|
LETNIK V
|
ŠTEVILKA:7 |
28. NAVADNA NEDELJA |
10. OKTOBER 2004 |
NORMALNO ŽIVLJENJE
Kot državljani in kristjani bi pripomnili
nekaj ob volitvah 2004 in dneh po njih. Tudi zaradi tistih, ki z volilnim izidom
nis(m)o zadovoljni. Prvič: na Slovenskem je ta trenutek veliko ljudi, ki sicer
nimajo visokih zvez in privilegijev, ne informacij, so pa bolj samostojni, kakor
so mislili tisti, ki so prepričani, da jim glasovi pripadajo nekako dedno kakor
oblast v fevdalnih in komunističnih časih. Po dolgem času nismo podlegli
strašenju, da bomo, če se kaj premakne, izgubili to in ono...
Drugič: škofje so imeli prav, da so
opozorili vernike in druge ljudi dobre volje na moralen vidik volitev in na
zapostavljenost velikega dela prebivalcev Slovenije.
Tretjič: denar in oblast, moč nad mediji in
novinarji, mreža priviligiranih ljudi v gospodarstvu in ustanovah, kjer si
skupina med seboj povezanih (tudi izšolanih) ljudi deli več kot namazan »ljubi
kruhek« (Menart) ter informacije, niso uspeli, da bi jim sledila večina
volivcev. Med razlogi so kriza varnosti, pravnosti in razpoznavnosti vrednot v
tej državi.
Četrtič: v naši domovini bomo morda, če
bomo pametni in pogumni, odslej bolj odgovorni za demokracijo in tudi za vsak
glas na volitvah.
Petič: morda je prišel čas, ko ne bo nihče
v naši domovini zaradi vere, porekla, prepričanja ali osebne življenjske zgodbe
»naš«, napol »naš« ali »ne naš« in zato rinjen na rob.
Šestič: demokracija je družbeni dogovor,
zapisan v ustavi, ki ne zagotavlja nobeni skupini trajen mandat za urejanje
skupnih vprašanj in življenjskih priložnosti. Zaradi tega, upamo, bomo še
dozorevali v šoli sožitja in javnega dialoga.
Sedmič: Bog blagoslovi Slovenijo!
Gašper Rudolf
KRAŠKEMU POETU OB 100-LETNICI ROJSTVA
Srečka Kosovela smo se v cerkvi Kristusa Odrešenika
spomnili z nedeljsko mašo sredi marca, tik preden so se začela številna slavja
ob njegovi stoletnici. Zdaj se umirjajo, ko stopa v ospredje nov jubilant,
Edvard Kocbek. Dva velikana slovenske poezije, prvi s Krasa, drugi iz Prlekije,
ki sta zaznamovala 20. stol., oba pa vse bolj vznemirjata sodobnega iščočega človeka.
Kosovelov človeški in pesniški obraz se nam
razkriva zelo počasi. Pesnik, ki je dopolnil komaj 22 let, pa je že moral
umreti, ni dočakal svojega prvenca, Zlatega čolna. Njegove Pesmi, drobna
impresionistična in ekspresionistična zbirka, so izšle leto po njegovi smrti.
