LETNIK V  ŠTEVILKA: 11 32. NAVADNA NEDELJA - ZAHVALNA 7. NOVEMBER 2004

 

UVODNIK VREDNO SPOMINA ZNAMENJA PABERKOVANJA   ARHIV

 

UVODNIK

ZAČETEK STRANI

SPOMIN NA PRIHODNOST
Za nami je topel prazničen teden. Celo o nesrečah se ni veliko govorilo. Povsem drugače, kot smo pričakovali in se je še dan prej kazalo. Celotna severna Primorska je bila pod vodo, sprožali so se plazovi in v Bovcu je znova svarilno potreslo.
Nam je narava prizanesla. Nam hoče Bog kaj sporočiti, ali nam je naravno dogajanje samo v razmislek?
Odgovori so odvisni od našega pogleda na praznika, ki smo ju praznovali. Na praznika, ki zaznamujeta november. Pravzaprav celotno življenje!
V razburkano dogajanje človeštva naše okolice in tudi nas samih prinašata tisto spokojnost, ki jo vsi iščemo. Mir, ki ga je moč doživeti samo v spominu na prihodnost. Doživljali smo ga na »zadnjem kraju miru«, kjer se združujeta dva svetova, nebeški in zemeljski.
Sporočilo je jasno, kot je bila jasna množica luči, ki so pokojnim oteževale že tako težko zemljo nad njimi. Spomin se ne more ustaviti na gomili, tudi ga ne more obdržati električna »sveča«, ki ima življenjsko dobo dva do tri mesece. Spomin na pokopališčih nam je govoril o večni prihodnosti, prihajajoči v nestalnem ritmu. V njej dobi svetloba svoj pomen: odpira nam novo obzorje, svoje globine pa zakriva, kot zakriva stenj nitko na kateri gori. Tam se rojeva upanje, ki nikoli ne ugasne. Ne moremo ga prijeti, a smo lahko izkusili mir kot njegov dar. Povsem drugače kot pričakujemo od dneva mrtvih, kjer se kaže razdiralna, nepredvidljiva moč narave, ki jemlje življenje in ga uničuje.
ln bil je večer in bil je dan, osmi dan.

Boštjan Toplikar

VREDNO SPOMINA

ZAČETEK STRANI

SOČA SVETA REKA
Najbrž ni Slovenca, ki ne bi poznal preroških verzov Simona Gregorčiča v pesmi Soči: »...tod sekla bodo bridka jekla in ti mi boš krvava tekla«, kar se je v polni meri udejanjilo v krvavih bitkah na Soški fronti v 1. svetovni vojni (prim. P. Svoljšak, Soča, sveta reka, Ljubljana 2003).
Niso pa bile vojne vihre edini posvetitelj te alpske lepotice, davno pred njimi je njena barvitost, njena skrivnostnost in še posebej njena geografska umeščenost v ljudeh, ki so živeli ob njej ali jo na svojih poteh prečili, vzbujala občudovanje in ;poštovanje.
Posebej slednje se je oblikovalo v čaščenje, ki je v času Rimljanov preraslo že v božanskost.
Od bronaste dobe dalje je prišlo v navado posvetilno darovanje vodam rekam, potokom, jezerom ali barjem, pravzaprav božanstvom, ki naj bi domovala v njih. Njim so namenili predvsem orožje ali orodje kot posvetila za srečno prekoračitev reke, za srečno pot, ali pa kot obred očiščevanja, pri katerem ima voda, ob ognju, nedvoumen in odločilen delež. Spomnimo se krsta! Med mnogimi vodami z daritvenimi darovi na Slovenskem (npr. Blejsko jezero, Sava, Drava, Mura, Kamniška Bistrica in posebej Ljubljanica) je tudi Soča.
Najstarejši so, tako kot je to pri večini naših voda, iz konca bronaste dobe in zanjo značilne kulture žarnih grobišč (12. 9. stol. pr. Kr.), ko je darovanje zemlji in vodam postalo po vsej Evropi razširjen običaj. Soči, pa tudi njenim pritokom (Vipava - Brje, Mrzli potok Selišče ), so darove namenili na več krajih, tako pri Peršetu blizu Tolmina (sulica, sekira), pri Kanalu (puščična ost) ali pri Solkanu (nož, sekira). Poznavalec Soče bo hitro uganil povsod tam, kjer so še dandanes mostovi čeznjo!
V antiki je Soča vstopila v zgodovino, o njej poročajo antični viri. Čeznjo je po mostu med Majnicami in Sovodnjami peljala rimska cesta in po obeh je nosila ime cestna postaja na desnem bregu reke Ponte Sonti. Ob njej so živeli keltski Ambisonti, ljudstvo z obeh bregov reke Soče, ki so jo Rimljani imenovali Sontius ali tudi Isontius. Ob njej (super Sontium) so v 6. stoletju živeli Lukristani, z odlokom cesarja Teoderika Velikega oskrbovalci prometa po Vipavski dolini. Zapisana je v povezavi z več bitkami na njenih bregovih (npr. leta 238, 394,401,489).
V njenih prodih so bili odkriti tudi trije kamniti posvetilni oltarčki, ki so bili posvečeni rečnemu božanstvu imenovanemu Aesontius, kar je tudi ena od antičnih inačic imena Soče! Dva, eden z izpisanim imenom božanstva, drugi z njegovo podobo, sta bila najdena pri Majnicah, kjer je Sočo prečil most na cesti Akvileja - Emona, tretji med vasjo S. Pier d'lsonzo in Ronkami, kjer je bil čez Sočo na cesti Akvileja Tergeste velik most in ob njem še akvedukt.

