PONG - Pastoralno okrožje Nova Gorica

UVODNIK

NA KATERI POGON?
V naši javnosti kroži občasno, večkrat žolčno razpravljanje o Cerkvi z značilno sumničavo  slovensko nevoščljivostjo, okrog njenega domnevno strahotno pohujšljivega bogastva, pa naj ga ohranja v zakladih kulture, umetnosti, zgodovinskega izročila ali v  sumljivih nepremičninah ter upravljanju z darovi, v glavnem vernikov.
Mnogi se zdaj vprašujejo, na kateri (tuzemski!) pogon Cerkev funkcionira.
Pod pritiskom razpredanja o cerkvenem bogastvu se vprašujejo o tem tudi nekateri zvesti sodelavci(ke) po naših župnijah.
Upravičeno!
Nekako tako: »Kako je mogoče, da npr. jaz, ki prostovoljno in odgovorno  pomagam in sprejemam samostojne naloge v župniji, v naši cerkvi, morda v okviru okrožja, ob tolikšnem cerkvenem bogastvu, saj vsi govorijo o njem!, ne dobim nič, razen morda tu in tam kakšno prijazno zahvalo?«
Ko se ozrejo okrog sebe in se pogovorijo s še drugimi moškimi in ženskami, ki  podobno darujejo svoj čas za krščansko občestvo in njegovo poslanstvo, zvedo, da je povsod tako. Glavni pogon življenja  v Cerkvi in po župnijah so prostovoljci.

PONOS IN HVALEŽNOST
Če bi hoteli plačati čas in delo, ki ga prostovoljci opravljajo po naših župnijah in vedno več tudi v medžupnijskem obsegu, v okrožju, če bi želeli biti do njih materialno pravični, župnije v trenutku,  ne samo na Goriškem, ostanejo brez sredstev za sprotno vzdrževanje cerkva in obveznosti do Misijonov, Karitas, Škofije, itn.
Ponosni smo, da smo prostovoljci in da imamo v krščanskih občestvih mlade in starejše, moške in ženske prostovoljce(ke).
Če se znotraj Cerkve, in sploh družbe, tega zavedamo in smo na prostoljce(ke) ponosni, nas manj obremenjuje denar in bolj spodbuja priložnost, da lahko delamo na cerkvenem področju ali kje drugje nekaj smiselnega in dobrega, ne da bi prejemali plačilo.
Naše župnije živijo na pogon prostovoljnosti.
Nam vsem od kraja ne bo lepo, kadar bomo živeli le na oni edini pogon, ki mu pravimo zaslužek in denar. Ponekod se širi vrednotenje tega kot edinega pogona...
Priklopimo se na pomembno postno misel: »Človeštvo, Država, Prešernov narod, občina, župnija, družina ne živijo samo od dela, ki mora biti dostojno plačano, pač pa predvsem od  prostovoljstva!«
Župnijski sveti naj bi bili kvalificiran odraz prostovoljnosti.

 

Gašper Rudolf

KAPELA

PRVOOBHAJANCI IN BIRMANCI
21 veroukarjev 3. razreda se bo v mesecih, ki so pred nami, intenzivneje pripravljalo na prvo sv. obhajilo. 33 veroukarjev 7. in 8. razreda pa se bo v naslednjih petih nedeljskih večerih po skupinah srečevalo ter z animatorji utrjevalo znanje ter doživljanje drug drugega v skupini. Obe skupini otrok, kakor tudi njihove starše podprimo z molitvijo.

SREČANJA ZA STARŠE
V februarju potekajo srečanja za starše veroukarjev po triadah:
-    1. 2. je bilo srečanje za  predšolski, 1., in 2. razred;
-    11. 2. bo srečanje za 7. in 8. razred (birmanci 2011);
-    15. 2. pa za 4., 5., in 6 razred.
Srečanja potekajo dopoldan ob 10. uri za tiste, ki so zvečer ob 18. uri zasedeni. Tisti starši, ki jih ni bilo 1. 2., lahko pridejo 15. 2. Prvoobhajanci, veroučenci 3. razreda, pa imajo svoja srečanja. Res toplo vabljeni.

8. FEBRUAR
je slovenski kulturni praznik in dela prost dan, zato ta dan ni verouka.

POGREB
V Kromberku pri Sv. Trojici smo se v torek, 2.2. poslovili od rajne Ane Novič (84), Grčna 4. Naj si pri Njem spočije od vsega zemeljskega truda.

