POZDRAVLJEN, NOVI SLOVENSKI METROPOLIT msgr. ALOJZ URAN

Poznamo ga kot duhovnika, škofa, predavatelja, sogovornika, družabnega človeka, pevca ...

Sredstva javnega obveščanja so velikokrat suhoparna s podatki in se vrtijo bolj na površini, mi pa se skušajmo približati novemu nadškofu preko njegove pisne izpovedi:

»Bilo je proti koncu leta 1944. Mati z dvema hčerkama je pričakovala tretjega otroka. Mož je bil v nemškem taborišču na prisilnem delu. Ona je na seniku skrivala težkega ranjenca. Bili so izdani in vojaki so nekega hladnega večera obkolili hišo, začeli streljati in vpiti: »Pobijte jih, zažgite!« Noseča mati je s svojim telesom pokrila hčerki in pričakovala najhujše. Vendar so se vojaki oddaljili in družinica je ostala živa. Mati je doživela živčni zlom. Ko je šla nekaj dni za tem k zdravniku, ji je ta razložil: »Pozabi na tega otroka, ki ga nosiš. Če bo sploh živ, bo imel gotovo hude posledice.« S taksno novico se je vrnila domov. Padla je na kolena pred Marijo in se zaobljubila: 'Marija, če bo ta otrok živ in če bo zdrav, naj bo tvoj.'

Po končani gimnaziji se je Alojz Uran vpisal na filozofsko fakulteto. Ko pa je neke septembrske nedelje ministriral na Šmarni gori, mu je po maši duhovnik rekel: »Ali misliš, da si se res prav odločil?« Te besede so ga vrgle iz tira. Ko je šel po nasvet k domačemu župniku, mu je ta modro dejal: »Priporoči se Svetemu Duhu. Naredi devetdnevnico, potem pa pojdi peš na Brezje. Marija ti bo povedala. Jaz pa bom molil zate.« Tako je poromal peš na Brezje in po osmih urah poln pričakovanja pokleknil pred oltar Marije Pomagaj. Tedaj je v notranjosti slišal jasne besede: »Nikjer ne boš naredil toliko dobrega, kot če boš postal duhovnik.«

Upamo, da lahko raztegnemo te besede tudi na čas, ki mu je namenjen za služenje v službi Ljubljanskega nadškofa in metropolita.

p. Vid Lisjak

ARHEOLOGI V CERKVI SV. MARTINA NA BRITOFU V GRGARJU ALI: MARIJA IZ GRGARJA

Letos mineva že 36 let od takrat, ko se je tedanji župnik  v Grgarju, gospod Franc Bizjak, odločil poiskati grob Urške Ferligoj, mladenke iz Grgarja, ki se ji je leta 1539 na paši na gori Skalnici nad vasjo prikazala nebeška Mati.

Domneval je, da je bila pokopana blizu glavnega oltarja in je zato za začetek dal zakopati zunaj cerkve, ob najbolj izpostavljenem delu prezbiterija. Že ledinsko ime Britof pa pove, da je nekdaj okoli cerkve bilo pokopališče. Tu mu sreča ni bila mila, zato je z iskanjem nadaljeval v notranjosti, še vedno pa v oltarnem delu cerkve. Kopanje znotraj cerkvenih zidov pa je že bilo sestavni de/ temeljite obnove grgarske župne cerkve, ki je utrpela veliko škode v obeh svetovnih vojnah.

Naneslo pa je, da so pri kopanju v prezbiteriju na dan prihajala takšna odkritja, ki jih je bilo potrebno zaupati izkušenejšim in arheološkim raziskavam veščim rokam, zato je župnik u Bizjaku na pomoč priskočil Zavod za spomeniško varstvo iz Nove Gorice (E. Smole). Arheološka izkopavanja so potrdila več gradbenih prenov in obnov v zgodovini grgarske župne cerkve, tako npr. so pod kar pogostimi mlajšimi prezidavami v celoti razkrila prvotni gotski prezbiterij z zemljenim tlakom, njegove s freskami v sredini 15. in še enkrat v 16. stoletju poslikane stene, ostanke kamnite gotske oltarne menze ter podstavke stebričev za slavoločni lok. Gotske prenove pa so povsem prekrile najstarejšo cerkev v Grgarju, zgrajeno enkrat v 12. stoletju v obdobju romanike, to je umetnostnem slogu visokega srednjega veka, med 11. in 13. stoletjem.

