USPEŠNOST - STORILNOST - PRERIVANJE

PRAVIMO, DA SMO ZOPER VSAKRŠNO RAZLIKOVANJE. Razlikovanje, prerivanje in izrivanje, izločevaje drugih zaradi manj premoženja, plače in izobrazbe; ali zaradi spola, barve, starosti, bolezni, invalidnosti, vere, skratka diskriminacija, naj ne bi imela pri nas prostora. Že pred dva tisoč leti je Jezus obsodil diskriminacijo, o čemer poslušamo v današnjem evangeliju.

KAJ DISKRIMINIRA? Katera diskriminacija je bolj škodljiva od one tihe, zahrbtne, skoraj nevidne, ki prihaja celo med mlade in njihove družine ter v učne razrede ob začetku šolskega leta? Ko postavljamo pred mladež merila učinkovitosti, storilnosti... Zanemarjamo pa merila, kot je sledenje cilju onkraj mladosti, zrelosti in starosti... o čemer se pogovarjajo pri verouku.

UČINKOVITOST! Družba, v kateri se znajdejo in lahko v njej živijo samo zdravi, funkcionalno avtonomni, izobraženi in na donosnem položaju, ni po meri človeka ampak po meri učinka. Na koncu vseh koncev kapitala in tekme!

PO ENI STRANI Množimo pobude za prizadete in družbeno manj gibljive. Prizadetim lažemo, da prizadetost in zmanjšana učinkovitost sploh ni problem.

PO DRUGI STRANI Vsa zgradba evropske družbe in njen način življenja, učenja, uvajanja mladih v življenje, celo pri verouku(!) meri na učinkovitost, na takojšen in cim manj naporen uspeh.

MORDA JE SVETI OČE GOVORIL PRED KRATKIM iz svoje osebne izkušnje, naj se pomirimo s svojimi mejami. Naj se tega miru učimo. Vsak človek je omejen, vidno in nevidno. Prej, ko spoznamo svoje meje, bolje je. Rekel je tudi, da ne smemo meriti z mero učinkovitosti, ampak z merilom zvestobe svojim nalogam. V ljubezni in upanju

SPOMINI NAŠIH PREDNIKOV

Sredi poletja smo se med drugim spominjali devetdesete obletnice začetka prve svetovne vojne. Poleti 1914 je na Goriškem še vladal navidezen mir, ko so se možje in fantje zgrinjali v vojašnice in od tam v uniformah avstro-ogrske vojske hiteli na rusko ali srbsko fronto. Marsikdo je verjel, da bo do Božiča že vsega konec in se bodo vrnili kot zmagovalci. Toda vojni spopadi so se zavlekli na dolga štiri leta in ko se je vojna novembra 1918 končala, je žalostna bilanca pokazala več kot deset milijonov mrtvih, da o drugih žrtvah ne govorimo. Začetek sovražnosti po Evropi je sovpadal s smrtjo tedanjega papeža Pija X., z imenom Giuseppe Sarto. Izhajal je iz revne družine v Benečiji, rojen leta 1835. Leta 1858 je postal duhovnik in 1893 je bil imenovan za beneškega patriarha in kardinala. Za papeža je bil izvoljen avgusta 1903 po dokaj čudnem konklavu. Glavni favorit izbiranja novega papeža je bil državni tajnik kardinal Rampolla. Vendar je vmes posegel habsburški cesar Franc Jožef in krakovski kardinal je v njegovem imenu vložil veto na imenovanje Rampolle. Tako je novi papež postal kardinal Sarto. Njegovo papeže-vanje je trajalo enajst let in v tem času je bilo njegovo temeljno vodilo: Vse prenoviti v Kristusu! Izdal je veliko odlokov in okrožnic, s katerimi si je prizadeval okrepiti in posodobiti delovanje Cerkve. Njegovi posegi so zadevali tako bogoslužje kot duhovščino in laike. V zunanji politiki se je soočal z vse večjo sekularizacijo in nastopi liberalne države (Francija, Portugalska). Poleg tega ga je na domačih tleh obremenjevalo nerešeno vprašanje odnosov z italijansko državo. Papeži so se namreč od italijanske zasedbe Rima septembra 1870 smatrali za "vatikanske jetnike", kajti tisočletne papeške države je bilo konec in nova liberalna oblast v Italiji ni kazala interesa po ureditvi odnosov s Cerkvijo. Prav razmerje med Cerkvijo in italijansko državo je obremenjevalo odnose tudi po italijanskem vstopu v prvo svetovno vojno. Eno temeljnih del Pija X. je bila priprava novega zakonika cerkvenega prava, ki jo je po enajstih letih dela dokončal njegov naslednik. Ob izbruhu vojne je ostareli in bolehni papež ostal zadržan. Kot poročajo nekateri diplomatski viri naj bi se celo deloma strinjal s kaznovanjem Srbije, ki jo je Sveti sedež, skupaj z Rusijo, smatral za dejavnik razdora in netilca vojne. Vsekakor so bile papeževe simpatije na strani katoliške Avstrije, ki jo je marsikdo videl kot zadnjo trdnjavo katoliške vere v Evropi. Pij X. je umrl 20. avgusta 1914. Leta 1954 je bil razglašen za svetnika. Goriški nadškof Sedej je ukazal, da so 24. in 25. avgusta 1914 po vseh župnijah trikrat na dan po pol ure zvonili v spomin na pokojnega papeža. Kljub začetku vojne so se kardinali hitro zbrali in za naslednika izbrali Benedikta XV. Na Goriškem je še vladal mir do italijanskega vstopa v vojno maja 1915. 

