SLOMŠEK ZA VSE ČASE

TE MISLI

So bile napisane za prejšnja Oznanila, pa je »škrat« stvari pomešal in smo dobili uvodnik izpred štirih tednov. No, za nami je 24. september, Slomškov god. Ime, ob katerem se moramo vprašati po lastnem izobraževanju in usposabljanju. Spet smo povabljeni, naj se vključimo v programe za odrasle, predvsem v Teološko pastoralno šolo, Šolo verskega poglabljanja ter v program Usposabljanje za delo s starejšimi, bolnimi ter invalidi. Spomnimo se Slomškovega prizadevanja za vzgojo in izobraževanje otrok in mladine, kakor piše v njegovi najbolj množični knjigi iz leta 1842 Blaže in Nežica v nedeljski šoli!  

ODRASLI

Slomšek je oral ledino v prizadevanju za pomoč odraslim pri  njihovem izobraževanju, razumevanju in vključevanju v javno življenje. Tedaj se še ni govorilo o permanentnem izobraževanju in o stalnem usposabljanju, vendar je Slomšek med velikimi začetniki sodobnega dela z odraslimi tako glede izobraževanja kakor glede usposabljanja za življenje, tudi v javnosti!

VSEBINA

Slomškovega prizadevanja za odrasle je zbrana v njegovih pridigah in stanovskih govorih, v programih Ljudskih misijonov, ki jih je uvedel in ne nazadnje v Drobtinicah in knjigah Mohorjeve družbe, ki jih je začel izdajati.

ZAKAJ?

Naj navedemo kratko utemeljitev iz Slomškovega pisma za postni čas 1849: »… Obšle nas bodo teme nevednosti in hudobij, obdajala nas bo črna tema zmot in pregreh, noč krivih ver in never nas po pokrila…«  Če bomo danes samozadovoljni s tem, kar smo in znamo, namesto da bi se nenehno razgledovali po času in prihodnosti, bomo vedno bolj zaostajali.

GORIŠKA NADŠKOFIJA OB ZAČETKU PRVE SVETOVNE VOJNE

 Naši kraji so bili ob začetku prve vojne v okviru Goriške nadškofije, ki je dedič Oglejskega patriarhata, tako pomembnega za pokristjanjevanje velikega dela Slovencev. Ustanovljena je bila leta 1751 po razdelitvi nekdanjega patriarhata na goriško in videmsko nadškofijo. Prvi goriški nadškof je postal Karl Mihael grof Attems.Cesarica Marija Terezija je nadškofa leta 1766 imenovala za kneza Svetega rimskega cesarstva. Pravico do tega naslova so poslej imeli tudi njegovi nasledniki, zaradi česar so goriškega nadškofa uradno naslavljali »knezoškof«. Do desetega goriškega nadškofa Sedeja se je zvrstilo kar lepo število Slovencev na tem položaju: Jože Walland, Frančišek Ksaverij Lušin, Andrej Golmayer, Alojzij Matija Zorn, Jakob Missia. Po državnem zakonu iz leta 1861, ki je vpeljal Deželni zbor kot organ deželne samouprave, je bil vsakokratni goriški nadškof avtomatično član, oz. poslanec v Deželnem zboru. Od leta 1830 naprej je goriški nadškof nosil naslov »Ilirski metropolit«. V njegovo metropolijo so spadale tržaško-koprska, ljubljanska, poreško-puljska in krška škofija.