Obstoj te enoladijske cerkve s polkrožno apsido, katere ometane stene so bile dekorativno poslikane, so arheološka raziskovanja potrdila in deloma razkrila njene temelje, iz njenih ruševin pa je zasijala podoba Marije.

Upodobljena je v plitvem reliefu, vtisnjenem v bronasto pločevino, na katere robovih so večje okrogle luknjice, vanje so nekoč bili vloženi raznobarvni poldragi kamni. Marija stoji na podstavku. Na prsi dvignjeni roki ima sklenjeni k molitvi, ki jo odsevajo tudi lepo oblikovane poteze obraza, obdanega s svetniškim sijem. Oblečena je v dolgo, bogato nagubano oblačilo in ogrnjena v ogrinjalo, ki ji prekriva ramena in pada v dveh slapovih čez roki. Grgarska Marija je upodobljena kot zavetnica in priprošnjica (Blaherniotissa).

Po načinu izdelave in predvsem po načinu upodobitve pa je njenega mojstra iskati v beneškem ali še bolj v bizantinskem okolju. Ustvaril jo je proti koncu 12. stoletja in sicer kot okov lesenih platnic nam neznane rokopisne, vsekakor nabožne knjige.

Drago Svoljšak

DUHOVNOST, REKLAMA, TEHNIKA MEDITACIJE -

2. DEL

Iz lastne izkušnje lahko povem, da vse to, kar se reklamira kot religija zunaj krščanstva, vodi zelo daleč od človeka samega, zlasti pa od Jezusa.

Samo nekaj obiskov tečaja za jogo je na meni pustilo velike posledice. Vsak dan bolj me je bilo strah vsega v življenju. Te tehnike lahko navidezno (v začetku ) pomagajo. Prepričujejo nas, da je to samo telovadba. V resnici pa se počasi oddaljujemo od Boga in lahko zapademo v se hujše probleme.

Presenetljivo je tudi to, da ko oseba zapade v tako težka stanja, ne ve od kod izvira zlo in večina jih, po nasvetu učitelja se bolj rine tja. Najhujša oblika takega stanja je celo misel na samomor kot edina rešitev iz stiske.

Ko sem pričakovala prvega otroka, sem hodila v materinsko šolo. Tam so nas, poleg drugega, zaceli učiti tehniko sproščanja z avtogenim treningom, češ da nam bo koristilo pri porodu. Delali smo vaje in moram priznati, da nisem prav dosti razumela in tudi ne sodelovala. Otrok se je rodil in bilo je vse v redu. V drugi nosečnosti sem spet hodila v materinsko šolo, spet sproščanje z avtogenim treningom in odločila sem se, da bom bolj sodelovala, kdo ve, lahko bo koristilo pri porodu. Porod je bil težaven in na koncu so se odločili za carski rez. Izgledalo je vse v redu, pa ni bilo.

Ko je otrok odraščal, je postajal vedno bolj nemiren in vrstili so se histerični napadi. Bila sem nemočna, nisem vedela, kaj naj naredim. Nekateri so pravili, da je normalno, da se bo popravilo, jaz pa sem čutila, da ni tako. Otrok je vpil, jokal, vreščal, ko ga je prijelo. Sprva sem mislila, da je to samo otroška trma, pa ni bilo res. Mož je obstal brez besed z vprašujočim pogledom: Kaj naj storimo? Oba sva bila nemočna. Ko je bilo hudo, sem otroka stisnila k sebi in jokala skupaj z njim. Niti nasveti psihologov nam niso pomagali rešiti našega problema.

