BOGA PRIPOVEDOVATI ALI ZAMOLČATI?

 AVGUŠTINOVO SPOZNANJE

Ob začetku veroučnega leta prihaja v spomin vedno sodobno spoznanje velikega učitelja in svetnika Avguština, ki smo 28. avgusta obhajali obletnico njegove smrti leta 430. Umrl je v svoji severnoafriški škofiji, v Hiponu, ki so ga prav tedaj Vandali uničili.  Iz ogromne zapuščine tega svetnika si izposojamo spoznanje za septembrski premislek v naših župnijah, posebej staršev. Takole je zapisal je zadrego našega govorjenja o Bogu: »KAJ NAJ POVEMO, KADAR GOVORIMO O TEBI, GOSPOD? IN VENDAR GORJE, ČE O TEBI NE GOVORIMO!«

 PO ENI STRANI

se je zavedal, česar se zavedajo duhovniki, kateheti in katehistinje in mnoge družine, da je namreč vsako govorjenje o Bogu v bistvu jecljanje. Človek ne pozna govorice za ustrezno govorjenje o Bogu. Karkoli rečemo o Bogu, se spotaknemo, ker moramo poenostavljati, komplicirati, iskati besede… ne znamo povedati, kar bi radi. Otroci to čutijo. Starši čutijo… in cincajo okrog verouka!  

PO DRUGI STRANI

pa se lahko vprašamo, ali ni najbolje o Bogu molčati? Morda imajo potem prav tisti starši, ki o Bogu v svoji družini nikoli ne govorijo, ga ne slavijo, se mu ne zahvaljujejo? So v zadregi, kako naj to sploh počnejo! Teolog J.I. Morion v zvezi s to težavo pravi: »Kar preseneča, ni toliko naša težava z govorjenjem o Bogu, marveč naša težava, da bi o  njem molčali.«

PREDLOG

Sv. Avguštin je ubral najbolj enostavno pot k Bogu, pot slavljenja Boga in zahvaljevanja. Zahvalimo se ob začetku veroučnega leta, da lahko nadaljujemo potovanje k Njemu.  Težko je Boga zamolčevati!

DUHOVNIKI V OSEKU (1. del)

 Osek je postal samostojen vikariat leta 1876. Spadal je pod župnijo in dekanijo Črniče. Prvi vikar v Oseku od aprila 1876 je bil Marko Vales iz Gabrij pri Mirnu, rojen 10. aprila 1840, posvečen 1865. Umrl je kot upokojeni kurat v Branici, 24. aprila 1905. Junija 1882 ga je v Oseku nasledil Janez Kodre iz Podnanosa (Št. Vid), rojen 7. decembra 1847, posvečen 1873. V Oseku je ostal do julija 1892. Umrl je kot upokojeni župnik v Sv. Križu, 1. decembra 1916, pokopan je v Podna-nosu. Tretji vikar je bila Andrej Žnidarčič iz Renč, rojen 2. decembra 1854, posvečen 1879, v Oseku od avgusta 1892 do avgusta 1899. Umrl je kot vikar na Gradišču nad Prvačino, 4. junija 1900.

Nasledil ga je dr. Franc Knavs, rojen leta 1871 v Loškem potoku, mašniško posvečenje prejel leta 1894 v Gorici. Umrl je kot član Misijonske družbe (lazaristi), 12. januarja 1946 v Ljubljani. V Osek je prišel konec avgusta 1899 in je tu ostal slabi dve leti. Leta 1914 je postal šempetrski župnik in dekan, begunstvo je preživel na Dunaju, kjer je skrbel za goriške begunce in poučeval verouk. Leta 1920 se je umaknil v ljubljansko škofijo.

Življenje Osečanov v 20. stoletju je zaznamoval Franc Frankč, rojen leta 1874 v Stopičah na Kranjskem, mašniško posvečenje je prejel 1898 v Gorici. V Osek je prišel sredi januarja 1901.

