NA ČIGAVI STRANI JE BOG

VPRAŠANJE

Ljudje se vprašujemo, sami in v družbi, na čigavi strani je Bog. In ugotavljamo: »Bog je čuden, ker ne posluša naših nasvetov, morda mu nismo mar in je pristranski, ker ne reši nekega problema takoj in na način kakor bi ga mi.«

NEKATERI

zaradi tega Boga zapustijo, v tem smislu, da ga ne slavijo, se mu ne zahvalijo, dvomijo nad krščanskimi občestvi in ne pridejo (več) zraven, recimo v cerkev, za skupno slavljenje Boga, npr. na nedelje in praznike... Kakor da se ne morejo sprijazniti s tem, da je Bog nepristranski, da sije njegovo sonce nad dobrimi in hudobnimi in da, kadar padata dež in toča, padata po dobrih in hudobnih, kadar je potres, trese dobre in hudobne...

DOBRIM IN POBOZNIM

govori današnja nedelja, ko beremo evangelij o najdenju izgubljene ovce, o izgubljeni in spet najdeni drahmi, pričakovanju izgubljenega sina, da vera ni udobna široka cesta, na kateri bi se kristjani počutili kot zmagovalci, ki tečemo zadnji krog...

O tem znajo veliko povedati Abraham, Izak, Jakob, sveti Pavel in zlasti Jezus Kristus!

PO DRUGI STRANI

pa piše v evangeliju, da Bog resnično vzdržuje neko neravnotežje. Ni nepristranski, ampak se nagiblje k tistim, ki imajo z njim probleme, ki se izgubljajo, odhajajo... so problematični, ne zaradi njihove problematičnosti, ampak, ker jih isče.

In če v tem neuravnoteženem iskanju nismo na strani Boga, ga ne podpiramo, ne posnemamo v iskanju in usmiljenju, nismo na strani Boga... Bog je na tisti strani, kjer se dogajajo iskanje,  usmiljenje in odpuščanje.

DUHOVNIKI V OSEKU (2. del)

 Po imenovanju župnika Podobnika za vipavskega dekana je postal oseški župnijski upravitelj Mirko Žakelj, od 25. junija 1961. Do 1963 se je nadaljevala tradicija souprave (excurrendo) župnije Osek iz Vogrskega. Mirko Žakelj je bil rojen leta 1919 v Breznici pri Žireh, mašniško posvečenje je prejel 1944 v Gorici. V župniji Vogrsko je ostal do avgusta 1965, ko je odšel v Volče. Od leta 1976 do upokojitve 1991 je bil mirenski župnik. Zdaj je v Duhovniškem domu v Šempetru.

Med leti 1964-67 je župnijo Osek upravljal Florijan Hvala, župnijski upravitelj v Šempasu. Rojen je bil 4. maja 1907 v Idriji. Mašniško posvečenje je prejel 1932 v Gorici. Od februarja 1936 je bil vrsto let župnik na Bukovem na Cerkljanskem. Umrl je 27. januarja 1970 v šempetrski bolnišnici, pokopan je v Šempasu. V Oseku mu je pomagal tedanji črniški dekan dr. Alojz Vetrih, rojen leta 1926 v Batujah, mašniško posvečenje je prejel 1951 v Ljubljani. Med drugim je bil ravnatelj semenišča v Vipavi, od 1979 župnik v Vrtojbi, kjer je pokopan. Umrl je 29. aprila 1996 v Duhovniškem domu v Šempetru.

Avgusta 1967 je Osek ponovno dobil stalnega duhovnika. Za vikarja-pomočnika je bil imenovan tedaj že upokojeni Franc Premrl, rojen leta 1899 v Vrhpolju, mašniško posvečenje je prejel 1926 v Gorici. Umrl je 11. januarja 1988 v šempetrski bolnišnici, pokopan v Podragi. Med leti 1975-82 je Osek upravljal tedanji črniški dekan Aleksander Lestan, rojen v Mirnu leta 1919, posvečen 1942, danes župnik v Črničah.

Julija 1982 ga je nasledil župnijski upravitelj Vinko Lapajne, rojen 1951 na Vojskem, mašniško posvečenje je prejel 1976 v Kopru. Po kaplanski službi v Dornberku in v župniji Kristusa Odrešenika je opravljal številne odgovorne službe v vipavskem semenišču, bil je tudi dolgoletni ravnatelj te ustanove. Osek je upravljal iz Vipave.

Leta 1987 je Osek ponovno dobil stalnega župnika. To je postal Vid Premrl, rojen leta 1941 v Šmihelu pod Nanosom, župnija Hrenovice. Mašniško posvečenje je prejel 1969 v Logu pri Vipavi. Bil je kaplan v Ilirski Bistrici; pred prihodom v Osek je bil župnik na Pregarjah. Leta 1993 je bil prestavljen v Košano.

Nasledil ga je današnji župnik Bogdan Bric, rojen leta 1931 v Dragi pri Dornberku. Mašniško posvečenje je prejel 1958 v Ljubljani. Duhovniško poslanstvo je začel v Braniku in Šmarjah, nato se je selil po Tolminskem in na Krasu, pred prihodom v Osek je bil od 1985 župnik na Colu.