Vedno bolj so mi na misel prihajale duhovnikove besede, da imamo kristjani Jezusa, ki je naš največji psiholog in zdravnik. Prosila sem Jezusa, naj mi pomaga. Pomislila sem, če je Jezus, ko je bil tu na zemlji, ozdravljal in nam obljubil: »Jaz sem z vami do konca sveta,« pomeni, da je tu in mi bo pomagal. V molitvi sem ga prosila, naj ozdravi mojega otroka.

Izročala sem tega otroka Jezusu pri maši, prosila duhovnika naj moli zanj in za našo družino, redno prejemala zakramente (sveto spoved, sveto obhajilo), molila pri otroku, ko je zaspal in prosila Jezusa kot gobavec v svetem pismu: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti (ozdraviti)!« Spomnila sem se tudi, da je Jezus rekel:

»Kjer sta dva ali trije združeni v molitvi, tam sem jaz sredi med njimi. Prosite torej karkoli mojega očeta in vam bo storil.« To je bilo zame znamenje, da moramo vsi skupaj v družini prositi Gospoda, naj nam pomaga. Jezus je pomagal: Ozdravil je otroka in ozdravil je tudi mene. Od takrat ne mine dan, da ne bi otroke pokrižali z blagoslovljeno vodo (zvečer preden zaspijo in zjutraj, preden gredo v svet) in se v molitvi zahvalili Bogu za vse, kar je storil za nas.

Katarina Gorjan

JESENSKI POGOVOR V.

O POSLEDNJIH STVAREH

FRANCOSKA REVOLUCIJA

Francoska revolucija (1779) je začela prestavljati pokopališča izven naselij.

Z urbanističnega stališča je bila poteza nujna spričo razvijajočih se mest in naselij. Revolucionaren ukrep pa je imel tudi protikrščanski namen. Premik pokopališč je sovpadal s spopadom s Cerkvijo okrog smrti in večnosti.

Protikrščanski cilj je bil dosežen. Ljudje so zaceli, tudi zaradi oddaljenosti, pozabljati na družinske grobove in počasi tudi na smrt. Grobovi so bili nekje daleč, odročni, proč od cerkva in naselij.

S propagando in »izgonom« grobov proč od bivališč je revolucija pospešila razmere, da so Ljudje vedno manj mislili na tesno vez med življenjem, smrtjo in večnostjo.. .

MEDTEM

Medtem pa je smrt ostala. Še več, smrt nosimo jo v sebi. Umrljivi smo!

Kar je človeško, je nestalno in umrljivo.

Dogaja se nekaj čudnega, smrt je postala vsenavzoča. Preselila se je v samotne mrtvašnice, na oddaljena pokopališča, v bolnišnice... istočasno pa je začela nastopati na televiziji, v filmih, časopisih, virtualnih igrah, literaturi in slikarstvu, v razpravah o evtanaziji in abortusu, v nesrečah in tragedijah...

KAKO SI POMAGAMO?

Kaj naj človek naredi? Kdo bi vedel! Kar je najhujše. Smrt je postala osebna in privatna zadeva. Kar je bilo nekdaj družbeno, vaško, ulično, mestno, se je preselilo v profesionalnost zdravnikov in pogrebnih zavodov, obrednost, nevtralnost, spodobnost in hladnost.

Smrt so prevzeli v svoje roke profesionalci. Kar povzroča, da se kdo s smrtjo sploh ne sreča, če se noče. Obhajanje svetih zakramentov v zavedanju, da Bog ve za vsakega človeka, lahko pripomore, da se v umirajočem naseli mir odhajajočega.

KAJ POTREBUJEMO?

Odhajajoči potrebuje osebno vera v to življenje tukaj in v življenje po smrti.

Potrebuje srečanje z Njim, ki je prešel iz smrti v Življenje. In nas čaka! Po tej izkušnji ni težko zaprositi Očeta, naj odpusti grešnost in nas sprejme. Bolnik potrebuje tako odprtost. Blagor mu, kdor ima ob sebi človeka, ki pomaga z besedo in zgledom pri odpiranju duše v svet vere, upanja in ljubezni.

ČAS UMIRANJA

Čas pred odhodom je dragocen. Neponovljiv za umirajočega in žalujoče. Ko je Jezus odhajal, je pokazal, kako naj se kristjan poslovi s tega sveta.