KRISTUS ODREŠENIK

VEROUK
Jutri ni veroučnega programa, samo za 4. razred ta teden pa tudi ne v  torek.

POSTNA AKCIJA
Letošnja postna akcija bo namenjena za popotresno pomoč Haitiju. Pomoč bomo zbirali do konca delovnega leta.

ANIN SKLAD
V pepelničnem in velikem tednu bomo tudi letos podprli Anin sklad. Kdor ima kakršenkoli dohodek bo povabljen, da daruje v Anin sklad vsaj za eno malico.

ROMANJA
Na oglasni deski so vabila in programi romanj: v marcu v Medžugorje, pred prvim majem v Lombardijo (deželo dveh velikih svetnikov: sv. Karla Boromejskega in sv. Avguština); v maju v Turin (Turinski prt).

KROMBERK IN VOGRSKO

VEROUK
Razen jutri, na dela prost kulturni dan, pridete redno k verouku lepo pripravljeni.

BLAŽEV BLAGOSLOV
Temu priprošnjiku zoper bolezni grla, se priporočamo s posebnim blagoslovom še danes po maši.

DAN BOLNIKOV
Na god lurške Matere Božje (11. februarja) praznujemo svetovni dan bolnikov, ko nanje mislimo, zanje molimo in jim radi pomagamo.

BLAGOSLOV DRUŽIN
V Kromberku nadaljujem z obiskom in blagoslovom družin. Hvala za pogovor, molitev in prijaznost!

PASTIRSKO PISMO
Danes in prihodnjo nedeljo beremo pastirsko pismo slovenskih škofov o Evharistiji kot Božjem daru za življenje.

RAJNI
Na svečnico, 2. februarja, smo na Vogrskem cerkveno pokopali Elzo Kralj, Vogrsko 49. Gospod naj jo sprejme v večno srečo!

SOLKAN

VSAK VEČER POGLEDAM V SRCE
Z drugimi besedami temu rečemo »izpraševanje vesti«. Imamo za to minuto časa pred spanjem? Se uspemo večkrat med dnevom, zlasti pred pomembnejšimi opravili, ustaviti in prisluhniti Njegovemu  glasu v srcu? Če sami tega ne zmoremo ali ne znamo, kako bomo to naučili svoje otroke! – To je vsebina februarskega srečanja staršev in prvoobhajancev. Pridružimo se jim vsak dan.
 
SREČANJA STARŠEV
V torek pri maši ob 18:00 in po maši prvoobhajanci s starši.
V sredo 10. 2. ali v četrtek 11. 2. ob 19:00 starši birmancev.
 
NAŠI RAJNI
23. 2. je Gospodar življenja nenadno poklical k sebi 39-letnega Aleksandra (Sandija) Lebana, C. IX. korpusa 23. Naj ga napolni s svojo neizmerno ljubeznijo in domače s svojo tolažbo!

ŠEMPAS – OSEK

SREČANJA S STARŠI
S starši prvoobhajancev se srečamo v torek, 9. februarja ob 19:00.

SREČANJE STAREJŠIH
S starejšimi se ob godu Lurške Matere Božje srečamo v soboto, 13. februarja ob 16:00 v cerkvi v Ozeljanu. Pred mašo bo priložnost za spoved, med mašo boste lahko prejeli bolniško maziljenje. Mladi in otroci po maši pripravljajo krajši kulturni program.

SKUPNA OZNANILA

PRIPRAVA NA ZAKON
V nedeljo 14. 2. ob 15. uri se pri Kristusu Odrešeniku prične prvi letošnji tečaj priprave na zakon. Vnaprejšnje prijave niso potrebne.

UVAJANJE ODRASLIH V KRŠČANSTVO
se v skupini prične 21. 2. ob 17:00 v konkatedrali. Če poznamo koga, ki ga privlači Jezus ali globlja življenjska vprašanja, ga napotimo k domačemu duhovniku, da ga bo pripravil na katehumenat.