Tudi poznejši izbori so bili skromni. Tako je Kosovel ostal v zavesti večine
Slovencev pesnik Krasa in smrti. Kras res zaznamuje njegovo pesem, toda
Kosovelovo delo, tudi po lastnih besedah, priča, da je njegovo »življenje
slovensko, sodobno, evropsko in večno«. Motiv smrti pa se pojavlja kot slutnja
lastnega konca in nuja, ki se mora zgoditi,
da bo iz nje zrasel nov, etično prerojeni človek, da bo »človek človeku človek
in narod narodu narod«. Presenetljiva težnja mladeniča po duhovni prenovi v
posurovelem povojnem času. Smrti se umikata imperativ: »Živeti, živeti, je
smisel človeka.« in Srečkova življenja željnost. »Ogromno dela me čaka./ Ni to
veselo?/ Kaj je veselje?/Življenja željnost.«
V našo predstavo o harmoničnem pesniku, nadaljevalcu moderne, so I. 1967
zarezali Integrali, zbirka konstruktivističnih pesmi, ki jih je končno
objavil Anton Ocvirk. Vanje se je s čudenjem in občudovanjem zazrla tudi
slovenska povojna pesniška avantgarda, ki ni slutila dalekosežnosti Kosovelovih
estetskih, miselnih in duhovnih iskanj. Z Zbranim delom I, II (1946,1974)
naj bi bil Srečko Kosovel dokončno razkrit. Letos pa smo dočakali še Ikarjev
sen, knjigo dokumentov, rokopisov
in pričevanj, ki sta jih uredila Aleš Berger in Ludwig Hartinger, avstrijski
publicist, ki se je očaran od Kosovelove lirike naučil slovenščine. Tako je
pred nami razgrnjenih 218 rokopisov, ki s svojimi silovitimi potezami žarčijo
nedoumljive energije mladega pesnika, čeprav si ga večina zgrešeno predstavlja
kot šibkega mladeniča, ki ga je prerano strlo kolo življenja. Hotenje v življenje
»vtisniti svoje znamenje« je vsak dan rodilo po dve pesmi, tri pisma in še kak
esej ali črtico. Pri tem je govoril šest jezikov in redno opravljal študijske
obveznosti. Po vojni smo bili priča različnim
ideološkim prilagajanjem Srečka Kosovela. Od pesnika
Krasa in oznanjevalca konca Evrope do napovedovalca socialnega in
revolucionarnega prevrata ter iskalca novih estetskih poti. Gotovo pa so bila
hote prezrta Kosovelova religiozna iskanja. In prav tem nameravamo slediti v
naslednjih Oznanilih.
Mimi Jelen
PRED MISIJONSKO NEDELJO 2004 - AFRIKA
KDO BI VERJEL?
Kdo bi verjel, da se dogaja, tako rekoč pred očmi
vsega sveta, tudi pred našimi, med mnogimi škandali našega časa še ta, da tako ubožen
in trpinčen kontinent, kakor je Afrika, daje danes več denarja razvitim, kakor
ga od njih prejema v obliki različnih pomoči. Samo pogledati je treba, kar piše
v poročilih Agencije Združenih narodov za razvoj in trgovino, da razumemo že
znane težave Afrike in še dodatno krizo Afriškega kontinenta. Gre za afriško
mednarodno zadolženost.
Z ekonomskega stališča je zunanji dolg Afrike
vzrok njene dodatne stiske, ki se zdi, da blokira njeno prihodnost. Ker Afriške
države ogromnega dolga upnikom ne morejo plačati, kakor so se dogovorili, naraščajo
obresti do tolikšne mere, da jih Afrika ne bo nikoli zmogla poravnati, če se
takoj ne zgodi prelom z dosedanjim načinom vladanja nad afriškimi ljudstvi.
STVAR JE TAKO ZASTAVLJENA
Zahod, kar pomeni vlade Zahodnega bogatega sveta
in denarni zavodi Zahoda, so posodili Afriki toliko denarja, da imajo zdaj v šahu
ves kontinent. Kdo bi si misli, da sta ob boku bogatih upnikov tudi Mednarodni
denarni sklad in Svetovna banka! Zadnje čase so nekateri vodilni Afričani
zadevo spregledali.
Kar pa ni bilo lahko, ker Afričani študirajo na
Zahodu in mislijo kakor zahodnjaki (denar, posojilo, obresti, dobiček). Med
pobudniki drugačnega razmišljanja je Joseph Ki-Zerbo, ki je urejal po naročilu
Unesca Veliko zgodovino Afrike.
Ki-Zerbo predlaga, naj Afrika izoblikuje skupno
afriško tržišče, da najprej ljudje nehajo pridelovati vsak vse, če ostanemo pri
kmetijstvu, pri katerem se mora razvoj najprej začeti premikati v 21. stoletje.
