PONG - Pastoralno okrožje Nova Gorica

KO NA ULICI ZAGOSPODARI »LJUDSTVO«

ZADNJI NEDELJI
pripoveduje evangelist Luka (gl. Lk 4,14-30), kako se je zgodil spontani protest, danes bi rekli ulica, upor naroda, Jezusu Kristusu, ko je imel programski govor v domačem kraju med svojimi ljudmi v Nazaretu. Na začetku je ljudstvo nad Jezusom strmelo in mu pritrjevalo. Nato pa se je začelo vpraševati. Ljudstvo-narod namreč vedno nekaj vprašuje, smiselno ali neumno, po možnosti hrupno - tokrat, v Nazaretu: »Ali ni ta, ki nastopa danes pred nami, prišel iz one delavnice?«
Vprašanje v smeri razvrednotenja je bilo dovolj za sesuvanje.

OD NAVDUŠENJA DO RAZOČARANJA
in upora. Ko se ljudstvo zgane, tudi če ne ve zakaj, začne vpiti iz svojih osebnih razočaranj, intimnih frustracij in obremenjenosti, zlasti kar zadeva medčloveške odnose. Ne glede na izobrazbo.
Jezus je ljudstvo globoko razočaral v skritih pričakovanjih in nepotešeni podzavesti. V času po Kristusu je bila v Nazaretu, tisto soboto, samo prva med vstajami naroda, zadnja se bo izpela na Veliki petek. Potem se bo ponavljala v mnogoterih sovraštvih do kristjanov. Dovolj bo, da kdo povzdigne glas v ihtav govor in transparent, običajno iz neke globoke življenjske zagrenjenosti, drznosti, nasilnosti, glasnosti, pa mu bo ljudstvo ali njegov del sledil z občutkom, da obvlada položaj in ustvarja zgodovino. V novejših časih so se pri nas na tak način odvili začetki fašizma, nacizma in komunizma.
V letu 2013 nihče ne ve za začetek česa gre, vemo samo, da se del ljudstva čuti pomemben, kadar zastrašuje in ga obvladovalci medijev podpirajo. Bivši župan je na primer med onimi, ki so strašili mariborske občinske svetnike na njihovih domovih, na TV prepoznal nekaj težkih kriminalcev…

RAZLOGI
Nazarečani so bili razočarani, ker ni Jezus doma napravil nič izrednega, reklamnega, o čemer so slišali pripovedovati iz drugih krajev. »Samo drugim kaže pozornost, nam pa govori, da so Božje simpatije pri ubogih, jetnikih, slepih, zatiranih, grešnih… Kaj bomo s takim, ki nam ne nudi privilegijev!«
In so odprli prakso: »biti zoper, ker je naš, pravzaprav ni naš, ker ne zagotavlja naših položajev in položajev onih, ki nam režirajo ulico!«

Gašper Rudolf

KAPELA

PRIPRAVA NA BIRMO
Birmanci odhajajo na duhovne vaje na Sveto Goro od 7. do 9. februarja. Podprimo njihovo pripravo, njih same in njihove družine z molitvijo.
 
DRUŽINSKA MAŠA
Prihodnjo nedeljo oblikujejo družinsko mašo ob 10:00 veroučenci 5. razreda (2. skupina).
 

KRISTUS ODREŠENIK

STARŠI
Današnje srečanje s starši veroučencev 4. in 5. razreda ponovimo v torek, 5. februarja po večerni maši.
S starši prvoobhajancev se srečamo v nedeljo, 10. februarja po maši ob 9:00.

ROMANJE
Na oglasni deski in na mizi za verski tisk so vabila in programi romanja pred prvim majem na Bavarsko. Prijavite se do 1. marca na potovalni agenciji GEA v Šempetru pri Gorici.

KROMBERK

VOGRSKO

SVEČNICA
Včeraj je bil praznik Jezusovega darovanja v templju, kjer je starček Simeon Jezusa predstavil kot »Luč v razsvetljenje vseh narodov…« Blagoslov sveč imamo še danes na Vogrskem.

BLAŽEV ŽEGEN
Danes je god svetega Blaža, škofa in mučenca, priprošnjika proti boleznim v grlu. Poseben blagoslov lahko prejmemo danes po maši.