Od leta 1911 je bil tržaško-koprski škof Gorenjec Andrej Karlin, po specializaciji doktor cerkvenega prava. Ljubljanski škof je bil od leta 1898 dalje Anton Bonaventura Jeglič, doktor teologije. Škof poreško-puljske škofije je bil od leta 1913 Trifun Pederzolli, prav tako doktor teologije. Škof krške, najmanjše škofije v metropoliji, je bil od leta 1897 Kraševec Anton Mahnič, doktor teologije in nekdanji ugledni profesor na bogoslovni šoli v Gorici. V tedanji Avstrijski monarhiji je goriška nadškofija uživala poseben položaj in pozornost zaradi izpostavljene lege na obrobju obsežnega cesarstva ter zapletenega narodostnega položaja. Goriška nadškofija je obsegala ožjo Goriško, Vipavsko dolino do Hublja, oz. na vzhodu do kranjske meje, goriški Kras, Brda, Soško dolino, Cerkljansko in avstrijski del Furlanije do italijanske meje na zahodu. Šlo je za zemljepisno precej razgibano področje od Alp do morja pri Tržiču, od Vipavske doline do Furlanske ravnine. V upravnem ali političnem pogledu je goriška nadškofija obsegala skoraj celotno Pokneženo grofijo Goriško-Gradiščansko, deželo v okviru Habsburške monarhije. Gorica je bila glavno mesto dežele in obenem nadškofijski sedež s stolnico (katedralo). Dežela je bila razdeljena na pet Okrajnih glavarstev: goriško, tolminsko, sežansko, gradiščansko in tržiško (Monfalcone). Goriški glavar je bil od leta 1913 do konca prve svetovne vojne duhovnik dr. Luigi Faidutti, voditelj furlanske Katoliške ljudske stranke. Po vojni je deloval v vatikanski diplomatski službi in 18. dec. 1931 umrl v Litvi, kjer je v Kaunasu tudi pokopan.

 Renato Podbersič, ml

DRUŽINA IN OKTOBER 2004

Četrta zapoved govori o dolžnostih, ki jih imamo v družini, okolju, državi in v Cerkvi. Bog je hotel imeti človeka v zakonski skupnosti, da si ustvari družino. Kristus je družinsko življenje posvetil s tem, da je odraščal v družini. Zakonsko zvezo, iz katere naj raste družina, je povišal do svetosti  zakramenta ter s tem posvetil življenje družine. Trudimo se vsi skupaj, da bi doumeli, da je cerkvena poroka v Božjem načrtu in da je vsako drugačno ravnanje v tem pogledu mimo Božjega načrta in zato grešno. Katoličani zato gledamo na družinsko življenje s svetim spoštovanjem. 

BOG HOČE

Bog hoče svetišče družine varovati zla ter ga ohranjati v zdravju in svetosti, da bi bila po njem močna in zdrava vsa družba. Apostol Pavel uči: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, zakaj tako je prav. Spoštujte očeta in svojo mater – to je prva zapoved, ki je združena z drugo – da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji« (Ef 6,1-3). Kar pomeni, da so starši prvi bližnji, ne samo v odnosu med majhnimi otroki in starši, ampak vedno. Tudi ko oče in mati ostarita. 

KAJ PA MI?

Koliko je v naših družinah spoštovanja? Ali dovolj resno vzamemo te svetopisemske besede, ali pa si mislimo, da danes to ne velja več, ker so drugačni časi in staršev ni treba spoštovati?

KAKO?

Starše spoštujemo v mislih, če o njih dobro mislimo; v besedah, če z njimi in o njih spoštljivo govorimo; v dejanju: če se do njih lepo in skromno vedemo. Zoper spoštovanje do staršev se pregrešimo, če jih zaničujemo ali zasramujemo: v besedah, kadar predrzno z njimi ali o njih govorimo; v dejanju, če smo do staršev surovi ali trmasti. Ne moremo govoriti o spoštovanju staršev, če otrok govori o njihovih slabostih pred drugimi, daje staršem grde priimke ali jih preklinja, jih žali ali jezi, kdor zapravlja, ne uboga, kdor je surov ali jim želi hudo, jim v stiski ne pomaga, kdor uboga šele na ostre besede, nad ukazi godrnja ali se staršem upira.