- Bil je s svojimi najdražjimi. Imenoval jih je prijatelje.

- Molil je in prosil, naj ga spremljajo v molitvi.

- O bližajoči se smrti se je pogovarjal odkrito.

- Strah pred smrtjo in žalost navzočih je preložil v molitev.

- Spravil se je z vsemi in vsem odpustil...

Taka je dobra smrt.

Molimo: »Oče nač, ki si v nebesih...« Pa tudi: ».. .Prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrti uri...«

(Nadaljevanje prihodnjič)

Gasper Rudolf

48. MEDNARODNI EVHARISTIČNI KONGRES

Z evharističnim slavjem na stadionu »Jalisco« v mehiškem mestu Guadalajara, se je v nedeljo, 17. oktobra zaključil 48. Mednarodni evharistični kongres.

Pred tem je od 6. do 8. oktobra potekal mednarodni teološki simpozij ob papeževi encikliki: »Cerkev in Evharistija«. Delo kongresa se je odvijalo v dvorani »EXPO« v središču Guadalajare in v več cerkvah v mestu. Udeleženci so slišali poročila z vseh kontinentov, pa tudi pričevanja posameznikov o tem, kako skušajo evharistično življenje poživljati v svojih življenjskih okoljih.

V katehezah so spregovorili o resnični navzočnosti evharističnega Kristusa v življenju Cerkve in sveta, ko smo vsi kristjani povabljeni k zavestnemu in odgovornemu življenju po veri. V množici teoloških, antropoloških, zgodovinskih, socioloških, socialnih, kulturoloških, pastoralnih, katehetskih, liturgičnih in drugih predlogov, so izdelali nekatere poudarke, ki bi jih v Letu evharistije morali upoštevati in izpeljati: nedelja Gospodov  

dan in dan evharistije; ovrednotiti praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi; vredno prejemanje svetega obhajila (tudi pomen zakramenta svete spovedi); češčenje Kristusa v evharistiji; redna molitev pred Najsvetejšim; povezovanje obhajanja in češčenja evharistije s karitativnim delovanjem; povezanost evharističnega življenja z duhom misijonarstva v vsakdanjem življenju; pripravljenost za odpoved in odprtost do vseh ljudi.

Kongres je v svojem programu imel srečanja, predavanja, procesije, celonočna bedenja, maso za mlade.

Papežev odposlanec, kardinal Tomko, je imel posebno delovno srečanje z vsemi delegati Škofovskih konferenc. Poudaril je, da je povsod potrebno začeti temeljito obnovo med duhovniki, redovniki, v župnijah in škofijah v smislu obhajanja in češčenja evharistije ter socialnega in karitativnega delovanja. V Letu evharistije je potrebno zastaviti konkretne katehetsko pastoralno liturgične akcije.

ZASKRBLJUJOČ POLOŽAJ OTROK V SVETU

»Nihče ne sme molčati, ali ostati ravnodušen pred nemočnim krikom množice otrok, katerih dostojanstvo je ranjeno v mnogih delih sveta«, je poudaril papež Janez Pavel II. ob sprejemu skupine Svetovne konference žena članic parlamentov, ki se ukvarjajo z zaščito otroštva in mladosti. »Otroci in mladi so prihodnost in upanje človeštva;

oni so nase bogastvo«.

Na konferenci v Rimu so predstavili zaskrbljujoče podatke. Zaradi vojn vsak dan umre več kot 540 otrok, 10.000 otrok vsako leto poškodujejo mine, v zadnjih 10. letih je število otrok beguncev doseglo 20 milijonov. »Močan krik zapuščenih otrok in vseh tistih, ki so žrtve nasilja, je klic javnim ustanovam, privatnim združenjem in vsem ljudem dobre volje, da obnovimo zavest in dolžnost, ki jo imamo pri zaščiti, varovanju in vzgoji otrok«.

Aleš Rupnik

Po volitvah 2004 Dan po volitvah se srečata prijateljici. »Kako si volila?« vpraša Meta. »V dolgi obleki z belimi in črnimi progami,« odvrne Jasna.