OBISK DRUŽIN
Nadaljujem z obiskom in blagoslovom družin na ulici Bratov Hvalič, Iztokovi…. Hvala za prijazen sprejem, pogovor in molitev!

OTROCI in odrasli
Še deset dni nas loči od začetka postnega časa. Naj vas pustno veselje sprosti in nasmeji. Obenem se potrudimo in ne dovolimo, da bi z maskami in kostumi koga žalili, še manj pa, da bi se norčevali iz svetih oseb ali stvari!

BIRMANCI
Vsi se potrudite, skupaj s starši, da bi čimprej predelali še zadnji sklop lekcij pri srečanjih po skupinah na domovih.

SOLKAN

LETO VERE
Ali se kaj pozna v našem osebnem in družinskem življenju?

SREČANJA STARŠEV
V torek 5. februarja ob 19:00 starši 5. razreda. V četrtek 7. februarja ob 19:00 starši 6. razreda.
V nedeljo 10. februarja pri maši ob 10:00 in po maši srečanje staršev s prvoobhajanci.

DUHOVNA OBNOVA BIRMANCEV
V soboto in nedeljo (9. – 10. februar) so birmanci na duhovni obnovi. Pospremimo jih z molitvijo, da bo to zanje pomemben trenutek notranje ubranosti za primerno obhajanje zakramenta Svetega Duha in za pomembne življenjske odločitve.

SKUPNA OZNANILA

SVETA GORA
V nedeljo, 3. februarja 2013 ob 17:00 bo v baziliki na Sveti Gori koncert Mešanega pevskega zbora Sveti Anton iz Kobarida z gostjo Julijo Kramar. Lepo povabljeni.

VERUJEM V BOGA

»Verujem v enega Boga.« Ta temeljna trditev odpira odnos z Gospodom in njegovo skrivnostjo za neskončnost. Katekizem katoliške Cerkve nas uči, da je vera »osebno dejanje: je svoboden odgovor človeka na pobudo razodevajočega se Boga« (KKC 166). Reči, da verujemo v Boga, je obenem dar in zavzetost, je božja milost in človeška odgovornost. Zatrditi »Verujem v Boga« nas spodbuja, da neprestano izstopamo iz sebe – tako kot Abraham – da bi v vsakdanjo realnost, v kateri živimo, prinesli gotovost, ki prihaja iz vere: gotovost v navzočnost Boga v zgodovini, tudi danes; navzočnost, ki prinaša življenje in zveličanje in nas odpira za prihodnost z Njim in za polnost življenja, ki ne bo nikoli poznalo zahoda.

ABRAHAM – ZGLED VERE V BOGA, KI KLIČE V NOVO DOMOVINO
Abraham je prva velika osebnost, na katero se lahko sklicujemo, ko govorimo o veri v Boga. Vera je temelj tega, v kar upamo, dokaz tega, kar ne vidimo (prim. Heb 11,1). Oči vere so zmožne videti nevidno in srce vernika lahko upa onkraj vsakega upanja, tako kot Abraham. Pismo Hebrejcem ga predstavi takole: »Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Po veri se je priselil v obljubljeno deželo kot v tujino in z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, prebival v šotorih. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog« (Heb 11,8-10). Bog je od tega velikega očaka – kot beremo v Prvi Mojzesovi knjigi – zahteval, da zapusti svojo deželo in gre v deželo, ki mu jo bo pokazal (1 Mz 12,1). Gre za odhod v temo, brez vedeti, kam ga bo Bog vodil. Gre za pot, ki zahteva korenito pokorščino in zaupanje, na kar lahko pristane samo vera. A tema neznanega, kamor mora iti, je razsvetljena s svetlobo obljube. Bog k zapovedi doda zagotovilo, ki pred Abrahamom odpre prihodnost življenja v polnosti: »Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov« (1 Mz 12,2).