ZGLED

Pomislimo na Jezusa. Ko je dopolni dvanajst let, so po običaju praznika romali v Jeruzalem Jožef, Marija in Jezus. Ko so se vračali po končanih prazničnih dneh, je ostal Jezus v Jeruzalemu, Marija in Jožef pa tega nista opazila, misleč, da je pri svoji druščini. Po teh dneh iskanja sta ga našla v templju. Vrnil se je z njima v Nazaret in  »jima je bil pokoren«.

PREDLOG

Da bi mogli živeti v naših družinah Ljubezen z veliko začetnico, ugasnimo televizor, izklopimo radio in v miru zmolimo Zdravamarijo – vsaj eno samo! Toda skupaj!  Za to potrebujemo manj kot minuto. Začnimo takoj zdaj v oktobru, v mesecu rožnega venca.                       

Inga

JESENSKI POGOVOR I.

NI TAKO MALO LJUDI, KI PRAVIJO,

da je jesen najlepši letni čas. Kar utemeljujejo z bogastvom  jesenskih barv, krajšimi dnevi in z večjim redom v vsakodnevni zaposlenosti, po drugi strani pa z izkušnjo splošne večje umirjenosti ljudi. Ni jih malo, ki doživljajo jesen kot čas, ki napeljuje človeka v zbranost in premišljevanje o sebi, življenju, padanju listja, oktobru in novembru… Še posebej ob prazniku Vseh svetih in dnevu vernih duš! Središče jeseni, ki jo imamo v mislih, je torej november s svojimi vedno bolj stisnjenimi dnevi in z napeljevanji v kolektivna srečanja z grobovi, pokopališči in pritrditvami, da »bomo enkrat vsi tam.«

JESEN JE

Ne glede na to, kateri letni čas je za koga najlepši in zgovoren, bomo v prvem delu letošnje jeseni razmišljali o tistih stvareh, ki jim pravimo »poslednje«, razvrščajo pa se okrog najbolj zanesljivega dogodka našega življenja, okrog smrti. Takole jih naštevamo: smrt, sodba in nebesa ali pekel.

JESEN JE

Jesen je zaradi prvih novembrskih dni v naši kulturi in izročilih prvovrstna priložnost, da se vprašamo, na kakšnem glasu je smrt v našem prehitrem svetu in ali ji sploh dajemo prostor v svojih mislih, načrtih, pogovorih, v spremljanju umirajočih in rajnih, poleg tega seveda, da prižigamo sveče in polagamo cvetje, kar je seveda v redu, ne pomeni pa nujno, da so nam poslednja vprašanja domača in da nanja tudi odgovarjamo.

JESEN JE

Jesen je torej čas, v katerem je dobro od časa do časa povzeti spoznanja okrog tega, kako je s »poslednjimi dogodki« življenja v našem okolju, se pravi v nas in med nami. Pri čemer, tako nas opozarjajo poznavalci teh dogajanj, ni težko ugotoviti, da sodoben človek - »sodobna družba«, smrt izganja. Kar ji precej dobro uspeva. Ne v tem smislu, da bi smrt ne žela več, ampak v tem smislu, da se smrt dogaja nekje zunaj: v poročilih, na ekranih, v slikanicah, v časopisju in črni kroniki. Ljudje pa nimamo več s smrtjo neposrednega stika.

JESEN JE

Vzgojitelji otrok in mladih to jesen kot nalašč znova poudarjajo, da je izgon smrti za človeka nenaraven in škodljiv. Tudi otrokom! Pedagoginja C. Palazzini, ki poučuje na eni od rimskih univerz, pravi, da je izgon smrti nekaj takega, kakor da otrokom ne nudimo priložnosti, da bi zoreli in se osamosvojili, ker je smrt osnovna izkušnja za osvetljevanje pomena življenja. Vsak otrok postavlja spontano veliko težkih in »močnih« vprašanj, ki spravljajo v zadrego starše in odrasle. Kadar srečamo starše, ki pravijo, da je nekdo iz otrokove bližine umrl, npr. nono, da se otrok od pokojnega ni poslovil in ni bil na pogrebu, se moramo skupaj z njimi vprašati, kako naj pričakujemo od tako zavarovanega otroka, da bo znal ceniti življenje in iskal njegov pomen! 

