NAŠE MISIJONSKO POSLANSTVO

Misijonsko poslanstvo Cerkve. Ob misijonski nedelji se vprašanje misijonskega delovanja kristjanov z vso ostrino postavlja vsakemu, ki veruje v Jezusa Kristusa in hoče živeti iz njegovega evangelija. Posebno pereče to vprašanje doživljamo v našem času, ko nam ušesa in zavest neprestano polnijo z govorjenjem o spoštovanju človekovih pravic, o vrednosti različnih kultur in miselnih sistemov, o tem, kako smo vsi drugačni in vsi enakopravni in s tem vsi tudi nedotakljivi v svojih življenjskih držah in izbirah.

Pri tem se marsikateremu kristjanu porodi misel, da misijonsko delovanje v takšnem okviru preprosto nima svojega mesta. Če drugi mislijo in živijo drugače, potem jim moram z vsem spoštovanjem to drugačnost tudi pustiti in jo sprejemati. Vprašanje pa je, ali moram zaradi tega svojo drugačnost, svojo zavezanost skriti, jo živeti samo v notranjosti svoje intime in morda še v varnosti svojega bivališča, morda še svoje družine. Če zares in dosledno živimo po evangeliju, zakaj nas je strah, da bi bila naša odločitev za Kristusa za druge moteča?

Morda pa je zadrega globlja in še veliko bolj usodna. Morda je naša osnovna težava v tem, da ne verujemo zares, da svoje vere ne doživljamo in zato tudi ne živimo kot resničnosti, ki je vredna, da se z njo seznanijo tudi drugi. Morda globoko v sebi čutimo, da polovičarskega krščanstva ne moremo ponujati nikomur; to bi bilo v svetu, ki na toliko področjih stremi za popolnostjo, pod vsako mero dobrega okusa.

Zato je misijonska nedelja najprej preverjanje moje vere in življenja po evangeliju. Ko bo moja vera zrasla do velikosti gorčičnega zrna, mi ne bo težko izpostaviti jo pred drugimi, tako v načinu življenja in če bo Gospod hotel, tudi v govorjeni besedi. In tedaj bom tudi mirno sprejel misijonsko delovanje Cerkve kot temeljno poslanstvo svojega življenja.

p. Stane Zore

SV. PETER NA VITOVLJAH

     Pod skalno pečino, na kateri nad Vitovljami kraljuje Mariji posvečena romarska cerkev, stoji na vpadljivem holmcu cerkev, posvečena sv. Petru. Od tu, od letošnjega poletja naprej, znova doni opoldanski zvon, ki poziva ljudi k trenutku oddiha, na utrinek srečanja z Bogom. Zvon od sv. Petra oznanja tudi, da se oglaša izpod varnega krova, izpod obnovljenega ostrešja in sveže kritine, sporoča, da mu nevšečnosti izpod neba ne morejo več do živega. Oznanja, da so Vitovci, Užišči, Čikavci in kar jih je še pod njegovim zvenom, zasukali rokave in niso dopustili, da bi zob časa uničil božji hram, vaški simbol, kulturno dediščino. Znanje, pridnost in privrženost, pa tudi nepopisna vztrajnost so, z denarnim deležem župnije, še enkrat dokazali, da je v slogi moč in da ljubezni do domačije nič ne premami!