Drago Svoljšak

ZNAMENJA

ZAČETEK STRANI
OB MARTINOVANJU
V novejšem času se sliši vse bolj glasen in množičen klic k praznovanju gada svetega Martina martinovanje. Ni več dovolj večerno rajanje, vabila prihajajo za dopoldne in popoldne in Bog ne daj, da bi kaj izpustili. »Jejmo in pijmo, ker ne vemo, kaj bo jutri, ker bomo jutri lahko že umrli!« To pravijo in počno posvetni ljudje. Čeprav se imajo za ateiste, čutijo neko lepoto ali milino ob praznovanju cerkvenih praznikov.
Spreminjajo pa jih v posvetne, čeprav imajo krščanske korenine. Tako je tudi god svetega Martina v javnosti povsem razkristjanjen.
Naredili so ga po svoji meri kot praznik vsesplošnega popivanja in veseljačenja v zvezi s prehajanjem mošta v vino, kar pa je prazno...
Kdo je Sveti Martin? Rodil se je v Panoniji leta 316. Njegovi starši niso verovali v Boga Jezusa Kristusa. Ko je bil deček star 12 let, so ga krstili brez dovoljenja staršev. Pri petnajstih je bil že vojak, častnik. Vojaki so ponavadi grdo govorili, on pa se je zelo lepo obnašal in bil dober do vseh. Nekateri so se zaradi njegovega lepega vedenja iz njega norčevali, drugi so ga imeli radi. Martin se je kot vojak preselil v Francijo. Zima leta 334 je bila izredno mrzla. Ko je hodil po mestu Amiesu, je pred mestnimi vrati
zagledal prezeblega berača. Slekel je svoj plašč, ga z mečem prerezal na dvoje in polovico dal beraču. Ljudje so o njegovi dobroti hitro izvedeli. Martin se je odločil, da ne bo več vojak. Želel je služiti Bogu. Odšel je k škofu Hilariju, ki ga je sprejel v svojo službo. Obiskal je svoje starše v želji, da bi tudi oni verovali v Boga. Mama se je dala krstiti, oče pa ne.
Martin je hotel živeti sam v puščavi.
Vsak dan je bral Sveto pismo. Ljudje so ga imeli radi. Izbrali so ga za svojega škofa, čeprav se je sam temu upiral. V bližini skrivališča, kamor se je zatekel, so bile goske, ki so začele gagati in ga izdale.
Tudi kot škof je živel skromno in revna. Vse, kar je dobil, je razdelil revežem. Potoval je po deželi in ljudem govoril o Bogu, jim pomagal in jih celo ozdravljal.
Če pogledamo izročilo o Svetem Martinu, vidimo, da nikjer ni vina...
Zato se Svetemu Martinu, v teh novembrskih dneh, ko naj bi bile naše misli, molitve in dobra dela usmerjena k našim rajnim, priporočimo, da bi mogli po njegovem zgledu služiti Bogu in bližnjemu, ne pa le svojemu ugodju, ki je kot zajedalec na dobrih mladikah, ki so v začetku pognale pri vsakem človeku.
Inga Vendramin

