TI SI PETER...
Papeško nedeljo obhajamo v mesecu oktobru, ob datumu (16. okbober), ko je bil leta 1978 izvoljen sedanji papež Janez Pavel II. Verjetno nobeno obdobje v človeški zgodovini ni bilo zaznamovano s tolikimi in tako globokimi spremembami, kot prav ta čas. Niti ne gre toliko za spremembe v Cerkvi, ampak bolj za spremembe na "civilnem" področju, v državnih ureditvah in v mednarodnih odnosih. Vloga papeža je več kot očitna, četudi se kot državnik (papež je tudi predsednik države Vatikan) nikoli ni ne vem kako angažiral. Njegova vloga je tista, ki jo je Jezus podelil vsem apostolom (oznanjevanje Božjega kraljestva) in še posebej apostolu Petru ("Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev..." Mt 16, 18).
In ob tej njegovi vlogi se sveti oče ne boji povzdigniti svojega glasu, ko gre za človeka. Saj so države in državne ureditve vendar zaradi človeka in v službi človeka! In papež je v svoji prvi okrožnici zapisal "Človek je pot Cerkve". Tako kot človek ni zaradi sobote, tudi človek ni zaradi Cerkve, ampak je Kristus ustanovil Cerkev zaradi človeka in njegovega zveličanja. Vsaka zemeljska in vsaka nebeška ureditev je zaradi človeka.
Prizadevanja svetega očeta, ki mu morajo slediti tudi naša prizadevanja, je uveljavljanje evangeljskih vrednot v današnjem svetu in v naših medsebojnih odnosih: tako medosebnih, kot tudi odnosih med našimi človeškimi skupnostmi v širšem in najširšem pomenu besede. Naše krščanstvo mora biti angažirano tudi navzven, ali pa ga ni. Naša vera mora biti živeta v našem vsakdanjem življenju, ali pa je ni...

KRAŠKEMU POETU OB 100-LETNICI ROJSTVA 2. DEL

 Religioznost Srečka Kosovela še vedno ostaja zapostavljena. Poudarja se njegova leva ideološka usmerjenost, izhajajoč iz pesnikove revolucionarne poezije in sodelovanja v levo usmerjeni reviji Mladina, ki jo je urejal marksist Bratko Kreft. Istočasno je njegov sodobnik Edvard Kocbek sodeloval pri reviji Križ na gori in postal urednik Križa, ko se je revija tako preimenovala. Ideološka polarnost na Slovenskem v 20-ih letih in obeh pesnikov je bila očitna.

 Ali je bil Srečko Kosovel veren, me že dalj časa zanima. Njegova verska čustva mi je večkrat zavzeto omenjala sestra Anica, profesorica slovenščine, najbolj verna med Kosovelovimi petimi otroki. Msgr. Albin Kjuder pa je rad poudarjal, kako je bil Srečko pred smrtjo previden, o čemer priča tudi dokument iz tomajske mrliške knjige, objavljen v Ikarjevem snu. Tako se je izpolnila Srečkova napoved v pesmi Poslednje obhajilo »in takrat prišel bo oteti / me iz trpljenja beli Krist.«

Zagovorniki nevernosti Srečka Kosovela se med drugim opirajo na njegovo branje Ernesta Renana, francoskega zgodovinarja religije, češ da priznava Jezusu samo človeško podobo. Kosovelov bičani Kristus ob sivem kamnu iz Depresije bi sicer lahko bil zgolj trpeči človek, oba klica v isti pesmi pa ne nagovarjata človeka, ampak Boga: »Kristus, prihajaš v zlatem oblaku? / Kristus, pridi med nas teptane«. Enako v številnih pesmih, kot so: Nate mislim, večni Bog, Psalm, Pridi, dobri Oče, Poslednje obhajilo ... in v pesmih v prozi: Kristus, On prihaja, Zrakoplovec in Jezus ter v še in še mnogih, ki Boga ali Jezusa ne imenujejo, vendar ga v iskanju in hrepenenju označujejo z Neznani, On, Ti, Njega. Kako bi bilo mogoče, da bi fant, ki je tako težil k Resnici. Pravici, Odrešitvi, klical: »O Bog,usmili se nas!« in to štirikrat v isti pesmi, če ne bi bila vera v njem živa in resnična? Pa čeprav so trenutki, ko obupano zakliče: »Ne poznam Njegovega obraza«. Mar ta stiska jemlje vrednost bogoiskateljstva 20-letnemu fantu, ko pa je veliki umetnik in mislec Dostojevski iskal Boga vse svoje življenje?

»Nate naj mislim, večni Bog, /nate, ki si skrivnost vseh skrivnosti /.../ kaj si, / si brezsmerje in vsemu smer, / nevidno Središče vseh središč?«  Odpira se nova, neraziskana duhovna podoba Srečka Kosovela, mimo katere 21. stol. ne more, pa čeprav si še tako zatiska oči. Mi pa zaključujemo s Srečkovimi verzi, ki naj bodo prošnja tega tedna:

Pridi, dobri Oče, Odrešenik. /.../

Ves svet te hvali, ves svet te ljubi. /.../

Pridi, dobri Oče, Odrešenik.