Tik pred prvo svetovno vojno je imel Osek skupaj z Vitovljami 1120 prebivalcev. Kraja sta sestavljala skupno občino. Ta je sodila v goriško okrajno glavarstvo avstro-ogrske dežele Goriško-Gradiščanske. V Oseku je bila dvorazredna ljudska šola s podružnico na Vitovljah. Med vojno je zaradi hudih bojev na soški fronti civilno prebivalstvo Oseka, podobno kot številni prebivalci Goriške, moralo kraj zapustiti. Osek je bil v zemljepisnem smislu zadnja izseljena vas na Goriškem proti vzhodu, saj so prebivalci črniške župnije lahko ostali na svojih domovih. Tudi vikar Franke se je sredi oktobra 1916 moral umakniti, begunstvo je preživel v Škocjanu pri Mokronogu na Dolenjskem. Vikariat Osek je ponovno zaživel sredi februarja 1918. Goriški nadškof Margotti je septembra 1935 Osek povzdignil v župnijo in 15. novembra tega leta je Franke postal prvi oseški župnik. V kraju je ostal dobrih petdeset let do avgusta 1951. Po upokojitvi je živel v Oseku, kjer je pokopan. Umrl je 21. 7. 1960.

Nasledil ga je Brunoslav (Slavko) Podobnik, rojen leta 1911 pri Sv. Jakobu v Trstu, mašniško posvečenje je prejel 1937 in bil imenovan za župnijskega upravitelja v Šebreljah. Župnik v Oseku je postal konec avgusta 1951. Leta 1954 se je preselil na Vogrsko, odkoder je soupravljal (excurrendo) Osek. Leta 1961 ga je apostolski administrator dr. Toroš imenoval za vipavskega dekana, kjer je bil nekaj časa tudi ravnatelj semenišča in ekonom. Umrl je 31. julija 1971 in bil pokopan

OKROG VEROUKA

 Kateheti in starši smo večkrat v zadregi, kako naj dopovemo otrokom in mladim, da izhaja vse, kar v življenju počnemo ali opustimo iz našega stanja duha, iz naše notranjosti in da je zato vzgoja srca, pameti in obnašanja tako pomembna. In problematična. Dokler so otroci majhni, seveda odločajo starši o marsičem za otroka in namesto njega. Vpis k verouku je v večini primerov odločitev otrokovih staršev in ne otrok. Otroci še ne znajo presojati o tem, kaj jim je v dobro. Po nekaterih družinah nastanejo napetosti glede vpisa k verouku ali glede tega, ali bo otrok nadaljeval z veroukom. Zlasti v družinah, v katerih staršem ni jasno, na katerem mestu tedenskega sporeda naj bosta verouk in nedeljska maša, je nevarno da pomešajo vse dejavnosti in obveznosti. Otrok je v takih primerih zmeden in nemotiviran za verouk.

 DESET ZAPOVEDI

F. Lambiasi je pred kratkim predložil deset zapovedi za katehete, starše, botre in mlade. Zapisal jih je tako, da jih polaga na jezik mladih:

1. Pripovedujte mi o Jezusu kot o najlepši novici za moje življenje. Ne delajte pa iz Jezusa kontaktne oddaje ali učene razprave.

2. Pripovedujte mi, da je Jezus izziv za moje življenje. Toda pripovedujte mi o tem, ne da bi pridigali, ampak kot svojo življenjsko izkušnjo.

3. Govorite mi o Jezusu, toda še prej spoznajte moje probleme, priča-kovanja, življenje.

4. Dokazujte mi, da kdor najde evangelij, ne izgubi 1% življenja, ampak ga stokratno pridobi!

5. Preden govorite o tem, kaj evangelij prepoveduje, mi povejte, kaj evangelij predlaga. Preden spre-govorite o odpovedi, mi pripovedujte evangeljske blagre.