PARADOKSALNOST ABRAHAMOVE POTI
V Svetem pismu je blagoslov najprej povezan z darom življenja, ki prihaja od Boga, in se kaže predvsem v rodovitnosti, v življenju, ki se pomnožuje iz roda v rod. Blagoslov je tudi povezan s posedovanjem zemlje, stabilnega prostora, kjer se lahko svobodno in varno živi in raste. Abrahamu je po božjem načrtu namenjeno, da postane »oče množici narodov« (1 Mz 17,5) in se naseli v novi deželi. A njegova žena Sara je neplodna in ne more imeti otrok; dežela, kamor ga vodi Bog, pa je že naseljena z drugimi narodi. Zemlja, ki jo Bog pokloni Abrahamu, mu ne pripada, je tujec in to bo vedno ostal, vedno bo čutil lastno revščino, videl vse kot dar. To je tudi duhovno stanje tistega, ki sprejme, da bo sledil Kristusu, ki se odloči sprejeti njegov klic in oditi v znamenju njegovega nevidnega, a močnega blagoslova. Abraham ta klic sprejme v veri. Vera Abrahama privede do tega, na se poda na paradoksalno pot. Blagoslovljen bo, ampak brez vidnih znamenj blagoslova: sprejme obljubo o velikem narodu, a z življenjem, ki je zaznamovano s Sarino neplodnostjo; pride v novo domovino, a tam bo moral živeti kot tujec; edina lastnina, ki mu bo dodeljena, bo kos zemlje, kjer bo pokopal Saro. Abraham je blagoslovljen, ker zna v veri razločevati božji blagoslov in iti onkraj navideznosti, zaupati v navzočnost Boga tudi takrat, ko se mu njegove poti zdijo skrivnostne.

KAJ POMENI: VERUJEM V BOGA
In kaj vse to pomeni za nas? Ko rečemo »Verujem v Boga«, zatrdimo kot Abraham: »Vate zaupam, Gospod«, a ne kot nekomu, h kateremu pridem samo v težkih trenutkih ali ki mu namenim le kakšen trenutek v dnevu ali tednu. Reči »Verujem v Boga« pomeni nanj postaviti svoje življenje, dopustiti, da njegova Beseda usmerja vsak moj dan, v konkretnih odločitvah, brez strahu, da bi izgubil kaj svojega. Abraham, vernik, nas uči vere in kot tujec na zemlji nam pokaže pravo domovino. Vera nas naredi za romarje na zemlji, postavljene v svet in zgodovino, a na poti proti nebeški domovini. Verovati v Boga nas naredi prinašalce vrednot, ki pogosto ne sovpadajo z modo in trenutnim mnenjem, zahteva, da sprejmemo kriterije in osvojimo vedênja, ki ne pripadajo splošnemu načinu mišljenja. Kristjana ne sme biti strah plavati proti toku, da bi živel lastno vero, se zoperstaviti skušnjavi, da bi se prilagodil. V mnogih naših družbah je Bog postal odsoten in na njegovem mestu je mnogo idolov, predvsem avtonomen 'jaz'. Tudi pomemben in pozitiven znanstveni in tehnični napredek je človeka zavedel v prevaro vsemogočnosti in samozadostnosti; naraščajoči egocentrizem je ustvaril neuravnovešenost v medosebnih odnosih in družbenem obnašanju.

VERA – BREZ STRAHU HODITI ZA KRISTUSOM
Pa vendar želja bo Bogu ni ugasnila in evangeljsko sporočila še naprej odmeva preko besed in dejanj mnogih vernih moških in žensk. Abraham, oče vernikov, je še vedno oče mnogih otrok, ki sprejmejo hojo po njegovih sledeh in se podajo na pot, pokorni božji poklicanosti, s tem, da zaupajo v dobrohotno navzočnost Gospoda in sprejmejo njegov blagoslov, da bi bili blagoslov za vse. Blagoslovljen svet vere je tisti, h kateremu smo vsi poklicani, da bi hodili brez strahu in sledili Gospoda Jezusa Kristusa. Gre za pot, ki je na trenutke težka, ki pozna tudi preizkušnje in smrt, a ki nas odpira v življenje, preko radikalnega spreminjanja realnosti, ki jo lahko vidijo in v polnosti okušajo samo oči vere.

(papež Benedikt XVI, Splošna avdienca 23. januarja 2013)