Iz župnije Osek sta trenutno dva duhovna poklica; vrtojbenski župnik Anton Gleščič, rojen leta 1938 in Gabrijela Samokec, s. Leontine, rojena 1918, ki živi v samostanu usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega v Meranu na Južnem Tirolskem.

Renato Podbersič ml.

GOSPODOV DAN

Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela! Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga; ne opravljaj nobenega dela.« (2 Mz 20, 8-10)

Tako uči Sveto pismo. Se pravi: izogibajmo se nepotrebnemu delu (pranje, likanje, generalno čišče-nje in še veliko drugih opravil), ne nalagajmo ga po nepotrebnem drugim (nedeljski pohodi po trgovinah…) in niti svojim strojem (veliko pranja, likanja). Pogosto se izgovarjamo, da nimamo časa, da se nam ne izteče, če bi opustili nedeljsko delo. Vendar so to le izgovori, sad nedeljskega dela pa ne prinaša blagoslova.

Sama sem veliko časa mislila, da drugače ne gre: velika družina, služba, šola in še marsikaj. Zavestno sem opustila vsakršna nepotrebna opravila ob nedeljah in se odločila, naj bo nedelja v prvi vrsti posvečena Gospodu, nam pa v počitek, družinski pogovor; čas za bolne, ostarele, uboge; za kulturo in razvedrilo, za razmislek, molk in meditacijo.

Če analiziramo naše nedeljsko delo, ugotovimo, da smo na koncu dneva le utrujeni, nejevoljni in končno ne vemo, kdaj se teden konča in kdaj začne.

Cerkvena zapoved določa, da so se verniki dolžni udeležiti maše v nedeljo in druge zapovedane praznike. Tisti, ki premišljeno opustijo to obveznost, storijo velik greh.

Vsaka mašna daritev je priložnost, da položimo na oltar sebe, svoje življenje, darove, hrepenenje, probleme. Tu prejemamo tolažbo in krepčilo. Občutiti evharistijo pomeni, imeti ne le vero v Jezusovo navzočnost, ampak tudi občutiti njegovo navzočnost. Občutek ne pomeni nekaj čustvenega. Pomeni neke vrste zaznavanje, ki ni teoretično, ampak izkustveno skoraj občutiti na svoji koži, da je Nekdo tukaj, Božja veličina. In to čutenje se kaže navzven pri obnašanju do evharistije.

V evharistiji najdemo vir za vrnitev iz duhovne smrti v življenje. Vsi potrebujemo vsakdanjo popotnico srečanja z Gospodom, da bi našo vsakdanjost vnesli v Božji čas. Tu se združujejo vse oblike molitve, tu se razglaša in sprejema Božja beseda, tu se nam postavlja vprašanje o odnosu do Boga, do bratov, do vseh ljudi. Evharistija je zakrament edinosti in vir duhovnosti.

Nekje sem prebrala, da sestre Matere Terezije eno uro molijo pred najsvetejšim, preden gredo na delo. Če pomislim, da ima dan 1.440 minut, lahko nekaj teh posvetimo Bogu, ga slavimo, se mu zahvalimo, ga prosimo, se mu izročimo.

Na sveto mašo se pripravimo. Ko vstopimo v cerkev, se pri vratih vprašajmo, kam smo prišli. Pokrižamo se z vodo, da se spomnimo na svoj krst. Nato Jezusa s poklekom do tal pozdravimo. Pri skupnem pokrižanju se spomnimo, da nas je Jezus odrešil, da bi nas obvaroval. Če hočemo biti kristjani, se maša nadaljuje, ko gremo iz cerkve. Kar smo slišali, naj bi potem živeli. Brez reklame!

Inga

STRAH

 V zadnjih dneh nam je terorizem pognal še več strahu v kosti. Odločil se je za organiziran boj zoper civilizirano sobivanje na tem svetu. To je že jasno! Kar se dogaja, ljudi zmede. Bolj ko smo zmedeni, bolj smo prestrašeni, in lažje bomo bližnja ali daljna žrtev terorizma.

KRISTJANI NE VERJAMEMO

v sramotno ločevanje žrtev terorizma, ki ga večkrat podpihujejo mediji. Med žrtvami, ki so našemu prepričanju bližje in onimi, ki so oddaljene. Za poštenega človeka je nesprejemljiv vsakršen terorizem, čeprav se bori za pravično zadevo, kakor je npr. pravica Izraela do lastnega obstoja, Palestincev do lastne domovine ali Čečenov do svobode. Kdor rešuje svojo stisko s terorizmom, omadežuje cilj.

SVET JE VELIKO BOLJ ZAPLETEN

kakor ga nam prikazujejo in pripovedujejo, češ da so Zahod, Amerika, Bush in zavezniki krivi za zlo…  Svet je veliko bolj pester in zapleten, kakor ga imajo na drugi strani v glavi tisti, ki so prepričani, da je npr. najboljši Čečen mrtev Čečen; najboljši Afričan, mrtev Afričan... Zdaj je jasno, da vodi v slepo ulico znamenita in v javnosti razvpita nespamet, tako domača na Slovenskem, ki je odraz duhovnega uboštva in pravi: »Mi smo zoper tega in tega.« Nihče ne more biti lagodno in lenobno, nevedno in naivno »zoper tega ali onega«, ali kar tako, iz principa, zoper Zahod, ko je terorizem pred vrati njegovega doma.