To bi ljudi sililo, da bi začeli uporabljati
nova, sodobna znanja, prisiljeni bi bili, da si medsebojno razdelijo delo in da
prenehajo tiščati v neproduktivno obdelovanje zemlje za pridelke, ki uspevajo
drugje v Afriki bolje in ceneje. Za to pa potrebuje Afrika v tem trenutku poštene
in razsvetljene politike. V tem smislu je govoril tudi papež v spodbudi Cerkev
v Afriki, v kateri med drugim pravi, da je potrebno v Afriki zbrati skupaj
vse moči za služenje skupnemu dobremu.
SALVADOR DIAZ MIRON
Je pesnik. Večkrat navajajo njegovo pesem, v
kateri pravi: »Vedite, vladarji in podložniki, vzvišeni in berači, nihče ne bo imel
pravice do odvečnega, dokler bo, čeprav samo enemu manjkalo, kar je nujno!« To
pa je osnovno v Afriki in drugod. Tudi pri nas. Vsaka dežela potrebuje predvsem
voditelje, ki imajo razvit socialni čut. Nekateri pravijo, da potrebuje današnji
svet najprej »voditelje socialnega življenja«. To je ključno vprašanje Afrike
in vseh držav hitro spreminjajočega se sveta.
G.R.
JESENSKI
POGOVOR II. O POSLEDNJIH STVAREH
0 tem, da se precejšnje število staršev in
vzgojiteljev ne zaveda naloge, da je potrebno otroke seznaniti (tudi!) z mejami
življenja, tudi z najbolj usodno, kakršna je smrt, smo že nekaj povedali. Ko
smo se lani po prazniku Vseh svetih in vernih duš z nekaterimi veroučenci
pogovarjali o tem, kako so preživeli tim. jesenske počitnice, se je med drugim
razkrilo, da del družin, ki imajo otroke pri verouku, ne goji pozitivnega
odnosa do rajnih, njihovih počivališč, kakor tudi ne do njihovega spomina in
molitve za rajne. Nekaterih krščanskih otrok se praznik Vseh svetih in vernih
duš sploh dotaknila nista. Kar seveda pomeni, da imamo celo pri verouku del krščanskih
otrok, ki nimajo prvonovembrske izkušnje, bojimo se, da tudi ne odprtega odnosa
do mrtvih, kar naj bi sodilo k osnovnim izkušnjam kristjana (in sploh človeka).
KAKO?
Bolj ko ljudje napredujemo, bolj se izogibljemo
misli in pogovorom o smrti, manj znamo uporabljati prave besede za pogovor o
poslednjih stvareh. Nimamo več pravih besed. Zakaj? Nekaj zaradi tega, ker na
splošno tudi v cerkvi ne govorimo veliko o poslednjih stvareh. Pred desetletji
se je dogajalo, da so nekateri pridigarji in kateheti s poslednjimi stvarmi
tudi strašili, namesto da bi oznanjali smrt kot prehod k Bogu. Tako se je
naselil med nami še drug strah, strah pred tem, kako bi si razložili, kaj sploh
so odhod s tega sveta, smrt in večnost. Kakor da se da vse razložiti! Varamo
se, da bomo z molkom o smrti prihranili otrokom (in sebi) temno plat življenja,
o kateri da je najbolje ne razmišljati...
Jezus je govoril o bogatašu, ki se je zvečer
veselil bogastva in ponoči umrl, ne da bi se poslovil... Potem pa se zgodi... Na
primer, da prikazujejo strahotna dogajanja okrog šole v Beslanu... pa iz Iraka...
pa še iz Palestine... in prometne nesreče...
BITI POŠTENI!
Ob takih dogodkih, ki jih ne zmanjka, si že
majhen otrok postavlja določena, neoprijemljiva vprašanja, zaresna vprašanja!
Kakor tedaj, ko se zgodi v njegovem okolju kakšna nesreča ali nekdo umre.
Otrok je danes kakor prisiljen, da predeluje in
preobrača v sebi bolečino, žalost, žalovanje ter vprašanje, kako in zakaj je to
mogoče.
Premlevanje takih in podobnih pretresov, ki jim
običajno rečemo »žalost«, otroku pomaga, da ga bolečina na stre in da duhovno
zori.