6. Preden rečete, naj pridem k vam, pridite vi k meni. Jezus je dejal kristjanom »Pojdite!« Mladi čakamo, da pridete.

7. Bolje je, da vas je malo za oznanjevanje pa da ste med seboj edini, kakor da vas je veliko, pa med vami ni edinosti! Na ta način bomo mladi lažje razumeli, da ste pravi pričevalci evangelija.

8. Ne iščite zadoščenja in ne priča-kujte, da se bomo mladi kar na hitro spreobrnili. Tudi za vas je bolje, da dobite občutek, da ste nepotrebni Gospodovi služabniki, kakor da bi se hvalili s tem, kaj vse ste nam povedali.

9. Režiser krščanskega oznanila je Sveti Duh. Vi ste samo njegovo orodje. Ne bolehajte na pomembnosti, prav kmalu boste žrtev našega nerazumevanja in brezbrižnosti.

10. Če je evangelij zares Veselo oznanilo, pokažite veselje s svojim obrazom in besedo!

(Prim. Orientamenti pastorali 2004, št. 6-7, str. 33)

SPOROČILO OLIMPIADE V ATENAH -

 ŠPORT VELIKIH IN MALIH

 Olimpijada, ki se je z velikim spektaklom zaključila v nedeljo, 29. avgusta 2004 zvečer, je prinesla zanimivo lekcijo tako imenovanih »manjših športnih panog«, ki običajno niso tako v ospredju. To so veliko manj opazne panoge od tistih, ki so predvsem vezane na denar ali razne poslovne manipulacije, a so vseeno sposobne pritegniti pozornost množice gledalcev, prevzetih od lepote in popolnosti športnih rezultatov in dosežkov, ki so bili plačilo za ves vloženi trud. Tako bi lahko na hitro strnili obračun letošnjih olimpijskih iger, ki povzdignejo takšen šport, o katerem lahko govorimo samo enkrat v štirih letih. V Italiji so na olimpijskih igrah lahko poleg športnikov junakov v nogometu in odbojki (najbolj oboževani športni panogi) videli vrsto dobro pripravljenih in uspešnih športnikov v mnogih drugih disciplinah.

 ČLOVEKOVO TELO: VIDETI VELIČINO IN OMEJENOST

 Duh olimpijskih iger na najbolj estetski način opredeli lepoto človekovega telesa, v svojih zmožnostih in močeh, pa tudi v mejah zmogljivosti. Prav tako je pomembno drugo sporočilo, nekakšno pravilo modernih olimpijskih iger: »Pomembno je sodelovati in ne zmagati«. Ta dva ideala sta na nek način zaveza najprej za tiste, ki so neposredno vključeni v igre: tekmovalci, njihovi trenerji, sodniki…, pa tudi za vse drugo, kar olimpijado spremlja. Žal olimpijske igre ne prinašajo dosežkov samo v rezultatih, ampak tudi v drugotnih stvareh, ki vse prevečkrat zasenčijo temeljne ideale, ki zaznamujejo dogajanje ob olimpijskih igrah. Letošnje olimpijske igre so bile rekordne tudi po odkritih tekmovalcih, ki so uživali nedovoljena poživila. Veliko je bilo sodniških napak… Če bi res upoštevali ideale olimpijade in športna pravila, bi se takšne stvari ne dogajale.

 REZULTATI SO SAD RESNEGA DELA

 Mons. Carlo Mazza, direktor urada Italijanske škofovske konference za pastoralo prostega časa in športa je dejal, da so dobri rezultati lahko le sad resnega in prizadevnega treninga. Na olimpijskih igrah so priložnost vendarle dobili tisti športniki, ki štiri leta živijo v senci in svoje poslanstvo so večinoma dobro izpolnili (Italijani so olimpijske igre simbolično začeli z zlato medaljo v kolesarstvu in zaključili z zlato medaljo v maratonu). Medalje iz Aten, so sporočilo za vse, ki se ukvarjajo s športom, da bi znali razumeti kakšen je pravi športni duh, ko tekmovalci dobijo priložnost za osebno potrditev.