Renato Podbersič ml.

KAJ PA ZDAJ?

 Vračamo se v svoje delavnike. Začenjata se novo šolsko in veroučno leto. Treba bo načrtovati tudi obisk verouka. Po župnijah je urnik že narejen. Zato si zagotovimo čas za verouk in si razporedimo čas še za obisk drugih svobodnih aktivnosti.

STARŠI, SPREMLJAJTE IN SPODBUJAJTE SVOJE OTROKE!

 Vi ste nenadomestljivi vzgojitelji. Tudi v veri. Vsak naj skuša skleniti: »Odločil se bom, da bom letos otroka spremljal na notranji poti!« Otrok to pričakuje. Le skupaj bomo zmogli izročati evangelij poznejšim rodovom. Že majhnim otrokom skušajmo prebuditi čut za Boga. Le s skupnim sodelovanjem in spremljanjem otroka pri veroučnem delu, skupnem obisku svete maše, skupno molitvijo doma, pa če je to le par besed zahvale za čudovite stvari, ki jih je storil Gospod za nas, bodo v otroke kapljale kapljice vere, ki bodo zrasle v osebno trdnost.

OTROCI SO PO NARAVI VERNI

Z lahkoto in s preprostim srcem doumejo vse, kar jim pri verouku posredujemo. Iz lastnih izkušenj poučevanja verouka ugotavljam, da otroci sploh niso problem. Presenečena sem ostala, ko me je en fant trikrat vprašal, kdaj ga bom pokrižala z blagoslovljeno vodo, ker to nisem storila takoj na začetku ure. Upam si trditi, da mu to veliko pomeni in da to potrebuje. Zelo radi poslušajo zgodbe o Jezusu. Cel razred je navdušen, ko gremo med veroukom na obisk cerkve. Ko pa pride nedelja, ne pridejo vsi otroci k maši. Tu pa smo starši. Mislim, da če otrokom dajemo vse materialne do-brine in jih ne naučimo moliti, prazno-vati praznike in posebej posvečevanja nedelj, jim nismo vsega dali. Na materialnem področju dajemo starši celo preveč, na duhovnem pa premalo.