Mimi Jelen

DUHOVNOST, REKLAMA, TEHNIKA MEDITACIJE…

 Z novim šolskim letom se, tako je videti iz plakatov po našem mestu, začenja velika ponudba tečajev za izobraževanje, duhovnih programov vzhodnjaških tehnik (yoga, autogeni trening, transcendentalna meditacija, moč pozitivnega mišljenja), »luč« vzhoda je posijala tudi v medicino (akupunktura, akupresura, homeopatija). Kot gobe po dežju rastejo različne ezoterične šole, delavnice, duhovne univerze, kjer se – za plačilo seveda – lahko poučite o obvladanju različnih tehnik in o reševanju problemov. Ponujajo vrsto »sprostitvenih vaj«, kjer naj bi »sproščali«, umirjali telo in duha. Tudi dihanja učijo, kot da bi otrok, ki se rodi, ne znal dihati že takoj po porodu. K pisanju so me spodbudili plakati, pa tudi razgovori s kristjani, ki se iz nevednosti zatekajo k takim programom.

 IN KRISTJANI?

 Gre za odločitev: bomo svoje življenje vezali na Boga ali na različne tehnike in ponujane bogove? Bom zaupal Bogu ali bom verjel gurujem? Če pri maši molim: »zakaj EDINO TI si Svet, edino Ti Gospod, edino Ti Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom v Slavi Boga Očeta, Amen!«, ne morem verjeti nekomu, ki mi ponuja »boljše« življenje z raznimi tehnikami. Kristjani ne potrebujemo nobene tehnike sproščanja duha. Imamo Evangelij, ki nam edini prinaša mir. Ko je moje srce nemirno, stopim do najbližje cerkve. Pred Najsvetejšim se srce umiri. V molitvi se srce umiri. V osebnem stiku z Jezusom se srce umiri. Verujemo, da je Jezus živ med nami, zato ne bomo posegali po človeških tehnikah…

»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema … Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6, 24) Kdor se obrača k tujim bogovom, greši proti prvi božji zapovedi in žali Boga. Bom reševal probleme skupaj z Jezusom ali bom iskal druge poti? Iz lastne izkušnje lahko povem, da vse to vodi zelo daleč od krščanstva – od Jezusa. Vse te tehnike lahko navidezno (v začetku) pomagajo. Prepričujejo nas, da je to samo telovadba. V resnici pa se počasi oddaljujemo od Boga in zapademo v še hujše probleme.

Bog me je poznal. Še preden sem se rodil: »Ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu.« (Ps 139,13)   »Mojo dušo poznaš, ni ti skrito moje bistvo, ko sem bil oblikovan na skritem, ko sem bil tkan v globočinah zemlje...« Skupaj s svetim Petrom lahko rečemo: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega  življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si Ti Sveti Božji.« (Jn 6,68-69) Ali bomo v življenju še iskali pomoč pri bogovih ali bomo zaupali našemu edinemu Bogu? »Jaz pa k Bogu kličem, in Gospod me bo rešil.« (Ps 55,17)   »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka… Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena.« (Ps 23,1-3)

Katarina

JESENSKI POGOVOR III. O POSLEDNJIH STVAREH

 »KAR PROČ GLEJ!«

Za vsakogar, ki žaluje, toliko bolj za otroke in mlade, ki jih zadene nesreča ali smrt bližnjega, je pomembno, da gleda na dogodek, kakršen je. Ko spremljamo človeka v stiski, mu nismo v oporo, če njegov pogled odvračamo od resnice, čeprav je kruta. Družina naleti npr. na prometno ali drugačno nesrečo. Pa nekdo otroku zakrije oči, mu obrne  glavo v nasprotno smer z namenom, da se otrok ne bi ustrašil, da ne bi videl razbitin, krvi… mrtvega soseda in podobno… Gledanje drugam« v resničnem življenju človeku ne koristi. Tudi ne otroku, ker mu ne pomaga, da bi iskal odgovor na vprašanja o življenju in njegovi vrednosti, o smrti in prehodu v večnost. Iskanje prav teh odgovorov je v našem življenju med osnovnimi nalogami. Če gledamo »proč« in še druge navajamo, da gledajo »proč«, varamo sebe in druge, češ da se hude stvari rešujejo z »ne videti« in molkom…