 PO OLIMPIJSKIH IGRAH

 Sporočilo olimpijskih iger ni samo preštevanje medalj in ocenjevanje uspešnosti, ampak še bolj naloga, kako bomo vrednoto športa med nami znali opredeliti v prihodnjih štirih letih, ko bodo olimpijske igre na Kitajskem spet pokazale, kdo si medaljo in venec zmagovalca res zasluži.

Aleš Rupnik

KRISTUS UPANJE EVROPE

 Srednjeevropski katoliški shod

 »Mariazell se nadaljuje«, je v pogovoru za Kathpress poudaril kardinal Christoph Schönborn. Nadaljevanje skupne poti bodo škofje osmih dežel Srednje Evrope opredelili na seji 25. in 26. oktobra v slovaškem glavnem mestu Bratislavi. Že sedaj pa je dogovorjeno, da bo 22. maja 2005, na prvo obletnico »Romanja narodov«, organizirano skupno romanje v Kupres, v Bosni in Hercegovini.

Kardinal Schönborn je kritično ocenil pripravo in tehnično podporo »Romanja narodov« 22. in 23. maja. Najlepši vtis ob romanju je prav dejstvo, da slabe vremenske razmere niso pokvarile veselega razpoloženja romarjev. Še posebej je kardinal pohvalil mlade in mladinske skupine. Saj je »mladi obraz Cerkve« eno najlepših znamenj, ki je zažarelo na Romanju narodov. Še posebej je pohvalil mlade iz Češke, zaradi dobre duhovne priprave in organiziranosti. Večja skupina je v Mariazell prišla peš.

Največja obveza za vse pa je sedem točk »Sporočila iz Mariazella«. V prihodnje bomo najprej izpostavili dve točki, to je točka 4 (ovrednotenje krščanskih znamenj) in 5 (ohranjanje kulture nedelje). Iz romanja v Mariazell pa prihaja še eno povabilo za nas vse, da bi več skrbi namenili oblikovanju lepega bogoslužja (liturgije). »Bogoslužje nas mora še bolj usmeriti k lepemu in svetemu«, pravi kardinal Schönborn.

KÖLN SE PRIPRAVLJA NA ZA 20. SVETOVNI DAN MLADIH

 Od prihodnjega Svetovnega dneva mladih, ki bo od 16. do 21. avgusta 2005 v Kölnu, nemški »škof za mlade« Franz-Josef Bode pričakuje, da bo to slavje vere, ki bo pustilo globoke sledi v Cerkvi, politiki in družbi. Dogodek je označil za »sijajno in v tej obliki edinstveno priložnost, da se Cerkev in krščanska vera na velikem prizorišču dejavno vključita v dialog s svetom«. Mladim iz celega sveta ne bo gostitelj samo Cerkev, ampak cela država. Nemčija se že dolgo pripravlja na ta dogodek, saj je Svetovni dan mladih vključen v vse pastoralne in druge projekte. Uvod v središčno dogajanje bodo »Dnevi srečevanja« v različnih škofijskih središčih 11. avgusta 2005, od koder bodo romali na skupno srečanje z mladimi iz vsega sveta v Kölnu.

Od leta 1985 papež Janez Pavel II. povabi mlade v eno od svetovnih središč na srečanje z določenim sporočilom. Njegova želja je, da imajo mladi priložnost odkriti »mlado in aktualno podobo Cerkve« preko izkušnje romanja, molitve, meditacije in bogoslužja. Moto naslednjega Svetovnega dneva mladih v Kölnu je: »Prišli smo se mu poklonit«. Organizatorji pričakujejo, da se bo prihodnje leto v Kölnu zbralo več kot milijon mladih.

 Septembrska misel

 "Res je, da površno znanje nagiblje človekovega duha k neveri; poglobljena filozofija pa vrača človekovega duha k veri."

(Francis Bacon 1561-1626, Eseji o ateizmu)