GRE ZA VZGOJO, KI BOLJ PRIČUJE KOT POUČUJE

Pot do Boga preko Jezusove dobrote in ljubezni do vseh ljudi pomeni trdno rast. Vera, iz katere bodo vsakodnevno in v vseh situacijah, kot so stiske, nevarnosti, trpljenje, nesreče in krize, znali in mogli zaupati Bogu. On je naš edini Rešenik. Osebno menim, da je edino taka vera sprejemljiva. Dajmo svojim otrokom, kar je najboljše. Kar pogumno se je treba znova odločiti in prositi Boga, da nam pri tem pomaga, pa bo setev uspešna. Fantje in dekleta, potrudite se, da se boste vsi vključili v oblikovanje najčudovitejšega slavja svete maše. Fantje, ki čutite posebno veselje do bogoslužja, potrudite se in prosite duhovnika, da vas sprejme med ministrante. Fantje in dekleta, vključite se v pevske zbore. Prav tako lahko sodelujete pri pripravi prošenj ljudstva. Skupaj se zavedajmo, da brez sodelovanja v svoji župniji, nismo njeni živi člani, pač pa nalomljena veja. Vsak veroučenec naj sodeluje vsaj na enem področju župnijskega življenja.

Dubravka

ŠTIRI

OLIMPIJADA

O olimpijadi in športu pišem v sredo, ko se že tretji dan veselimo četrte olimpijske kolajne. Zaslužene! Ker sem med večino Slovencev, ki spremljajo šport mimogrede in iz njega ne delajo religije, ne velikega cirkusa, ne dobičkov in pogledajo včasih tudi onkraj onega, kar sporočajo mediji in slovenski športni funkcionarji, se vpletam v dogajanje kot priložnosten navijač, seveda »za naše«, z dvema pripombama k letošnji udeležbi slovenskih športnikov na olimpijadi v Atenah in k športu nasploh.

PRVIČ: MOČ IN NEMOČ ŠPORTA

Kdo pravi, da šport zbližuje, združuje in pomirja ta nemiren svet, ki je poln zdrah, nasilja in vojn? Tako pravijo. Nekateri v to tudi verjamejo. Ne opazijo pa, da šport, ki je v bistvu uveljavljanje, tekmovanje, zmagovanje, prehitevanje… in žal, prevečkrat tudi goljufanje ter uživanje substanc, ki so tolerirane in takih, ki niso dovoljene, nima moči in poslanstva za urejanje težkih problemov sveta… Nekateri še vedno verjamejo izjavam, da Slovenci postajamo v svetu razpoznavni, skoraj slavni! po športu in športnih rezultatih. Kot je npr. krožila novinarska raca prejšnjega tedna, po kateri da Grki ne vedo, kdo in kje smo Slovenci, vedo pa kdo je Zahovič, ki je tam igral. Kakor da je Zahovič Slovenija in Slovenija Zahovič. Lepo vas prosim! Če bi bil šport resničen svet, nas bi morali povsod že zdavnaj poznati zaradi dosedanjih desetih olimpijskih kolajn, odkar smo samostojni. Ne bodimo naivni in ne pretiravajmo z dometi športa! Kar pomeni, da ima šport svoje (pomembno) mesto, ne moremo pa delati iz njega najvišjo nacionalno zadevo.

DRUGIČ: KDO SO JUNAKI?

Pokazalo se je še nekaj. Tisti, ki gledajo šport mimogrede in z njim niso zasvojeni, vedo še nekaj, česar ne morejo dokazati, kar pa ne pomeni, da ni res. Na to logično sklepajo iz podatkov, ki jih posredujejo mediji: okrog nekaterih športov se vrti ogromno denarja. Tudi preveč. Tudi umazanega. Obračajo ga drugi, športniki še najmanj. No, letos se je pokazala moč in nemoč denarja. Primer moči je npr. v odgovoru na vprašanje, zakaj nista šla na olimpijado Pegan in Petkovšek. Zgled nemoči pa je polomija najdražjih, najbolje plačanih in najbolj reklamiranih športov. Na olimpijadi so odpovedali prav tisti »množični« športi, pri katerih se obrača veliko denarja, okrog katerih se vrtijo množice in ob njih služijo mediji. Zaradi njih naj bi Slovenci skakali do neba…Tudi s prodajanjem pravljic! S kolajnami se vračajo domov predstavnice in predstavniki športnih disciplin, pri katerih je potrebno veliko in dolgotrajno garati. Z dušo in telesom. V znoju in samoti. Največkrat brez poskakujočih množic. Zaradi njih in njihovih kolegov, ki so se trudili in niso prišli do kolajne, predvsem pa zaradi tisoč in tisoč prostovoljcev, ki so, v bistvu na lastne stroške, olimpijado »držali pokonci«, ima šport prihodnost.