»JE ŠEL V NEBESA!«

Kristjani pogosto rečemo o umrlem, da »je šel v nebesa.« Kar je v bistvu res, toda tak način govorjenja, ki je sicer preprost in dobronameren, ni  najboljši. Poglejmo zakaj! Ker hočemo s tako razlago preveč vedeti in povedati. S takim govorjenjem gremo predaleč. Človek je namreč samemu sebi skrivnost, toliko bolj skrivnostna je njegova smrt. Veliko pedagogov meni, da bi (mladi) ljudje ne smeli preskočiti tiste stopnje v svoji osebni rasti, na kateri ljudje osvajamo izkušnjo, da je življenje velik dar od zgoraj, da pa je obenem velika skrivnost, prežeta s svetim in da je smrt skrivnosten dogodek med Bogom in človekom. Gre torej za izkustvo »skrivnosti«, do česar zmore priti tudi otrok.  Gre za doživetje, da je življenje in kar je z njim v zvezi, v bistvu nerazložljivo, ker je v njem preveč za nas nerazumljivih stvari. Zlasti glede umiranja in smrti. Kristjani, ki imamo milost, da v jesenskih dneh razmišljamo o poslednjih stvareh, smo prepričani, da mora vsak človek na določeni stopnji starosti, že v otroštvu, spoznati in, kadar nanese tako, doživeti meje človeškega življenja. V življenju vsakogar so namreč dogodki, ki jih ne moremo razložiti, so izkušnje, ki so onkraj življenja, pravzaprav so nad življenjem in nad (vsakim!) človekom. Bolje kot reči »je šel v nebesa«, je, če rečemo, da se je rajni dokončno! srečal z Bogom.

UGOVORI

Temu, kar smo doslej povedali, je seveda lahko ugovarjati. Razlogi so »danes vsi tako delajo«, »po radiu smo drugače poslušali«, »tam in tam je nekdo prededaval v nasprotju s tem, kar je tukaj povedano«, »življenju je treba prizanašati«, »ne smemo strašiti«, »vzhodne religije govorijo drugače« itn. (Nadaljevanje prihodnjič)

Gašper Rudolf

FRANCOSKI SOCIALNI TEDNI

»Domov se vračamo ponosni, da pripadamo Evropi, da pripadamo družini v kateri prepoznavamo različnost tradicij, jezikov in kultur. Vračamo se z vizijo o socialni Evropi, nagovorjeni tudi zaradi deleža, ki so ga prispevali mladi.«

»Francoski socialni tedni« so ustanova, ki ob svoji stoletnici lahko reče, da je v socialni razsežnosti bistveno oblikovala Evropo in s tem opravičila svoj obstoj. Zato lahko pogumno naredimo korak naprej.«

Michel Camdessus je s temi besedami zaključil praznovanje ob stoletnici »Francoskih socialnih tednov«.

»V predavanjih in pogovorih smo obravnavali spremembe v družbenem življenju. Vprašali smo se, kakšna naj bi Evropa pravzaprav bila: govorili smo o miru in o delitvah, za katere stvari si moramo še bolj prizadevati, mir trka na naša srca in zavzemanje za mir mora biti naša prva naloga«. Poti do cilja so različne. Udeleženci Francoskih socialnih tednov so določili, katere so prvenstvene naloge: dokončno je potrebno obsoditi trgovino z orožjem, najprej v Afriki in nadaljevati z mirovnimi projekti v 50. najbolj revnih deželah na svetu. Prizadevajo si tudi, da bi bil v Evropskem statutu čimprej odobren projekt prostovoljstva (volontariat) in civilnega služenja za mlade.

»V Evropi moramo čimprej razviti strategijo ‘social inclusion’. Ta prizadevanja morajo podpreti vse države EU. Socialno gledano namreč med nami nastaja 26. država več milijonov brezposelnih ali drugače odrinjenih na obrobje. Mislimo predvsem na razvoj, ki bo v resnici sprejemljiv za vse in bo pripeljal v medsebojno prepletanje socialne trdnosti in resničnega ekonomskega razvoja.«

»DIALOG, POSLANSTVO, OZNANILO«

S tem povabilom je dunajski nadškof, kardinal Christoph Schönborn, pozdravil nacionalne delegate univerzitetne pastorale Sveta evropskih škofovskih konferenc. Kardinal je izpostavil dva pomembna dogodka, ki ju je dunajska nadškofija izpeljala v času njegove službe. Gre za dva dogodka, ki istočasno umeščata tudi pastoralo na univerzah.: »Mestni misijon« in »Katholikentag«. Ta dva dogodka predstavljata smer načrtov, ki jih želi uresničiti Cerkev v Srednji Evropi.

»Prav ta izkušnja nas je potrdila v prepričanju, da v današnjem času in v tako globaliziranem mestu, kot je Dunaj, govoriti o veri ni nemogoče. Potrebno je premagati strah pred evangeljskim oznanilom. Danes je odprtost laičnega sveta proti Cerkvi zaznamovana s pričakovanjem in neke vrste radovednostjo predvsem, ko gre za nove oblike njene ponudbe. Sedaj je za dunajsko Cerkev čas, da se sreča s svetom kulture in vstopi v resnični dialog, ko bo ovrednotila svoje poslanstvo.«

Aleš Rupnik

Prepozno

»Vidim, da sem bila neumna, ko sem se poročila s tabo,« pravi žena po dveh letih zakona svojemu možu.
Mož odvrne: »Vem, draga, toda takrat sem bil zaljubljen in tega nisem opazil!«