Gašper Rudolf

NEDELJA IN DRUŽBENA ETIČNA MERILA

Dunajski pastoralni teolog dr. Paul Zulehner je bil gost večera Dunajske gospodarske zbornice. Na prireditvi se je v svojem nagovoru jasno zavzel proti zlorabi nedelje in poudaril vrednoto nedelje, kot dela prostega dneva. V temi večera: »Trg, oblast in morala« je spregovoril o pojmu »drsna nedelja« in postavil temeljno vprašanje, katere stvari človeka v življenju oblikujejo. Z zlorabo proste nedelje bo človek izgubil vse priložnosti: »za sprostitev, igro, ljubezen, srečevanje, pozornost in molitev.« To pa so vsekakor velike priložnosti človekove uresničitve. Prav ob tem vprašanju se pojavlja glavno nasprotovanje med uspešnostjo in človečnostjo, je poudaril Zulehner. Kar dve tretjini avstrijskih državljanov soglaša, da so trenutne razmere na gospodarskem področju za družbo neugodne. »Plačevati moramo visoko ceno samo zato, da se na koncu vsi družbeni procesi vrtijo okrog tega, kako organizirati svet dela in ekonomije.«  Zulehner opozarja na velik problem današnje družbe, ki ne zna opredeliti človeka in njegovo dostojanstvo. Pomembno je, če bi znali izoblikovati »Etiko nasprotnega vetra«. To pomeni, da se posamezen človek zna soočiti z vprašljivimi etičnimi merili današnjega sveta in ne priznava gospodarstva za vsako ceno. Žal so takšnemu razmišljanju podlegle številne ustanove. Iz tega lahko razberemo, da so pravila, usmerjena v prihodnost, prepuščena sama sebi, zato bo v prihodnje še slabše. »Kateri dejavniki bodo oblikovali družbeno etiko, je zelo pomembno vprašanje. Trenutna situacija, ki govori o tej problematiki, je danes najbolj vidna iz dogajanja na Bližnjem Vzhodu, ali pa ob dogodkih v Beslanu. Ali se lahko človek izogne etičnim vprašanjem? Žal je verjetnost, da konfliktnih primerov ne bo manj, ampak vedno več in kaj pomeni to za svet?«. Zulehner kot možno rešitev predlaga uresničevanje »etike dinamičnih kompromisov«.  Kar pomeni, da mi vsi, ki živimo v tem kompleksnem svetu, ne bomo dovolili, da bi o pomembnih vprašanjih odločal nekdo drug namesto nas. Cilj vseh dejavnosti in ukrepov mora biti, da izberemo ključne probleme in jih vedno znova preverjamo, da te probleme tudi zmanjšamo, če ne celo odpravimo. Vse pa iz vidika etike, ki se dotika človeka celostno.

IRAK: IZSELJEVANJE KRISTJANOV

Apostolski nuncij v Bagdadu, nadškof Fernando Filoni je izrazil zaskrbljenost nad izseljevanjem kristjanov iz Iraka. V razgovoru za agencijo »Asianews« je pozval mednarodno skupnost in Združene narode, da se bolj zavzamejo za Irak. Da bi preprečili izseljevanje kristjanov, pa tudi muslimanov, se mora v Iraku povečati varnost, odpreti morajo delovna mesta, ker je to neobhodno za vzdrževanje družin.

Kje je vzrok?

V restavraciji Petru postrežejo postrv.
»Joj, ta postrv pa izgleda zelo slabo!« se pritoži natakarju.
»Seveda, gospod. Saj je vendar mrtva!« razloži natakar.