      O cerkvi sv. Petra, zgrajene v času romanike (11. – 13. stoletje), bi bilo bolj prav, da kaj povedo zgodovinarji umetnosti. Želel pa sem opozoriti na to, da stoji na kraju, ki je posvečen že od pozne antike in zgodnjega srednjega veka dalje, kar daje misliti, da tisto, kar danes vidimo, v svoji lupini  morda skriva starejše predhodnike. Prav pri cerkvi sv. Petra na Vitovljah so bili odkriti staroselski in staroslovanski grobovi, opraviti je torej s pokopališčem zadnjih romanskih prebivalcev in prvih slovanskih naseljencev  na rodovitnih terasah pod Vitovsko goro. Prva najdba sega v 19. stoletje. V deželnem arhivu v Gorici (Archivio Storico Provinciale di Gorizia) hranijo risbo treh predmetov, ki so bili leta 1880 najdeni na Vitovljah: poleg noža sta narisana še bronast obsenčni obroček, ki ima konca kroglasto odebeljena in bronast prstan z nesklenjenima koncema. Iz primerjav, ki so Vitovljam najbližje, v Batujah, ni težko prepoznati, da gre za predmete, ki so značilni grobni pridatki v staroslovanskih grobovih iz 9. do 11. stoletja; po sestavi pa, da gre za imetje enega pokojnika. Ta najstarejši slovanski Vitovec je že po svoje prekrvil romanske staroselce, s katerimi se je srečal npr. tudi v sosednjih Užičah, malo bolj oddaljenih Ravnah nad Črničami, pa tudi kar s svojem domačem okolju, na Vitovljah in je podedoval marsikatero dobrino rimske omike.

Graditelji vodovoda (1955) in za njimi še arheologi (Mehtilda Urleb, Notranjski muzej, 1960) so na vzhodnem pobočju pod cerkvijo Sv. Petra prekopali dva in nato raziskali še tretji staroselski okostni grob. Slednji je bil vkopan v skalnato osnovo, za glavo in stopali pa je bil, za staroselce značilno, ograjen s ploščama peščenca. Pokojnik v njem, pokopan je bil v starejši grob, je imel roki prekrižani na prsih, ob sebi pa železen nož in obroček. Iz uničenih grobov je posebej zanimiv uhan s pentljo, ki je bil priljubljen staroselski nakit v 7. in 8. stoletju na širokem prostoru od Blatnega jezera do Istre in Furlanije.

Drago Svoljšak

HALLOWEEN - »NOČ ČAROVNIC« 

Pred nami je praznik vseh svetih. Veliko ljudi se že vprašuje, kaj ima opraviti »halloween«, noč čarovnic, s praznikom vseh svetih? Beseda »halloween« izhaja iz besede »posvečen večer«. »Posvečen« pomeni nekaj svetega. Halloween naj bi bil sveti večer, ki naj bi se praznoval 31. oktobra na predvečer vseh svetih.

 »Halloween« postaja tudi pri nas del vsiljevanja novega poganstva z izgovorom, da gre za ljudski običaj. Uživa brezpogojno podporo javnih glasil. Gre za ne nepomemben vznik keltskega praznika in njegovega čarovniškega praznovernega obredja. »Hallowen« obuja obliko poganstva, ki zavaja in je nevarna, ker prikriva brezboštvo pod plaščem »častitljivih tradicionalnih duhovnosti.«

Antični Druidi so verovali, da 31. oktobra Gospod mrtvih kliče duše zlobnih umrlih ljudi. Mrtvi naj bi se vrnili na svoje domove z željo, da bi se naselili v telesa ljudi, ki so jim bila po naravi sorodna. Ljudje so se tega bali in so duhove poskušali pripraviti do tega, da bi zapustili njihov kraj. Preoblečeni v kostume, da jih mrtvi ne bi prepoznali, so pripravili parado in jih pospremili ven iz kraja. Svetilke, ki so zdaj narejene iz buč, so bile izvotljene repe, ki so jih razsvetljevale sveče, da bi odganjale duhove. Obredje so poimenovali »Noč čarovnic«. Središčna pozornost v noči čarovnic je še vedno usmerjena k okultnemu in strahu.

V noči čarovnic veliko ljudi uganja norčije z okultnimi praksami. Sodelovanje pri praznovanju noči čarovnic pove, da ta praznik odobravamo z vsem, kar sodi k njemu. Pove, da ne verjamemo, da Bog želi strah nadomestiti z ljubeznijo. Verjamemo pa, da se lahko zanemarja Božja beseda, ki pravi, naj nimamo nič opraviti z nobeno obliko okultizma (gl. 5 Mz 18, 10-12).