Odrasli se zato ne sprenevedajmo, kakor da se nič
»poslednjega« ne dogaja!
KAJ NAREDITI?
Vsi potrebujemo ob sebi, otroci pa sploh! ljudi,
ki znajo stati ob strani. V žalosti naj ne bi ostal nihče osamljen. Kaj naj
poleg človeško razumevajočega in pozornega spremljanja človek še naredi? Zlasti
ob otroku! (Nadaljevanje prihodnjič)
Gašper Rudolf
SOCIALNI TEDNI V FRANCIJI
Lille, glavno mesto kulture 2004, je gostil
6.000 udeležencev katoliškega zbora »Socialnih tednov«. V nedeljo, 26.
septembra 2004 so obhajali 100. obletnico »Francoskih socialnih tednov«, ko je
leta 1904 skupina katoličanov na pobudo okrožnice papeža Leona XIII. »Rerum
novarum« začela pogovore o aktualnih socialnih vprašanjih s ciljem, da socialni
nauk Cerkve vključijo v dejavno življenje.
Letos je papež Janez Pavel II. v
sporočilu, ki ga je poslal, naglasil krščansko razsežnost evropskega združevanja.
Pot, ki so jo po letu 1945 v svoji zasnovi začrtali veliki povojni politiki
Robert Schuman, Konrad Adenauer in Alcide de Gasperi, je pot povezovanja in
združevanja ter je največje znamenje za spravo in poravnavo v Evropi. »Obe
svetovni vojni sta prinesli prelome in delitve. Gradnja združene Evrope je bil
zato dolgotrajen in počasen proces. Tako je nastajala in še nastaja ena Evropa
ljudstev, ena Evropa solidarnosti, ena Evropa blaginje in zadovoljstva vseh
njenih prebivalcev«. Združevanje v Evropi pa je tudi zgled, ki bi ga morali
vsaj delno začeti uresničevati v Afriki. Novo sodelovanje zahodno in
vzhodnoevropskih dežel: »ponovno kliče Evropejce, da še bolj okrepijo sodelovanje
v smeri sever jug. Cilj vseh teh prizadevanj mora biti omejevanje in
odpravljanje hude revščine, bolezni in državljanskih vojn.
Predsednik Komisije škofovskih konferenc
Evropske unije, škof Homever in primas katoliške Cerkve vAngliji, kardinal
Cormac Murphv 0'Connor, sta na omenjenem srečanju opozorila na nevarnost zmanjševanja
dejavnosti evropske Cerkve, ki je medtem že postala resničnost. Prav ta Cerkev
bo aktivno udeležena v življenju, če se bo s svojimi prizadevanji dejavno vključevala
v projekte na področju sociale, politike, mirovnih procesov in gospodarskih
vprašanj. Prav tako pa mora okrepiti dialog z nekri-stjani.
72 UR...
Avstrijska Katoliška mladina in Karitas od 21.
do 24. oktobra organizirata veliko socialno
akcijo mladih, na kateri pričakujejo več kot 5.000 udeležencev. Mladi iz
vse Avstrije bodo vključeni v akcijo »72 ur brez kompromisa«. Mladi med 14. in 25. letom starosti so
k takšni akciji povabljeni že drugič po letu 2002. Pripravljenih je že 250
projektov, vseh skupaj pa jih bo okrog 350. Glavno vodilo akcije je: Pomagati
ljudem, ki pomoč potrebujejo. Mladi bodo povezani v delu po skupinah. Prva
akcija »72 ur brez kompromisa« v oktobru 2002, je bila največja socialna akcija
v Avstriji. V 230. projektih je sodelovalo več kot 5.000 mladih, ki so s svojim
delom podarili bližnjim več kot 300.000 delovnih ur.
Aleš Rupnik
Menjava vlog
Direktorja se v opoldanskem premoru zapleteta v
pogovor.
»Kako si zadovoljen s tajnico, ki si jo tako
hvalil predlanskim? Ali še dosega pravljično hitrost, ko ji narekuješ?«
»O kakšni hitrosti pa govoriš? Postala je moja žena
in zdaj ona narekuje meni!«