nam prinesli Franki, širili so ga zlasti benediktinci. V srednjem veku je bil zelo čaščen, že tedaj so mu posvečali veliko cerkva.
Danes je na Slovenskem okrog 120 cerkva posvečenih temu svetniku. V naši bližini so to Osek, Šmartno v Brdih, Avče, Grgar, Kostanjevica in Sovodnje. Martinova pojedina je razširjen ljudski običaj, ko tradicionalno postrežejo tudi z Martinovo gosjo. Včasih je pomenila uvod v šest tednov dolg adventni post. V današnjih časih je postal sv. Martin sinonim za obilne pojedine in pokušnjo novega vina.
Nekoč so kot zavetnika vina in vinogradov bolj častili sv. Urbana, ki goduje 25. maja. Urban I. je bil papež, ki je najverjetneje umrl mučeniške smrti leta 230 v Rimu in je bil pokopan v Kalistovih katakombah. Goduje ravno v času, ko se končuje obdelovanje vinogradov, zato je imel pomembno mesto v kmečkem koledarju.
Star ljudski pregovor pravi: "Če sv. Urban greje zelo, trgatev dobra bo." Sv. Urban je upodobljen v papeških oblačilih, pri sebi ima lahko grozd vinske trte na knjigi ali zakrivljeno palico. Na Slovenskem je sv. Urbanu posvečenih 17 cerkva, v naši bližini so to Lokavec, Podraga in Godovič.
Renato Podbersič ml.

ŠPORT

Šport je danes na vsakem koraku. Četudi kdo ni njegov pristaš, ne more mimo tega, da v medijih ne zasledi športnega dogajanja od objavljanja rezultatov do nesreč in škandalov. Že majhni otroci postanejo kmalu športno aktivni. Na začetku predstavlja zanje to le zabavo, njihovim staršem pa koristno preživljanje prostega časa. Sčasoma pa se srečajo tudi s športnimi tekmovanji. Ta poleg zmag prinašajo tudi boleče poraze. Velikokrat se znajdejo pod hudim pritiskom, saj starši, trenerji..., zahtevajo od njih več, kot so v resnici sposobni. Tako se otroku šport upre in namesto veselja mu predstavlja breme. V množici pa se najde vedno nekdo, ki mu talent in trdo delo odpirata pot do dobrih rezultatov. Bolj ko se šport bliža vrhunstvu, bolj se začnejo pozitivne vrednote zanemarjati in v ospredje pride želja po slavi in denarju. Ali danes sploh še lahko srečamo vrhunskega športnika, ki opravlja svoje delo samo zaradi lastnega veselja in zadovoljstva? Mislim, da bi se morali hudo namučiti. da biga našli. sodobnem času ni več dovolj samo talent in trdo delo. zadovoljevanju zahtev, ki jih sistem športnih tekmovanj postavlja, se športniki poslužujejo različnih metod; od znanstvenih raziskav, ki iščejo čim boljše metode treniranja in razvijajo novo tehnologijo, masaže, psiholoških svetovanj do uživanja poživil. Neustavljiva želja po uspehu pripomore, da športniki mnogo-krat prestopijo mejo dovoljenega in se poslužujejo najrazličnejših prepovedanih substanc. V športu naj bi šlo predvsem za primerjanje telesnih sposobnosti in spretnosti. Vemo pa, da gre še za marsikaj drugega. Nepravično je obsojati samo športnike. Okoli njih se vrti veliko število ljudi, ki prav tako bogatijo na račun njihove slave. Od raznih oglaševalcev, ki izrabljajo športne zvezde za svoje reklame pa do trenerjev, menedžerjev in še bi lahko naštevali. Športniki so mnogokrat prisiljeni storiti nekatera dejanja, ki jih sicer ne bi. So pod hudim pritiskom, ki jim ga nalagamo tudi gledalci, saj od njih pričakujemo zelo veliko. Tudi politika ima prste vmes. Ozrimo se na primer v preteklost, v leto 1980, ko so na takratnih olimpijskih igrah v Moskvi države zahodnega bloka (ZDA,...) imele prepovedan nastop, zaradi hladne vojne med Sovjetsko zzezo in ZDA. Na naslednjih Ol v Los Angelesu pa niso smele nastopiti države vzhodnega bloka (Rusija,...). Pri vsem tem so seveda najkrajšo potegnili športniki. Danes politika nima več tako velikega vpliva. Le v državah, kot je na primer Kuba, je ta problem še vedno prisoten. Kje tiči vzrok, da je šport postal glavna tarča medijev in mnogim glavni vir zaslužka? Ali bo sploh še kdaj nastopil čas, ko bomo dali v ospredje duhovne vrednote, materialnim pa odvzeli prednost? Če bomo nadaljevali v sedanji smeri, bo zelo težko. Šport je pomemben del našega življenja, zato si ne dovolimo, da ob krepitvi svojega telesa pozabimo na krepitev našega duha! 

O NEDELJSKEM DELU

Pred meseci smo se Slovenci v referendumu odločali o nedeljskem delu v trgovinah. Leta, pravzaprav že desetletja, trgovci delajo tudi ob nedeljah, čeprav njihov poklic ne sodi med poklice, ki so po svoji naravi vezani na nedeljo. Čeprav je plačilo za nedelje višje od običajnih delavnikov in imajo en dan v tednu prost, to ni primerljivo z nedeljo.
Gotovo bi sami ne dali pobude za referendum, če bi bili zadovoljni z nedeljskim urnikom. Ne bilo bi slišati :»Si danes prosta?« »Sem, hvala Bogu!« Nedeljsko delo ne dovoljuje družinam trgovcev, da bi bili en dan v tednu vsi člani skupaj.
Zaslužek na Slovenskem pa tudi ni tolikšen, da ga ne bi mogel porabiti pri enem nakupu. Države kapitalističnega bloka, tako smo jih v socializmu imenovali, imajo zakonsko urejeno nedeljsko delo in je za trgovce nedelja prost dan. Kljub vsem razglašanjem socialne pravičnosti, sega nedeljsko delo v tej stroki v čas socializma, ki je, če mu je ustrezalo, zanemaril socialno noto v korist poudarjanja »naj imajo državljani ob vsakem času možnost zadovoljevanja svojih potreb in želja« (ki sploh niso nujne). Seveda je pri tem imela svoj pomen denarna korist, še posebno, ker so, zlasti ob meji, tujci še na veliko kupovali, kar je v deviznem poslovanju prinašalo ugodnosti. Danes tega ni več. Nedeljsko delo pa je ostalo.