PRILOGA – STR. 1

OGLEJ OD ATILE DO LANGOBARDOV (1)

Oglej, ko govorimo o starejših obdobjih, pravimo tudi Akvileja, je mesto zgodovinskega pomena v naši neposredni bližini, ki je v marsičem odločalo o naši usodi, posebno kar zadeva versko življenje. Tokrat se ne bomo posvetili duhovnemu vplivu Ogleja v naših krajih, temveč usodi mesta samega v obdobju med Atilo in Longobardi, od sredine 5. do srede 7. stoletja.
Mesto je bilo sredi 5. stoletja pred Atilovim pohodom v Italijo upravno in cerkveno središče province Venetije in Istre (Venetia et Histria).
V njem so imela sedež razna državna in provincialna oblastva. Kolikor toliko je še vedno obstajala tudi mestna samouprava. Oglejski škof je prav v tem času, leta 442, prvič omenjen kot metropolitski škof Venetije. Pod cerkveno oblastjo je imel veliko ozemlje od Gardskega jezera na zahodu nekako do današnje Stične na vzhodu. Tej vlogi je odgovarjalo tudi veliko število cerkva, bazilik in drugih verskih objektov v Ogleju.
Ta je imel tedaj obzidje (na nekaterih mestih celo dvojno), ki je zajemalo mestno središče v približni izmeri 1350 × 600 m. Zunaj mestnega obzidja so na ta način ostali obsežni deli mesta, ki so do tedaj, z izjemo cerkva, že postopoma opusteli. Za lažjo orientacijo je dobro vedeti, da današnja stolna bazilika in njene starokrščanske predhodnice stojijo blizu levega spodnjega kota znotraj obzidja, vodni kanal za cerkvijo, ki je bil svoj čas del oglejskega pristanišča, je tedaj služil kot obrambni jarek. V središču obzidanega pravokotnika na presečišču diagonal je ležal mestni forum. To je danes tista velika odprta površina, čez katero vodi cesta po nasipu.
Kljub temu pa je Oglej že doživljal nazadovanje. Zaobšle so ga nekatere kopenske poti. Spremenili so se rečni izlivi pri Ogleju, ki so s svojo vodnatostjo in strugami dajali življenje tamkajšnjemu pristanišču in pristaniškim napravam v Gradeški laguni. Soča in Nadiža sta dobili približno današnjo strugo - Nadiža in eden od spodnjih krakov Soče pa nista več tekli mimo Ogleja. Ostal je le zgoraj omenjeni kanal za baziliko, po katerem danes teče rečica Natissa. Pa tudi morje je v Gradeški laguni požiralo vedno večje površine kopnega. Težišče pristaniške dejavnosti se je zato premaknilo na otoke v laguni in v Gradežu. Ogleju je padal tudi politični in strateški pomen v korist nekaterih mest v osrednji in zahodni Venetiji (npr. Verona). Izgubljal je tudi vodilno vlogo pri narekovanju arhitekturnih smernic glede gradnje cerkva.
V takem stanju se je nahajal Oglej sredi 5. stol., preden je padel pod Atilovim mečem.  Kako so si sledili nadaljnji dogodki in njihove posledice, bomo govorili prihodnjič, v nadaljevanju. 

 

Miloš Fon

PRILOGA STR. 2

P. ATANAZIJ (KRISTIJAN) KOCJANČIČ (1911-1996) - 2

Pater Atanazij je bil po novi maši eno leto katehet in kaplan v bolnišnici v Motta di Livenza in eno leto katehet in kaplan v Huminu, kjer je občasno pomagal v dušnem pastirstvu tudi beneškim Slovencem. Zelo je bil vesel, ko je za eno leto prišel v Koper k Sveti Ani, kjer je bil katehet, bolniški kaplan v Valdoltri in občasno v bolnišnici v Ankaranu ter spovednik v škofijskem semenišču v Kopru. Nato je leta 1940 postal sanitetni vojaški kaplan in opravljal to službo šest mesecev. Potem pa je bil tri leta kurat vojnih in civilnih internirancev v Monigo pri Trevisu, v Chiesanova pri Padovi, v Savonara in v Monselice. Nekdo izmed frančiškanov ga je zatožil frančiškanskemu vrhovnemu predstojniku v Rimu. Moral se zagovarjati. Česa ga je tožil? Iz Atanazijevih del je sklepal, da ima preveliko naklonjenost do internirancev. Po svojem zagovoru je p. Atanazij v Rimu prosil za sprejem pri papežu Piju XII. Opisal je papežu razmere v taboriščih in ga prosil za živilske bone za internirance. Papež je rad ustregel njegovi prošnji in mu je preskrbel bone. Pater jih je po pošti poslal na svoje službeno mesto, ker se je bal, da ga bo policija na vlaku pregledala in mu bone vzela. Ni se motil. Res so ga preiskali na vlaku, a niso ničesar našli. Taboriščnikom pa je z boni zelo pomagal.
Ko je bila Italija leta 1943 premagana, se je p. Atanazij umaknil v Pazin, kjer je bil spovednik v semenišču in v zavodu sester redovnic, župnijski upravitelj Grdosela, kaplan v krajih Brtonilje in Zarečje-Kršiklja. Ko je bila v Grdoselu napovedana birma, je komunistična oblast na isto nedeljo napovedala miting, da bi birmo preprečila. P. Atanazij je pa obvestil starše in botre, da morajo z birmanci v soboto priti v cerkev. Tako je msgr. Jakob Ukmar birmal otroke že v soboto. Mitinga pa potem v nedeljo v Grdoselu ni bilo. Toda patra Atanazija so komunisti zaradi tega zaprli in je bil nad štiri leta (1947-1952) v ječi na prisilnem delu v Stari Gradiški. Po izpustitvi iz zapora je šel v Pazin in od tam zaprosil za sprejem v slovensko frančiškansko provinco. Slovenci smo ga z veseljem sprejeli. Nekaj tednov je bil v Ljubljani na Viču, nato pa je prišel v Novo Gorico na Kostanjevico in od tam sedem let upravljal župnijo Kromberk. Leta 1959 je bil premeščen v Strunjan, kjer je bil predstojnik samostana in kaplan. Leta 1961 je bil imenovan za župnika na novo ustanovljene župnije v Strunjanu.