JESENSKI POGOVOR VI. O POSLEDNJIH STVAREH
PATER ROMUALD MARUŠiČ IN DVE PODOBI SMRTI
Kdor je pred štirimi leti gledal Škofjeloški pasijon očeta Romualda Marušiča (rojen je bil v Štandrežu 9. avg. 1676, krščen za Lovrenca, umrl v Gorici 22. apr. 1748), se bo spomnil, kako je čez glavni trg v Škofji Loki na začetku pasijonskega sprevoda jezdila na konju smrt s peščeno uro, sledili pa so ji vdano, nemočno, tesnobno in nemo: papež, kardinal, škof, cesar, plemič, meščan, kmet in dolga vrsta drugih.
Poslavljali so se od življenja!
Smrt na konju pa je zmagovito vreščala in se režala.
Podobna podoba smrti, kot je bila zelo lepo uprizorjena v Škofjeloškem pasijonu, je upodobljena na cerkveni steni v Hrastovljah v sprevodu Mrtvaškega plesa.
Ob takih podobah smrti se človek počuti nelagodno in skuša na grozne podobe pozabiti.
Pravzaprav tako zastrašujoče podobe smrti niti niso preveč krščanske.
Niso utemeljene v evangeliju.
Smrt je v evangeliju prikazana kot prehod iz tega življenja v večno slavje z Bogom »iz oči V oči«.
Jezusova smrt se predstavlja kot dokaz prehoda iz življenja, ki ga živimo med ljudmi in za ljudi v življenje v neizmerni sreči z Bogom.
KRŠČANSKI POGREB
Taka, evangeljska! podoba smrti je v središču molitev in beril pri krščanskem
pogrebu.
Obred krščanskega pogreba govori o
smrti brez ovinkarjenja kot o resnem dogajanju. Ne pa brezupnem!
Sodelujoči in poslušajoči doživljamo resnost smrti, ki je slovo pokojnega iz naše sredine in prehod v nov način bivanja, ki ga žalujoči še ne poznamo iz svoje izkušnje, poznamo pa ga iz Jezusove izkušnje.
Molitve in berila govorijo zaradi tega o Božjem usmiljenju in večnem miru, pa tudi o neizmernem plačilu za vse dobro storjeno v tem življenju.
Po naših krajih, tako je videti, nekaterim tako oznanjevanje smrti in večnosti ni všeč. Drugače si ne moremo razložiti, zakaj nekateri ostajajo zunaj cerkve ali mrliške kapele ter se med obredom pogovarjajo o vsem in ničemer...
Morda gre za skupinsko odganjanje misli na smrt!
V NAŠEM OKROŽJU
Marsikje je drugače, toda v našem okrožju se kaže ob cerkvenih pogrebih splošna zadrega glede molitve, npr. vsaj enega dela rožnega venca v času neposredno pred pogrebom... Morda nam ne pride na misel, da bi koga naprosili, da bi molitev vodil, ljudje pa nočejo biti vsiljivi. ..
ln čakamo v zadregi duhovnika, naj on opravi »to svoje...«
VSEBINA CERKVENEGA
POGREBA
Je povedana v sporočilu besed, ki se med obredom ponavljajo: mir, luč, veselje, življenje, prehod, blažen ost, življenje s Kristusom, večno življenje, upanje, vera, ljubezen, vstajenje.
Gašper Rudolf

PABERKOVANJA

ZAČETEK STRANI

FORUM SOCIALNE POLITIKE KARITAS
Od 13. do 16. oktobra je bil v Sarajevu v organizaciji mreže Karitas Evropa prvi Forum socialne politike na temo: »Psihološko trpljenje in socialno izključevanje« .
Sodelovalo je 50 predstavnikov iz Karitas in nevladnih organizacij iz 17. evropskih držav, predstavniki bosansko hercegovskih oblasti ter evropski strokovnjaki s področja sociologije in teologije. Mons. Raji6, predsednik Karitas Škofovske konference Bosne in Hercegovine (ŠK BiH) je povedal, da so se predstavniki Karitas iz drugih dežel zelo zanimali za stanje ljudi, ki v povojnem času nosijo ali telesne ali psihične posledice.
Karitas ŠK BiH so kot gostiteljico Foruma izbrali zaradi izkušenj v povojnem času, oziroma zaradi programov dela z ljudmi, ki so se znašli v položaju socialnega izključevanja, pa tudi zaradi izrednega
koordiniranja in vodstva socialnih projektov Karitas v vsej BiH.
Predavanja in delovne skupine so bile na Forumu usmerjene k usposabljanju za delo z ljudmi, ki so izkusili socialno izključevanje. Potrebno jim je pomagati, da si izboljšajo življenjske pogoje, v katerih se nahajajo.
V eni od tem so obravnavali delovanje Karitas v skladu s socialnim naukom katoliške Cerkve in o načinih pomoči ljudem, ki se srečujejo s socialnim izključevanjem. Na Forumu so razpravljali o tem, kako zagotoviti, da bodo projekti Karitas tudi dejansko uresničeni in kako omogočiti mednarodno sodelovanje v projektih dela z ubogimi. Razmišljali so tudi o tem, kakšna pota bodo uporabili, da delovanje in sporočilo Foruma posredujejo vsem, ki odločajo o socialni politiki.

IZOBLIKOVATI PODOBO VERE
S tem vodilom je Komisija za pastoralo pri Nemški škofovski konferenci v Munchnu, 15. in 16. oktobra organizirala simpozij.
Osrednje sporočilo srečanja so sklepi in smernice izdelani ob dokumentu Škofovske konference: »Kateheza v času sprememb«, ki je bil predstavljen 23. septembra med plenarnim zasedanjem Škofovske konference v Fuldi. V dokumentu o katehezi so
nemški škofje razmišljali o »kvaliteti starih oblik kateheze v družinah, v šolah in v drugih skupnostih«. Posledica tega
razmisleka je izražena v sporočilu, kako je potrebno preiti k novi »podobi misijanske kateheze«. Več sto udeležencev simpozija se s sporočilom obrača na škofe, svetovalce komisij pri škofovski konferenci, člane delovnih skupin za pastoralo, škofijske animatorje za katehezo, odgovorne za vzgojo duhovnikov, pa tudi na docente na akademijah in univerzitetnih inštitutih, da naredijo potrebne korake pri posodobitvi kateheze.

Aleš Rupnik

Nesporazum
Klatež pozvani pri vratih: »Spoštovana gospa, strašno sem žejen!«
»Počakajte, takoj bom prinesla kozarec vode!«
»Se ne razumeva, gospa! Jaz nisem umazan, ampak žejen!«