Namesto »Noči čarovnic« bi morali storiti vse, da bi sporočali to, kar verujemo. Nujno se mi zdi govoriti o poslednjih rečeh, se pravi o krščanskem videnju usode duše v trenutku velikega prehoda in v onostranstvu. Cerkev z dnevom vseh svetih daje poudarek na življenju in krščanski svetosti. Evangeljska resnica  mora biti za verne kristjane sveta.

Praznoversko zahodnjaško obujanje poganstva in naše sodelovanje pri tem samo potrjuje, da smo brez upanja na vstajenje. Zato ni tako nedolžno, če vidimo po hišah in dvoriščih buče s prižganimi svečami kot simbol nečesa, čigar izvora sploh ne poznamo. Nesprejemljivo je, da to počno v vrtcih in šolah. Upam si trditi, da gre v večini primerov za nevednost in nepoučenost. Zato pokažimo naše ne strinjanje z nočjo čarovnic, tako da enostavno opustimo to praznoverje. Zakaj naj bi usmerjali pozornost k strahu in zlu in ju še spodbujali, če smo že tako in tako izpostavljeni večjemu strahu in zlu kot prejšnje generacije.

Dubravka Klanjšček

JESENSKI POGOVOR IV.  O POSLEDNJIH STVAREH

 NE MOREMO PRIKRITI

Videli smo, da umiranja, smrti, pogreba in žalovanja nima smisla prikrivati otrokom in   doraščajočim...  S prikrivanjem škodimo duhovnemu in socialnemu zorenju mladih.  Večkrat odkupujemo čas tako, da odlašamo z razčiščevanjem na ugodnejši čas, kakor mislimo. Glede »poslednjih dogajanj« odlašanje ne pomaga. Pomaga  pa srečanje in soočenje z resnico na način, da prizadete še bolj poveže in zori. Življenje in smrt sta močnejša od strahov in ovinkov. Čeprav mislimo, da nimamo pravih besed in smo zaradi besedne revščine v zadregi, moramo biti pripravljeni spregovoriti o bolezni, umiranju, smrti, bolečini…

ODRASLI

Odrasli smo dolžni o »poslednjih stvareh« razmišljati. Tako nam bo lažje spregovoriti. Kristjani pa sploh. Zaradi Gospodovega in našega vstajenja! Vloga odraslih je tudi v tem, da ohranjamo spomin na preizkušnje in ljudi, na rajne. Kar mora biti del družinskega izročila. Potruditi se je treba, da vemo nekaj o svojih neposrednih prednikih, njihovi življenjski poti in poslednjem počitku, kjer jih lahko obiščemo. Vsekakor gremo, najbolje skupno z drugimi sorodniki in prijatelji, k njihovem grobu za praznik vseh svetih, da tam izrazimo hvaležnost in zaželimo »večni mir in pokoj« z molitvijo (npr. skupen očenaš), spoštljivo in hvaležno prižgano svečo, cvetjem (zmernim) in z dobrimi deli. Lepo število otrok, ki obiskujejo verouk, lani sploh ni obiskalo pokopališča in tam molilo, kaj še da bi se o obisku pokopališča in rajnih s kom pogovarjali… Opuščena priložnost!

KRIZA JE OD PREJ

»Od prej« pomeni, da nekateri (dobri) otroci ne spremljajo več niti »svojih« bolnikov. Nekateri starši ne vodijo več otrok v bolnišnico na obisk, ker, tako pravijo, »otrok bi se lahko prestrašil«, ko bo videl na bolniški postelji onemogle, bolne, nono, pranono ali prijatelja…

»NAJ GA IMA V LEPEM SPOMINU!«

Morda je najbolj tipičen izgovor za umik iz poslednje življenjske resničnosti: »Naj ga ohrani v lepem spominu!« Kar seveda ne drži. Vprašajte nekoga, ki je bil zraven umirajočega v trenutku slovesa »s tega sveta« in boste ugotovili, v kako lepem spominu ga je ohranil. Človekov spomin je pozitiven. Spominjamo se rajnih v njihovi podobi, kakršno smo imeli v normalnem sobivanju z njimi. Stopite do prvega vdovca ali vdove, da vam razložita, kako je z »lepim« spominom na pokojne. Vsi tisti, ki se niso utegnili ali zmogli posloviti od odhajajočega, da bi ga »zadnjič videli«, govorijo, da so za nekaj prikrajšani. Za slovo. Ker tudi ni res, da je smrt brez slovesa, npr. nagla smrt, tudi dobra smrt. Res pa je, da je vzor dobre smrti, kakor vemo od Kalvarije dalje, slovo od Jezusa tistih, ki so ga imeli radi in mu ostali zvesti. (Nadaljevanje prihodnjič)