brat Pavel Krajnik

PRILOGA STR. 3

ČE ŽELIŠ GOJITI MIR, VARUJ STVARSTVO (4)

IZ PAPEŽEVE POSLANICE ZA SVETOVNI DAN MIRU 2010

O ENERGIJI
Eden izmed poglavitnih vozlov, s katerim se mora soočiti mednarodna skupnost, so energetski viri, saj je treba odkriti sprejemljive in trajnostne rešitve za zadovoljevanje potreb po energiji sedanjega in prihodnjih rodov. V ta namen je nujno, da so tehnološko napredne družbe pripravljene podpreti trezna ravnanja, tako da zmanjšajo porabo energije in izboljšajo pogoje njene uporabe. Istočasno je treba spodbujati raziskovanje in uporabo energij z manjšim vplivom na okolje ter za »planetarno prerazdelitev energetskih virov, da bi tudi države, ki jih nimajo, lahko prišle do njih«.
Ekološka kriza torej ponuja zgodovinsko priložnost za izdelavo skupnega odgovora, ki bo usmerjen v preobrazbo v smeri večje spoštljivosti do stvarstva in do celostnega človeškega razvoja, ki se navdihuje ob vrednotah, lastnih ljubezni v resnici. Zato podpiram sprejem takega razvoja, v katerem bo imel človek osrednje mesto, na spodbujanju in soudeležbi pri skupnem dobrem, na odgovornosti, na zavesti o nujni spremembi načinov življenja in na kreposti preudarnosti, ki kaže na dejanja, ki jih je treba storiti danes, pri čemer se ozira na to, kar se lahko zgodi jutri.

POT JE ŽE ZNANA
Za usmeritev človeštva k bolj trajnostnemu načinu upravljanja z okoljem in viri je človek poklican uporabiti svoj razum na področju znanstvenega in tehnološkega raziskovanja ter pri uporabi odkritij, ki iz te izvirajo. »Nova solidarnost «, ki jo je Janez Pavel II. predlagal v Poslanici za svetovni dan miru leta 1990 in »globalna solidarnost«, ki sem jo sam navajal v Poslanici za svetovni dan miru leta 2009, sta bistvenega pomena za usmerjanje prizadevanja za varovanje stvarstva prek mednarodno bolj usklajenega upravljanja zemeljskih virov, zlasti v trenutku, ko se vedno bolj očitno pojavlja močna medsebojna povezava med bojem proti uničevanju okolja in spodbujanjem celostnega razvoja. 