Referendum je dokazal strinjanje državljanov za odpravo nedeljskega dela. Vodilni faktorji v trgovstvu pa z namenom izničiti njegov rezultat, naredijo ob nedeljah razne popuste, da pritegnejo čim več kupcev, s čimer dokazujejo, da le malo ljudi referendum podpira in da večina ni nedojemljiva za popuste. Hkrati ti popusti kažejo na to, da so cene previsoke, če ne bi popustov ne moglo biti.
Kako pa kristjani gledamo na to vprašanje? Vemo, da brez nedeljskega dela ne more biti v zdravstvu, v prometu in zvezah, v turizmu in gostinstvu, pri varovanju občanov in premoženja, v medijih in še bi lahko kaj našteli. Vsekakor trgovina ne sodi v tovrstne dejavnosti. Pravi kristjan želi nedeljski čas izkoristiti ne le za oddih in počitek, pač pa tudi za svojo duhovno rast. Tako tudi verni trgovci, in vendar so obsojeni zanemarjati Gospodov dan in biti namesto z družino tudi pri masni daritvi, na delovnem mestu, pa čeprav bi ne bilo nobenega kupca. Da se to ne bi zgodilo, je poskrbljeno. Z nedeljskimi popusti! Mislim, da bi se vsak veren kristjan moral zavedati verske in socialne plati trgovskega poklica in ne, kot se dogaja, da posamezniki in družine uberejo pot iz cerkve, od oltarja, naravnost v nakupovalna središča po stvari, ki niso življenjsko potrebne, pa bi jih zlahka kupili dan prej ali dan kasneje. Toliko nam kristjanom v premislek. 
Marjan Badalič

MESTNI MISIJON: DUNAJU JE SLEDIL PARIZ

Francoska prestolnica je bila od 23. oktobra do 1. novembra gostiteljica »Drugega mednarodnega kongresa za novo evangelizacijo« in prizorišče Mestnega misijona. Kongresno dogajanje se je odvijalo v katedrali Notre Dame, preko video povezave pa so ga lahko spremljali tudi v cerkvi Saint-Sulpice in v nekaterih drugih cerkvah v Parizu. V kongresni program so vključili poročila in pričevanja na temo »Veliko mesto in sodobno oznanilo Evangelija«, pogovore v več kot 400 skupinah in raznovrstnih delavnicah. Kakor leto prej na Dunaju, so tudi v Parizu v času kongresa odprli vrata cerkva, da se ljudje mesta v njih lahko zaustavijo in srečajo. Župnije, skupine in skupnosti, gibanja in šole so posredovali svoje izkušnje in se z ljudmi pogovarjali o dialogu z Bogom, svetom in življenjem. Večere so oblikovali kulturni dogodki, odprte okrogle mize in pogovori med kristjani in ne kristjani. Dogajanje so spremljala praznovanja, karitativne pobude, duhovni in kulturni programi v celem mestu. Mestni misijon in Kongres je organizirala nadškofija Pariz v sodelovanju s škofijami Dunaj, Lizbona, Bruxeles in Budimpešta, ki sodelujejo v programu kongresov za novo evangelizacijo. Povezovanje programa pa je prevzela skupnost »Emanuel«.

Člani Regionalne škofovske konference Severne Afrike in Konference latinskih škofov iz arabskih dežel so predlagali, da bi 22. december obhajali kot Dan posta in molitve za mir v Sveti deželi. Zbrani od 11. do 16. oktobra na zasedanju v Rimu, so škofje izmenjali mišljenja o problemih pravičnosti in miru. Ugotovili so, da so vse dežele na tem območju v nevarnosti zaradi bližnjevzhodne krize, ki ogroža mir po vsem svetu. Še posebej so ogroženi v Iraku, Somaliji, Sudanu in v Sveti deželi, tako v palestinskem, kakor v izraelskem delu. Prav spopadi v sveti deželi bi morali biti skrb vseh kristjanov, saj duhovne korenine ležijo prav v zemlji Kristusovega odrešenja. Vojna traja že mnogo let in danes bolj kot kdajkoli prej zahteva akcijo, ki bo ustavila trpljenje prebivalcev tega območja, Židov, kristjanov in muslimanov, ki so vpleteni v spiralo okrutnega in nerazumnega nasilja. »Oba naroda, Palestinci in Izraelci, so na robu uničenja. Vsi, močnejši med njimi in slabotnejši, tisti, ki se zatekajo v nasilje, kot tudi tisti, ki potrpežljivo pričakujejo mirne rešitve, so ogroženi.« V teh dneh Arafatove bolezni (ali smrti) pa se razmere v deželi še zaostrujejo. Zato je toliko bolj upravičeno povabilo k molitvi in postu za mir.
Aleš Rupnik

Mož zboli za gripo. Kot je pri moških navada, močno stoka, da bi se ženi zasmilil.
»Boš kaj jokala, ko bom umrl?« vpraša.
»Pa še kako. Saj veš, da jočem za vsak nič!«