 Gašper Rudolf

KRISTUS UPANJE EVROPE - Srednjeevropski katoliški shod

 Lansko leto smo v Prilogi Oznanil na tem mestu spremljali dogajanje ob pripravi na Srednjeevropski katoliški shod, ki je dosegel vrhunec z »Romanjem narodov« 22. maja v Mariazell na Štajerskem v Avstriji. Srednjeevropski katoliški shod pa ni bil le enkratni dogodek, saj smo že v pripravi ob raznih srečanjih, romanjih, predvsem pa simpozijih lahko odkrili vrednost in pomen tega dogajanja in to ne le na simbolični ravni, ampak predvsem v vsebinskih izhodiščih in smernicah. »Sporočilo iz Mariazella« nas v sedmih poudarkih vabi in zavezuje, da začeto delo nadaljujemo. Zato bomo dogajanje ob Srednjeevropskem katoliškem shodu spremljali tudi v prihodnje. Poleg tega je še nekaj drugih tematskih vsebin, ki so pomembne za kristjane, ki danes živimo v Evropi. Pogovor o tem, da krščanske korenine in vrednote niso omenjene v Evropski ustavi, še zdaleč ni zaključen in je tudi eno izmed poglavij o katerem bomo razmišljali. V septembru bodo pri sv. Juriju ob Dolgem jezeru na avstrijskem Koroškem pogovori o bioetiki in etiki v medicini, kar bo tudi vredno naše pozornosti. Gotovo pa nas bodo nagovorile tudi druge vsebine. Ob »Romanju narodov« udeležencem (100.000) organizatorji dajejo pohvalo in zahvalo za vso potrpežljivost in vdano prenašanje slabega vremena in drugih težav. Tako smo vsaj malo začutili, da smo bili res pravi romarji. Opravičujejo se nam za organizacijske težave, ki so nastale. Nekateri niste dobili paketa. Obljubili so nam, da jih bodo poslali naknadno, pa jih do sedaj še nismo prejeli. Če bodo prispeli, jih boste lahko dobili pri domačem župniku.

PRVO VSERUSKO SREČANJE KATOLIŠKE MLADINE

 V sibirskem mestu Irkutsk je bilo prvič organizirano vserusko srečanje katoliške mladine. Srečanje je potekalo pod geslom: »Radi bi videli Jezusa«. Mladi so na srečanju obravnavali svetopisemske teme in izmenjali svoje verske izkušnje. Na poti okrog Bajkalskega jezera so pripravili molitev Križevega pota. Ruski katoliški škof, ki je odgovoren za mlade, Kliment Pickel, je posebnost tega srečanja videl v dejstvu, da so mladi kristjani iz tega redko naseljenega območja prvič imeli priložnost, da se srečajo s svojimi vrstniki. Mnogi izmed njih so za to srečanje darovali četrtino svojih mesečnih dohodkov. Škof Pickel pa se je zahvalil tudi nemški akciji solidarnosti, ki je srečanje organizirala Renovabis, ustanova, ki pomaga kristjanom v vzhodnoevropskih deželah. Ne smemo pozabiti, da so v Rusiji tri generacije ljudi, ki niso imele možnosti evangeljskega oznanila in svobodnega izpovedovanja vere