VOLITVE

Mnogi kristjani in nekristjani, ki se z marsičem pri nas ne strinjajo, npr. z vedno bolj perečimi življenjskimi problemi tistih z najnižjimi osebnimi dohodki, nezaposlenostjo, mladino z neurejenimi študentskimi problemi, s stiskami staršev z več otroki, kar nujno vodi v izumiranje…, z izgubljanjem dela delavcev srednjih let, z vedno težjim stanjem upokojencev… Mnogi volivci pravijo: »Ne grem volit, ker se stanje ne spremeni!« Kdor je kristjan, bi moral poznati iz evangelija tisti stavek: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega kar pomeni državi, skupnosti - in Bogu kar je Božjega!« V evangeliju ta ni edini stavek v zvezi z dolžnostmi do skupnega življenja. Škofje nam v tem duhu naročajo, da je kristjan dolžan, da se volitev udeleži in odda svoj glas. Pri tem opravilu je dolžan uporabljati pamet. Vemo npr., da nastopa kar nekaj strank, ki imajo namen razbijati in pobrati glasove, da jih potem v parlamentu prodajo za svoj žep. Vemo, kako to gre. Takih strank kristjan ne bi smel voliti. Kdor ne gre na volitve, ali gre pa ne odda veljavnega glasu, glasuje dejansko za one, zaradi katerih pravi, da je vseeno, ker se ne bo nič spremenilo. Jaz sem upokojenec. Prav bi bilo, da se upokojenci zavedamo, da smo bili v zadnjih štirih letih prikrajšani za dve pokojnini. Imam sošolca, ki je kristjan in po izobrazbi diplomiran inženir. Pred štirimi leti mi je rekel, da bo volil tiste, ki bodo znali poskrbeti zase in s tem tudi zanj. Kako kratkovidno!

Marijan Badalič

KLONIRANJE JE ZLORABA ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA

Svet znanosti se je razdvojil, potem ko so britanske oblasti ekipi znanstvenikov Univerze v Newcastlu dovolile kloniranje v terapevtske namene. Cerkev je svoj odločni »NE« vsakršnemu kloniranju že večkrat izrazila ob različnih priložnostih. Mednarodna zveza društva katoliških zdravnikov je obsodila odločitev britanskih oblasti s posebnim poudarkom, da umor kateregakoli človeškega življenja, pa čeprav je to šele v začetku razvoja, ne more biti etično sprejemljivo. Vatikanski bioetik, škof Elio Sgreccia je ostro obsodil britansko odločitev, ki vodi v psevdo-civilizacijo. V razgovoru za italijanski dnevnik »Il Messaggero«, je 12. avgusta namestnik direktorja Papeške akademije za življenje opozoril, da zaradi pritiska tistih, ki s to tehnologijo želijo narediti posel in dobiček, že v avgustu pred enim letom na mednarodni ravni ni uspelo izreči jasni »NE« človeškemu kloniranju.

Mons. Ignacio Carrasco de Paula, član Papeške akademije za življenje in ravnatelj Instituta za bioetiko Katoliške univerze Presvetega Srca, je v razgovoru z novinarjem Radia Vatikan izrazil ogorčenost zaradi nejasne obrazložitve takšne odločitve in opozoril, da se vse prekrije s čudodelno besedo »terapevtsko«. Na novinarjevo pripombo, kako zagovorniki kloniranja v terapevtske namene trdijo, da je namenjeno reševanju milijonov človeških življenj v borbi z neozdravljivimi boleznimi, je mons. Carrasco de Paula rekel, da je pred vsem drugim potrebno misliti na to, da imamo tudi druge tehnologije, ki so se izkazale za zelo uspešne, ko za poizkuse ni potrebno žrtvovati človeških embrijev. Poudaril je še zaščito človeškega življenja in pravico šibkejšega do življenja, kar je najbolj sporno vprašanje, če govorimo o kloniranju in splavu. Ko rečemo »NE« kloniranju v terapevtske

MLADI ZAČENJAJO MIROVNO MOLITEV ZA RUSIJO

 »Molimo za rusko ljudstvo, umorjene otroke in odrasle!«

Molitveno devetdnevnico za mir so začeli 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva. Namen kölnskega teama »Mladi 2000« je, da bi z molitvijo dosegli konec oblasti terorja v Rusiji. »V času devetdnevnice nas bo spremljala podoba Marije v spominskih dnevih: 12. septembra Marijino ime, 15. septembra Žalostna Mati Božja, 14. septembra Povišanje svetega križa. Vsi imamo še vedno pred očmi grozljive podobe iz Beslana. Zato molimo za rusko ljudstvo, umorjene otroke in odrasle, za njihove starše, domače in sorodnike. Molimo pa tudi za atentatorje in vojake.

Najbolj pa za rusko mladino!«