ZNANJE
Danes je veliko znanstvenih priložnosti in možnih novih poti, da je mogoče ponuditi zadovoljive in usklajene rešitve glede razmerja med človekom in okoljem. Koristno je na primer spodbujati raziskave za odkritje učinkovitejših načinov izkoriščanja velikih možnosti sončne energije. Enako mero pozornosti kaže nameniti vprašanju vode in globalnega hidrogeološkega sistema, katerega cikel je ključnega pomena za življenje na zemlji in katerega stabilnost je v nevarnosti, da jo bodo podnebne razmere močno ogrozile. Prav tako bi bilo dobro raziskati ustrezne možnosti podeželskega razvoja, osredotočene na male pridelovalce in njihove družine, oblikovati pa bi bilo treba tudi primerne politike za upravljanje z gozdovi, predelavo odpadkov, ovrednotenje obstoječih sinergij med bojem zoper podnebne razmere in zoper revščino.
Potrebno je torej opustiti golo potrošnjo in spodbujati kmetijsko ter industrijsko proizvodnjo, ki  spoštuje stvarstvo in je hkrati zadovoljuje osnovne potrebe vseh ljudi.

(Se nadaljuje)

PRILOGA STR. 4

ŽIVEL KONCIL

Skupina teologov je z željo, da ovrednotijo sporočilo II. vatikanskega koncila na spletu pripravila stran: www.vivailconcilio.it. Spletna stran je namenjena predvsem mladim za raziskovanje in študij tega pomembnega dogodka Cerkve. Marco Vergottini, glavni urednik spletne strani glede uporabe virtualnega jezika pravi, da je mlade potrebno nagovoriti v govorici, ki je njim razumljiva.
Mladi se danes ne zavedajo pomena koncila. Zato je potrebno koncilske dokumente vedno znova študirati, še posebej tiste, ki govorijo o prenovi skupnega, družbenega in kulturnega življenja, da postanejo predmet razprav. Cilj projekta je brati zgodovino, sedanji trenutek in videti prihodnost s kompasom II. vatikanskega koncila.

SODELOVANJE DUHOVNIKOV IN LAIKOV

Skupnost Emanuel je organizirala kolokvij na temo: »Poslanstvo duhovnikov in laikov«, na katerem so se pogovarjali o novih oblikah vključevanja v poslanstvo Cerkve. Duhovniki morajo poznati in priznati identiteto laikov, ovrednotiti njihovo vlogo v Cerkvi in družbenem življenju. Preraščati je potrebno nezaupanje, pokroviteljske in avtoritarne drže, varovati pa se je potrebno tudi napačne promocije laikata. 
Laiki morajo poleg zavesti soodgovornosti in sodelovanja izoblikovati čut pripadnosti Cerkvi, še posebej ob soočenju z ravnodušnostjo ali pretiranim ukvarjanjem z znotraj cerkvenimi vprašanji. Prav tako se morajo distancirati od sovražne naravnanosti do cerkvene institucije.
Pobudo je dal že II. vatikanski koncil, ki je ob pojavu sekularizma in novim širjenjem poganstva, izpostavil vlogo laikov v Cerkvi in družbi. Vsakdo mora opraviti svojo nalogo: duhovniki in laiki.
Danes v programih vse bolj zaznavamo sporočilo: »MI«. To je pravilna pedagoška pot, ki jo prehodimo skupaj in na kateri vsi čutimo, da smo vključeni in poklicani. Danes se v župnijah, še posebej v večjih mestnih okoljih srečujemo z nevarnostjo anonimnosti. Zato je potrebno oblikovati žive skupnosti, v katerih bodo svoje mesto lahko poiskali tudi oddaljeni. Zato morajo skupnosti poznati življenje okolja, biti odprte za nove družbene in kulturne stvarnosti.

OLIMPIJSKE IGRE V VANCOUVRU

»Gostoljubnost brez meja« je geslo, s katerim bodo v škofiji Vancouver nagovorili udeležence XXI. zimskih olimpijskih iger in jim ponudili duhovne programe. V pismu dobrodošlice je škof povabil k obredu pepeljenja v začetku posta. V času športnih dogodkov bo na dveh mestih priložnost za molitev (pred stadionom in v katedrali), vse župnije se bodo vključile v organizacijo okroglih miz, predavanj in medverske molitve. Olimpijske igre naj bodo priložnost za srečanje, družabnost, ne da bi pozabili na družbene probleme današnjega časa (brezdomci, trgovina z ljudmi…). Izvedbo programov bodo pomagali izpeljati prostovoljci iz vsega sveta, ki bodo deležni gostoljubja družin v mestu.

Aleš Rupnik


Zadrega bodočega zeta
Matej lepo pozdravi Veronikine starše: »Dober dan« in potem začne mencati: »Ne vem, kako naj začnem. Pravzaprav z vašo hčerko hodim že štiri leta in…«
»Kaj bi še rad? Pokojnino?« ga vpraša Veronikin oče…