Gašper Rudolf

MEDNARODNI EVHARISTIČNI KONGRES V GUADALAJARI

»Evharistija, luč in življenje za novo tisočletje« je bila tema 48. Mednarodnega evharističnega kongresa, od 10. do 17. oktobra v Guadalajari, v Mehiki.

Kot posebni zastopnik papeža Janeza Pavla II. je na kongresu sodeloval predsednik Papeškega odbora za evharistične kongrese, kardinal Jozef Tomko. Zaključek kongresa, v nedeljo 17. oktobra, pa je obenem obeležil tudi začetek Leta evharistije. Ob tej priložnosti je bilo v Rimu, v baziliki sv. Petra v navzočnosti svetega očeta slovesno bogoslužje, med katerim so vzpostavili video povezavo s prizoriščem evharističnega kongresa v Guadalajari. Kardinal Tomko je ob tej priložnosti poudaril, da evharistija predstavlja osebo: »Jezusa, ki nam ni zapustil le spomin ali spominček, ampak samega sebe v kruhu in vinu, kot hrano za večno življenje«.

»V Letu evharistije predvsem pričakujemo, da bomo vsi znali okrepiti vero« je v pogovoru za Radio Vatikan poudaril prefekt Kongregacije za bogoslužje in zakramente, kardinal Francis Arinze. Opozoril je, da se danes veliko kristjanov obnaša, kakor da ne verujejo v polnosti v evharistično skrivnost.

»Po spremenjenju ni več kruha, niti vina, ampak je na oltarju Jezus. Zato je potrebno najprej jasno opredeliti nauk in vero. Veliko pričakujemo od univerz in bogoslovij, pa tudi drugih katoliških ustanov in škofij, ki bodo organizirale študijske dneve za duhovnike, redovnike, redovnice in laike. Zelo pomembno je, kako obhajamo mašo. Sveti oče poudarja, da jo moramo slaviti po odobrenih pravilih in ne po neki ideji«, je rekel kardinal in na koncu izpostavil, da papež daje prednost nedeljski maši: »Vsak kristjan, vreden tega imena, bo skupaj z drugimi pri maši počastil Boga in sprejel Jezusa, če je dobro pripravljen na sveto obhajilo.«

NAJAVLJENA NOVA PAPEŽEVA KNJIGA

Na 56. mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu je sodelovalo več kot 6 tisoč in pol izdajateljev iz 110 držav.

Posebni gostje letošnjega velesejma so bili iz 22 držav, pripadnic Arabske lige.

Na tiskovni konferenci, 6. oktobra, je predstojnik Tiskovnega urada pri Svetem sedežu Joaquin Navarro – Valls najavil izid novega, petega osebnega dela papeža Janeza Pavla II. V knjigi z naslovom »Spomin in identiteta« govori o totalitarizmih 20. stoletja in razmišlja o svobodi in demokraciji. Knjiga bo v Italiji izšla leta 2005, izdajatelji za druge države pa še niso potrjeni. Delo na približno 200 straneh prinaša papeževe filozofske pogovore z dvema prijateljema: Krzysztofom Michalskim in Jozefom Tishnerjem leta 1993 v Castel Gandolfu. Sredstva zbrana od prodaje te papeževe knjige bodo namenjena za karitativne potrebe.

 Aleš Rupnik

Ob pravem času

Tone telefonira Andreju: »Ali se lahko oglasim pri tebi, da mi posodiš 100 evrov?«
»Pa prav zdaj me moraš poklicati, ko sem v kadi?«
»To je najboljši čas. Doslej si me vedno odpravil z izgovorom, da si suh!«